My Latest Obsession ...

petek, 23. december 2011

HOME

My dear friends, casual readers or accidental visitors. I am signing in just to tell you, that after almost 3 years of wandering, Xara finally found her way home. Her journey is proudly signed with FIN, THE END, KONEC, KRAJ, ENDE, TO TELOS, FINNE, EL FINAL ...


After she gets all of her gathered memories precisely sorted out, she will hopefully be ready, to share her message with you. Thank you for being there all this time. Your attention is much appreciated.

p.s. With finally leading Xara home, I got myself the best pre-birthday gift I could imagine. 30's I am ready for you!

petek, 09. december 2011

300

Bravo jst  :-)) Ob poplavi obveznosti s katerimi se tuširam zadnje mesece, sem popolnoma spregledala, da sem že oktobra objavila 300. sliko na  stene te sobe ... Očitno se res staram in letos se vse vrti okoli trojke in ničle ...  Na zdravje!

torek, 04. oktober 2011

Na knjigo!

Nekoč sem za sprostitev brala knjigo. Ne eno, vsaj dve naenkrat, da mi slučajno ne bi kaj ušlo. Preoblačila sem se v kostume glavnih junakov, se z njimi podila po zaprašenih hodnikih neodkritih skrivnosti in jim brisala solze ob nesrečnih prvih ljubeznih. Dihala sem njihovo hrepenenje in vonjala njihov strah ob preprekah, ki jim realni junaki največkrat nismo kos. Listi so polzeli med mojimi prsti, en za drugim, kot zreli klasi zlate  julijske pšenice. Vsake toliko sem obliznila blazinice, da sem lahko okusila nauke napak glavnih likov in se lažje poistovetila z njihovim pogumom, dvomi in strastjo, ki jim je pomagala najti oazo v neprehodni puščavi. Rada sem brala... 


Danes za sprostitev popijem kozarec rdečega vina, knjige pa čakajo na policah na tiste blažene dni, ki jih imenujemo dopust. Jutri z mano potuje buklica Potovanje duš. Ker v nekaj pač moramo verjeti...

petek, 30. september 2011

Nespečnost, ali prazna stran postelje

Pa smo spet tam. Ozdravljena 'nespečnica' is officially back, more awake than ever ... Mogoče je za to kriva kapitalistična preobremenjenost v zadnjem mesecu, ali preprosto dejstvo, da nisem vajena spati v prazni postelji (kosmata čivavzilla v tem primeru ne šteje) ... je mogoče, da se človek odvadi biti sam s sabo in s svojimi mislimi? Je verjetno, da pride trenutek, ko nismo kos samemu sebi? Večer ...navidez tako miren in tih, ravno prav spokojen, da moje glasne misli začnejo topotati po moji zavesti in jo držijo pokonci v sveži noči romantičnega indijskega poletja. Če bi bila v srednji šoli, bi o tem napisala pesem. V zgodnjih dvajsetih bi nespečnost z akvareli prelila na papir, danes pa sem se zatekla v prostor, ki mi je bil nekoč tako zelo drag- v sobo s pogledom na moje srce. 

Nisem več prepričana, da zadnje leto še služi svojemu namenu.Vlogi psihiatra, najboljše prijateljice, mentorice, rame za jokanje, praznega platna, ki potrpežljivo prenaša moje ostre poteze z oskubljenim čopičem, ki je videl že boljše čase. Room with a view of my heart ...pretty daring name I would say. Odpiranje srca popolnim neznancem me je vedno na nek način strašilo, obenem pa privlačilo in gonilo k temu, da sem blogu zaupala stvari, o katerih nikoli nisem govorila naglas. Nešteto noči sem preživela med temi štirimi stenami, izlivala gnev naključnim mimoidočim, ki so se vračali v mojo sobo, morda zato, ker so se našli  v mojih besedah, ali le zato, da bi uganili, kdo se skriva za besedami, ki so včasih tekale po prvi visoki zeleni travi s pisanim balonom v rokah, včasih pa se plazile po temnih hodnikih, kamor vsak,ki je pri zdravi pameti,  nikoli ne bi zašel.  


