2009

Verjetno ste že opazili, da zadnje čase na stene sobe s pogledom na moje srce, lepim predvsem slike, medtem ko sem z besedami skopa. Žal. Brez skrbi, prepričana sem, da je to le trenutno stanje in da bom kmalu nazaj polna fraz, besednih zvez, metafor in vse druge nesnage, s katero si čistim dušo. Danes je zadnji dan leta 2008. Nepozabnih 12 mesecev. Brez dvoma. A prepričana sem, da me čaka 12 še lepših. Bolj iskrenih in nasmejanih. How do I know that? Well, I have connections remember! ;-)

Nocoj brez zadržkov spijte kozarček šampanjca, ali pa dva, ali tri. Kdo bi štel. Poslovite se od preteklosti in pustite za sabo vse tegobe zadnjega leta. Za 2009 morate biti spočiti in svobodni ... Pa na zdravje in se vidimo v letu 2009! Rada vas imam. Tako ali drugače.

Ultimate Puppy Love - Callisto

Right before 2008 turns into 2009 I welcomed a new creativity setter in my life ... He's 20cm, 2kg and 11 weeks old ... I proudly present Callisto (my 2nd angel with this name, 1st one is this one ). He came, rocked my life and stole my nights. Only boy in my life and ultimate puppy love ...

Wishes

... coming true! I was asking for snow all day yesterday ... And vouila! It's snowing, believe it or not! And it was not even on near forecast! From now on I'm starting to believe that I do have connections up there ... So step in line people, hand me your wishes and I will do my best to pass them on to The Big One ;-) There is no such things as impossible dreams ... Not in my life. No way. Merry X-Mas everybody! Kepp your dreams alive.

Getting Old (er)

Dear Santa ...

Please bring me some snow, so I can get old(er) while making snow angels ...

I am also asking you to keep all the people without personality away from me. Because lately I've become extremly intolerant against them... I thank you in advance, for keeping my friends and loved ones happy and healthy and, if it is not too much, I would appreciate a hug here and there. Just to let me know I am safe and have the right to be fragile every once in a while. That's all I need. For everything else I will take care on my own. As always....

*p.s. Don't even ask me to be a good girl, because you know damn well I always am. Don't mind Lola, she's just visiting sometimes, when Shia is about to get boring :-)

*p.s. 2 Thank you ...

The Truth

Nobody deserves your tears, but whoever deserves them, will not make you cry.

*Gabriel Garcia Marquez*

Poslanstvo

In potem pride dan, ko sem se pripravljena zopet usesti za računalnik in pustiti prstom, da z muko prevedejo moje misli na papir. Ne. Na ekran ... Pač, prekletstvo 21. stoletja. Računalnik is a must. Hate to admit but I am one of the computer junkies. In prav nobene želje ne čutim po tem, da bi se ozdravila te odvisnosti. Pač. Srečni odvisnik... Anyways, spet sem zašla. S poti. S steze, ki pelje do mojega trenutnega razpoloženja. Tudi v realnosti zadnje čase večkrat skrenem. Kar tako. Ker lahko. Ker mi paše. Ker mi je na trenutke vseeno.

In potem zavijam na poti, kjer še nisem bila. Brez pomislekov in obžalovanj. In srečujem. Ljudi in prikazni. Z večino se prav lepo ujamemo. Kako tudi ne, ko pa smo skupaj ujeti v tej farsi zadnjih mesecev. Smejemo se. A le zato, da bi drug drugega prepričali, da smo v redu. Da nam nič ne manjka in da verjamemo v to, da je vse za nekaj dobro. Igramo. Prepričljivo? Verjetno ne. A komu mar. Pač smo. Živimo.

In potem ju srečam. Ne le enkrat. Dvakrat. In se zdrznem. In bežim, a mi ne uspe. Vedno me najdeta. In potem jokam. Ker vidim, da trpita. In meni ni vseeno. Kar naenkrat mi ni vseeno. Zakaj? Ker vem, da v tem trenutku ne morem pomagati sebi, a zato lahko njima.

