My Latest Obsession ...

torek, 30. november 2010

Overdose

Draga Shia ...

Razglašam overdose. Overdose tesnobe v želodcu, overdose pitja čaja, overdose lovljenja sape ob popolnoma neprimernih trenutkih. Dovolj je bilo vsega, potrebujem odmor, potrebujem nego,potrebujem mazilo za vse rane,ki so v zadnjih letih pustile sledi na meni, potrebujem nekaj minut, da se nadiham svežega čistega zraka. Potrebujem svobodo, potrebujem mir, potrebujem prožnost, potrebujem mladost, žilavost in trpežnost. Dovolj je bilo strupov, ki so bili vliti vame, dovolj pregreh, ki so popestrile trenutek, potolažile žalostni srčni utrip in zapolnile praznino v  sobi zadovoljstva. Utrujeno sem.Prazno sem. Ranjeno sem. Zahtevam čas.

Z ljubeznijo, Tvoje Telo

petek, 17. september 2010

S snemanjem filmov proti brezposelnosti

Ob vseh praznih obljubah naših vrlih politikov, ki v betice Slovencov pošiljajo brezpredmetne predloge, kako se spopasti z recesijo, medtem ko se sami trudijo nagrabiti čim več davkoplačevalskega denarja dokler še grejejo funkcionarske stolčke, mi  je nedavni intervju z režiserjem Andrejem Košakom, ki je bil objavljen v reviji Stop, postregel z idejo, ki se mi ne zdi neumna. Še več, zdi se mi, da bi z njo dosegli tisti znameniti slovenski pregovor 'volk sit in koza cela' :-)  Košak, legenda na svojem področju, pravi da bi namesto v alpske poskočnice, Slovenci morali več denarja vložiti v filmske projekte, ki bi v nekem trenutku zaposlili celotne vasi, našemu narodu pa prinesli večjo prepoznavnost, po kateri tako kričimo. Več v mojem intervjuju spodaj ... Andrej, you rock


Slovenskega režiserja,ki je v Ljubljani odraščal v času cvetoče punk revolucije, smo zmotili med snemanjem njegovega tretjega celovečerca Stanje šoka, ki je menda njegov zadnji projekt, ki bo govoril o tranziciji. »Pripovedujemo zgodbe o tem, kar poznamo,«nam je razložil, ko smo ga vprašali, ali Slovenci po razpadu Jugoslavije ne znamo snemati filmov, ki ne bi bili povezani s povojno tematiko. Zagrizeni filmar, ki ga večina še vedno pozna po Outsiderju, njegovem prvem celovečercu iz leta 1990 , se zadnje čase naokoli praviloma sprehaja oblečen v črno ali belo. »Kot labod. Enkrat svetel drugič temen. Odvisno od razpoloženja,« nam izda ob kozarcu obveznega gin tonika. Nazdraviva na boljše čase, saj je sedem let 'prisilnega dopusta', kot ga imenuje sam, končno konec.


Za začetek se dotakniva teh sedmih let dopusta …
Šlo je bolj za prisilni dopust.(smeh) V tem času sem eno leto živel v Berlinu, temu obdobju pa bi lahko rekli prostovoljna emigracija. (smeh) Zanimivo je bilo videti, kako nas vidijo zunaj naših meja in s tega vidika je bilo moje bivanje v tujini izvrstna izkušnja, saj sem dobil občutek, kaj bi tujce zanimalo o naši zgodovini. Tranzicija po razpadu Jugoslavije je nedvomno ena od teh stvari.

Večkrat slišimo očitek, da Slovenci ne znamo delat filmov, ki niso povezani s to temo?
Zakaj ne bi govorili o tem, če o tem največ vemo. Navsezadnje smo dovolj dolgo živeli v skupni državi, in to obdobje nas je v veliki meri zaznamovalo. Žalostno je, da so bila v času Jugoslavije področja kulturnega ustvarjanja veliko bolj razvita, kot so danes. Vključno s filmom. Upal sem,da bo slovenski film z vstopom v Evropsko unijo zaživel in pokukal izven meja, a dejstvo je, da smo Slovenci od vstopa še bolj 'zaplankani'. Nič nas ne zanima in še vedno smo turisti, ki najraje in najbolj pogosto potujemo na Hrvaško.

Se vam zdi,da v Sloveniji ne znamo ceniti talenta?
Bojim se,da je temu tako. Vzemimo na primer Laro Bohinc,ki je nek povprečen Slovenec ne pozna medtem ko je gospa ena najbolj priljubljenih oblikovalk modnih dodatkov v Angliji. In še bi lahko našteval, saj je v tujino pobegnilo kar nekaj talentiranih slovenskih umetnikov. Sam sem že na akademiji začel delati kot televizijski režiser, kar je bil dober začetek zame, saj je bila televizijska produkcija v primerjavi z današnjo, takrat precej bolj obsežna. Prvih deset let sem se s tem preživljal in skupaj s kolegi ustvarjal oddaje kot so Videošpon, Poglej me in na koncu oddajo Res je. Ko sem v našem prostoru resnično uspel, so mi bila, tipično slovensko,kar naenkrat zaprta vsa vrata. Potem sem posnel Outsiderja,ki je požel velike uspehe,a po njem zopet ni bilo nekih velikih ponudb. Kolikor spremljam,tudi danes ni veliko bolje. Slovenci bi morali bistveno več vložiti v kulturo in mlade obetavne umetnike. Če se nič ne bo spremenilo, se bojim, da bomo doživeli 'odliv možganov', saj bodo vsi perspektivni mladi talenti zapustili Slovenijo in šli trebuhom za kruhom v tujino.

Ste tudi vi kdaj razmišljali, da bi poizkusili srečo v tujini?
Z mojim poklicem je težko, saj vsaka država ščiti svoje režiserje in jih podpira, tako da je malo verjetno, da bi mi v tujini zaupali neko večjo filmsko produkcijo. V Evropi morda obstaja 10 režiserjev, ki so financirani tudi iz tujih držav. To so legende kot je Kustorica, Polanski,idr..

