četrtek, 28. februar 2008

100 objav

Kdo bi si mislil. Po šestih mesecih bolj ali manj vestnega tipkanja, sem "priklamfala" 100 objav. Nerada jih berem za nazaj, ker se poznam in vem, da bi marsikaj kar sem napisala, danes spremenila. Zamenjala vrstni red besed, dodala še kakšen okrasek, "modro" misel ali sarkastičen sklep. Za nazaj sem vedno pametna ... Aren't we all ... Anyway, 100 objav and more to come :-) Yay!

Puzzle

Ko sem bila majhna, sem veliko deževnih popoldnevov preživela ob sestavljanju raznih puzzlov, za kar je bila nedvomno kriva moja mami (hvala mami :-)), ki naju je s sestro že kot majhna "čevapčiča z roza pentljicami v laseh", pobliže spoznala z malimi koščki, ki so po urah in urah vztrajanja, pričarali sliko, zaradi katere je bilo vredno čepeti za mizo in trenirati potrpežljivost.


Danes sem malo večja, brez pentljic v laseh, a imam večkrat občutek, da še vedno sestavljam puzzle. Kot ponavadi, najprej zberem ravne robove, jih zložim skupaj in se nato premišljeno lotim notranjosti. Podobne barve skupaj, naključni majhni sestavki dveh ali večih koščkov, čakajo na obrobju mize in mi dajejo zagon, da skupaj zložim čim več in se mi čimprej pokaže čim večji del končne slike. Kadar se mi zdi, da začenjam izubljati potrpljenje, se poizkušam spomniti na občutek, ki me prevzame, vsakič ko v svoj puzzle položim še zadnji košček. Občutek popolnosti ... It's worth the wait ... It's worth the process.

nedelja, 24. februar 2008

When

When words hit the floor and
Silence is screaming Louder than The cry of the people in need.

When feelings are shattered and
Trust is just another song no one wants to hear.

When promises break glass and
Decisions cut deep into fresh silky meat of lovers.

When love becomes fear
And hug is a warm excuse for shelter.

When I'm running in circles,
Wishing someone would give me directions.

When I'm alone
… is when I need you around me the most…


sobota, 23. februar 2008

Enajst Minut

"Najpomembnejša srečanja se najprej zgodijo med dušami, šele potem se zagledata telesi. Največkrat se taka srečanja zgodijo takrat, ko smo dosegli neko mejo, ko moramo čustveno umreti in spet zaživeti. (...) Vsi znamo ljubiti, s tem darom smo se že rodili. Nekateri to počnejo povsem naravno, a večina se mora tega ponovno naučiti, spomniti se moramo, kako se ljubi. Vsi, prav vsi, pa moramo na grmadi zažgati nekaj svojih preteklih čustev, ponovno doživeti nekaj radosti in bolečine, padce in vzpone, dokler nam ne uspe zaznati tiste nitke, ki rase iz vsakega novega srečanja. "


" V vseh jezikih sveta obstaja isti pregovor: Daleč od oči, daleč od srca. Jaz pa pravim, da ni nič bolj neresničnega. Kolikor dlje smo, toliko bližje so srcu tista čustva, ki jih skušamo zadušiti ali pozabiti. V izgnanstvu negujemo še tako droben spomin na svoje korenine, daleč proč od svoje ljubezni nas nanjo spominja vsak človek, ki ga srečamo na ulici."

( Paulo Coehlo, Enajst minut)

Lovin it. Zadnje dneve sem razmišljala, da čisto premalo berem in ni lepšega, kot ponovo vzpostaviti bralno navado z zgodbo Paula Coehla Enajst minut. Vsi čakamo nanje, o njih razmišljamo, se o njih pogovarjamo. Menda. In ljubezen? Te se po enemu ali dveh razočaranjih izogibamo ... Ali pač?

Knjigo sem dobesedno "požrla"moja nova misija pa je, da sčasoma prediham tudi ostale knjige bralcu prijaznega brazilskega pisatelja, ki je prvo knjigo objavil šele pri 38-ih letih. Pomeni, da imam še čas. A se mi mudi. Želim si v Ženevo. Tudi jaz hočem slike v snegu in sadni koktejl v Copacabani ...

sreda, 20. februar 2008

Title: Chaos, Time: Past Tense

Nekoč, nekje, nihče točno ne ve kdaj, je nastalo tole ...



Those times are gone. Thank god. New day is born. I welcome it with open arms.

These Miss You Nights, Are The Longest

Nisem močna. Nič več... Pogrešam. Pogrešam tako zelo, da boli. Boli tam, kjer je prej mrgolelo metuljev. Dotikali so se me svojimi svilnatimi krili in me vabili da stečem za njimi... In tudi sem. Vsakič znova. Le zato, da bi na licih čutila drobne dotike njihovih tipalk, ko so se za trenutek v preletu, spočili na mojem čelu. Žgečkalo me je, a sem se trudila, da se ne bi popraskala. Nisem jih hotela splašiti.