In potem se zavem. Svojega poslanstva. Jaz sem tista. Ki pride, pokaže, reši in gre. Kdaj? Ko me potrebujejo. Ko se jim zdi, da se morajo sprijazniti s tem kar imajo, čeprav jih to ne osrečuje. I come and I show them. That they deserve better. And that they are strong enough to change their lifes. Because they deserve it. Because they have huge things waiting for them just around the corner. They just need to take one step towards it. And when they do it ... my work is done. I move on ... knowing this is my mission and hoping one day I will be saved too ...

I Wish

Sometimes we are just trying too much, to make people believe, that we are fine ... I guess if we are telling ourselves that everything will be fine, eventually we start to believe it...

So, should I feel guilty if I have no more tears to cry and I just wish I wouldn't miss you anymore? I am only a very fragile human, that through years became an expert in this show called life. I want to believe, that one day I will wake up and you won't be the first thing that will cross my mind. I can't wait for the day, when I can let our love rest in peace... I hope I reach that before I get completely numb. Because then suddenly both of us would be zombies. At least I can still save myself. Sad. That is the word. Sad beyond control. Sometimes the dishes life serves us are just inedible ... I wish I could simply puke all of my emotions out and move on. This time for good.

Prvič

Predolgo nisem pisala. Nikoli se v meni ni porajalo toliko čustev, da jih ne bi mogla zliti na papir. Že dolgo se nisem nečesa tako bala, da me je bilo strah o tem govoriti naglas. Predolgo sem čakala in pustila, da se je strah v meni sprevrgel v brezup in neizmerno žalost. Prvič nisem verjela v to, da mi pisanje lahko pomaga. Prvič sem dvomila v to, da je zdravo, moje stanje deliti z vami. Prvič po 8 letih sem se zopet zaprla vase. I don't like it ... It's breaking my wings. So I forced myself back. Priznam, krhka sem. Priznam, da me življenje s svojimi presenečenji še lahko vrže iz tira. Priznam, da je del mene izginil. Priznam, da sem bila 'all the way to hell and back'. But I am ready for paradise again. V četrtek letim v samo srž svoje bolečine. In močno upam, da se ne bom zlomila. Because it's not a good time for that. Prvič se v raj odpravljam s tesnobo v vsaki celici mojega telesa. Upam, da tudi zadnjič.

p.s. Be strong moro mou. You are not alone. Gia Panta remember?

I let go ... I sit still

“If you love something, let it go. If it comes back to you, then its yours forever. If it doesn’t, then it was never yours anyway.”

Don't run around chasing the butterflies ... Sit still and they will come to you and sit on your shoulder ...

Z mercedesom pred Boga

Vsake toliko med tipkanjem 'žute štance' ustvarim celo kaj, na kar sem ponosna. Pa čeprav mi to potem sunejo naše informativne oddaje in se popišejo pod moje delo. To temo sem nekoč že obdelala in se mi roko na levo dojko, z njo ne da več ukvarjati. Sometimes being too good is not good. Specially if you're in Slovenia. So, here it is. My baby. Is it wrong to be proud of myself? Just a little bit? :-)

p.s. Petra, hvala za posredovane slike :-)

Diversity

Embrace all the colors of Life ...

Fall Blues

Poli, Poli, Poli, Poli !!

p.s. Začenjam z zbiranjem podpisov za ukinitev jeseni. Vsi zainteresirani, you know what to do ...

Close

It's so close I can almost touch it ... Sometimes when I sleep I feel it on my skin. It goes down my spine, slowly, carefully but yet so intensive ... it gives me goosebumps everytime.

It makes me shiver, makes me smile with no reason, dance to music only I can hear and wave at angels, only I can see. Makes me wanna hug tomorrow and say farewell to yesterday without any regrets.

It's so close now ... Coming back silently on it's tip toes ... I can hear it but I rather pretend I don't. The surprise when it will finally reach me, will be more pure and genuine if I ignore it now. I missed it...

... Welcome back Love. It feels like you were never gone ...

