sreda, 30. april 2008

Jagode

Zrele. Sočne. Grešne. S smetano. Brez. Sosedove. Domače. Uvožene. S priokusom njenih ustnic. Pomočene v čokolado. Sladke. Kisle. Sveže. Gnile. Utrgane. Divje. Mehke. Rdeče. Jagode.

It Was A Perfect Day For Satellites

It sure was ... Popoln dan za satelite, ki se vrtijo okoli tebe v popolnih elipsah, v popolni hitrosti in ustvarjajo popoln veter, ki vam lase razmrši do popolne podobe prikupnosti.



Načeloma zagovarjam dejstvo, da nič ni popolno, ampak včasih se mi zazdi, da se v nekem trenutku, stvari enostavno poklopijo v tolikšni meri, da je popolnost trenutka, ki se nepričakovano razvleče v dolgo sončno popoldne, neizogibna ... Zdi se mi, da sem ravnokar doživela overdose uporabe besede POPOLNO... Well, It could be worse, right? ;-)

sobota, 26. april 2008

All That


Life is good, Weekend is a blessing, Friends are my angels, Music is Energy, Writing is a therapy, Chocolate is the way to spoil a girl, Nature is a perfect getaway ... Ocean is the sound of perfection, Sunset is the prettiest sight, Crazy is the way to laugh, Dancing is the way to shake the night away, Martini is the way to celebrate, Love, Dream, Kiss, Smile and Respect are the ways to live ...

8bd49d0671c21431f3592e583a58c6bd

petek, 25. april 2008

Spomladanska Utrujenost

Ujela me je. Vsaj zdi se mi , da me je. Zadnje dneve bi namreč spala. Ob nenormalnih urah, v vsemogočih pogojih in neudobnih položajih. Spala.


Smešno, a zdi se mi, da labilno aprilsko vreme zahrbtno nadzoruje tudi moje razpoloženje. Žarki veselja sprani s kapljicami otožnosti, optimizem pa spet osamljenost ... Mavrica in nevihta, očiščeno brezmadežno nebo in razgrajajoč veter, ki sproti vse odnaša. Tako nekako se počutim.


Z odprtimi rokami pričakujem stabilen maj. I'm tired of feeling tired...

ponedeljek, 21. april 2008

Blogrolin Radoznalnik

Vedno trdim, da ima Shia neverjetno srečo. Skoraj vedno in povsod. Če že ni bila rojena pod srečno zvezdo pa se je nedvomno v življenju toliko premikala pod oblaki, da je končno naletela na bleščeče petkrako telo, ki ga zdaj ne izpusti iz rok. Verjetno je slednje krivo tudi za dejstvo, da se je uredništvo blogerske Biblije- Blogrole (hvala Marta L. ;-)) odločilo, da na svojih straneh po 1.000.000 razdeljenih izvodov, predstavi tudi "Sobo s pogledom na moje srce". Shia just lucky I guess :-)) Za vse tiste, ki omenjenega tednika niste prebrali, tukaj narcisoidno predstavljam svoj prvi intervju kot Shia Jezebel...


Intervju: Simon Ručigaj – log.rucigaj.com
Foto: Marta L. – zadetaodlajfa.si

Na njenem blogu smo se potapljali v čudovite fotografije, ki so kot igriva čipka življenja, na njenem myspaceu ušesom namenili njeno glasbo. Umetnica je – to lahko rečem brez negativnega prizvoka.
Je sestavljanka raznih umetniških darov, ki jih po definira senzualnost, prepletena s prečiščenim erosom. Metuljčki, kapljice, čustva … Na blogu se imenuje Shia Jezebel.

Od kdaj blogaš, kako in zakaj si začela?
Blogam od avgusta 2008, tako vsaj piše na mojem profilu, meni se namreč zdi, da to počnem že vsaj nekaj let (smeh). Začela sem z otvoritvenim postom, za katerega sem obljubila, da ne bo zadnji in obljubo tudi izpolnila takoj naslednji dan. Težko je razložiti, zakaj točno sem začela, dejstvo je, da sem od šestega leta starosti pisala vedno in povsod, s pisanjem se danes tudi preživljam, saj delam kot novinarka, blog pa mi je neka alternativa, kreativni ventil, kjer se lahko sprostim in pišem o stvareh, ki me res zanimajo, oziroma se me na kakršenkoli način dotaknejo. V obdobju, ko so nastajale prve objave, sem na določenih področjih svojega življenja obrnila nov list in Room With A View Of My Heart/Soba s pogledom na moje srce, kot se imenuje moj blog, mi je nedvomno služila tudi kot neke vrste terapija.