Ne spim.Zato pišem.Pišem, zato ne spim. Vi berete, zato ne spite. Ne spite, zato berete. V bistvu smo si podobni. Vsak s svojega dela stekla gledamo isto stvar. Odgrinjam zavese v svojo intimo, prižigam luči v sobi, kjer domuje moja nespečnost. Zaprašena je in skoraj prazna. Na sredini stoji le velika miza, z majhno nočno svetilko, ki osvetljuje moje rdeče nalakirane nohte, ki udrihajo po tipkovnici in skozi okno pošiljajo dimne signale vam, ki ste v tej sobi nekaj našli. Obdržite to zase. Naj ta soba ostane naša mala skrivnost.

Ura je skoraj tri zjutraj ... Zagrinjam zavese in ugašam luč. Priprem okno, ker veter, ki veje skozenj premetava papirje, na katerih se bleščijo moje najgloblje misli. V kotu sobe opazim kamin, ki že dolgo ni grel praznih sten sobe s pogledom na moje srce. Prižgem vžigalico,jo vržem v zevajočo črno luknjo polno pepela in vanjo  enega za drugim mečem papirje, ki odkrivajo več, kot bi si želela. Moje veke končno postajajo težje, udi zaspani, misli pa se počasi umirjajo v smiselno zaporedje, ki mi šepeta: "Čas je za posteljo..." Zaslišim le še zvok ključa v vratih sobe s pogledom na moje srce in potem tema ... Lahko noč, ali dobro jutro. Kakor za koga. In ne pozabite, to je le naša skrivnost ...

petek, 09. september 2011

dEsTiNaTiOn

 
I can't change the direction of  the wind, but I can adjust my sails to always reach my destination.
(Jimmy Dean)

četrtek, 08. september 2011

XARA - the story about happiness

Almost done ... exciting but little scary too ... Xara je že skoraj našla pot domov in upam, da bo nekoč našla pot tudi do čim več bralcev .. I will keep you posted ... 

*Xara - delček uvoda*

Prepozno je za to. Oskubljeni petelin glasno najavi sončni vzhod. Narava me je zopet prehitela. Čas je, da grem. Zadržim dih in jo nežno poljubim na čelo. Moje posušene ustnice drsijo po njenem vročem obrazu. Kako dolgo lahko zdržim, brez da bi vdihnila? Dovolj dolgo, da si lahko vmes premislim. Ne morem. Ne smem. Čas je.

Počasi nosnice napolnim s kisikom, po prstih odvlečem svojo neodločnost do vrat in se za trenutek ustavim… Z utrujenim pogledom v polmraku poiščem njo. Leži v varnem objemu najinega gnezda, zvita kot otrok, z rahlo razprtimi ustnicami objema blazino pod njo. »Lepa si,« komaj slišno šepnem v praznino. Tako si jo želim zapomniti…

            ( Salvador Dali)

sreda, 08. junij 2011

Other side of the bed


All Starke, Čunga Lunga, Bronhi, Tajči in Viki krema

All Starke, Čunga Lunga, Bronhi, Tajči and Viki krema ... Do they make you feel like a child deep down inside? Congratulations! You are a member of the endangered  generation of' pionirčki'! Soon we will extinct so don't waste any more time ...Put on your old, worn out All Star sneakers, chew on Čunga Lunga with your mouth open, grab a bite of bread covered with Viki krema, glue your teeth together with a sticky Bronhi candy and sing out loud 'Hajde da ludujemo' ... Neighbors will complain and you won't be popular when new government starts to rule this little country of ours, but deep down inside you will be happy. I guarantee you that!


torek, 07. junij 2011

BLVD of dreams ...

 
Don't follow the signs to get there ... Follow your heart ...And no matter how loud the cars honk to get you off your way, no matter how winded and narrow the streets get ... One day you will get there ... You can not miss it ...It's right around the corner of your fears and doubts ... The Boulevard of dreams <3

petek, 08. april 2011

Wanderer

I wander through my thoughts of the past day, barefoot like the tribe hunters in the middle of nowhere. My feet should hurt, since the ground is rough and covered with sharp rocks that lay around like scraps left behind my favorite broken cup. But they don't. I have her slippers on. They carry me around like ballerina shoes. I tiptoe gracefully over the wrecks of my fears, with gentle breeze in my golden hair. I can't see much, but I could swear that I feel butterflies sitting on my shoulder, keeping me company and reminding me that I should not wander much longer. She is close, not at all that far away from here, wandering through our love, sending the sun rays that help me get through another misty cloudy day. I love wandering with her, knowing she has my back, always taking care of me getting home safe. Falcons are circling above my head but I'm untouchable. One bite of me and they would choke with their own envy and greed. They know that so they keep their distance,singing their poor lonely song of hunger. I am safe... 