Once A Dreamer, Always A Dreamer

Zadnje dneve se spopadam z mešanimi občutki o tem, kaj je resnično pomembno, kaj me osrečuje, kaj me v nekaj sekundah dvigne nad umazano zemeljsko površino in kaj je tisto, za kar se je resnično vredno boriti. Prišla sem do ne ravno presenetljivega zaključka. Denar nedvomno ni ena izmed stvari, okoli katerih se bo vrtel moj svet. V tem trenutku se boste oglasili vsi pretirano realistični, ambiciozni, kapitalistično usmerjeni osebki, ki boste mojo izjavo nedvomno uvrstili v rubriko bizarno, nevideno ali skrajno neumno. Kar :-) It makes it more fun like that. Trudila sem se, da bi bila 'keš pi***' a žal nisem :-) Seveda delam za denar, seveda hodim v službo, seveda imam v življenju določene cilje in da, rada imam mesece, ko lahko sebi in ljudem, ki jih imam rada, privoščim mala presenečenja, ki niso nujno draga, a so zato dragocena. Sem zato ena tistih, ki žrtvujejo svoje osebno življenje za nov avto? Svoj prosti čas, za nove Jimmy Choo čevlje? Svoje zdravje za stanovanje v centru Ljubljane? Ne. Nikakor.

Mislim, da sem prerasla fazo, v kateri se, največkrat zaradi pomanjkanja ljubezni, navežeš na materialne stvari. I don't need that anymore. Popolna sem, ko sem srečna. Srečna sem, ko me obkrožajo ljudje, ki jih imam rada in oni mene. Period. I hate to say that ... but in certain point of view, I'm doing what I once believed, I never will do ... I am growing up. Scary :-) Fortunatelly I'm growing up in the right direction ... Nočem biti ena tistih, ki pri 40-ih umre zaradi srčnega infarkta, vse to le zaradi vseh mogočih kreditov, posojil, designerskih oblek, neplačanih računov za počitnice v Dubaju in garaže polne jeklenih konjičkov na leasing. No go. Če bom morala zato, da se izognem kapitalizmu, pobegniti na samotni otok in pisati o 'obremenjujoči' idili podcenjenih naravnih biserov in če bo višek stresa mojega vsakdanjika, izmuzljivost rib, ki skrbijo za moj poln želodec, so it be :-) Anyone cares to join me?

Nešteto solz za Tošeja

Slabo leto se z njim nisem obremenjevala. Namerno. Ker me je njegova smrt prizadela, kot mnoge druge, ki so v njem prepoznali človeka, ki je poosebljal dobroto in prekipeval od talenta. Danes sem se bila prisiljena soočit z njegovim spominom. Thanks to my job what else ... Ni mi žal. Ker je bil res edinstven. In brez sramu priznam, da sem danes ob gledanju koncerta namenjenega le njemu (Več: http://24ur.com/ekskluziv/glasba/kdo-bi-ga-lahko-pozabil.html ), tudi jaz jokala. Toše Proeski, kjerkoli že si. Naredil si čudovito stvar. S svojo glasbo si se dotaknil nešteto ljudi. In vsi smo danes spustili solzo zate ...

p.s. Menda naj bi to, da na hrvaškem portalu kradejo moje članke in jih prevajajo, vzela kot kompliment, a me zaenkrat samo spravlja v slabo voljo :-P ... Tukaj je hrvaška verzija: http://dnevnik.hr/showbizz/glazba/suze-i-pjesme-za-tosu-proeskog.html, link do originalnega mojega članka je zgoraj ... Vsaj slike bi lahko izbrali druge ... Ah ja, ti nekreativni osebki. I pitty them ...

Everything Will Be Ok

It took me a while, but finally I can say ... Yes, I know that everything will be ok :-) Days go by fast and love not only stays, but grows ... I should know it. Oh well, I can be such a baby sometimes. But I am growing too :-) Anyway ... Everything will be ok.