Želite po njihovih stopinjah?
Potreboval bi kar nekaj nagrajenih filmov,da bi jim lahko sledil. Zdi se mi prav, da ustvarjam v Ljubljani, čeprav je financiranje filmskih projektov pri nas na psu. V tem se kaže kratkovidnost Slovencev, dober film bi nas namreč lahko ponesel v svet. A zato, bi bilo treba letno vanj vložiti bistveno več kot 4milijone evrov. Večina zmotno misli, da je najboljša promocija države šport, a temu ni tako. Slike so.

Na filmskem skladu se je zamenjalo kar nekaj 'vodilnih glav', a se stanje slovenske filmske produkcije ni kaj dosti spremenilo. Še imate upanje, da bo nekoč bolje?
Upanja filmski delavci več nimamo prav veliko, ker je vsako leto slabše in nič ne kaže, da bo bolje. Morda bi se morali zgledovati po Irski,ki je, odkar je začela vlagati denar v film, našla svoj prostor na svetovnem zemljevidu. Poleg tega pa je filmska industrija prinesla tudi več deset tisoč novih delovnih mest. Vse to zaradi filma.

Bi lahko film rešil tudi trenutno gospodarsko krizo v Sloveniji?
Morda pa res. Odstotek brezposelnosti se vztrajno viša in nedvomno bi s snemanjem filmov veliko ljudi dobilo službo. V sam proces ustvarjanja filma namreč niso vključeni le igralci in ostali filmski delavci, temveč celotne vasi, kjer se projekt snema. To je priložnost za celotna območja in ne le za posameznike. Dejstvo je, da bodo podobe vedno bolj krojile svet in, če Slovenija ne bo ukrenila nič v zvezi s tem, se bojim, da bomo vedno neko slepo črevo Evrope.

Je morda prvi korak k temu že koprodukcija?
Koprodukcija je bolje kot nič, a dejstvo je, da mora film najprej podpreti matična država, šele potem druge države.

Vaš zadnji film Stanje šoka, se vseeno lahko pohvali s kar nekaj tujimi vlagatelji …
Je res, a moj producent Danijel Hočevar je 'doma' zbral več kot milijon evrov (780 tisoč je produkciji namenil Slovenski filmski sklad, 310 tisoč pa Viba Film). 300 tisoč evrov smo dobili od evropskega filmskega sklada Eurimagesa, potem pa še 120 tisoč evrov od Bolgarov, 80 tisoč od Srbov, 45 tisoč od Bosancev, zdaj čakamo še na odgovor od Makedoncev. Tuji vlagatelji so v film pripeljali tudi pisano internacionalno igralsko zasedbo, na katero sem izjemno ponosen, saj menim,da sem v film privabil najboljše igralce iz naše regije.

Se junaki v filmu sporazumevajo v slovenščini?
Seveda. Razen Jova – Nikola Kojo, ki je Srb, se vsi trudijo govoriti slovensko. Celo bosanski minister za kulturo Emir Hadžihafizbegović,ki je prevzel vlogo psihiatra glavnega junaka Petra Zmazka. (smeh) Jezik ni ovira. Pomembno je, da te igralec prepriča z izrazom na obrazu, z emocijami.

Kar nekaj režiserjev za svoje projekte najema'naturščke'. Ste tudi vi mnenja, da se igre ni treba učiti,temveč je to enostavno v tebi?
Nikakor ne. Težko bi me kdorkoli prepričal, da lahko zahtevno vlogo nekdo, ki nima izkušenj s filmom, odigra bolje od izkušenih igralcev. Poleg tega je filmska igra precej drugačna od gledališke in menim, da bi morali mladi slovenski igralci na začetku sprejemati manjše filmske vloge, da si naberejo izkušenj. Če bi prebrali kakšno biografijo holivudskih legend,bi videli, kako dolgo so se nekateri od njih trudili za uspeh. Jack Nicholson je dvanajst let poizkušal, da je potem dobil stransko vlogo v Easyriderju, ki ga je izstrelila med zvezde. Nihče ni uspel čez noč.

Od Outsiderja, ki je še danes tretji najbolj gledan slovenski film, je minilo 13 let. Si upate napovedati,da bo Stanje šoka podobno uspešen?
Težko je karkoli napovedovati. Želim si, da bi si film ogledalo čim več ljudi in razumelo njegovo sporočilo. Zgodba za film je zorela šest let, a je zdaj bolj aktualna kot bi bila prej, saj je na nek način proti kapitalistična. Ko sem jo napisal, morda še ni bila tako aktualna, a na mojo srečo se je v zadnjih nekaj letih pokazalo, da kapitalizem po vsem svetu razpada in uničuje družbo,zato je zgodba danes še toliko bolj na mestu. Sicer pa, tudi če nič drugega v filmu ne bi delovalo, bi se še vedno lahko izvlekel na odlične igralce in dobro zgodbo. (smeh) Zelo sem ponosen na svojo zasedbo. Emir (Hadžihafizbegović) se ja zadnjič pošalil na ta račun in rekel, da sem eden redkih režiserjev, ki ima rad igralce.(smeh) Morda tudi zato, ker si nikoli nisem želel, da bi bil eden od njih.

Ste pa zato skoraj vedno tudi scenarist, ne le režiser …
To je pogost pojav v celotni Evropi. Dobrih scenaristov enostavno primanjkuje. Ogromno se bo še moralo delati na tem področju. Dober scenarij živi in diha skupaj s celotno ekipo in še danes recimo na snemanju sem ter tja malce priredimo dialoge. Zato mi je film všeč, ker je živ organizem. Tudi sicer že s tem, ko pišeš,postaneš boljši pisec, se razvijaš skozi pisanje. Tisti, ki mislijo,da jih bo nekaj zadelo in bodo kar tako napisali uspešnico, se motijo. Vaja dela mojstra. Včasih gre lažje,včasih težje. Na svetu obstaja omejeno število zapletov v zgodbi, to ve vsak dober scenarist. Na vsakem posamezniku je, kako bo stvar interpretiral in podal ljudem. Največkrat ljudje naredijo napako, ko se na vse pretege trudijo biti originalni. Potem nastopijo t.i. umetniške blokade,ki ustvarjalce frustrirajo. Prepričan sem,da če se iskreno lotiš določene zgodbe, boš skozi proces ustvarjanja odkril tudi način, kako določeno tematiko,ki se v filmih pogosto pojavlja, podati originalno.