Kaj si takrat od bloga pričakovala in kako danes to ocenjuješ?
Ponavadi nerada karkoli pričakujem, podobno je bilo z blogom. Odprla sem ga enostavno zato, ker sem čutila, da se moram na nek način »izprazniti«. Všeč mi je bilo tudi, ker bloganje omogoča neposreden »feedback« od bralcev in zdelo se mi je, da imam, kot tipična ženska nove dobe, veliko za povedati (smeh). Morda sem pričakovala, da bo blog prostor, kjer mi ne bo treba 2-krat premisliti, preden bom delila svoje občutke, kjer bo vsaka beseda padla natanko tja kamor mora in kjer me nihče ne bo ocenjeval. Pričakovanja so se mi delno izpolnila, število bralcev namreč počasi raste in nehote me seveda tudi oni s svojimi komentarji ocenjujejo, a sem to sprejela in se zdaj veselim vsake sledi, ki jo obiskovalci pustijo na »stenah moje sobe«.

Kako gledaš na 'blogersko sceno', kakšna so tvoja razmišljanja o tem?
O blogerski sceni pravzaprav ne vem veliko, ker se ne udeležujem njihovih srečanj (izjema je bila otvoritvena Blogorolina zabava, kjer je bilo super fino (smeh), tiste blogerje, ki jih poznam osebno, občudujem in sem redna bralka vsega kar napišejo, na splošno pa o »sceni« res ne bi mogla povedati kaj več. Morda le to, da je vedno več ljudi, ki se odločajo, da bodo pisali bloge, kar verjetno kaže na dejstvo, da je v vsakemu izmed nas nekaj ekshibicionista, ki si želi pozornosti, komentarjev in pohval drugih. Veliko je tudi ljudi, ki sami ne pišejo, a so zato toliko bolj inovativni pri pisanju komentarjev. Vsak se torej lahko najde ali znajde na blogu.

Citiraš Nietzscheja – "Z umetnostjo se rešujemo pred resnico." Kaj ti to pomeni?
Skozi umetnost lahko ustvarimo neko svojo resnico. Stvar opišemo, jo narišemo, fotografiramo z vidika, ki ustreza našemu splošnemu dojemanju ali le trenutnemu stanju. Menim, da je resnica skoraj vedno relativna, umetnost pa vidim kot ventilček skozi katerega lahko to resnico priredimo v tolikšni meri, da lahko skupaj z njo živimo. Brez umetnosti bi bil svet krut, če sem lahko malce patetična. Vsaj zame. Umetniki si ustvarijo ali ustvarimo nek svoj svet, v katerem najdejo/mo smisel in se počutijo/mo varne.

Prav tako citiraš Coco Chanel – "Dekle mora biti classy & fabulous". Kako to prevajaš v svoj vsakdan oziroma kako to impliciraš v svoje opazovanje sveta?
Mislim, da se classy& fabolous dekle tako rodi. Prefinjenosti in elegance se ne moreš naučiti, prav tako težko umetno ustvariš karizmo. Coco Chanel je nedvomno vedela, o čem je govorila, saj je ena izmed bolj markantnih ženskih figur svojega časa. Kako to prevajam v svoj vsakdan? Recimo temu, da poizkušam po svetu hoditi pokončno, z dvignjeno glavo, sledim svojim sanjam in ciljem, a pri tem ne izgubim glave oziroma ne grem preko sebe v smislu, da sem zvesta svojim prepričanjem. Citat: »Dekle mora biti classy&fabolous«, pri meni konkretno pomeni, da cenim in spoštujem ter občudujem ženske, ki se v tem opisu lahko najdejo.

Ima soba s pogledom na tvoje srce vrata – je kdo nezaželen, kdo pa še posebej zaželen na obisk?
Tricky question ;-). Hja, težko rečem, da je kdo nezaželen, saj rada slišim mnenja oseb različnih karakterjev, nazorov, usmerjenosti, ras, starosti in oblik (smeh). Od vseh se lahko kaj naučim, res pa je, da se mi dlake postavijo pokonci ob kakršnikoli obliki nestrpnosti in arogance, malce me iritirajo tudi vse bolj pogosti predstavniki kluba »wannabejev«, ki si želijo na vsak način in brez lastnega dela priti v družbo ljudi, ki v našem prostoru nekaj pomenijo. To mi je – roko na levo dojko – patetično. A vendar, vrata so odprta vsem, pridržujem pa si pravico, da tiste, ki se v sobi ne znajdejo in z ne-ošiljenimi barvicami čečkajo po stenah, vržem ven skozi okno. Preprosto.