Noč jih je pregnala. Pregnal jih je strah. Pogrešam jih. Pogrešam to, da so mi vedno pokazali pot do sonca, ki je posušilo moje solze še preden so se uspele utrniti z zasanjanega očesa. Pogrešam. Pogrešam Njo. Pogrešam noči, ki sijale kot najsvetlejši dnevi, pogrešam dneve, ki so naju objemali, ko je pihal hladen veter osamljenih spominov, pogrešam smeh ki je vsakič znova preglasil rožljanje okovov družbe, pogrešam solze, ki so sproti spirale grenkobo ob slovesu in navsezadnje pogrešam tisto dolgo pot domov, ki me je dala možnost, da sem sladkost izkušnje nemoteno obujala vsaj doklerse v daljavi v hladnem sončnem zahodu ni zasvetil napis Ljubljana.

Ne spim. Metulji so se vrnili. Letajo okoli meglice, ki se nabira v moji glavi, poizkušajo se prebiti skozi strah, skozi žalostne mreže, ki jih počasi napleta pajek hrepenenja. Ignoriram jih in se sprašujem, kako daleč še lahko grem? Kam se še lahko zatečem, da bi nehala pogrešati? Koga čakam in kdo mi v bistvu preprečuje, da v tem trenutku zopet ne stečem za metulji, jim sledim do sonca in spet zaspim v Njenem objemu ...

ponedeljek, 18. februar 2008

Universe Works In Strange Ways

Moje življenje je en čuden splet okoliščin. Okoliščin, ki to niso, saj vanje ne verjamem. Prav tako ne verjamem v naključja. A kljub temu se mi vedno znova zdi, da se ravno stvari, v katere ne verjamem, z menoj kar naprej igrajo. Če nekoga zaradi utemeljenega razloga ali pa tudi brez, ne prenesem, sem lahko 95% prepričana, da bom slej ko prej primorana s to osebo deliti vsaj delovni, če že ne osebni prostor. Najbolj ironično je, da po takih "prisiljenih izkušnjah" ponavadi ljudi spoznam v povsem drugačni luči, katere odtenek mi hočeš nočeš ustreza bolj, kot sem si pripravljena priznati. Do nedavnega, sem bila trdno prepričana, da čivav ne maram. Pika. Spominjajo me na gremline in so baterijske imitacije pravih psov. Well ... Guess what! Pred nekaj dnevi so mi sile univerzuma na pot prinesle Ziggy-ja.

Bila je ljubezen na prvi pogled. Tako nebogljen, prestrašen in krhek je bil, da je kar klical po tem, da ga nekdo zaščiti. Kako se ob tem ne bi zbudil moj materinski nagon, ki je btw zadnje čase že zaskrbljujoče močen??? Še vedno nisem prepričana, da so čivave psi, nekaj pa je zagotovo, jaz in Ziggy, sva "prjatla". Considering strange ways this universe works in I am wondering how soon I'll be sitting in a bar, having martini with George Bush and Tom Cruise, having small talk ... Will keep you updated.

sreda, 13. februar 2008

Stari dolgovi

Hja, stvar je taka. Za nami sta kar dve anketi in prav nobenega sklepa za njimi. Razlog? Preprost. Moja prezasedenost oziroma lenoba, kakor se pač vzame... I know I know I know, I'm terrible ... Kakorkoli že, danes sem tukaj zato, da poravnam stare dolgove, odplačam limito na odmrlih računih in strnem rezultate obeh anket, ki sta krasili ali morili moj blog :-)


* Premierna "radoznajalka": Koliko spite? *
Tricky question. I know. Ampak anketa je pokazala, da je med mojimi bralci še vedno največ tistih, ki ponoči spijo enostavno zato, ker morajo. Sicer ob njihovi postelji ne stoji orjak s kijem, ki jim grozi, da morajo šteti ovčke ali pa bodo pobirali zobe po tleh spalnice, zato pa nad njimi bedi večji bav bav. Redna služba, šef v njej in plača ki z njo pride. Lucky them :-) It's a tough job but someone has to do it! Vsi tisti, ki imamo srečo ali ne ter se iz meseca v mesec prebijamo kot "samostojni garači", ponavadi spimo podnevi, ali bolje rečeno, ko najdemo čas med vsemi svojimi zanimanji, "skrbmi", idejami in prežečimi vizijami :-) Spanje ja fina zadeva, ko in če ti paše. Če se ti zdi, da lahko telo brez spanja funkcionira vsaj v tistih kriznih "24 hours are not enough" časih, pa sem nedvomno prva, ki vpije : Sleeping is for pussies :-) (To traja nekaj tednov, nato padem v posteljo in dva dni ne vstanem iz nje. Ampak, to je že druga zgodba ... Back to the point ...)