Delovni 'Overdose'

Večina vas ve, da sem poletne mesece (razen ubijalskega julija) preživela z možgani na off in čivavo na straži, sredi grškega raja, kjer je čas tekel počasneje, ljudje govorili so glasneje in zvezde svetile svetleje (I should rap yes, I know :-)). Moji najbližji pa dobro poznajo tudi drugo plat zgodbe, ki se glasi: back to reality, v kateri se glavna junakinja Shia vrne domov, v objem službenih obveznosti, 15-stopinjske temperaturne razlike, nonstop zvonečih telefonov in prazne postelje. Realnost me ni le ujela, ampak tudi pohodila in nato še vsaj dvakrat pljunila name, preden je odbrzela mimo.

Odkar sem doma, sem večino časa preživela v službi. Ne pretiravam, čeprav sem nagnjena k temu, priznam ... Glede na to, da sem prihod domov preložila za en teden, je sedaj na meni, da svoje delodajalce prepričam, da sem kljub občasni čustveni nestabilnosti, vredna zaupanja, zato sem se začasno preselila v pisarne na Kranjčevi, 1x tedensko prespim tudi na Kopitarjevi. Avtomati za kavo so na obeh lokacijah človeku prijazni, sosedi malo manj, ležišča so trda, a menda zdrava. Glede na vse ure, ki jih posvečam delu, bi bilo povsem logično pričakovati, da bom oktobra bogata. Meaning: Splača se gibati v moji družbi, saj obstaja velika verjetnost, da vas peljem na kosilo :-)

Ob vseh službenih pisanjih, mi iskreno povedano zmanjka energije za prav vse ostale oblike 'besedičenja' (kar je sicer tudi glavni namen delovnega overdose-a), zato samevajo tudi stene sobe s pogledom na moje srce ... Ena mojih glavnih tolažb trenutno je ta, da so odmerki zdaj sicer manjši, a zato toliko bolj usodni. If you don't agree, please spare me the words :-) Tako.

Ratna sila Crne gore se sedaj uradno vrača na delo.

p.s. Zakaj se mi zdi, da bi bila čisto srečna na koncu sveta, z Njo v naročju, vetrom v laseh ter Toshibo in frappejem na mizi pred sabo ...

I miss you ...

This sucks. Big time. I don't feel strong anymore. I might break. I might cry even harder. I might refuse to leave the bed for next 2 months. I just might. You think I am stronger than this? Why are you so sure? And why am I so vulnerable ... I miss you.

Who Wants To Live Forever?

But seriously ... Who does? Bili so časi, ko sem razmišljala, kaj bi dala, da mi ne bi bilo treba umreti. Brez skrbi, tale post ne bo morbiden, niti pesimističen ali otožen. Tale post bo ena sama velika hipoteza ... Zamislite si večno življenje. Vi in edino vi ... Leta minevajo, ljudje okoli vas se spreminjajo. Vi ste isti. Mesta propadajo, gozdovi odmirajo, ljudje se poročajo, otroci se rojevajo ... vi ste še vedno isti. Zaljubite se ...

Prvič se zaveste, da ste v vsej svoji večnosti sami. Oseba, ki jo ljubite, se bo postarala tako kot so se postarale generacije pred vami. Vi pa ste še vedno isti. Bi lahko živeli s tem, da bi vsi ljudje, ki jih imate radi, ljudje zaradi katerih tudi ob neskončno težkih dnevih z nasmeškom delate drzne korake .. če bi vsi ti vaši osebni angeli, umrli pred vami? Vi pa bili še vedno isti.

Where's the beauty of eternity now? Tudi večnost je ena sama nesreča, če nimaš ob sebi nekoga, s katerim lahko deliš trenutke, ki delajo življenje vredno življenja ... And once again I realize, how lucky I am. Who needs eternity, when I have Love ...

p.s. Včasih me je težko razumeti, a mislim, da sem opravila z razlaganjem, zakaj čutim, kot čutim. I just do. In naenkrat vsakdanje banalnosti niso več tako pomembne...