Kdo, kaj, kakšna je 'ona', o kateri velikokrat pišeš na blogu?
Ona je Tista, brez katere mene ni. Zaradi nje se zjutraj zbudim in zvečer zaspim, z nasmehom na obrazu. Ona je moja Muza, moje Sonce, moj papir, moj instrument, moj danes, moj jutri, moj včeraj. Je tista, ki se me lahko dotakne tam, kjer je lahko vsak dotik usoden. Njenega vedno preživim…Kljub temu, da besede obožujem, v tem primeru težko le z njimi, opišem vse kar Ona skriva v svoji popolni nepopolnosti. Je najlepša Dalijeva slika, najbolj intenzivna Beethovnova simfonija, najbolj spevna Abbina pop uspešnica in najbolj razburljiva knjižna uspešnica Paola Coehla. Ona je, enostavno … Moja moja.

Si umetnica. Ustvarjaš, pišeš. Kako se v tvoje polje dejavnosti vključuje – na kreativnem/intelektualnem nivoju – blog?
Blog je ena izmed stvari, skozi katero se izražam, takrat ko toni na klavirju in skica na papirju nekega občutka, čustva, frustracije, veselja in strahu ne morejo prikazati v vsej njihovi veličini. Rada kombiniram vsakega po malem. Nikoli se ne trudim, da bi moje izražanje izpadlo intelektualno. Sledim toku besed, ki se mi porajajo v glavi. Prerasla sem obdobje, ko je nad mojo ustvarjalnostjo visela zahteva, da mora biti absolutno vse, kar napišem, ustvarim, narišem, zapojem, zaigram, mojstrovina. Blog je eden ključnih koščkov moje kreativne sestavljanke. Rada ga imam, saj mi ponuja prostor, kjer se lahko do neke mere razgalim, a vseeno, skozi besedne igre obdržim nekaj malega distance do sveta okoli sebe. Skrivnostnost je kljub vsemu ekshibicionizmu še vedno tista, ki ljudi vsakič znova privablja nazaj v sobo s pogledom na moje srce …

Kakšen je tvoj umetniški svet? Kje lahko vanj vstopimo – kje se razgaljaš, nastopaš?
Moj umetniški svet je včasih skrit in zaseben, včasih vsesplošno razgaljen in javen. Odvisno od razpoloženja, namena in tematike. Vanj lahko vstopite, kot sem že omenila, na blogu, svojo glasbo »na ogled in posluh postavljam« na myspaceu (www.myspace.com/shiajezebelmusic), ostali vhodi v moj osebni umetniški svet pa so na voljo predvsem tistim, s katerimi delim svoj vsakdan. Na njihovo veselje ali žalost (smeh).


Je tvoja muza javna ali intimna, jo skrivaš, da ne bi drugi videli, od kod ti navdih? Živita skupaj?
Moja muza ni javna, javno je stranišče, javna je uprava, ipd. (smeh) Za mojo muzo vedo tisti, ki zanjo morajo vedeti. Ne morem ravno reči, da jo ljubosumno skrivam pred svetom, res pa je, da sem do nje, ko do vseh ljudi, ki so mi pri srcu, skrajno zaščitniška. Živiva skupaj? Vedno, tako ali drugače (smeh).

Klavir – seksi zadeva ... Kako ga ti doživljaš?
Klavir obožujem in zvok črnih in belih tipk me od nekdaj pomirja. Priznam, da ga nikoli nisem dojemala kot izrazito seksi inštrument, res pa je, da je vsak predmet lahko v določeni situaciji, trenutku in primerni družbi, seksi.

