My Latest Obsession ...

ponedeljek, 21. december 2009

Smartest Kid 'in town'

This poem was nominated by UN as the best poem of 2008, Written by an African Kid ...


When I born, I black.
 When I grow up, I black.
When I go in Sun, I black.
When I scared, I black.
When I sick, I black.
And when I die, I still black.

And you white fellow.
When you born, you pink,
When you grow up, you white,
When you go in sun, you red,
When you cold, you blue,
 When you scared, you yellow,
When you sick, you green,
And when you die, you gray..

And you calling me colored?

nedelja, 20. december 2009

Za manj boleči včeraj, lepši danes ter svetlejši jutri

Glede na to, da se je med moje rjuhe zopet zavlekla nespečnost, bom nadaljevala s svojo serijo intervjujev in tokrat na stene sobe s pogledom na moje srce obesila intervju (objavljen v reviji Hopla), ki ga nedvomno lahko uvrstim med tiste, ki so se me dotaknili, bolj kot bi se me, kot objektivne novinarke morda smeli. Odveč je poudarjati, da svet z vsakim dnem tone v globlje brezno pogoltnosti, maščevalnosti ter sebičnosti, a ta blog ne bo namenjen temu, kar nas vsakič, ko pomislimo na to, vrže v mračno stanje zamišljenosti in skrbi. Nasprotno. Prostor bom namenila osebi, ki se vsak dan trudi, da bi s svojo dobroto na obrazih svojih sogovornikov izvabila nasmešek. Ženski, ki dnevno rešuje tragične usode posameznikov, ki ne vedo kako naprej. Ta blog posvečam Vam, Vlasta Nussdorfer.

TOŽILKA V PREOBLEKI DOBRE VILE
"Ljudje se morajo naučiti dajati"

Težko bi našli besede, ki bi lahko opisale delo tožilke in predsednice društva Beli obroč, ki je svoje življenje posvetila tistim, ki jih življenje le redko boža. Namesto besed govorijo njena dobra dela, ki jim ni videti konca. Neverjetno skromna gospa, ki še vedno verjame, da so na svetu dobri ljudje, ki jim ni vseeno za druge. S solzami v očeh pripoveduje o žalostnih zgodbah, s katerimi se srečuje iz dneva v dan, ko beseda nanese na njeno družino in njenih šest izdanih knjig, s prodajo katerih vsako leto zbere nekaj dodatnega denarja za Beli obroč, pa se ji usta razlezejo v nasmeh. Vlasto Nussdorfer mnogi opisujejo kot dobro vilo in težko jim oporekamo. Medtem ko vedno najde lepe besede in roko pomoči za ljudi, ki ne vidijo izhoda, je nas v mrzlem jesenskem dnevu razvajala s svežimi mandarinami in oreščki. »Da boste zdravi,« je odvrnila, preden se je prepustila intervjuju, ki je pred vami.

Ste že od nekdaj radi pomagali drugim?
Nedvomno. Že v osnovni šoli sem dovolila vsem sošolcem, da so od mene prepisovali domače naloge. Smilili so se mi vsi, ki niso imeli ničesar. Lahko bi rekla, da sem imela izredno močan prirojen čut za sočloveka, ki se je še poglobil med leti, ki sem jih preživljala pri teti. Bila je krvodajalka in tudi meni je pokazala kako lahko z darovanjem krvi pomagam drugim. Kasneje se je vsa skrb za druge le še stopnjevala.

Ste se zato odločili, za poklic tožilke?
Tega ne bi mogla reči, saj me je do slednjega pripeljala predvsem usoda. Slučajno sem dobila ravno pripravništvo na tožilstvu in zgrožena sem bila nad odzivi ljudi nad to funkcijo. Jaz nasprotno sem funkcijo tožilca dojemala kot izjemno pozitivno, saj je bil navsezadnje na strani žrtve in zato se mi je ta poklic vedno zdel skrajno pravičniški.

Ko ste začeli s pripravništvom, ste imeli doma štiri mesece staro dojenčico. Ste se takrat naučili uspešno usklajevati poklicno in družinsko življenje?
Od nekdaj sem bila strašno organizirana. Ko sem v 4. letniku fakultete zanosila, sem se odločila, da želim diplomirati preden bom rodila in to mi je tudi uspelo. Čas vedno izkoristim maksimalno, nikoli ne zamujam, raje pridem prej. Tudi med pripravništvom je bilo tako.

Menite, da ste čut za sočloveka prenesli tudi na svoja otroka?
Vsekakor. Na začetku sta norčevala iz moje pretirane skrbi, zdaj tudi sama živita podobno. Od malega sem ju opozarjala, naj pomagata starejšim in lahko rečem, da sta se hitro navzela sočutnosti.