Prvi korak

Vedno sem trdila, da je pisanje moja terapija. Ponavadi, kljub izraziti kozorogovski trmi, ne vztrajam pri nečem, kar ni resnično ... Tako bo že držalo, da so besede, ko v meni vre od čustev, največkrat moje rešiteljice. Sploh ko vsaka celica mojega telesa hrepeni , kriči po tem, da bi objela Njo. Minila sta dobra dva dneva in priznam, da me večkrat prime, da bi se zaprla v sobo in se drla, dokler telo ne bi fizično klonilo. Načeloma med bližnjimi veljam za močno...Načeloma. Trenutno se počutim predvsem šibko. In tako samo. Čeprav nisem. Če bi trdila da sem, bi delala krivico vsem, ki mi vsak trenutek stojijo ob strani...Nisem sama, a dejstvo je, da je to le moja bitka.

Težko je razumeti, kakšna nevihta divja znotraj mene. Kako intenziven je prepir med mojim srcem in glavo, ki vlečeta vsak na svojo stran, svojeglavo, slepo eden mimo drugega...Pojdi...Tvegaj. Ostani...Ustvari nekaj. Pojdi. Ostani...

Zavedam se, da imam dve možnosti. Lahko se vdam pesimizmu in naslednja dva meseca preživim kot senca same sebe, ki se ponoči izgubi v neutolažljivem joku ali taisto obdobje vzamem kot priložnost za rast ... Za oblikovanje kotička, ki bo le najin. Where there will be no place for goodbyes anymore ... They are draining me out... I officially dislike them. Period.

Resnično si želim zbrati zadnje kančke moči in se spraviti skupaj. Občutek, ko se moja sicer optimistična narava bori za vsak nasmešek, vsak sproščen vdih in spontan vzdih zadovoljstva, je vse prej kot prijeten in bojim se, da bi mi sčasoma prešel v navado. Tega si ne želim. Želim si spet biti tista Mojca, ki se je na Kreti poleg Nje zbujala in hodila spat z nasmeškom na obrazu. Prvi korak do tega je, da vso tesnobo, ki me trenutno tišči v prsih, zlijem ... kam drugam, kot sem - v Sobo s pogledom na moje srce. Za vse tiste, ki ste uspeli ta post prebrati do konca, hang in there with me ... I made 1st step, now I have only 72 to go. Wish me luck. Thank you.

Home ... I guess

All good things come to an end or what it is that they say? Tako. Shia je doma. Nadaljnjih nekaj dni je ne sprašujte kako je, pa bo vse v redu ... Saj bo minilo. Navsezadnje je Shia "trpežna živalca" in ima tudi doma okoli sebe ljudi, ki jo imajo radi. One lucky b*** she is ... And she knows it :-)

And after all, 20th November is not that far away ... Right??!! Right.

The Beauty Of The Mystery

Stvari, ki niso vsem očitne, na ves glas razglašane in vsesplošno znane, so ponavadi najbolj zanimive. Ljudje se o njih še raje pogovarjajo, ugibajo, postavljajo kreativne sklepe, se igrajo z zgodbicami in zaspijo s sladkim nasmeškom.

Pred nekaj dnevi sem razmišljala, da bi del svojega bloga za nekaj redkih angleško-govorečih bralcev, prevedla v angleščino, a sta mi danes moja nova grško - britanska prijatelja Derek in Gil zaupala, da jima je pri mojem blogu najbolj všeč to, da ne razumeta besed, a zapis vseeno prebereta, nato si na podlagi vtisa in slik ustvarita svojo zgodbo. That made me like them even more :-)

Tako bo moj blog še naprej namenjen podalpskemu kolobarjenju, vsake toliko pa bom na gredice vsadila angleške teaser-je, da bodo imeli tudi "moji tujci" kaj od tega. I simply love even the idea of it ... D & G this one is just for you ;-)

The World Is Looking Black Today

Ok, morda sem res v raju na Zemlji, a tale post ne bo prav nič optimističen. Trenutno sem namreč pošteno sita ljudi. Ne vseh, a velike večine. Stay away and yes, this is a warning.