 
I wander through my thoughts of the past day... I'm almost home. I see her sitting in front of our love, sparkles from her eyes help me make the last few steps before I finish my wander in her arms. "Welcome home baby," she whispers into my ears, takes off my ballerina shoes and leads me into her heart. I gaze around her emotions, blinded by the strength of their embrace... "I love you," I sing the words, that are written all over my forehead. My wander is done ...

ponedeljek, 28. marec 2011

Mona Liza iz Pariza

Pravijo, da so stvari v življenju, ki jih moramo storiti vsaj enkrat. Preplezati Kitajski Zid, začutiti topel piš vetra na vrhu egipčanskih piramid, namočiti noge v gosto Mrtvo morje, loviti odmev svojega glasu v globinah Grand Canyona, ukrasti poljub ljubezni svojega življenja na vrhu Eiffelovega stopla, plavati z delfini v kristalno čistem oceanskem zalivu ..... spisek  prikrojen različnim posameznikom pa bi lahko brez težav dopolnjevali, popravljali in obračali,  do onemoglosti ... 

                                              avtor: Marc Antoine Mathieu

Ljubitelji umetnosti, bi tako zgoraj zapisanemu šopku 'must do' stvari, zagotovo dodali tudi obisk pariškega Louvra in sladko flirtanje z Da Vincijevo Mono Lizo, česar sama žal še ne morem odkljukati s svojega seznama želja, zato pa lahko rečem, da me je 'Lizika' s svojim duhom nežno pobožala na obisku razstave, ki trenutno gostuje v ljubljanskem Kinu Šiška. Znameniti Louvre je končno osvojil tudi slovensko prestolnico in z izborom stripov petih različnih avtorjev,'pocrkljal' vse ljubitelje umetnosti, ki hrepenijo po bolj pestri, svetovljansko obarvani razstavni ponudbi. Thumbs Up Šiškarji, vsi ki si želite biti del te žlahtne umetniške zgodbe pa imate čas do 13.aprila. Potem bo namreč Mona Liza svoje stripe pospravila v malho in jo mahnila naprej!

sreda, 16. marec 2011

Untitled

Raindrops falling on my scruffy hair, while my puffs and coughs are cutting the silence of the classy neighborhood ... I am playing with a thin white cigarette between my fingers, watching the smoke disappearing in the humid of a cold evening fog. 

My misty eyes catch the flag dancing in the wind above the roofs of the parliament, the symbol of our young pride. What would it say if it could talk? The cat answers from below, scratching the tires of a brand new, polished to the extreme Mercedes, that's shouting the anthem of phoniness of the upper class slaves. They sold their souls to the devil wearing the mask of a capitalism. "We are poor," the cat yawns.  I hold my breath, trying to catch a single heartbeat, a small prove of humanity among the robots around me. I  breathe in the heavy smoke of those killer sticks, I decided I can not live without. Nicotine fills up my veins, smothers the oxygen I desperately need to fight against the numbness in my legs. I don't run anymore.The world of my beliefs got too big to conquer... More raindrops hit my eyelids and force me to close them. I stay like that and then I realize, I am afraid to open my eyes."They all are..." I suddenly hear the cat again. I want to make this sassy creature leave, but I don't say anything. I just stay like that. With not being able to see, my sense of hearing becomes stronger and I hear the steps coming from the center of the Earth so loud it hurts my eardrum. Something is stomping over everything we once believed in. I am scared, but I keep my eyes closed ... 


The wind comes from around the corner, carrying the message of the generations that knew better. I let it hit my face while my eyes remain closed. The cigarette is still poisoning the air around me but I couldn't care less.We let this happen. We didn't care enough. "Open your eyes, stupid..." the cat does not give in. I do it. I open my eyes, slowly and with care like I once opened the ancient  chest in our basement. "Now what?!"I scream into the emptiness that surrounds my balcony. The echo of my anger hits me back, pushes me against the wall and whispers into my ear: "Don't become like them. Don't stop caring. Don't be satisfied with poor excuses and empty promises. Act. Change. Fight..." 