Kaj je po vašem mnenju najbolj dragocena lekcija, ki se je moramo naučiti kot otroci, da lahko zrastemo v uspešne odrasle?
Pomembno je, da otroka navadimo delavnosti. Še tako pameten otrok, v življenju ne bo veliko dosegel, če bo len. Pomembno je tudi, da ga naučimo sprejemati odgovornosti za svoja dejanja, ga naučiti da zna poskrbeti zase in za druge, če je treba. Kot ptice naučijo svoje mladičke leteti, tako moramo tudi mi naše otroke varno poslati v svet. Morajo začutiti, da so pomembni brez da jim neprestano visimo za vratom in nadzorujemo vsak njihov gib.



V vseh teh letih dela z mladoletniki ste verjetno slišali ogromno žalostnih zgodb. Ste se naučili, da jih več ne nosite domov, ali vas vaše delo spremlja povsod?
Domov vedno prinesem zadnjo zgodbo, ki ponavadi izbriše vse prejšnje. Letno dobim le na naslov Belega obroča okoli 3000 pisem različnih ljudi z različnimi potrebami, tako da je tega res ogromno. Nekateri le delijo svojo življenjsko zgodbo, drugi se znajdejo v hudih življenjskih stiskah iz katerih ne vidijo izhoda. Preberem vsa pisma in slej ko prej tudi odgovorim nanje. Ves čas jih berem, tudi pri frizerju, kjer večina žensk največkrat seže po rumeni literaturi (smeh).

Beli obroč uspešno deluje že skoraj šest let, kako bi ocenili napredek društva od ustanovitve do danes?
Napredek je ogromen. Na začetku smo ljudem pomagali le finančno, zdaj jih učimo, kako se s stisko lahko spopadejo sami. V naših prostorih jim nudimo psihoterapevtsko pomoč, pokažemo jim kako si najdejo službo, odkrijejo kaj jih v življenju veseli in podobno. Po vsej Sloveniji potekajo tudi dobrodelni dogodki, na katerih združujemo umetnike in pomembne ljudi z vseh vetrov, ki so pripravljeni svoj čas in denar deliti s tistimi, ki jim je težko. Lani smo tako razdelili kar 52 tisoč evrov med 1000 družin.

Slovenci radi pomagamo?
Da, a ne sami od sebe. Menim, da bi se moralo o tem več govoriti. Opažam, da raje in lažje dajejo revni, ne bogati. Morda bi morali vsi premožni ljudje kdaj poizkusiti živeti kot reveži in potem bi razumeli, v kakšni stiski se posameznik lahko znajde. Večina je tako otopela v svojem udobju, da ne vidijo dlje od svojega dvorišča. Tudi mediji vse preveč poudarjajo lepoto in mladost, zato je javnost tako nestrpna do drugačnih.

Bi lahko rekli, da je nesebična pomoč drugim, hkrati tudi posebno darilo za nas same, saj nam daje občutek, da smo storili nekaj za boljši svet?
Občutek ob dajanju, je lep. Če z veseljem daš, te to obogati in ljudje se tega premalo zavedajo. Ljudje se morajo ponovno naučiti dajati. Pomembno je tudi, da se v dobrih delih povežemo med sabo, saj smo tako še močnejši.

Potemtakem en sam človek ne more spremeniti sveta?
Seveda ne. Spremeni lahko sebe in svoj dom. Od nikogar se ne pričakuje, da bo rešil svet. Najprej moramo razčistiti s sabo, moramo biti skromni in zmanjšati želje, ki zadnja leta segajo previsoko. Predvsem pa moramo imeti radi sebe, negativen človek namreč ni sposoben ničesar dati ljudem okoli sebe.

Glede na to, da ste uspešno aktivna na več področjih, se kdaj zgodi, da vam zmanjka energije? Če se, kje jo zopet najdete?
Energije mi zmanjka, če sem zelo žalostna. Občutljiva sem na krivice in s slednjimi se v svojem delu srečujem vsak dan. Ponavadi si baterije napolnim na predavanjih ali promocijah svojih knjig. Ljudje so tisti, ki mi dajejo energijo. Njihov odziv, ki je največkrat izjemno pozitiven, mi daje vedeti, da delamo nekaj dobrega. Veliko je dobrih ljudi in čeprav so časi težki, verjamem v to, da lahko skupaj polepšamo vsakdan tistih, ki ne poznajo svetle plati življenja. Ob tej priložnosti bi se tudi zahvalila vsem, ki so kdajkoli karkoli darovali …


Vsi, ki bi želeli na kakršenkoli način prispevati k uspešnem delovanju Belega obroča, več informacij najdete na njiovi spletni strani.