* Druga "radoznajalka" : Se radi slikate? *
Ok. Pa smo spet pri dveh skrajnostih. Najprej imamo skupino ljudi, ki ob omembi fotoaparata prebledi, zbeži, začasno izgubi zavest ali se le zelo trudi postati nevidna za tistih nekaj sekund, dokler grozeča pošast, ki lovi trenutke, izgine. Take ljudi obožujem. Zato ker so mi izziv. Zato ker jih vedno poizkušam prepričati v nasprotno. Jih ujeti v objektiv v njihovih najlepših možnih kadrih in jim skozi svoje oči pokazati, kako lepi so. Tudi Ona je ena izmed njih ...


Druga skupina ljudi pa smo ekshibicionisti, vase zagledani narcisi, celebrity wannabes, lovilci trenutkov, ki dihamo v nenehni želji po pozornosti, jada jada jada jada, we all know what and who I am talking about :-)) Priznam, včasih smo naporni. Včasih. Večinoma pa smo izjemno prisrčni in simpatični. Vsaj sami sebi, haha. Kot so pokazali rezultati moje ankete, sta skupini med mojimi bralci skoraj izenačeni. Me veseli. Rada imam skrajnosti. Sem človek skrajnosti. Stvari vidim črno ali belo, nekoga ljubim ali sovražim, v različnih obdobjih živim ali umiram ... Simple as that.


Hvala vsem, ki ste pridno pritiskali na gumbke (opa, pritiskanje gumbkov, zdi se mi da sem ravnokar dobila idejo za nov blog :-)). Potrudila se bom, da ankete ne bodo skrajno zatežene ampak le povprečno dolgočasne :-) As If!

ponedeljek, 11. februar 2008

Healed

After all, sun always comes when you at least expect it ...




It brightens up your darkest corners, smoothens your roughest edges and warms up your coldest fears ...



I'm done with rain. Let the sunshine in.

sreda, 06. februar 2008

Who Am I Foolin???

Izbira maske za letošnji pust, je bila neizbežna. Skozi celotno leto sem bila obkrožena z ljudmi, ki jih večkrat brez obotavljanja imenujem za svoje angele. In zakaj ne bi bila en dan v letu tudi sama bitje, ki lahko naokoli hodi z zlatimi krili, opleta s svojimi zlatimi kodri in velja za čisto podobo nedolžnosti.


Ok, lase imam skozi celo leto, vse ostalo pa z mano nima veliko skupnega ... trust me, being innocent is not as easy as it seems, specially when everybody expects that from you ... Tako da, en dan v letu je več kot dovolj za to ... I'm back to my "old normal self" ... No wings. Just hair. And lots of pictures.

torek, 05. februar 2008

I Did It



I faked it. Big time. People believed me. Magic of good angles :-) Najbolj smešno je, da v dokaz ne morem priložiti nobene fotografije. Tako da je vse skupaj, kot se nikoli ne bi zgodilo. But it sure was fun :-) Je mogoče, da je nekaj, kar se nikoli ni zgodilo, še vedno tako vznemirljivo? Ali je vznemirljivo, ravno zato, ker se ni zgodilo. Khm, to nedvomno je tema vredna debate, a nima nič s tem postom ... Back to the point... Bobnanje je super zabavno :-) In kar je zabavno, vedno po čudežu najde pot v življenje Shie. She's one lucky girl!




Dokazni material v mojih dlaneh ... For 1st time in my life, faking was fun :-) (foto: Zaklop)



Glavni krivec za moje "fake-anje", Denis himself, ki je zakrivil komad Ni me sram - check it out: http://www.youtube.com/watch?v=EMn81McFVeg ... Drugo leto ponovimo???

p.s. EDIT: In the meantime mi je prijazni fotograf Miro ( check his blog at: http://fotorocker.blogspot.com/) poslal dokazni material, ki ovrže vsakršen dvom o tem, da sem 1. februarja v zraku vihtela seksi črne palčke :-) Hvala Miro :-))

Hang In There

To pa je bil teden. Tak z Veliko začetnico, ogromno klicaji !!! in dramatičnimi ... premori ... No, zdaj ga je konec in začel se je Dan, ki traja že nekaj dni. Tak umirjen in melanholično nezaintersiran. Kar paše, moram priznati. Edina stvar, ki me je v tem lenem dnevu zdramila, je bil pogled na moj blog, ki je melanholijo v trenutku še povečal. Več kot en teden nobenega novega "posta" ??? Pa kaj meni ni jasno???? Moj "prjatu" Sašo me je prijazno opozoril, da šopek iz mojega zadnjega naliamnega posta že počasi vene, vključno z zainteresiranostjo mojih bralcev, ki se bodo kmalu nehali vračati "čekirati" kaj je novega. No way, hang in there, I'm coming baaaack!!



V glavnem. Se opravičujem in obljubljam, da se ne bo ponovilo. No vsaj ne do naslednjega Tedna z Veliko začetnico, ogromno klicaji in dramatičnimi premori. Lekcija zadnjih sedem dni? Bobnati in zraven zgledati lepo, je težje kot bi si človek mislil, maškare še zdaleč niso samo za otroke, antivirus na računalniku pa ne le za okras :-)

Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...