V Stanju šoka, ste se prvič lotili žanra komedije. Se radi s smehom prebijate skozi pereče probleme?
Nedvomno. Še vedno izhajam iz bivše jugoslovanske kinematografije in že od samega začetka sem se največ naučil od srbskih režiserjev,kot sta Živojin Pavlović in Slobodan Šijan, več kot pa recimo od Matjaža Klopčiča in Boštjana Hladnika. Ne gre za to, da bi zanikal talent slednjih, a v bivših jugoslovanskih filmih je bilo vedno bistveno več življenja, kot v slovenskih. Zelo malo je regij,kot je bivša jugoslovanska,ki bi imela toliko filmskih nagrad. Imamo za kamion palm, levov in ostale flore in favne. (smeh) Tudi Slovenija ima okoli 300 primerkov slednje!Povejte mi za en šport, v katerem bi naši osvojili toliko medalj! Ga ni … Ne zaničujem truda,ki ga ljudje vlagajo v šport,a dejstvo je, da promocija države skoz šport traja toliko, kolikor traja recimo svetovno prvenstvo,umetnost pa je večna.

Nekje sem prebrala vašo izjavo, da zaradi umetnosti morda svet ni nič boljši, zato pa je lahko lepši…
Še vedno mislim, da ta stavek lepo opisuje umetnost. Vzemimo recimo dobro knjigo. Hans Christian Anderson je še danes ime, ki vsem nekaj pove. Razmišljati bi morali o dodani vrednosti umetniških del, ki ostajajo. Žalostno je, da se danes vse gleda skozi ekonomsko logiko.

Odraščali ste kot punker,ste po duši še vedno anarhist?
Sem. Punk je bil takrat velika revolucija. Bil je fina brca v rit mainstream glasbi,odprl je ogromno prostora. In seveda,to te formira kot človeka. Škoda je, da je glasba izgubila pomen in naboj,ki ga je imela včasih. Ni več velikih skupin, velikih zgodb. Video je ubil radijske zvezde, kar ni nujno dobro, saj si vsak ob poslušanju glasbe v glavi ustvari neke svoje slike, ta svet pa nam je vsilil neke tuje slike.

A tudi vi se na nek način preživljate s slikami …
Res je. Tudi jaz se preživljam s slikami, a ustvarjam svoje slike in ne konvertiram glasbe vanje.

Bi lahko rekli,da vaš poklic narekuje tudi vašo osebno življenje?
Na nek način nedvomno. Film ima ogromno segmentov in ravno to je tisto, kar me vedno znova navduši. Opravljam zame najbolj zanimivo delo na svetu, zato svoje izbire ne obžalujem. Seveda pridejo težki trenutki, a vedno pravim, da je ustvarjanje filma, kot bi vozil avto 200km/h. Nimaš se časa ukvarjati s težavami, voziš in se na stvari koncentriraš sproti. Trudiš se, da bi vse šlo gladko in se seveda tudi nenehno prilagajaš. V tem je čar ustvarjanja. Izbral sem si ta način življenja in se sprijaznil z dejstvom, da vsega v življenju ne moreš imeti. Rad delam filme,rad imam lepe ženske in zanimive ljudi okoli sebe, rad dobro jem … Če nekdo želi imeti družino in otroke, naj jih ima, če nekdo drug želi ustvarjati pa naj ustvarja. Zakaj bi bili vsi enaki? Izbral sem si tak poklic in živim z njim.



petek, 13. avgust 2010

When Words Just Don't Do

Sometimes it takes a while, before you can put an experience into words and catch the whole meaning of it. I pay my bills with putting words together but often I find it difficult using only that, to express my inner fascination about something that's above it all. For more than one year my keyboard blocked, whenever I tried to write about the summer of 2009. It was hot and sunny like most of the summers before, but yet it was so much different.

When thinking about, what exactly it was that took my breath away and kept me silent for all this time, I had to say –UNCONDITIONAL DEVOTION. When someone does something just to show the world one of the biggest and most hidden pearls, while investing all they have and not even knowing if they can put a bread on a table each month, that's what I call devotion. The name Jimmy Scott might not tell you much, but his music definatelly can. His soft, sometimes very feminine voice, wrapped around all the things he had to go through in his 84 years, will smoothly conquer your ears, gently caress your soul and slowly but firmly float directly to your heart. And stay there for as long as you will let it to …


To me, Los Angeles was always a city I loved visiting, but meeting Jimmy there, gave the city of angels a whole new dimension. The bling bling around some 'so-called stars' and 'wannabes' suddenly seemed even more grotesque … It's not how many trashy magazines you're in, what kind of car you drive and how many people scream your name while you're walking down Malibu beach… The only thing that really matters is, how many people you truly and honestly touch with what you do. For that, Jimmy Scott in my eyes is the biggest star of them all. And without my dear friend Ralf Kemper and his ambitious hard working team of youngsters, I would probably never even get a chance to set my eyes on his graceness … I thank you guys for giving me the chance to witness music history in making and I unconditionally believe, that through your Little Jimmy Scott Project, people will finally see Jimmy as many of us already do … As one of the greatest music artists of all time.

ponedeljek, 19. julij 2010

Dreaming a Little Dream

Včasih sem kar naprej.Sanjala namreč.Se podila med oblaki in lovila samoroge za njihove košate grive.Klatila sem zvezde z neba in jih zbirala v svoj zasanjani mošnjiček, ki je kmalu postal tako težek, da si ga nisem več mogla zavihteti čez ramo, temveč sem ga vlekla za sabo, kot utrujeni popotnik svojo malho.  Nekoč.