četrtek, 17. december 2009

Stage - Less

Zadnja leta se uspešno izogibam odru. A vsake toliko me 'odrska mrzlica' ulovi in postavi pred oči znanih in neznanih obrazov. Kako me vidijo in dojemajo, vedo le oni, a jaz tistih nekaj minut uživam. Pogrešam glasbo. Pogrešam vso kreativnost povezano z ustvarjanjem skladb. Pogrešam sodelovanje z različnimi podobno mislečimi sanjači, ki mi dovolijo, da letim visoko nad tlemi in se vrnem po zadnjem odpetem refrenu. Bolevam za stage-less sindromom. Danes ga bom zopet malo zdravila. Kar tako, ker je ravno 'veseli december'. Stage-Less no more.


sreda, 16. december 2009

Redni servis ali hiša brez 'h'-ja

Pride dan, ko mora vsak dober gospodar svojo mašino odpeljati na redni servis. Sama sem  v tem precej nedosledna, priznam. Resnica je, da stvarem ne posvečam veliko pozornosti, dokler se ne pokvarijo tako hudo, da so popolnoma neuporabne. Tako sem zadnja dva meseca članke pisala na Toshibi, sredi katere je, namesto črke 'h', sevala  grda škrbina. Sčasoma sem se navadila na to, da moram vsakič ob pritisku na 'luknjico' stisniti trebušne mišice in, če bom imela srečo, se bo na ekranu narisal zverižen 'h', ki se mimogrede v slovenskih besedah pojavlja presneto pogosto!



Glede na to, da 2/3 svojega dela opravljam za računalnikom, bi bilo pričakovati, da bom po tednu 'redne telovadbe' zbrala vso voljo in se sprehodila do pooblaščenega servisa, a temu seveda ni bilo tako. Moja uboga Toshiba je trpela v svoji zapostavljeni vlogi vse do danes, ko sem se bila na servis primorana odpeljati zaradi povsem drugega razloga. O slednjem ne bi razpravljala, vsem le namig: Če imate na prenosniku odprtino za kartice fotoaparatov, nikar ne potiskajte notri vsake kartice, ki vam pride pod roke ... Mojo Toshibo so danes uspešno operirali, ji odstranili tujek ter sproti še zapolnili škrbino na tipkovnici. Ko sem se vrnila domov, sem bila polna pohval za ustrežljive serviserje v Stegnah, dokler nisem z zagonom sedla za računalnik, da bi preizkusila čar črke 'h' in ugotovila, da je tipka že tam ... a nima prav nobenega učinka. Je le vsa nova, lepa in sijoča. Prvič mi je šlo na živce to, da je nekaj lepo, a popolnoma neuporabno. Očitno sem obsojena na 'copy' -- 'pastanje' ... Imam pa lep računalnik ... Puf!

p.s. Ta 'redni servis' blog je našel navdih v današnjem obisku ginekologinje, ki mi je prijazno namignila, da se moram 'servisirati' vsaj enkrat na tri leta in naj se nikar ne zanašam na to, da me bodo vsakič znova prosili, da se oglasim mimo ... Oh well, saj se trudim, a  očitno nisem tip ženske za servisiranje - še dobro da nimam avta, ker bi se danes zagotovo vozila le po treh kolesih ter z luknjo v strehi!

torek, 15. december 2009

David Ritz - mož ki živi svoje sanje

Glede na to, da mi manjka še vsaj 40 postov, da dosežem magičnih 300, ne vidim razloga, zakaj ne bi na stene sobe s pogledom na moje srce nalepila tudi intervjuja, ki sem ga naredila letos junija, objavljen pa je bil v reviji Stop nekaj tednov kasneje. David Ritz je bil le eden od mnogih fascinantnih ljudi, ki sem jih spoznala na zadnjem 'izletu' v Los Angeles in če že samo dejstvo, da ima gospod celotno telo prekrito s tatooji umetnin znanih slikarjev, ni dovolj da intervju preberete do konca,  potem vas bo morda prepričal podatek, da novinar in pisatelj, ki redno piše tudi za znameniti Rolling Stone, trenutno piše biografijo sestre nedavno preminule pop legende Michaela Jacksona - Janet. I give you one of the coolest 66 years old man that I've ever met ... ladies and gentleman: David Ritz!



DAVID RITZ

Nesojeni glasbenik, pisatelj, zaupnik največjih legend r'n'b-ja, nepoboljšljiv hedonist in še bi lahko naštevali.

