Utop.i.ja.

UTOP.I.JA.

Kako lahko je pohoditi nekoga,
Ki na kolenih razgalja okostnjak svoje duše.
Kako lahko je stopiti na hrbet besed,
ki  boleče oživljajo zapuščene ruše.
Utopija.

Kako lahko se je obrniti stran,
Od solz ranjenega srca obraza.
Kako lahko se je izgubiti v dežju,
Dokler mavrica ne postane le iluzorična nakaza.
Utopija.

Kako lahko je vedeti vse,
in si tiščati ušesa z vato arogance.
Kako lahko je živeti sam s sabo,
Daleč stran od drugih, na tankem robu pogubne distance.
Utopija.

Kako lahko si je napolniti ego,
Z grotesknimi podobami lastne popolnosti.
Kako lahko je tajiti,
Da nismo sami, da je v nas vesolje mogočnosti.
Utopija.

Kako lahko je preslišati krike
ujetnikov čutečih v zraku.
Kako lahko je spregledati goreče bakle,
Ki žarijo v toplem mraku.
Utopija.

Kako lahko se je vročično boriti,
S trhlimi mlini na veter.
Zraven pa spodkopavati,
vsa Čustva, ki tiščijo v eter.
Utopija.

Kako lahko je.
Dihati s praznino v prsih.
Teptati čričke prebujenja,
Ki godejo v posušenih trsih.
Utopija.

Kako lahko je. Utopija.