Slišal sem, da si se potikala po tujini – lahko poveš kaj o tem? Kako to, da si pristala, ostala, se vrnila v Ljubljano?
Moja potikanja … O tem bi dalo razpredati po dolgem in počez, najbližjo in najkrajšo razlago podam s tem, da povem, da so bila vsa potovanja vedno v imenu mojega srca. Sem pač tip človeka, ki je za »tisto pravo filmsko« ljubezen, pripravljen preplavati oceane, prehoditi puščave in zagrešiti podobna osladna junaštva. Prvič sem ptico selivko igrala pred dvema letoma, ko sem na vrat na nos spakirala kovčke in odletela v Los Angeles, nato pa se nekaj mesecev kasneje vrnila z malce načetimi sanjami, razpokanim srcem in prazno denarnico. To je bilo nepozabno obdobje, ki je obrodilo ogromno kreativnega navdiha, ki ga ne bi zamenjala za nič in prepričana sem, da me bo mesto angelov kmalu spet videlo, a tokrat z drugačnimi vzroki in nameni.
Moje zadnje potovanje pa me je poneslo v deželo oliv, ouza in sirtakija – v Grčijo. Ne bom pretiravala, če zatrdim, da me je mentaliteta v trenutku osvojila, svoje pa je dodala seveda tudi »pred-spomladanska« zaljubljenost, ki je prerasla v nekaj, kar brez pretiravanja lahko označim za ljubezen. Tako bom krožnike med plesom zopet razbijala poleti in priznam, da me kar naprej ima, da bi predčasno pobegnila in se predala čarom Mediterana.
Rada potujem in če sem se na začetku potovanj lotevala zato, da bi pobegnila pred svojim življenjem, se jih zdaj predvsem zato, ker mi vsak obisk tujih kultur, pusti pečat, ki ga s pridom uporabljam v kreativnem poslovnem in osebnem vsakdanu v Ljubljani. Ljubljana je konec koncev moj dom. Rada jo imam, čeprav večkrat zvenim kot da sem razočarana nad njo. V zadnjih nekaj letih sem spoznala, da je najbolje, če imaš nekje varen pristan, kjer ti je privez vedno zagotovljen in se le občasno z ugodnim vetrom odpravljaš v širna prostranstva, vedoč, da te bo tok slej ko prej, varno pripeljal nazaj domov. Potem imajo tudi potovanja večji čar.

Od kod tvoje ime Shia Jezebel?
To je pa dolga zgodba. Nekje sem prebrala, da ime Mojca v slovanskih jezikih pomeni enako kot Ljubica. Slednjo lahko razumemo kot ljubkovalnico za partnerko, ali kot žensko, s katero nekdo nekoga vara. Na misel mi je prišla Jezebel, prešuštnica iz Svetega pisma, ki bi jo verjetno danes označili kot žensko, novodobno čarovnico, ki se ne sramuje svoje seksualnosti in si v življenju vzame kar hoče. Tako sem Jezebel v trenutku vzela za svojo. Na indijsko ime Shia sem naletela povsem po naključju in si jo zapomnila predvsem zaradi pomena dar/darilo. Ko sem imeni Shia in Jezebel postavila skupaj, sem ugotovila, da ne le dobro zveni, temveč predstavlja »dar ljubimca«, čutno in brezkompromisno predanost človeka, kar nedvomno najbolje opiše mojo čustveno naravo. Tako se je rodila Shia Jezebel. Svobodna, čutna, srečna, zaljubljena, kreativna in strastna ženska, ki se ne prilagaja družbenim normam, temveč ustvarja svoje. Ona je vse, kar si želim biti.

petek, 11. april 2008

Čista

Po dveh dneh ležanja, ko greš na živce tako samemu sebi kot bližnji okolici, je dež kot naročen. Sploh če se približa tiho, brez opaznejšega "drama queen" uvoda in se iz otožno sivega dneva prelevi v zapeljiv ples dežnih kapelj, ki te zaziba v spanec iz katerega se zbudiš čist ... I love rain.

četrtek, 10. april 2008

Moja/Moje/Moji/Moj

Ko sem bila majhna, sem vedno brez težav delila igrače z drugimi. Kolikor se spomnim, sem brez težav vsako nedeljo zvečer delila tudi banjo z mlajšo sestrico, na ulici pa svoj trikolesnik s sosedami. Po vsem tem sodeč, lahko verjetno brez pretiravanja rečem, da nisem tip človeka, ki bi se na neko materialno stvar "bolestno" navezal. Verjamem, da so stvari na tem svetu zato, da služijo nam in ne da mi služimo njim...


Precej zdrav pogled na stvari ne? Preden mi podarite nagrado za "zdrav razum v zdravljenem telesu", vas moram razočarati ... Prej omenjena teorija se namreč pri meni popolnoma podre, ko pridemo do ljudi ... Vedno bolj se mi zdi, da si tiste, ki mi nekaj pomenijo, na nek način lastim. Lahko bi se izgovarjala, da jih imam pač rada, da uživam v njihovi družbi in da mi čas preživet z njimi, veliko pomeni. Pa to opravičuje dejstvo, da jih hočem le zase? Vedno in povsod? Nikakor ne ... Včasih se res obnašam kot majhen otrok, ki se sredi trgovine s sladkarijami dere, ker mu mama ni dovolila pojesti vseh bombonov v vrečki, češ naj si prihrani nekaj še za jutri. Naučiti se moram deliti ljudi. Čimprej. For my sake and the sake of people around me. Share = good, Own = bad, Share = good, Own = bad, Share = good, Own = bad ...


p.s. Namig mojim najbližjim: Če me ujamete v trenutku "owna wannabeja", imate moje osebno dovoljenje, da mi primažete klofuto. Nič šparat, it's for a good cause ...

sreda, 09. april 2008

<3 When I Watch You Sleep <3


So silent and dark,
Is this room full of shadows,
Lost cats in the park,
Chasing love over meadows.