David Ritz vsekakor ni običajen 66-letnik. Pisatelj, ki se je odločil, da bo na papir med drugimi prenesel življenjske zgodbe legendarnih glasbenikov, kot so Ray Charles, Marvin Gaye, Aretha Franklin, Smokey Robinson, Jimmy Scott ter Janet Jackson, nam je v Westlake studiu v Hollywoodu, zaupal kako zleze pod kožo glasbenikom svetovnega formata, kaj se skriva za njegovim potetoviranim telesom in kaj je tisto, kar ga pri njegovi starosti še kar ohranja mladega.


Kako to, da ste se odločili, da boste pisali knjige, oz. zakaj ste se odločili ravno za ustvarjanje biografij zvezdnikov?
Ko sem bil majhen, sem kot večina sanjal o karieri glasbenika, a kmalu sem ugotovil, da nimam potrpljenja za to. Nisem imel volje vaditi inštrumentov, zato sem sanje o karieri 'rock zvezde' hitro vrgel v koš. Kasneje sem odkril svoj talent za pisanje in v slednjem videl način, da delno uresničim svoje sanje iz otroštva. Delal sem na tem in se trudil postati boljši in boljši. Odločil sem se, da bom pisal o stvari, ki mi je blizu in to je bila od nekdaj glasba. Slednja me vedno in povsod navdihuje.

Kako izbirate ljudi, o katerih pišete?
Odvisno. Včasih oni poiščejo mene, spet drugič sem jaz tisti, ki naredi prvi korak. Vedno so to ljudje, do katerih gojim globoko spoštovanje in občudujem njihovo delo.

Prvo knjigo ste napisali pred 35 leti, v njej ste ujeli življenjsko zgodbo Raya Charlesa. Nam zaupate, kako je prišlo do tega sodelovanja?
Za to knjigo se skriva zanimiva anekdota in sicer, ko se takrat skušal priti v stik z Rayem, je bilo to skoraj nemogoče. Moja pisma v katerih sem ga nagovarjal za sodelovanje, so romala v koš, preden bi jih on sploh utegnil prebrati. Odločil sem se, da iz rodnega Texasa, odletim v Los Angeles in poizkusim srečo tam. Ko sem prispel v mesto angelov, sem mu poslal telegram v brajlovi pisavi. Tako sem si zagotovil, da bo pismo zagotovo prišlo v Rayeve roke, saj so ga ponavadi obkrožali ljudje, ki niso znali brati pisave slepih. Po tem je Charles stopil v kontakt z mano in kmalu zatem je začela nastajati moja prva biografija.

Potem so verjetno ponudbe kar deževale?
Pričakoval sem, da bodo, a ni bilo tako. Kljub temu sem vztrajal pri svojem in sledil glasbenikom, ki sem jih odkrito občudoval. Sčasoma sem prišel v stik z velikimi zvezdami kot so bili Marvin Gaye, Smokey Robinson, B.B. King, Aretha Franklin, ipd. in tako so ena za drugo nastajale knjige o njihovih življenjih.

So vas glasbeniki od nekdaj zanimali ne le kot ikone, temveč tudi osebno?
Verjetno. Že od otroških let, sem se vedno spraševal, kaj se skriva za glasbenikom, ki na odru zabava množice. Kaj se dogaja v njihovih srcih, dušah. Kje najdejo motivacijo in energijo, ki jo razdajajo naprej množicam.

Kaj je vaša skrivnost? Kako jim zlezete pod kožo, da vam zaupajo podrobnosti iz svojega osebnega življenja?
Preprosto rad jih imam in to čutijo. Prepričan sem, da ljubezen odpira vsa vrata, ljudje ti z njeno pomočjo zaupajo in se odprejo.

In če ljubezen ni dovolj? Kako se jim približate potem?
Navadno z njimi delim kakšno zgodbo iz mojega osebnega življenja. Pokažem jim, da sem tudi sam ranljiv in, da tako kot oni, delam napake. Ne obstaja posebna skrivnost, kako se dotakniti ljudi, a nedvomno je to najlažje doseči s pristnim in ljubečim odnosom.

Nekoč ste izjavili, da jim s tem, ko se z njimi pogovarjate o osebnem življenju, na nek način pomagate...
Nedvomno. Vsi moramo govoriti o svojem življenju. Na ta način se ogromno naučimo. Trudim se, da jih poslušam neobremenjeno, nikoli jih ne obtožujem ali sodim njihovih dejanj. Tu sem le, da svetu predstavim njihovo zgodbo.

Ste z večino še vedno v prijateljskem stiku?
Seveda. Z nekaterimi bolj, z drugimi manj. Z večino sem vzpostavil osebni odnos, skozi katerega sem lahko njihovo življenje prenesel na papir kar se da pristno.