1. Prvič. Če cel mesec delaš kot vpreženo govedo, pričakuješ za to pošteno plačilo. Wrong. Očitno nekateri še vedno mislijo, da zanje delamo zgolj iz hobija. Wrong again.

2. Drugič. Če imaš nekoga rad in ti ni vseeno zanj, ti ni težko zanj kaj narediti, pa četudi to pomeni, da boš delal nekaj ur več in spal nekaj ur manj. Wrong. Niti v družini? I guess not.

3. Tretjič. Po štirih letih poznanstva od prijatelja pač ne pričakuješ najslabše in ne čutiš potrebe po zbujanju krivde zaradi banalnosti in občutka zapostavljenosti. Wrong. If that doesn't make you sad, what does?

4. Četrtič. Svet je z leti spremenil svoj odnos do drugačnih. Dejstvo s kom spiš, kakšne barve si, v kaj veruješ in kje živiš, ni pomembno. So wrong. S številom strpnih ljudi, rastejo tudi množice tistih, ki bi vse, ki izstopajo iz povprečja, najraje utopili v žlici lastnega gneva. I pitty them.

Today I am just dissapointed. I'll go sit in the corner and wait for tomorrow now...

Še vedno v raju

For all of those wondering ... Jup, Shia se še kar potepa po Grčiji, zadnje dneve pa je tako malomarna, da se ji ne ljubi napisati prav nič novega. Upam, da mi ne zamerite.

Preživela sem 14 enkratnih dni v družbi Jakoba in Marte, ki sta za sabo pustila dve preluknjani blazini, ogromno na novo nastalih grških besed, spominov, ki mi tudi v tem trenutku na obraz narišejo nasmeh, ter cel kup slik, ki so nastale, kako drugače, kot pod prsti ene in edine ikone Marte L. :-) Če izpustimo vse našteto, sem tako zdaj tukaj ostala sama.

No, ne ravno sama. V njeni družbi je težko biti sam. Pa čeprav nocoj, le v družbi moje Toshibe, sedim za zadnjo mizo in strmim v ekran, medtem ko ona šviga mimo s polnimi pladnji ... Z njo sem rada sama.

foto: Marta L.

Cyber Crete

Če ste mislili, da smo na drugem koncu Evrope, v raju, med morjem in jezerom, s koktajlom v roki in olivami v ustih, pozabili na radosti, ki jih nudi svet elektronike - you are so damned wrong! :-)

Tako nekako so videti jutra v Ekkentronu, ko vsak v svoji "pisarni" pisemo maile in dajemo skrajno intelektualen vtis ostalim gostom. You think we are "wannabe yappies"? F*** no, we invented them! :-)

Ni lepšega kot medsebojno komentiranje blogov, medtem ko grejemo mega udobne stole iste mize :-) Are we cyber freaks or what!? Ok, lahko bi bilo še slabše. Lahko bi dejansko dneve presedeli v baru namesto na plaži ... wait, that's exactly what we are doing :-) ... Oh well ... Who could blame us. We are crazy anyway ...

Vse je lepše, če deliš ...

Ko sem se konec junija vrnila iz Raja, sem bila prepričana, da sem težko še srečnejša, kot sem bila. As usual, I was wrong. Z veseljem priznam zmoto. Danes smo 31. julija in kljub temu, da se mi je zdelo to nemogoče, sem še srečnejša kot prej. Zakaj? Ker imam priložnost pomemben del svojega življenja deliti z ljudmi, ki jih imam rada. Nothing beats that. Raj je danes še lepši, bolj sije, lepše diši. Grčija je dobila nove odtenke, ki se idealno prelivajo v mavrici občutkov, ki me tukaj prelevajo. Marta, Jakob hvala, da to delita z mano :-) Welcome to my paradise that was just waiting to be shared ...

The Beauty Of Simplicity

Sleepless in Ljubljana

Ja, saj ne more biti res. Pa je ... Po tem, ko sem zadnje dneve dobesedno živela v službi, spala le nekaj ur dnevno, živela od kav, sadja in čokolade, sem se danes ob 22.00 (for real I swear!!) spravila v posteljo z najboljšim namenom ... spati ...