Zdaj malo manj sanjam in toliko več delam. Kar ni nujno slabo. A počasi so iz mojega mošnjička zletele vse sanje, samorogi so mi pobegnili na neznane nebeške zelenice, ostala je na pol prazna malha, v kateri so se zaredili molji. Pogrešam sanjarjenje.Pogrešam občutek, da je vse mogoče, da se lahko zavihtim na sam vrh svojih pričakovanj in zasijem na oltarju svojih otroških sanj.

Prestara sem, da bi verjela v pravljice, a premlada, da bi se prepustila melanholiji vsakdanjika. From now on, I'm back to being a dreamer. With a capital D ...

petek, 16. julij 2010

Love Hate Relationship

Vsi jih poznamo. Odnose, ki se jih otepamo, a obenem brez njih ne moremo živeti. Le redki najdejo izhod iz njihovega uničujočega primeža, mnogi pa se tako udomačijo v zavajajoči drami, da pozabijo, da si nekoč niso želeli tako živeti. Guilty as chagred. Potem, ko sem si v letu 2006 obljubila, da nikoli več ne bom žrtev Love - Hate odnosov, se jim zadnja leta, kot nalašč, ne morem izogniti.

Sovražim Medije. Sovražim, da sem njihov suženj, da narekujejo moj delovni vsakdan in mi, kot ostarela učiteljica, žugajo s svojim suhim prstom vsak mesec, ko gledam svoje bančne izpiske. Ljubim Medije. Ljubim njihove razsežnosti, možnosti izražanja ter močan vpliv, ki ga širijo skozi besedila, sliko in zvok. Sovražiim, ljubim, saj je vseeno. Sem del te kotaleče se kolobocije, brez katere si marsikdo dandanes ne zna več predstavljati vsakdana.


Včasih si želim, da bi bila dovolj močna, da bi pretrgala to navidezno vez, ki mi zadnjih pet let plačuje račune. Potem pa pride članek, ki mi dovoli, da poletim na krilih svoje ustvarjalnosti in vse je spet tako, kot mora biti. Popolno. V razmerju bi temu rekli "make up sex", v medijih pa "ego filler". Občutek pomembnosti, ko v uredništvo oddaš besedilo, ki ga bo čez nekaj dni bralo na tisoče ljudi, vsaj za nekaj ur prežene dvome in strah, da se v življenju predajaš banalnostim, kar naprej pišeš in razmišljaš le o življenju drugih in ob tem pozabljaš nase."Vedno sem hotela le pisati ..." bom rekla čez 10 let, ko bom tako kot večina aktivnih novinarjev, iskala izgovore, za hudičevo pogodbo, ki sem jo podpisala na dan, ko je bil objavljen moj prvi članek. Je še čas, da spremenim svet? Ali bolj pomembno, je še čas, da spremenim svoje življenje? Vedno bolj pogosto si namreč želim pisati zase. Ne za "kruha in iger" željne bralce ter ambiciozne urednike. I wanna tell my stories. I wanna share my thoughts and sit silently while watching them change the world... And then maybe I could love media truly madly deeply again ... 

Moment of Stuckness

Air in my brain, song in my head, butterflies in my stomach... Oh how I love those moments of stuckness, when I don't feel like being useful, when earning money is not the first thing on my mind and any kind of physical activity sounds like a torture. I feel lazy which I'm sure it's normal, when the scale is showing 40 degrees, when  clouds on a crystal clear sky, are not moving for an inch and even my hyperactive doggie is laying in the coldest corner of the house. Moment of stuckness is embracing my apatic day, pushing it towards a serious vegetation in harmony with stilness and the empty department of action. Stuckness. What an ugly word for this lovely day.

četrtek, 27. maj 2010

Lobotomy Wanted

Ko sem bila majhna, me je iz tira spravilo, če se nisem smela pred spanjem pocrkljati v postelji svojih staršev. Ko sem malo zrasla, mi je dan pokvarila slaba ocena v šoli in prepoved sladkarij pred kosilom. Ko sem začela obiskovati srednjo šolo, sem se anemično spopadala s težavami pubertetnikov in bila prepričana, da huje ne more biti. Ob vstopu na fakulteto, mi je največ živcev požrl šolski sistem in njemu pripadajoče obveznosti, potem pa sem začela delati in živela srečno do konca svojih dni. I wish.

Delati. Naj razjasnim, da nikakor ni težava v delu. Več ga je, bolj sem vesela in večji je moj delovni zagon, pa čeprav podkrepljen s podočnjaki do kolen. Period. Delati z ljudmi.

Načeloma jih imam rada. Vse. Ugotavljam, da včasih še preveč. A tudi moja brezmejna brezpogojna ljubezen do sočloveka se konča, ko nekdo s svojimi frustracijami ovira moje delo. Moje sanje, moje cilje, veter v mojih krilih in še bi lahko poetično naštevala.Takrat se nasmeh na Shiinem značilno pozitivno nastrojenem obrazu, spremeni v veliko gubo sredi čela, ki izbočena opozarja, da se bo nekaj zgodilo. In ta 'nekaj' ni nič dobrega, da se razumemo.

Vse kar si želim je ... znotraj tega paranoično ogroženega koščka sveta, kjer povprečnost kraljuje na vrhu lestvice zaželenih lastnosti, opravljati moje delo neodvisno od kompleksov ljudi, ki  hočeš nočeš krojijo moj delovni vsakdan. Bi šlo? Ali smo res popolnoma brezupni in bomo s svojimi prirojenimi frustracijami dosegli, da se iz Slovenije  izselijo prav vsi kreativni biseri, ki doma niso mogli najti svoje školjke? In potem se bomo zopet spraševali, zakaj v domačem ustvarjalnem zalivu ni dovolj sadežev ... Ker so jih tuji ribiči bistveno bolj veseli!

sreda, 07. april 2010

Be careful what you dream of ...