Znani ste po tem, da zvezdnikom pustite, da sami pripovedujejo svojo zgodbo, vi ste le medij, ki jim slednjo pomaga prenesti na papir.
Tako je. V biografijah nerad uporabljam tretjo osebo in se skoraj nikoli ne postavim v vlogo zunanjega opazovalca. Največkrat pustim glasbenikom, da sami pripovedujejo o svojem življenju, saj se tako bralci lažje poistovetijo z njimi.



Se ne bojite, da bi vam glasbeniki na ta način predstavili svoje življenje tako kot ga želijo videti sami, čeprav je kot tako daleč od resnice?
Vsak ima pravico do svoje zgodbe. Sestra Arethe Franklin bi verjetno življenje svoje slavne sestre predstavila na drugačen način, kot ga je Aretha sama. Nikoli ne omejujem svojih 'strank'. Sami se odločijo, s katerega vidika se želijo predstaviti bralcem.

Čigavo biografijo pišete trenutno?
Slabo leto že sodelujem z Janet Jackson, a zaradi smrti Michaela, sem bil primoran pisanje za nekaj časa ustaviti, saj je Janet bratova smrt razumljivo precej prizadela. V kratkem bom začel pisati tudi biografijo Natalie Cole.

Kot kaže boste še naslednjih nekaj mesecev polno zaposleni…
Vedno sem in všeč mi je, da je tako, saj svoje delo obožujem. Ob njem se neizmerno zabavam. Nasploh se trudim, da bi v življenju čim bolj užival.

Ne morem mimo tatujev, ki krasijo vaše telo. Koliko ste jih našteli?
Če se ne motim, jih imam zaenkrat okoli dvajset. Začelo se je z znakom R'n'B ( Rhytm and Blues) na desni rami, temu je sledil še napis Jazz na levi rami. Potem je njihovo število iz leta v leto le še raslo.

Če se ne motim, na desni roki nosite celo samega Kandinskega? (op. Vasilij Kandinsky, ruski slikar)
Tako je! Obožujem njegovo delo. Nekoč sem bil na jazz koncertu v New Yorku, kjer sem nad pianistom opazil sliko Kandinskega in se vanjo zaljubil. Poiskal sem umetnico, ki si je upala sliko prenesti na mojo kožo in, ko sem enkrat ugotovil, da lahko na svoji koži nosim skoraj vsa umetniška dela, sem listal po knjigah z abstraktno umetnostjo in sproti izbiral slike, ki sem si jih kasneje preslikal na kožo.

Bi lahko rekli, da vas je tetoviranje na nek način zasvojilo?
Zagotovo! Bili so časi, ko sem si vsakih pet mesecev omislil nov tatu.

Kdaj ste se 'okrasili' nazadnje?
Pred več kot dvajsetimi leti.

Potem je skrajni čas za nov tatu?
(Smeh.) Morda. Razmišljam o tem, a zaenkrat še nisem našel primernega navdiha in motiva, ki bi ga želel na sebi.

Verjetno se strinjate z mano, če rečem, da se vaš življenjski stil močno razlikuje od večine 66-letnikov.
Res je. Vesel sem, da je tako.

Kaj je tisto, kar vas ohranja mladega?
Ljubezen do mojega dela, žene, otrok, vnukov, glasbe. Vse to me polni z energijo. Ničesar ne obžalujem, trudim se le živeti vsak dan v skladu s svojimi prepričanji. Verjamem v nekaj, kar je večje in močnejše od vseh nas in hvaležen sem za vse, kar sem imel v življenju priložnost doživeti.

ponedeljek, 14. december 2009

Kako ostati otrok, ali dan, ko sem spoznala Piko Nogavičko

Zagledala sem jo v daljavi, urno se mi je približevala objeta v ognjeno rdeči kiti, ki sta plesali v zraku okoli njenega pegastega obraza. Tudi v temi bi jo prepoznala. Pika Nogavička...



 Bila je moj idol skozi celotno osnovno šolo. Ravno prav neodvisna, uporniška, bistra in nabrita. Poleg tega je živela v veliki vili, ki je skrivala ogromen zaboj zlatnikov, čisto pravega konja in opico. Jaz sem imela le mačko. Nikoli nisem imela peg. Hodila sem v šolo, zame pa sta skrbela moja starša in ne mama v nebesih ter oče kot poglavar na tropskem otoku. V tem pogledu sem bila mnogo srečnejša od nje. Tudi prijateljev ni manjkalo in v moji sobi se je navadno gnetlo kar nekaj Tomažev in Anik. Vseeno sem večkrat sanjala, da sem morska princesa na ladji sredi neznanega oceana, da naokoli prenašam policaje in jezdim v slaščičarno, kjer vsak dan kupim vrečo sladkarij za vse otroke iz naselja.



