My Latest Obsession ...

petek, 28. december 2007

Done deal ...

Hja, kot kaže res grem ... Ni poti nazaj. Kovčki spakirani, karta na mizi poleg moje Toshibe, moj "travel buddy" pa v začasni komi na moji postelji ... This will be fun :-)) Wish me luck and I'll keep you updated!! Grčija, prihajam ...


sreda, 26. december 2007

This Week's Perfection - Her

As I am, je naslov njenega zadnjega albuma, ki je po mojem še boljši od njenega prvenca Songs in A-minor. Ne morem ga nehati poslušati ...


She's a girl to fall in love with. You can put her in the darkest ghetto street or on the red carpet in Hollywood and she's gonna shine like the cleanest diamond ... Vmes me je sicer razočarala z Unplugged albumom, na katerem njen vokal niti približno ni zvenel kot na ploščku, ki sem ga zaradi vnetega predvajanja skoraj uničila, a sem ji ob poslušanju zadnjega projekta As I Am odpustila. Enostavno me zadane s svojimni teksti, interpretacijo in navsezadnje roko na "levo izboklino", tudi s svojim eksotičnim izgledom ...

It's Back ...

... Insomnia, that's what it is ... Vedno se pojavi ob nabolj nepredvidljivih trenutkih. Po preživetih dnevih, ki bi me po vsej logiki morali izčrpati do te mere, da bi padla v posteljo ... Namesto tega padem v ustvarjalno hiperaktivnost in se ukvarjam predvsem s tem, kako naj se čim bolj tiho in neopazno gibam po stanovanju, da ne bi zbudila ostalih stanujočih (beri staršev in sestre), ki nič hudega sluteči preganjajo bele ovčice po plantažah sanj.


Ponavadi mi uspeva vse do trenutka, ko s prepolne police vzamem skodelico za čaj. Brez tega, da bi uboga glinena stvar trčila ob vsaj 3 sosednje "tekočino-držalke", namreč enostavno ne gre. Ne gre... Sem nerodna? You bet I am!!! Clumsy and proud of it :-) Drugega, kot da hlinim, kako skrajno cool je moja challenged koordinacija, mi tako ne preostane, potem ko znancem obrazložujem že 5 brazgotino na prstih, ki jo je tam pustil nož, ki naj bi rezal svež paradižnik pa se je po naključju znašel na mojem prstancu, ki je tako za vedno oskrunjen. Shit happens. In my case, very often :-))


Razmišljam, kaj mi po glavi pleše polko tokrat, da ne morem zaspati, kljub temu, da sem se po vseh navodilih "za deljenje nasvetov usposobljenih" danes dobro uro podila po svežem zimskem zraku z našo malo črno pošastjo ( beri kokeršpanjelko Koni), se izogibala kavi in glavo napolnila z dušo božajočimi mislimi. Morda pa so bile le te preveč dražljive ... ??? Could it be?? Can thoughts that are too beautiful to handle, make you sleepless?? Yeah?? ... Then I'm on my way to sleepless month or two, because on friday I'm heading over to heaven on earth ... Kdo pa še danes potrebuje spanec. It's so last season ...

torek, 25. december 2007

Praktično ...

... je, da na sprehod s seboj vzameš fotoaparat ( hvala Božiček :-)) in namesto besed, enkrat za spremembo uporabiš sliko. Priznam, da nisem ravno vajena biti tiho, a danes je dan, kot nalašč za to ... Ne se navadit, ker to nikakor ni nekaj, kar mislim prakticirati v prihodnosti ... But a little change sure feels good :-)

We're off to see the Wizard, the Wonderful Wizard of Oz ...
Are you brave enough, to wake up the Wicked Witch??? I wasn't ...

Čuri Muri iz Afrike, ga je s seboj pripeljal za spomin ...

Beauty Of Colors ... Magic of Tranquility ...

Secrets Of Sisterhood ... :-))

p.s. Vse fotke so nastale pod mojimi prsti, z malce pomoči moje nove male rdeče Praktice in Photoshopa ... Yay, Shia just found herself a new hobby!!

petek, 21. december 2007

X-Mas and Similiar Candies

Ok, še tri dni pa bom lahko uradno spet malce depresivna zaradi tega, kako hitro mine leto. Zopet bom preštevala gube okoli oči, ki so smejalne in menda zaradi tega simpatične. Super, se slišimo, ko bom stara 50 in bo moj obraz ena sama velika guba :-)) Ždela bom na preveliki postelji, pregledovala slike, pila metin čaj in preračunavala kako pogosto si lahko privoščim "nategovanje kože na ličnicah" :-))