Sleepless in Ljubljana. Očitno je to moja (občasna) usoda. Usoda kateri se, ko nastopi, ne upiram. Še dobro da imam svojo Toshibo, ki se tako lepo prilega mojemu naročju, ko zvita ležim na moji preveliki z rdečo odejo prekriti postelji. V zadnjih nekaj mesecih sva se navezali druga na drugo. Jaz in Toshiba seveda, ne jaz in moja postelja. Slednja brez težav preživi brez mene. A Toshiba ... Z njo je drugače. Nikamor ne grem brez nje in revica je preživela že marsikaj, a se me začuda še vedno drži kot klop. Ne moreva druga brez druge. Vedno bolj se mi zdi, da gre za nekakšno čudno simbiozo. Brez mene je ona le stroj, brez nje, moje besede največkrat obvisijo le v globini mojih mislih.

Zunaj spet dežuje. Idealno za ... spanje. Idealno tudi za kaj drugega, a o tem trenutno ne bom premišljevala, saj me od romantike v dvoje ločuje še 7 dni. Sedem dni! :-) Praktično nič! Zabliskalo se je. Štejem sekunde preden nastopi grom. 7. How ironic. Lahko bi vedela. Moje življenje se še vedno vrti okoli številk. Ko sem tam, okoli števila poljubov, ki jih bom ukradla, števila ujetih pogledov "izpod obrva", število valov, ki se bodo zlomili ob njenem telesu, števila vdihov preden se njeno telo zvije v plesu strasti in številu dni, ki me ločijo od odhoda. Ko sem tu štejem ure, ki jih preživim v službi, minute, ki jih zapravim ob nepotrebnih birokracijskih neumnostih, število koščkov čokolade, število kalorij ko se potim na kolesu, število terminov, ki jih bom oddelala v enem mesecu in nenazadnje število dni, ki me ločijo od Grčije. In jaz sem naivno mislila, da sem se po opravljeni maturi matematike rešila za vedno ... Ura je 00:37 ... Še 7 ur me loči od službe ... Včasih si želim, da ne bi znala šteti. Morda bi potem čas, ko bi bilo treba, hitreje mineval ...

Change

They say summer time is perfect for changes ... So I did it. I risked. I didn't think. I reacted. I embraced it. I ran towards it. I lived ... I cut it. I cut my hair. And I feel good. And my head feels so light and my neck feels so free. I am a new person. I breathe differently. I cut all the frustrations away... I'm ready for life, I'm ready for the world, I'm ready for today and I'm ready for tomorrow. Bring it on :-) Challenge me!

Dober tek!

Odkar sem prišla iz Grčije, so šle, poleg mojih spalnih, po vodi tudi moje prehranjevalne navade. Tako moje telo zadnja dva tedna funkcionira z malce več spanca, a zato toliko manj hrane. No, saj ne da bi mi kaj škodilo, če bi izgubila kakšen kilogram, a ko prvo ne-tekočo stvar zaužiješ šele okoli pol devete ure zvečer, med sprehodom od stanovanja do avta, v katerem te čakajo prijatelji, da te odpeljejo na zasluženi martini ...

Takrat tudi meni začne utripati rdeča lučka na želodcu ki pravi: Kar tako naprej pa si boš nakopala rano na želodcu v roku parih mesecev. Ne hvala. Jo imamo v družini in ni prav nič zabavna. Topli obroki, here I come!

Če

... bi bila zdaj na Kreti, bi sedela za "svojo" mizo v Ekkentronu pila Njen frappe, jo opazovala, kako mi tobak zvija v lično cigareto, medtem ko naju čez mizo ločuje le tabla backgammona s strateško postavljenimi žetoni, ki napovedujejo njeno zmago. Again :-)

Mize na terasi bi vsaj še dobro uro ostale prazne, zato bi si lahko nemoteno pošiljali poglede, play footsies under the table, si izmenjavali cigaretno umetnino izpod njenih prstov in delali načrte za naslednji dan.