I look to my left,
There's a sight of perfection,
The reason for my,
Endless growing affection.


Lost in emotions
forever I could stare,
hoping you can hear me
whispering my prayer …

»You look like an angel so peaceful and bright,
I listen to your breath, my goddess of night,
I move hair from your neck and I kiss it deep,
Time stops moro mou, when I watch you sleep…«

torek, 08. april 2008

Ironija

Smešno je, kako se odločitve, nad katerimi smo oklevali dokler nam voda ni le tekla temveč drla v grlo, na koncu izkažejo za prave. Smešno je, kako se solze, ki so zaznamovale marsikatero noč, spremenijo v pokvarjen martini, v katerem plavajo gnile olive. Smešno je, kako se dogodki, na katerih smo gradili gradove v oblakih, izkažejo za lep spomin in nič več kot to. Smešno je, kako določena pesem v nas zbudi hrepenenje, ki nas za stotinko sekunde zbode v samo srž nečesa kar smo nekoč imenovali usoda. Smešno je, kako se ta ista melodija nato spremeni v popačen zvok nečesa, kar danes imenujemo preteklost. Smešno je, da danes o tem pišem, z nasmehom na obrazu. Smešno je, da zaupam, da se bo v življenju vedno vse tako končalo, kot se mora ... Smešno. A tako pač je. Rada sem smešna. Rada sem smešno srečna ...

sreda, 02. april 2008

Kamen in čopič

"Na svetu obstajata dve vrsti ljudi. Kamni in slikarji. Slednji vihtijo svoje čopiče v upanju, da bodo naleteli na primeren kamen, ki bo vpil njihove barve in umetninam dal poseben čar. Kamni pa ležijo ob poti in upajo, da jih bo našel slikar, jih vzel v roke, jih očistil ter poslikal. Drug brez drugega ne morejo. Slikar namreč ni slikar, dokler ne poslika kamna in iz preproste igra narave naredi umetnino. Kamen pa je vedno le kamen, dokler se nekdo z njim ne začne ukvarjati, se igrati, po njem slikati ... Jaz sem tvoj kamen in brez tvojih poslikav, bi še danes ležala ob poti in bila le kamen. Ti pa si mi vdihnila življenje ..."


Ko ti nekdo tako razloži, zakaj smo si ljudje v določenih trenutkih različni, vse drugo zbledi .. vse kar je pomembno je le moj čopič, njeno slikarsko platno in najina skupna umetnina. Gia Panta.

Abstinenca, oddih, ignoranca ali po domače blogerska suša?

Danes smo 2. aprila in če bi bil Danes Včeraj, bi vas poizkušala prepričati, da so mi pred tremi tedni ukradli računalnik, zato enostavno nisem mogla na stene "sobe s pogledom na moje srce", nalepiti nič novega. Ker predvidevam, da so moji bralci stari vsaj 6 let in presegajo inteligenčno stopnjo rastline (Iris Mulej se opravičujem, če slučajno bere tole:-)) se ne bom trudila z izgovori.

Res je. Nisem pisala. Zakaj? Morda zato, ker sem za "ljubi kruhek", kot pravi Krtek, pisala preveč. Morda zato, ker sem v marcu sprejela še eno službo, ki je tudi terjala določen kos moje privatne ustvarjalne sfere. Morda zato, ker sem vsak atom svoje kreativnosti zadnje tedne razdajala le Njej, ki mi dovoli da slikam po njenih stenah in ustvarjam kičast portret, na katerega bi bila moja muza Ljubezen, ponosna. Vse to in nič od tega...


Ničkolikokrat sem se vračala na blog, brala stare zgodbe in skoraj začela pisati , a je vedno ostalo le pri dobri nameri. Enostavno ni bil pravi čas. Če sem se česa v zadnjih dveh letih naučila, je to, da se stvari ne splača prehitevati. Dobre se vedno zgodijo ob zanje najbolj ugodnem času. Danes je popoln dan za nov blog. Vsem bralcem, ki še vztrajajo z mojo muhasto malenkostjo: Pogrešala sem vas in občutek imam, da bom tokrat ostala dlje. Vesel 2. april! :-)

Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...