I suck on cigarette one more time ... My vision is clear and rain becomes my long lost friend. I lick it's drop off my hand, throw the cigarette from the wooden balcony, take a deep breath of hope,set my foot into the shelter of my dreams and shut the door behind me. I am not one of them. And I am proud of that.

torek, 22. februar 2011

Deam Within A Dream

Take this kiss upon the brow!
And, in parting from you now,
Thus much let me avow --
You are not wrong, who deem
That my days have been a dream;
Yet if hope has flown away
In a night, or in a day,
In a vision, or in none,
Is it therefore the less gone?
All that we see or seem
Is but a dream within a dream.

I stand amid the roar
Of a surf-tormented shore,
And I hold within my hand
Grains of the golden sand --
How few! yet how they creep
Through my fingers to the deep,
While I weep -- while I weep!
O God! can I not grasp
Them with a tighter clasp?
O God! can I not save
One from the pitiless wave?
Is all that we see or seem
But a dream within a dream?

by: Edgar Allan Poe


sobota, 19. februar 2011

Split Personality

We all are. Sometimes. A little schizophrenic in the ways we would never admit. It's all good, when we know which personality to follow in certain situations. Usually the loudest one wins. We give in to a character that's most persistent. Weak. We are weak in a strong way. We are I, we are you, we are her and him. 

We are everybody and today I choose to be Coco. Call me Chanel  ...


torek, 15. februar 2011

Koliko stanejo sanje?

Dragi moji sanjači ... Prosim nikoli, ampak res nikoli ne nehajte sanjati. Vem, da je težko, ko ti vsak, ki ima pet minut časa'serje po glavi', ko se ti ljudje več ne nasmihajo, ampak le zaverovani v svojo bedo hitijo po ulicah. Še sonce se v teh mesecih kaže le na recept, zunaj je mrzlo in vse skupaj je videti precej brezupno. Ne nehajte sanjati in upati. Kot je nekoč davno tega zapisal naš veliki sanjač France Prešern, ko nehamo upati, se postaramo. Postanemo le še en obraz v množici shiranih ovac, ki tiho hodijo za izgubljenim pastirjem...

Spomnim se sebe, kot majhne punčke, kako sem ponosna in važna v zvezek zapisovala prve črke."Pisateljica bom," sem povedala vsakemu, ki sem ga srečala, trdno prepričana v svoje besede, brez strahov in dvomov. V moji majhni bučki sem si izmišljevala prve zgodbice in sanjala o dnevu, ko bom na policah v knjigarni zagledala svoje knjige, ljudem lepšala dneve s svojimi razmišljanji in jim pokazala, da prav nič ni nemogoče, če si nekaj iskreno in resnično želimo. Danes, dobrih dvajset let kasneje sem globoko v sebi še vedno okroglolična deklica, ki je želela polepšati svet z zgodbami o srečnih ljudeh. Pridejo trenutki, ko sem tik pred tem, da obupam,odložim svinčnik in v svet pošljem prazen list papirja, ki ga veter povprečnosti neusmiljeno premetava po umazanih ulicah polnih iztrebkov današnje družbe. A na srečo,je strast sanj zakoreninjena pregloboko v meni, da bi se spustila s svojega oblačka in obupala nad majhno deklico, ki je želela le pisati.


 Za vse ljudi, ki so vam neštetokrat povedali, da nečesa ne zmorete. Za vse zakompleksane osebke brez življenja, ki so se na vso moč trudili, da bi vam spodkopali tla pod nogami. Za vse, ki so vas na kakršenkoli način ponižali, vam odvzeli dostojanstvo, vas porinili na rob preživetja, ali ogrozili vaše zdravje. Za vse padce, brce, neprimerne dotike, ki so vam v nekem trenutku sporočali, da niste vredni boljšega. Za vse majhne deklice in dečke, ki se skrivajo v vas s sanjami večjimi od vesolja. Zanje se potrudite, zanje se ne vdajte, zanje vztrajajte. Sanje nimajo cene. Sanje so  neprecenljive in NIHČE  vam jih nima pravice vzeti. Vzamete si jih lahko le sami ... Imejte se dovoljradi,da tega ne storite ...

p.s. Tale blog je posvečen tebi C., da ne boš nikoli obupala nad svojimi željami, da se boš borila zanje z zadnjo trohico upanja in verjela, da si vredna le najboljšega v življenju.Tako kot mi vsi.

ponedeljek, 14. februar 2011

Kaj je ljubezen?