Smrekica že stoji v dnevni sobi, letos povsem zlata, kakršno bo menda leto 2008, ki prihaja. Darila se počasi nabirajo, letos jih izjemoma ne tresem pred ušesi, da bi ugotovila, kaj se skriva za lepim papirjem in kičastimi pentljami. Začuda Koni (naši hišni pasji dojenčici, beri črni kokeršpanjelki) še ni uspelo razbiti nobenega okraska, kljub temu, da se vsakič ko gre mimo smrekce, obregne ob njo, kot bi se hotela popraskati za ušesi, ki že nekaj časa ne slišijo nič razen šumenja vrečke s hrano. Snega ni. Klasika. Verjetno bo padel nekje v začetku marca, ko si ga nihče več ne bo želel. Kaj si želim jaz? Malo škatlico, ki bo ujela mimo leteče trenutke v mojem, zadnje čase "could it be real?" življenju ... Merry X-mas everybody!!!


p.s. Don't be fooled by the picture ... Might look angelic but far from that in real life ...

torek, 18. december 2007

The Magic of The House

There is a house that everybody is talking about. It's big and red with many rooms and tender red walls and floors. Everybody knows about it, but not many have actually been there. They are walking by it, looking at the house with eyes full of wonder and expectations, but most are afraid to go in. Even though they really want to. Sometimes they feel, like this house is the only right place to be. A perfect getaway where you can feel, live, breathe, love without being judged. The House.


Standing on the Street of Desire, located between the Boulevard of Sanity and Square of Fear, The House is in perfect position, where it is never overlooked. It can not be. Even if you are trying not to see the tempting driveway leading to the promising doors, you can not escape from enormous windows whispering: »Come in … I'm waiting for you...« For a second you think you should take a chance and enter The House. Take off your shoes and walk barefoot on the tender red floors. Run up and down the stairs of dreams, stomp around, compete with the rhytm of your heart, flirt with sun rays coming from outside and hug your own shadow. After few moments, you can not remember how you got there, actually you have a feeling you have never been outside of The House at all. Suddenly you feel that you are not alone. You start to look for someone. Or maybe this someone starts to look for you. You can not really tell. As you walk through rooms, you hope to run into Him/Her. The owner of The House. (S)he actually is not the owner of this house. (S)he just lives there. (S)he parties with angels, constantly crossing the border between Paradise and Hell. (S)he doesn't really have a face, but when (s)he enters the room, you can smell Him/Her. It's a scent of passion mixed with emotion you once have felt. Desire. It is there. It has always been.


You open your eyes and you are still standing in front of the house. "The House" it says. You are not sure if you have ever been there, but at that moment you do not care. You remember everything. It is real. The House. I'm going in ... There. Wish Me Luck.

četrtek, 13. december 2007

Predbožični čas v Samski Ljubljani

Kako je zunaj lepo, ko je celoten center mesta ovešen z majhnimi kresničkami, med katerimi spet kraljujejo "spremiji moderne dobe" bradatega umetnika Modica! Kako lepo se je sprehajati po ulicah ponoči, ko vsi spijo, z roko v roki z nekom, ki nas vsakič znova pogreje v prsih hitreje kot deci najbolj sladkega kuhanega vina. Ukradeni poljubi, v vonj cimeta zaviti pogledi, premražene dlani skrite v žepe drugega ... Zima kar naenkrat postane naš najljubši čas, sladkosti življenja v dvoje pa je ravno dovolj, da popravi okus grenkega vsakdana. Ah ta ljubezen, ki traja in traja ... Vam vse to zveni znano? Potem ste nedvomno v manjšini. Ljubljana je namreč mesto samskih in pazljivo z "golobčkanjem" v javnosti, ker se lahko hitro najde kdo, ki vam bo na glavo zlil postano medico in pod nogo vrgel petardo. Srečno zaljubljeni ljudje so ogrožena vrsta ...


“70 odstotkov ljudi ima probleme s svojim partnerjem. Preostalih 30 odstotkov pa je samskih.”

Ali ste vedeli, da je za mnoge turiste, ki so obiskali našo prestolnico, Ljubljana eno izmed “najbolj seksi” evropskih mest? Hja, čisto res! A ne pozabimo, da tako pravijo tujci. Večina domačinov pa bi se verjetno strinjala, če postavimo tezo : Ljubljana je mesto samskih. Zakaj? Pa poglejmo … Kaj se je v zadnjem desetletju tako drastično spremenilo, da se vedno več mladih odloča za samsko življenje? Konec koncev gre verjetno res za zavestno odločitev vsakega posameznika. Preden za individualistično čustveno stanje prestolnice obdolžimo sistem, se spomnimo, kje in kako so lahko Ljubljančani svojega potencialnega življenjskega sopotnika, našli nekaj desetletij nazaj.