Z leti se ni veliko spremenilo. Nasprotno. Vsako leto v sebi odkrijem več podobnosti s Piko. Celo oblečeni sva podobno - tunika in pajkice ter črni čevlji. Vedno bolj očiten je tudi rdeč pigment v mojih laseh, ki jih poizkušam enkrat mesečno pobarvati na želeno platinasto blond. Konja še nimam , zato pa imam majhno pasjo pošast, ki s svojim obnašanjem velikokrat spominja na opico. Vedno bolj sem samosvoja, tudi šolo sem obesila na klin in se odločila, da si pot skozi življenje utiram na svoj način. Praktično se spreminjam v Piko Nogavičko. Z vsakim letom mi je bolj jasno, da ne želim izgubiti otroka v sebi. Ravno slednji je namreč tisti, ki mi vliva upanje, da svet le ni tako izgubljen,  prazen in pokvarjen, kot lahko vsak dan zasledimo iz različnih medijev. V mojem svetu je še prostor za ljubezen, igrivost, optimizem in nasmehe. Piko vsak dan znova srečujem povsod. Pozdravlja me iz ogledala v kopalnici, smehlja se mi iz odseva okenskiš šip, včasih mi celo maha s televizijskega ekrana. Bolj živa kot kdajkoli.

Padli sva si v objem in zaznala sem vonj piškotov polnjenih z vanilijevo kremo. Nič se ni spremenila. Ravno taka je, kot se je spomnim. V spomin na dobre stare čase jo nežno potegnem za obe kiti nato pa se z roko v roki odpraviva iskat skrite zaklade, ki naju kličejo izza vogalov. Z njo sem mirna, ker vem, da bom globoko v sebi vedno ostala deklica, ki zna okoli sebe prepoznati čarobne malenkosti. S kitkami, pegami in Fickom na rami ....

petek, 11. december 2009

Josipa Lisac in njena skrivnost

En velik 'NIČ' v mojem življenju zadnjih mesecev je bil tudi intervju z eno in edino Josipo Lisac. O njej sem na svojem blogu že pisala, tokrat pa sem imela neverjetno čast, da sem se z divo pogovarjala po telefonu, jo zmotila ko se je odpravljala registrirati avto, jo očarala do te mere, da se mi je prepustila in se razkrila v svojih odgovorih, ki so le potrdili, da je preprosto edinstvena in na trenutke celo nezemeljska v svojem dostojanstvu in brezpogojni ljubezni. Upam, da boste v branju uživali vsaj toliko, kot sem uživala jaz med pisanjem.



Josipe Lisac ni treba posebej predstavljati. Prva dama hrvaške glasbe, ki je od 10. leta, ko je prvič stala na odru, s srcem in dušo predana glasbi in ljubezni, ki jo širi preko svojih pesmi. Ena redkih glasbenic, ki tako kot z glasbo, ljudi razvaja tudi s svojo scensko podobo, ki je kot pravi sama, le podaljšek njenih pesmi. V življenju jo je najbolj zaznamovalo srečanje z legendarnim glasbenikom Karlom Metikošem, ki jo je vzel pod svoje okrilje in jo osrečil tako poslovno kot tudi zasebno. Njuna ljubezen še danes živi skozi Josipine koncerte, ki so prepleteni s spoštovanjem do človeka, ki jo je izpopolnil in jo še globlje povezal z glasbo. Ena in edina, še danes po 40 letih na glasbeni sceni vzbuja vzdihe občudovanja in s svojimi večnimi hiti združuje tiste, ki tako kot ona verjamejo, da je ljubezen največja skrivnost, ki jo je treba vsak dan znova negovati.

Že kot majhna deklica, ste odkrili veliko strast do glasbe. Kdo je bil tisti, ki vas je za roko popeljal na pot ustvarjanja?
To je bil profesor in dirigent Dinko Fia, učil nas je peti,v zboru. To je bila moja prva izkušnja s klasično glasbo. Otroški zbor v katerem so peli le najbolj nadarjeni otroci – 40 otrok. Potovali smo po celi Evropi in četa 1963 celo zmagali na tekmovanju Franciji. To je bila enkratna izkušnja, nekaj najlepšega, kar kot otrok lahko doživiš. Sicer pa sta me na avdicijo poslali mama in moja profesorica glasbe- stara sem bila 10. Ostra disciplina, kateri smo sledili, da bi se razvili v 'briljantke'. Držal nas je na realnih tleh, kljub pohvalam se nismo prevzeli. To mi je precej pomagalo tudi v moji kasnejši karieri.