... because it just might come true. Pazite kaj sanjate, saj se lahko uresniči. Lahko vas ujame nepripravljene, šibke in neodločne. Lahko vas potolče bolj kot neuspeh, vas dvigne nad vaša pričakovanja in vas pahne v svet, ki ga ne obvladujete. Pazite kaj sanjate, saj se vam lahko uresniči in ko se to zgodi, obstaja možnost, da ugotovite, da si tega sploh niste želeli. Ali še bolj verjetno, da se svojih sanj bojite... Be careful what you dream ... because it always eventualy comes true.

Painting by: Salvador Dali

četrtek, 25. marec 2010

Prosim pohodite me še enkrat...

... ker bom potem še močnejša. Ker se bom potem ob vsakemu vašemu poizkusu napada in omaloževanja mojega dela, le nežno nasmehnila  in nadaljevala svojo začrtano pot. Prosim pohodite me še enkrat, da me bo manj bolelo, ko se bom znašla v sredini vaših kompleksov, ko me bodo teple vaše prazne besede in kaznovala vaša razrahljana hrbtenica. Prosim pohodite me še enkrat, da bom namesto žalosti ob tem občutila kreativno jezo, ki me bo slej ko prej ponesla še višje od vaše ozkogledanosti in omejenosti.


Prosim pohodite me še enkrat, da se bo v moji krvi zrcalil vaš prazen obraz in bo v zvoku vaših ponošenih čevljev odzvanjal moj ponos. Prosim pohodite me še enkrat, da se bom večkrat spomnila, zakaj vztrajam na tej cesti, ki me vodi do templja, kamor si ljudje, kot ste vi, vse življenje želijo vstopiti. Prosim pohodite me še enkrat, da bom iz prahu vašega občutka ogroženosti vstala bolj čista kot kdajkoli prej. Prosim pohodite me še enkrat ... saj bo potem vaš zadnji korak skozi moje življenje bližje.

petek, 19. februar 2010

LOS ANGELES – mesto kjer ima vsak sanje

Kuj železo, dokler je vroče, pravijo. Glede na to, da sem danes 'v moodu', da malce updatam sobo s pogledom na moje srce, nikakor ne morem mimo mesta angelov, ki sem ga prvič obiskala leta 2006, kar tisti, ki spremljate moj blog od začetka že veste, tisti, ki boste danes nanj zašli slučajno, pa si več o tem, kakšno vlogo je Los Angeles imel v mojem prejšnjem kaotičnem čustvenem življenju lahko preberete tukaj . Sonce, Kalifornija in zven oceanskih valov, ki v mehek pesek rišejo svoje zgodbe. Los Angeles od mene za vas ...

Kdo še ni slišal zanj! Los Angeles, mesto angelov, svetovna prestolnica zabave in še kako drugače bi ga lahko poimenovali. Vsi ga poznajo, a le malo je tistih, ki lahko zatrdijo, da so ga resnično začutili. Z vsemi prednostmi in slabosti. Z vsemi nasprotji, čari, napakami in dvoličnostmi.

Večina v Kalifornijo zaide zaradi vremena, saj se ta košček zemlje lahko pohvali z izjemno klimo v kateri kar dve tretjini leta sije sonce. Los Angeles je nedvomno sanjsko mesto za vse tiste, ki si življenja ne predstavljajo brez morja, plaže, sonca in vetra v laseh. Mesto angelov s svojimi 13 milijoni prebivalcev, razporejenimi po dobrih 1300 kvadratnih kilometrih, le redko koga pusti hladnega. Določeni se vanj zaljubijo ob prvem obisku, spet drugim se zameri po prvem zaužitem hamburgerju. Večina ga obišče zaradi Hollywooda, središča sveta zabave, ki v svojem jedru skriva ogromno legendarnih filmskih, glasbenih ter televizijskih ustvarjalcev. Kljub temu pa Los Angeles še zdaleč ni pravljična dežela, kot ga pogosto prikazujejo filmi. Je mnogo več kot to. Je mesto, kjer imajo vsi sanje. Mesto kjer so plastične operacije del vsakdana in vsaj tako normalne kot umivanje zob. A kljub temu je v vsej svoji 'izumetničenosti' Los Angeles še vedno kruto iskren do vsakega, ki se vanj poda.


 Nihče vas ne bo čudno gledal, če se boste ob treh zjutraj na vratih lokalne samopostrežne prikazali v pidžami, zato pa pričakujte očitajoče poglede na 3rd Street-u v Santa Monici, če se boste tam sprehajali s cigareto v ustih. Američani so ljudje nasprotij, način življenja pa se lahko drastično spreminja iz ulice v ulico. Tako bi na glavni promenadi Santa Monice kajenje plačali z vsaj 900 dolarji kazni, medtem ko je povsem sprejemljivo, če si cigareto prižgete takoj za vogalom te turistične ulice. Ne poizkušajte razumeti. Tako pač je in če se odpravljate na ta sončni konec sveta je bolje da se sprijaznite, da se tam večina drži pravil. Ker se kršenje le teh pač ne splača.

Najlepši način da spoznate obalo mesta angelov je, da najamete kabrioleta, si okoli glave zavežete ruto in se odpeljete do Malibuja, nato pa se počasi spuščate preko Santa Monice, Venice Beacha vse do surferskega raja Huntington Beacha. Ljubitelji prostega plavanja raje poiščite kakšen bazen, ki jih v vseh okrožjih kar mrgoli, ocean namreč ni najboljša izbira za kravl in žabico. Valovi so idealni za vse ljubitelje deskanja na vodi, ostali na plažo prihajajo predvsem zaradi sončenja, druženja in zabav, ki so idealni zaključek vročih poletnih dni.