Ljubljana, leta 1920. Brez dvoma lahko za središče takratnega družabnega dogajanja, označimo park Tivoli. Tam so se mladi spogledovali in osvajali na tako imenovani promenadi in nemalokrat so se nedolžni sprehodi in pomenljivi pogledi, končali s snubitvijo. Kasneje so bili priljubljeni plesi v takratnih občinskih domovih, po drugi svetovni vojni pa je država potrebo po poceni delovni sili potešila s hormoni polnimi mladci in mladenkami, ki so na tako imenovanih delovnih brigadah, poleg tega da so služili domovini, sproščali, tudi svojo “paritveno energijo”. Tako je bil volk sit ter koza cela. Pa danes? Tivoli je podnevi raj za pasje ljubitelje, ponoči se mu vsak raje na daleč izogne, ceste ter rečne struge po državi pa gradijo naši “južni sosedje”. Ljubljana se je spremenila in z njo smo se spremenili tudi mi, iskalci zakladov, bojeviti argonavti, altruistične Lepe Vide ter samovšečne Urške. Namesto pesnikov, mladih devic, zdravih kmečkih deklet in doslednih pisarniških vajencev, iščemo uspešne povzpetneže-japije, dobro situirane playboy-je, silikonske kurtizane in samosvoje umetnice. Središče družabnega življenja so postali v celofan zaviti klubi, kjer je pomembno predvsem s kom prideš in s čim se pripelješ.

Vsakemu, ki se je kdaj vključil v nočno ljubljansko življenje, je jasno, o kakšnih scenah govorimo. Zamislite si šank, nabito poln lokal, prej so bile v zraku cigaretne meglice, danes pa je v glavah obiskovalcev, zaradi precejšnih količin popitega alkohola, situacija podobno meglena. Privlačna blondinka stoji na vhodu, ter na hitro preleti obiskovalce. Na levi stoji skupina po zadnji modi oblečenih frajerjev, na desni nekaj deklet, ki so v ta lokal zašle preprosto samo zaradi tega ker je »in«. Med tema dvema stereotipnima skupinama, švigajo nesamozavestni fantki, ki si plen le od daleč plašno ogledujejo. "Nič vredno mojega truda", si reče ambicozna blondinka, se obrne na petah in odpeketa ven. Na lov za debelimi denarnicami in sladkimi besedami. Naj se paritveni ples enaindvajsetega stoletja začne!


Nov trend samskega življenja je naporen, zanj pa so, kot za večino ostalih svetovnih katastrof skoraj brez dvoma krive ženske s svojo trmo in nerazložljivo željo po prevladi nad moškimi. Sprijaznimo se, da je ljubezen igra iz katere so se nekdaj samozavestni lovci, umaknili in na tribuni jedo »kokice«. Kdo bi jim zameril? Po 12-urnem delovniku se jim niti najmanj ne ljubi poslušati nerganja svoje partnerke, če si lahko za manj truda in izgubljenih živcev, najdejo žensko, ki bo brez odvečnih vprašanj odšla z njimi v stanovanje in poskrbela da se bodo sprostili po celodnevnem delu. In tako smo razbili še en mit. Samski stan nikakor ne pomeni pomanjkanje oziroma odpovedovanje spolnosti. Nasprotno! Seks je naravna potreba in če bi bilo izvedljivo, bi ga zdravniki moškim po vsej verjetnosti predpisovali na recept. »Kdor išče ta najde, » je prvi slogan samca in prav tako samice, ko v svojo sobo pripelje že šestega neznanca/neznanko v enem tednu.


Verjamem, da vsak slej ko prej najde tistega, ki ga išče, oziroma o katerem sanja. Če se bojite da bi končali kot osamljeni čudaški 50-letniki, ki živijo s “čredo” mačk ter slabo pričesko ( vsaka podobnost z dejanskimi osebami, je zgolj naključna), nimate novega BMW-ja ali zaželjene C košarice modrčka, vam še vedno preostane internet, medij prihodnosti, kjer ste lahko kdor hočete in kjer iskrenost zagotovo ni predpogoj za uspešno zvezo. Samski gor ali dol, Ljubljana je še vedno najbolj seksi evropsko mesto, z vsemi svojimi samskimi , nikoli poročenimi 40-letniki z 20-letnimi ljubicami ter samozadostnimi ženskami, ki svoj materinski nagon potešijo z občasnimi obiski prijateljev z otroci. Paritvena sezona je odprta 365 dni v letu, zanjo ne potrebujete posebnih dovoljenj, pravila pa se oblikujejo sproti po potrebi. Um, vso srečo?