Menda ste bili ena najbolj glasnih deklic v zboru?
Res je. Zborovodja je moji mami kar naprej govoril, naj malo utiša svojega otroka. (Smeh)

Od vsega začetka ste bili nekaj posebnega. Ste se kdaj počutili, kot da ne spadate sem? Da bi morali biti kje drugje?
Na samem začetku sem bila zelo mlada, imela sem 18 let in cela Jugoslavija je bila okoli mene. Bila sem zanimiva, ljudje so pisali o meni. Takrat sem se ozirala okoli sebe in prvič razmišljala, da sem morda res malo čudna. Skrbelo me je, kako se bom v tem znašla. Kar nekaj stvari, ki so mi jih takrat 'servirali', mi ni bilo všeč. Bila sem mlada, a precej staromodna. Poslušala sem starejše kolege in ves čas čutila, da me čaka nekaj velikega.

In potem ste spoznali Karla Metikoša …
Natanko tako. Leta 1971 sva se spoznala in takoj sem vedela, da je to tisto, na kar sem čakala…

Je bila ljubezen na prvi pogled?
Bila je ljubezen na vsak pogled in ljubezen za vedno. Karlo me je še globlje povezal z glasbo. Utapljala sem se v njegovih prekrasnih pesmih in ko je napisal prvi album zame – Dnevnik jedne ljubavi- sem bila tako izpopolnjena in srečna. Karlo je imel vizijo in vedno je ustvarjal pesmi, ki niso preživele le tedaj, temveč živijo še danes.



Ravno ljubezen, ki živi v vajini glasbi je tista, ki se še danes dotakne ljudi. Je to stvar, ki vam še danes daje energijo za nastopanje?
Prepričana sem, da je tako. Čutim jo vsak dan. Danes brez teh čustev nič ne bi bilo tako, kot je. Rada se oziram nazaj, se spominjam tega obdobja, ker se je zdelo, kot da sva vsak dan sproti praznovala. Slavila sva vsak takt. Nato pol pesmi in ko je bil album končan je požel ogromno zanimanja. Karel je imel enkraten občutek, kako dvigniti prah okoli projekta in ljudje so komaj čakali, da album pride v javnost, čeprav so naju nekateri imeli za nora.

Kar je nedvomno kompliment!
Vsekakor (smeh)! Poleg tega je bila močno posebna tudi promocija albuma, saj smo ga prvič v zgodovini Jugoslavije predstavili 'playback'. Takrat je to sicer pomenilo s prej posneto glasbo in mojim petjem v živo, lahko pa si predstavljate, da smo dvignili veliko prahu, saj je večina pričakovala, da bom na koncertu le odpirala usta. (Smeh)

Kar naprej ste razbijali neke stereotipe, obstaja kak tabu, ki se ga tudi vi ne bi dotaknili?
Težko rečem. Razvila sem se znotraj glasbe in rada sem vse stvari delala popolno. Nikoli nisem bila zadovoljna s povprečnim. Morda se tudi zato nikoli nisem lotila pisanja pesmi, saj sem prepričana, da so to drugi delali precej bolje. Sicer pa na splošno menim, da tabujev ni. Zavestno se odločimo, da nekaj ne bomo storili predvsem zato, ker smo prepričani, da bodo to drugi storili bolje. Vsak ime nekaj, kar ga dela posebnega.

In vi to nedvomno veste najbolje. Velik del vaše umetnosti predstavlja tudi vaš poseben videz – kostumi, frizure, dramatična igra…
Moj videz je le podaljšek moje glasbe. Izražam jo skozi obleke, ki so vedno delo izvrstnih oblikovalcev, ki morda sledijo mojim napotkom, a gre za njihovo umetnijo. Res je, da imam dober občutek za stil in znam nositi to, kar drugi zašijejo zame, a to ne pomeni, da bi bila tudi sama dobra modna kreatorka. Večkrat so me že klicali in mi ponudili, da bo pripravila svojo modno linijo in temu se vedno smejim. Imam dober občutek za modo, vem kaj moram skriti, kaj odkriti in to je to.

Mislite, da je v 21. Stoletju, ko povsod prevladujejo 'instant' zvezdniki, še vedno dovolj prostora za prave umetnike?
Seveda. Morda še več, kot kdajkoli prej. Res je, danes je lahko postati 'instant' zvezda, a tisti, ki tako nastanejo, tako tudi izginejo. Mlade talente se je od nekdaj iskalo na avdicijah, edina razlika je, da so te avdicije danes javne. Ko te nekdo označi za obetajoč talent, se pravo delo šele začne. Ni težko uspeti, težko se je obdržati na glasbeni sceni in uživati spoštovanje.