(foto: Marta L. )

Kot vsako velemesto, tudi Los Angeles v sebi skriva nekaj za vsakega, edino kar lahko med bivanjem v drugem največjem mestu Združenih držav pogrešate, je staro mestno središče. Mesto angelov namreč nima neskončno dolgih ulic polnih kavarn, butikov, knjigarn, etc. Večina tovrstnega dogajanja je strnjenega v nakupovalnih središčih, kjer se ljudje največkrat sprehajajo s kavo v roki, le redki si vzamejo čas, da okusno poživilo spijejo sede v družbi prijateljev.


( foto: Marta L. )

Težko v nekaj stavkih povzamem, kaj vse skriva Los Angeles. Na vsakem koraku vas pozdravljajo velike razlike med bogatimi in revnejšimi sloji, da bi razumeli veličino raznolikosti mesta pa bi se morali sprehoditi po prestižnih predelih mesta kot so Rodeo Drive, Beverly Hills, Bel Air ipd. ter se zapeljati čez predele, kjer so svoj skromni dom našli izseljenci, ki se po najboljših močeh trudijo preživeti iz dneva v dan. Na eni strani umazanija, na drugi presenetljiva navidezna popolnost, čudaška odprtost nasproti omejenemu patriotizmu, izjemne priložnosti gredo z roko v roki z odrekanjem v mestu, kjer lahko čez noč uspeš in ravno tako hitro propadeš. Še vedno pa Los Angeles ostaja košček zemlje, kjer so dovoljene sanje, od vas pa je odvisno, kako jih boste izživeli.


Stvari, ki jih v Los Angelesu ne smete izpustiti:
- Obisk filmskih studiev ( priporočamo predvsem Universal studios)
- Obisk Disneylanda ( prebudite otroka v sebi in preživite dan s kultnimi risanimi junaki kot so Miki Miška in njegovi prijatelji)
- Sprehod po znamenitem Hollywood Walk of Fame-u, kjer ima svojo zvezdo večina umetnikov, ki nekaj pomenijo v svetu zabave
- Obisk Hollywood muzeja ter muzeja voščenih lutk Madame Tussaud's, ki je letos ponovno zaživel v prenovljeni različici
- Obisk galerij kot so Museum of Contemprorary art ter Getty Museum, ki se skriva na pobočju Santa Monica Mountains in ponuja izvrsten razgled na mesto
- Vožnja na vrh Mullholland Drivea – Top of the Hollywood od koder se prav tako ponuja razgled na mesto
- Obisk Santa Monice, kjer boste z malo sreče v oceanu zagledali delfine
- Sprehod po znameniti Venice Beach, kjer lahko srečate lokalne posebneže, nadarjene glasbenike ter ostale umetnike
- Nakup svežih živil z vsega sveta na Farmer's marketu, ki stoji na aveniji Fairfax

ATENE – Mesto, kjer še danes za vsakim vogalom živijo bogovi

Evo, pa sem se spet malce polenila in skoraj mesec dni je minil od zadnjega bloga. Mnogo preveč, se strinjam ... Morda sem ravno zato zopet odprla svoje novinarske mape in izbrskala članek, v katerem sem naravnost uživala. Potopisi so me spremljali že v osnovni šoli, ko sem sanjala, da bom nekoč skupaj z Zvonetom Šerugo potovala po svetu in domov pošiljala le sestavke, ki bodo pričali o mestih, ljudeh in kulturah, ki jih srečujem na svoji pestri življenjski poti. To poglavje sem kasneje sicer preskočila,  vseeno pa imam to srečo, da sem imela v zadnjih letih priložnost potovati ravno dovolj, da sem združila prijetno s koristnim in tale kratek potopis, so v bistvu razglednice iz grške prestolnice, ki so bile objavljene v reviji Hopla. V prihodnjih tednih se bom potrudila, da z vami delim tudi ostale članke, ki so nastali med izleti po Evropi ter sončni Kaliforniji. Malce sonca nam v teh zimskih dneh zagotovo ne bo škodilo. Do naslednjega potovanja!

Z Atenami sem se prvič srečala v osnovni šoli, ko smo se pri zgodovini vrteli okoli njih večkrat in bolj intenzivno, kot se eksotična plesalka vrti okoli svojega plesnega droga. Če bi rekla, da so me že takrat osvojile s svojimi zgodbami, filozofi in ponosnimi akropolami, bi se zlagala. Zares dotaknile so se me šele, ko sem pred leti slučajno pristala v tem zgodovinskem mestu, medtem ko sem čakala na ladjo za Kreto. Bilo je prepozno, da bi ušla njihovem čaru, zaman sem se upirala duhovom preteklosti, ki so me objemali na vsakem koraku in od takrat se v grško prestolnico vztrajno vračam.

Večina ob omembi Aten najprej pomisli na Olimpijske igre, sama pa si v spomin vsakič znova prilkičem prvi sprehod do Akropole (pomeni mesto na robu), ki se bohoti nad starim delom mesta in med svoje stebre še danes upravičeno privablja množice turistov. Teh ne moti niti to, da na območju Akropole, kjer se za vsakim vogalom skrivajo kamni, ki bi lahko dneve in noči pripovedovali zgodbe o časih, ko so se okoli njih srečevali največji filozofi in umetniki našega časa, že od leta 1975 poteka renovacija zgodovinskih objektov, na katerih so zob časa in vojne žal pustile svoj pečat. Ni lepšega kot z vrha Partenona, templja, ki je bil posvečen boginji Ateni in ga je do danes streslo vsaj 100 različnih potresov, s pogledom objeti celotno mesto. Slednje skriva dobrih 700 tisoč prebivalcev, njegovo obrobje pa še vsaj 3 milijone več!