četrtek, 06. december 2007

Brisanje prahu

Če česa, poleg pomivanja mastne posode, ne maram, je to brisanje prahu. Predvsem me nervira, če moram na velikih policah prestaviti vsak kič, ki tam stoji brez posebnega namena, da bi lahko s simpatičnim omelom dosegla kotičke, kjer se je prah nemoteno nabiral več mesecev. Ravne gladke površine, ki kar kličejo po tem, da se jih počisti, to mi gre ... Izzivov polne police, kjer je vsaka nerazbita figurica uspeh, ne hvala ...

Enako je s spomini. Določene z veseljem povlečem na plano, jih loščim, se sončim v njihovi lepoti, obračam v vse smeri, da bi preverila, če sem morda izpustila še kakšno podrobnost, nepravilnost, ki bi jim dodala še nek poseben čar in jih z iskricami v očeh razkazujem prijateljem. Potem pa so v temnem kotičku mojih misli, še tisti spomini, ki jih ni. Oziroma tisti, ki jih zavestno ignoriram, potiskam v nezavedno, otroško selektivno ne opazim, etc ... Danes sem na lastno željo in majhen namig zvestega bralca Sasa, odprla mapo, na kateri se je v vsej veličini bleščala nalepka z napisom: "Čakajo na boljše čase." Pesmi. Moje pesmi, ki so nastale v letu po končani srednji šoli, ko sem počasi spet prihajala k sebi po štirih letih relativne kreativne kome na Poljanah. Ne bom lagala, da se srednje šole spominjam z nasmehom na obrazu, ker to ni res. Z nasmehom na obrazu pa se spominjam osebe, ki je kriva za mapo polno romantičnih izlivov, ki začuda niti niso tako patetični, kot sem se bala da bodo :-) Tokrat sem za vas izbrala 2 pesmi. Be gentle, I was 19 and my world was my room, my paper and my pen ...



~ Trenutek resnice ~


Polnoč je in

nad nad zlato morje valovi.

Mrak poljublja kožo mojo,

kaplja dežna mojo strast gasi.

Lahen vetrič poteze riše ...

V pesku, pred mojimi očmi.

Stresem se, prepoznam podobo ... to si ti!

Začutim ogenj, ki v globini moje duše tli.

Po kom, po čem srce mi hrepeni?

Vdihnem ... vonjam odgovor,

ki po tvoji ljubezni diši

in o moji osamljenosti govori ...


~ Sonet strasti ~

Pregrešno čisto morje pesku dvori,

vabljivo peni se, ga zapeljuje,

sramežljivo z valovi ga ljubkuje,

z dotiki nežnimi neskončnost tvori.


Počasi z dvomom pesek se predaja,

sprva negotovo le na dnu drhti,

a kaj kmalu zadržanost izpuhti

in že iz ritma morja se napaja.


V tišini drug ob drugemu leživa,

med nama vonj visi skušnjave sladke,

dotik odbija se od kože gladke.


Zdaj skupaj dihava in hrepeniva,

izgubljena oba v intimni večnosti

ter zlita v nežno pesem opojnosti.




sreda, 05. december 2007

Šepetalka Duhov

Razen Razočaranih gospodinj, Ally McBeal, Sex And The City in The L Word, se le redko zgodi, da me določena serija osvoji do te mere, da vsak dan ob določeni uri, če sem le doma ( kar res ni pogosto, a vendar), obsedim pred televizijo in se izklopim za zunanji svet.

In potem se zgodi ponedeljek. Ura je 16.40 in na Tv 3 se začne Šepetalka duhov. Za nadaljevanko sem seveda že slišala, saj za rdeče rumeni tednik urejam tv prilogo in težko kaj uide mimo mojih prstov. Vseeno pa je bilo to prvič, da sem nadaljevanje dejansko spremljala od začetka do konca. Toliko ene kurje polti, mravljincev po hrbtu in orosenih oči v roku 40 minut pa še ne! Morda sem le v obdobju, ko se me take stvari dotaknejo, a Šepetalka Duhov me je prevzela. Ne gre za Jennifer Love Hewit, ker mi nikoli ni bila pretirano simpatična, a same zgodbe, dialogi, glasba in navsezadnje genialna uvodna špica ... Wow, makes me wanna watch it over and over again!! I am a fan... ( Moja Mula pa bo pregorela od downloadanja vseh nadaljevanj, ki sem jih zamudila ...)