Če bi bila na Kreti. Pa nisem. Sem v Ljubljani, kjer je danes nepopisno vroče. Malo prej sem se vrnila z bazena od koder nas je v dobro naše kože pregnala kratka nevihta. Po dobri uri sobnega kolesa sem zrela za banjo, nato me čaka služba. That's good. Služba = money. Money = plane ticket. Plane ticket = traveling. Traveling = Crete. Crete= Love :-) I'm fine. And in 16 days, I'll be perfect :-)

Sreča

Se skriva v majhnih stvareh. V vonju njene kože zvečer preden zaspiva, v načinu, kako njena dlan objema mojo, vso noč, kot bi se bala, da me zjutraj več ne bo ... V pesmi, ki mi jo vztrajno prepeva kljub temu, da ne razumem besedila, v iskricah v njenih očeh, ko mi počasi, besedo za besedo razkriva sporočilo svoje "podoknice"...

Sreča se ne skriva. Sreča nas išče. Mi smo tisti, ki se skrivamo.

Naplavljena

... nazaj na "slovensko obalo" vam sporočam, da vas imam vse neizmerno rada, a vseeno s krči v želodcu odštevam dneve do ponovnega odhoda.

Po uradnem dopustu sem si privoščila še kratek oddih od bloga. Guilty as charged. Roko na levo dojko niti nisem imela energije, da bi karkoli napisala. Moj navdih je ostal na Kreti, skupaj z iskrenim nasmehom in prepletenimi prsti ljubimk. C'est la vie. But I'm coming back slowly. I promise.

Not ...

feeling good right now ...

S torkom se vedno bolj približuje tudi tista znana otožnost, ki se ji kot kaže v zadnjih letih nikakor ne morem izogniti. It's not fair. Ljudje, ki se imajo radi, ne bi smeli biti ločeni. Nature should take care of it. Damn It!

Mali Mauro

Tudi na drugem koncu Evrope, ne morem iz svoje kože. Oziroma koža ne more z mene :-) Kamorkoli grem, me spremljajo male kosmate zverinice in prav nič drugače ni bilo včeraj, ko sem se z Yannisom in Katerino odpeljala na beach party sredi divjine, kjer me je takoj ob vstopu "napadlo" tole ...

Mislm' a lohk!! Mala kepica je priskakljala iza vogala, me ujela nepripravljeno in bila moja do konca večera. Motilo me ni niti dejstvo, da je bil mali Mauro ( grški izraz za črno barvo) poln tistih "luštnih" poskakujočih živalic, ki jim po domače rečemo bolhe. Sem se pač pred spanjem bolj temeljito stuširala... Ni panike... :-)

Če bi bila v Sloveniji, bi ga spakirala v torbo in via Ljubljana, tako pa sem ga bila primorana pustiti oskrbniku bara, ki je obljubil, da bo skrbel za malo kepico vsaj dokler jo nekdo ne "posvoji". Mami, prileti na Kreto, we have a new doggy baby ment to be ours :-)

Nazaj k idili

Seveda ne morem dneva zaključiti brez kratkega photo update-a z raja. Marta L. would be so proud :-) Shia namreč tudi na dopustu pridno slika in glede na to, da jo obkroža košček zemlje, ki so ga grški bogovi sredi morja postavili natanko zato, da bi nad njim vzdihovali ljudje z vseh koncev sveta, se skoraj ne more zgoditi, da bi v svojo Practico ujela kaj grdega.

Danes bom vašo zavist zbujala s fotkami z jezera Kournas, ki skriva zanimivo legendo. Ne bom vam težila z njo, lahko pa si jo prebrete tukaj (http://www.lady-crete.com/kournas.html). Za vse tiste vizualne tipe (like myself) pa nekaj utrinkov z včerajšnjega igranja turistke.

Yannis je užival, medtem, ko sva midve pedalirali. Kje je tukaj pravica?

Najlepša kapitanka daleč naokoli

Brez besed ...