Če ste dobili vtis, da se Atene še danes lahko postavijo le s svojo pisano zgodovino, se opravičujem. Atene so mnogo več, kot le nekdanji umetniški, filozofski in politični center zahodne družbe. Danes so modrna prestolnica, ki nudi dom velikim svetovnim umetnikom obenem pa so tudi idealno pribežališče mnogim Afričanom, Pakistancem ter Azijcem. Slednji predstavljajo vse večji problem, saj navadno živijo na robu družbe, se zbirajo na ulicah in hočeš nočeš na trenutke kvarijo podobo tega belega mesta. Kot vsako veliko mesto imajo tudi Atene soseske, ki se jih splača videti in tiste, za katere je bolje, da se jim na daleč izognete. Ko se spustite z Akropole si obvezno privoščite kavo v Plaki in nikar ne bodite presenečeni, če boste naročili frape in vam bodo namesto ledene sadne kašice postregli z mrzlo kavo, v kateri bodo plavale kocke ledu! Brez skrbi, vse je tako kot mora biti in nikar se ne kregajte z njimi, da ste naročili nekaj drugega. Ena od prvih stvari, ki jih je v Grčiji težko prezreti je, da se vse dela naglas. Pogovarja, poje, krega, kolne med vožnjo, ni pomembno kje in kdaj, le da se vas sliši! Svojevrstna izkušnja je tudi vožnja s taksijem, saj se lahko v parih minutah naučite kar nekaj uporabnih grških besed, ki niso primerne za uporabo v prisotnosti otrok. Druga stvar, ki jo je težko spregledati je, da nikakor niste pravi Grk, če dnevno ne zaužijete vsaj kozarček pijače, ki bi jo marsikateri zdravnik uporabil tudi za razkuževanje ran. Dejstvo, da prihajate iz Slovenije, ki je pitje ravno tako na nek način razvila v nacionalni šport, vam pri verižnem nazdravljanju z rakijo ne bo prav veliko pomagalo, zato previdno z njo!



Če ste si od nekdaj želeli videti menjavanje državne straže pred parlamentom, potem so Atene pravi kraj za to. V neposredni bližini glavnega mestnega trga Sintagme stoji straža, ki simbolično varuje vhod v politično najpomembnejšo atensko zgradbo. Nihče vam ne bo zameril, če se boste želeli slikati z njimi, a nikar ne pričakujte, da bodo z vami spregovorili kakšno besedo, to jim je namreč prepovedano. Ljubitelji umetnosti nikakor ne smete zamuditi obiska Gazija, predela kjer so prej kraljevale tovarne in delavnice, danes pa je poln modnih barov, galerij in studijev mladih umetnikov, ki so svoj prostor našli v grški prestolnici. Slednja vas domov ne bo pospremila s pravim vtisom, če vsaj enkrat ne boste večera preživeli v družbi grških glasbenikov in ritmih bouzukije (grško brenkalo), ob katerih vsi pozabijo na razlike med njimi in plešejo dokler jih sonce ne prežene domov. Sicer je ritem grškega življenja še danes večinoma v skladu z njihovim reklom ‘siga suga’ (pomeni počasi počasi). Morda se ravno zato niče pretirano ne pritožuje nad zamudami na letališču, čakalnimi vrstami na informacijah in lenimi kačami ljudi, ki se vlečejo po ulicah.


Atene imajo veliko ponuditi, od vas je odvisno, koliko ste pripravljeni vzeti in kako močno se boste prepustili grški mentaliteti, ki vas lahko posrka vase in poskrbi, da bo vaše bivanje v domovini Platona nepozabno in pristno. Yamas! ( Na zdravje!)

četrtek, 28. januar 2010

iUniverse*


Lollobrigida so kot dober seks

Pred kratkim sem za Hopla naredila intervju z enimi in edinimi Lollobrigida. Nedvomno si zaslužijo objavo na mojem blogu. Zakaj? Ker si upajo biti to kar so in predvsem, ker jih druži nekaj, na kar je večina glasbenikov že pozabila - zabava. Zato bleščice na obraz in gremoooo ...

Manekenke, ki pojejo in igrajo na inštrumente

Skupina s smešnim imenom je pred časom kot strela z jasnega zadela tudi Slovenijo. Bend, katerega idejna vodja pevka Ida je tudi prepoznavni hrvaški televizijski obraz, poleg nje sestavljajo še spremljevalna vokalistka Petra, kitarist legendarnih Pips, Chips& Videoclips Šinec, ter trije slovenski glasbeniki Kleemar, David in Jernej. Slednji nam je skupaj s simpatično pevko izdal, kaj se skriva za njihovim opaznim scenskim nastopom, kako znotraj skupine gladijo slovensko-hrvaške odnose ter kje hranijo nagrado MTV Adrie, ki so jo v hudi konkurenci osvojili v začetku novembra.





Opisujejo vas, kot enega najbolj 'bleščičastih’ bendov na območju bivše juge. Kako komentirate to?
Ida: Mislimo, da sta tako Ceca kot Lepa Brena precej bolj ‘bleščičaste’ kot mi, zato sta obe moji vzornici. (smeh). Večkrat slišim tudi, da sem precej podobna Breni, predvsem zaradi malce daljšega nosu in opaznih modrih oči. Manjka mi le še dekolte, tako da čakam moža, da mi ga plača. (smeh)

Kdo izbira kostume, zaradi katerih ste si zaslužili zgoraj omenjeni naslov ‘bleščičaste skupine’?
Ida: Vse se dogaja precej spontano. Prepričana sem, da so se fantje pridružili skupini predvsem zato, da se lahko vsaj enkrat v življenju oblečejo tako, kot so si vedno želeli. Edino pravilo je, da so oblečeni tako, da se ljudje za njimi obračajo. Zadnje čase dobivamo veliko ponudb mladih modnih oblikovalcev, ki jim dajemo možnost, da na odru predstavijo svoje umetniške inštalacije. Gre za princip nekakšne reciklacije, uporabimo stvari, ki so odslužile svoj namen. Skušamo se držati tudi tega, da za kostume ne zapravimo več, kot znaša naš honorar za nastop. Iz tega sledi, da se znajdemo s tem, kar imamo, uporabimo domišljijo in rezultat je viden na naših koncertih. (smeh)