Vsi, ki verjamete v duhove in včasih čutite ob sebi prisotnost ljudi, ki jih ni več med nami... You're not alone and yes, I do think that's normal :-)

nedelja, 02. december 2007

Zabava Z Marilyn, Sylvio, Frido in Coco

Kako pogosto dejansko dobite možnost, da ste nekdo drug? Exactly! Like almost never! Zato sem bila toliko bolj vesela, ko me je Peter prosil, če bi se za en dan za njegov študijski projekt prelevila v 4 velike ženske našega časa. Are you serious??? Obleke, make up, friziranje, afnanje pred foto objektivom in pretvarjanje, ki ne povroči vsesplošne zmede med mojimi bližnjimi ( as usual) ??? I am aaaaalways for it :-))


Glede na to, da sem prejšnji teden preživela v neprestanem srečevanju same sebe, sem bila sprostitvene "maškarade" neizmerno vesela. Poleg tega mi je Petrov projekt zagotavljal, da bom dan preživela z meni ljubimi ljudmi. Njim samim kot stilistom in bodočim "it" kreatorjem, Jakobom kot "make-up" and "body moving" koordinatorjem ter Fabiem (http://www.myspace.com/fotofabio), neverjetnim kreativcem in fotografom, ki mi je pred leti odvzel mojo "pred profi fotografskim objektivom stoječe" devištvo :-) Dan sva s Petrom, mojemu čudnemu bioritmu navkljub, nasmejana začela z dopoldansko kavo pred Emporiem, nadaljevala pa z obhodom vseh mogočih trgovin zvenečih imen, v katera sicer ne zaidem ravno pogosto. Po tem, ko sva pozdravila vseh 345 prodajalcev v Emporiumu ( Peter je nekoč delal tam in pozna vse, tudi čistilke in varnostnike:-)), naju je z objemom presenetila še "can't resist her charm" Lolita (http://www.so-damn-beautiful.blogspot.com/), ki je imela nedvomno ene najbolj urejenih prodajnih polic, kar sva jih tisti dan videla. Ralph Lauren would be proud girl! :-)


Z več kot 4 tisoč evrov vrednimi vrečkami (oh so that's how it feels when you have money to spend on labels), sva se po slabih dveh urah skotalila na še eno kavo, tokrat v družbi mojega najljubšega štajerskega koreografa Iggy-ja (http://www.igen.si/), na katerega sem slučajno naletela med nakupovanjem novega ah in oh in sploh fancy outfita :-) Naslednja postaja je bila neizbežna. Moje malo kraljestvo, kjer so me že čakale moje 4 gostje, Marilyn, Sylvia, Frida in Coco. Dogovorile smo se, da ena drugi ne bodo skakale v zelje, da nobena izmed njih ne bo osvajala "mojih fantov", ki so bili na "photo shooting" -u prisotni ter, da vse kar se zgodi na snemanju, obdržimo zase ...


Po nekaj urah zabave, smeha, "vun bezanja" skritih alter egov, razmazane šminke in zmrzovanja na 4 stopinjah ( "eh to pa res ni mrzlo" - pripomba Fabia, ko sem kot Frida Jezebel v poletni obleki stala na lokalni avtobusni postaji, njegova ušesa pa je grela debela volnena kapa :-P) je nastalo tole ... Babji žur :-) Like totally!

Sylvia Plath tik preden se je zastrupila s plinom svojega avtomobila ... Classy way to die? Um not really ...

Marilyn Monroe tik preden se je zadnjič okopala v Chanel nr.5 in iz sebe naredila nesmrtno legendo ...


Coco Chanel smo zmotili med dnevnimi poslovnimi obveznostmi... takoj nam je dala vedeti, da je nikakor nimamo pravice motiti ... What a bitch! Me like :-) I think we would get along just perfect ...

Frida Kahlo z vsem svojim zmrznjenim chiquita attitudom ... Check the unibrow ... Fredi Miler Eat yourself :)) (p.s. lepi dečko na sliki je moj oči, ko je bil star 5 let)

Na koncu dneva sem se strinjala, da je zelo zdravo, da nimam avtomobila, da mi Chanel nr.5 smrdi, da re redko nosim klobuke in se le izjemoma vozim z avtobusom. O enojni obrvi, piki nad ustnico, feminističnem poslovnem pristopu in neposredni izbiri besed v poeziji pa še premišljujem ... There's definately so much we could learn from these ladies. V veselje mi je bilo preživeti dan z njimi. Till next time girls!!

Foto: FotoFabio

* Morda pa naslednjič na plano končno spustim tudi svoje alter ege ... To bo šele zabavno ... *