Velikokrat ste rekli, da je vsak dan nov začetek. To pomeni, da vsak dan živite, kot da jutri ne obstaja?
Morda ne ravno tako, a po 40 letih na glasbeni sceni sem se naučila, da ničesar ne jemljem kot samoumevno. Cenim vsak koncert, vsako srečanje, vsak trenutek. Vsak dan sproti se trudim dati celo sebe, ne glede na to, kje nastopam. Stremim k temu, da poslušalci vsakič znova začutijo ljubezen, ki veje z mojih pesmi in to je na nek način služba s polnim delovnim časom. Vsak dan sproti se trudim.

Dajete vtis, da imate radi samoto…
Res je. Rada sem sama, a nikoli nisem osamljena. Okoli sebe ne potrebujem množice ljudi, da bi bila srečna. Vedno se zaposlim, tišina mi prija, poleg tega je lepo, če se vsake toliko malo pogovorim sama s sabo in v glavi naredim red. (Smeh)

Spominjam se vašega koncerta v Ljubljani, ko ste nam ponudili lepo definicijo ljubezni. Rekli ste, da je ljubezen ena velika skrivnost, ki čaka, dajo odkrijemo, prepoznamo, čutimo in navsezadnje živimo...
Tako je. Ljubezen je skrivnost. Danes jo ljudje pogosto narobe dojemajo. Ljubezen vidijo kot dobrino, ki jim je dana in potem, če slučajno, kot v mojem primeru, nastopi smrt partnerja, mislijo, da jim je s tem ljubezen odvzeta. Sama nikoli nisem tako čutila. Če se nekomu zdi, da je ljubezen tako izgubil, potem je morda nikoli ni imel. Meni smrt ni ničesar odvzela. Nisem dovolila, da bi mi. Ljubezen vsak dan čutim in jo živim. Navsezadnje se zanjo tudi borim. O ljubezni ni potrebno govoriti. Ljubezen se živi, sanja, neguje. Obstajajo pari, ki živijo skupaj celo življenje, a se z vsakim dnem manj poznajo, manj ljubijo. Potem so tukaj še posamezniki, ki so izkoristili čas, ki jim je bil dan in ljubezen živeli. Treba se je predati vsak dan. V ljubezni se ne šteje koliko kdo da. Gre za krog prejemanja in dajanja. Vsak dan znova.

Kesanje, povratek in ostala patetika

Preden sem se spravila pisati ta blog sem si obljubila, da se ne bom za nič opravičevala. Potem sem še enkrat preverila datum zadnjega zapisa in se zgrozila. Skoraj tri mesece nisem naredila NIČ! Grozno! No, nič je pregroba beseda, vmes sem namreč napisala vsaj 50 člankov in ravno toliko strani za svoj knjižni prvenec, a to ne šteje I guess ... Moj blog je namreč postal eden tistih ubogih zapuščenih cyber prostorov, kjer se nabira prah. Pomislila sem na vse tiste bralce, ki so načrtno ali slučajno zašli v Sobo s pogledom na moje srce in naleteli na ... NIČ.



Shia, ljudje si bodo še mislili, da se ti v treh mesecih ni zgodilo prav nič vrednega, da bi o tem napisala vsaj par vrstic in nalepila sliko, kot to navadno narediš, kadar besede ne tečejo kot bi morale! Dragi moji. Se opravičujem. Požrla sem besedo in se kesam. Nič novega. Ni prvič in verjetno tudi ne zadnjič. Resnica je pač taka, da zadnje mesece živim tako polno, da se mi je zdelo škoda izgubiti dragocene trenutke s pisanjem o njih. Precej sebično, I know ... Sicer nisem sebična. Vsaj rada verjamem, da nisem. Srečna sem. If that's a crime, then here I am for you to burn me in the square for everybody to see how a happy burning witch looks like :-) Would be my pleasure!

Če na kratko povzamem svoje 'bedno' življenje v tednih odsotnosti: veliko dela, še več ljubezni, crkljanja, nekaj postavljanja pred kamero, pritajenih nasmeškov, ur grščine, snemanja v studiu, dretja na Callista, na novo odkritih krajev, 3 tedni grškega raja, kar nekaj novih 'new year's resolutions', popitega čaja, za konec pa še par dni ležanja v postelji s prehladom, ki na mojo srečo ni prerasel v 'pujso Pepo. Tako. Verjetno bi res lahko rekla, da se mi v tem času ni zgodilo prav NIČ... Slabega :-)



Glede na to, da bi morala, če bi želela do konca leta uloviti magičnih 300 blogov, dnevno sem prilepiti vsaj 3 zapise, se ne bom ustavila, dokler tega tudi ne dosežem. Trmasta sem. To lahko mirno vpišete pod moje slabosti, ali prednosti. Dobrodošli nazaj, ali le dobrodošli naprej. Shia je še kako živa. Zaenkrat :-)