Kako bi opisali vaš stil glasbe? Nekateri vas opisujejo kot elektro pop, spet drugi zraven omenjajo še punk rock?
Jernej: Glede na to, da smo vsi člani skupine precej eklektični, je taka tudi naša glasba. Avtorica večine idej je Ida sama ...
Ida: Vas zanima, kako se je vse skupaj začelo? Bila sem sama s strtim srcem in klaviaturo z dvema oktavama, ki je izvirala še iz mojega otroštva. Začela sem se igrati z melodijami in počasi se mi je pridružila še prijateljica, nastopali sva, potem so se priključili še fantje, med njimi tudi trije Slovenci, ki večino mojih elektro pop idej vsakič znova oblečejo v punk rock izvedbe. Ne morejo si pomagati. Taki so. Uporniki po duši. V tem je tudi čar vsega procesa ustvarjanja glasbe v skupini. Zamisliš si nekaj in na koncu dobiš nekaj tretjega. Precej bolj zabavno, kot če bi doma sedela in se sama igrala s klaviaturami.

Ali slovensko-hrvaški politični odnosi v zadnjih mesecih vplivajo tudi na odnose v skupini, glede na to, da Lollobrigido sestavljate trije Hrvati in trije Slovenci? (smeh)
Jernej: Še dobro, da obstajajo ti stereotipi o Slovencih in Hrvatih, če ne se ne bi imeli v skupini zaradi česa dražiti. Vse bi bilo preveč idealno potem. (smeh) Požvižgamo se na to in menim, da smo ravno mi super dokaz, da se lahko Slovenci in Hrvati enkratno razumejo med sabo.
Ida: Kar naprej se hecamo na ta račun. Oni nam pravijo, da smo neumni in divjaki, mi pa njim, da kar naprej komplicirajo ter da so dolgočasni v tem svojem evropskem perfekcionizmu. (smeh) Kdo ve, morda bomo nekoč na to temo posneli tudi pesem in ji dali naslov, npr. Hrvatica se je zaljubila v Slovenca’.

Pred časom ste prejeli nagrado MTV ADRIE za najboljši bend na področju ‘Balkana’. Kaj se je za vas spremenilo od takrat?
Jernej: Predvsem se je povečalo povpraševanje. Zdaj nas poznajo praktično vsi, tudi tisti, ki prej nikoli niso slišali za nas. Skupaj s prepoznavnostjo se višajo tudi honorarji in še danes ne moremo verjeti, da smo v družbi nominirancev med katerimi so bili Dubioza Kolektiv, Elvis Jackson, Darkwood Dub ter Superhiks, nagrado domov odnesli ravno mi.




Pri komu doma je nagrada našla svoje mesto?
Ida: Pri nobenemu. Ker smo jo morali na prireditvi po slikanju vrniti organizatorjem, ki so nam obljubili, da nam jo bodo po pošti poslali na dom. Očitno se je pošiljka nekje vmes izgubila. Morda je bila stvar všeč poštarju in si jo je sposodil.
Jernej: Nič škode. Gre še za enega ‘praholovilca’. Če sem iskren, nagrada ni tako pomembna, kot to, da lahko delamo glasbo, v kateri se zabavamo in uživamo.

Prej, ko sta skupino sestavljali dve dekleti, so vas večkrat predstavljali kot ‘manekenki, ki pojeta’, kako bi se opisali zdaj?
Ida: Še vedno smo manekenke, le da zdaj ne le pojemo, temveč tudi igramo na inštrumente. (smeh) Splača se nas priti pogledati v živo, saj smo na odru še lepši, kot na slikah.

torek, 05. januar 2010

Happiness in a Box

Whoever said that happiness can not be put in a box was wrong. I received one more than a week ago and it was filled with love, happiness, trust and laughter. Did I mention sun?! It was shining all the way through me everytime I would open the box ... In 3 days I will go chase that happiness far away. To a place where  sun always shines, where watter is all around you and the sky has no limit. Thank you my love ...


Netoleranca Inc.

Med 'svojimi' veljam za razmeroma miroljubno bitje z visokim pragom tolerance, kar na kratko pomeni, da mi lahko precej dolgo skačete po glavi, preden izbruhnem in vam na glavi razbijem stol. Na svetu obstaja le nekaj stvari, ki me dotolčejo in na katere nikakor nisem odporna. Krivica, lenoba, aroganca in neumnost so nedvomno ene od njih, pred kratkim pa se jim je, sodeč po reakcijah mojega telesa, pridružila še pšenica. Kdo bi si mislil, da bo alergija na pšenično moko doletela nedvomno največjo ljubiteljico palačink daleč naokoli! Not fair! Skoraj tako neprijetno in nadležno kot strah pred letenjem pri tistih, ki ljubijo potovanja - tudi mednje se lahko brez dvoma zapišem. Ne vem kaj natanko je zbudilo to zlobno ujedo, da je začela kljuvati moje telo ravno zdaj, po vseh teh letih brezskrbnega uživanja sladkih pregreh, a časi, ko sem z užitkom pojedla kos torte ali si palačinko namazala z nutelo, so nedvomno mimo, saj jim zdaj ponavadi sledi občutek tesnobe, napihnjen trebuh, težave z dihanjem in utrujenost.




Lep začetek leta boste rekli, a če pogledam celoten incident s svetle plati, se bom tako končno rešila nesnage iz svojega telesa, začela živeti bolj zdravo in če mi bodo zvezde naklonjene celo izgubila kakšen kilogram :-) Netoleranca je zoprna stvar, v kakršnikoli obliki že se pojavi, zato je moj novoletni sklep, čeprav se jih menda dandanes nihče več ne loteva resno, da bom bolj tolerantna. Poizkušala bom modro reševati krivice,se diplomatsko lotevati lenobe, ignorirati aroganco in podučiti neumnost. Ni vrag, da sčasoma ne bom pregnala tudi zlobne pšenice!