Preprosto vprašanje, na prvi pogled morda, a ko se zamisliš in poizkušaš svoje mnenje o tem pojmu, po katerem hrepenimo prav vsi razviti sesalci (posplošujem,vem,a rada bi verjela,da imam prav) strniti v dva preprosta stavka ...Ostaneš brez besed, poklekneš pod poplavo misli, ki jih sproži ta največja skrivnost človeštva.
Kaj je ljubezen?
Po odgovoru ne sprašujem, ker je danes valentinovo -praznik vseh trgovcev, niti ne poizkušam na priljubljeno ključno besedo loviti klikov na svoj blog (kot to počne vedno več 'wannabe writer' blogerjev) ... Za vse skupaj je pravzaprav kriv nekdo (k njemu se bom v tem blogu še vrnila), ki se je danes popolnoma nepričakovano pojavil v uredništvu, kjer 'veselo' tipkamo pet dni na teden in me dobesedno prisilil, da sem se vprašala, kaj pa res je ljubezen? Meni osebno,? 29-letni ženski brez statusa, vpeti v sistem, iz katerega si tako vročično želim pobegniti ...


Morda težko opišem ljubezen,a jo prepoznam, ko jo začutim. Navadno se je ne prestrašim, temveč brez pomislekov razprem krila in pustim, da me njen veter dvigne visoko nad tla. Tokrat ne bom razpredala o   ljubezni sami, saj ji je v bistvu moj celoten blog potihem posvečen, vsi ki v sobi s pogledom na moje srce niste prvič, pa tako ali tako poznate moje zapise prepojene , prepletene in utopljene v teh osmih črkah... Ljubezen je moja muza. No doubts about it!
Vsi imamo svoje zgodbe, ki pišejo odo ljubezni, a ta blog sem želela posvetiti projektu neznanca, ki me je za nekaj minut spustil v svoj svet in s tem obogatil mojega. Ime mu je Val, kot sem kasneje razbrala  z njegove uradne strani, trenutno svojo energijo usmerja v izredno osebno raziskovanje tega, kaj ljubezen pomeni ljudem, ki živijo na različnih koncih sveta. Ko sem se pred dobrim letom lotevala pisanja svoje knjige (Xara, delčke najdete objavljene tukaj) sem si želela, da bi lahko podobno zastavila svojo raziskavo o tem, kaj sreča pomeni različnim posameznikom. Takrat nisem imela dovolj poguma in dovolj velike želje, da bi pustila vse za sabo in se podala v svet na lov za bistvom, temveč sem navdih črpala iz sebe. Vsak ima svoj način, vsak se trudi najti tisti delček, ki mu manjka in spoštujem Vala, da je iskanje svojega manjkajočega puzzla zavil v projekt, ki ga je poimenoval Kaj je ljubezen? Zato vam danes želim le eno ...Vprašajte se, kaj je ljubezen vam ... Ko si boste znali odgovoriti, jo boste slej ko prej tudi našli. Hvala Val, želim ti, da bi se tvoje iskanje čim prej zaključilo ...

p.s. P. ljubim te in hvala, da mi vsak dan znova pomagaš odkrivati bistvo ljubezni <3

nedelja, 13. februar 2011

Prepleskana in nadišavljena

Dragi moji, dobrodošli v malce prenovljeni sobi s pogledom na moje srce! Barva na stenah stare sobe se je počasi začela luščiti, okna niso več tesnila, kot bi morala in čeprav pravijo, da zima ni najbolj primeren čas za prenovo, sem pljunila v dlani, trikrat globoko vdihnila in se korak za korakom lotila spremembe. 
Sobo sem najprej temeljito prezračila, nato pa postrgala ostanke obledele barve in stene prekrila z novim odtenkom optimizma, kreativnosti in čutnosti. Iz kotov sem pometla ostanke srčnih krčev preteklosti, odpeljala nekaj kovčkov spominov na smetišče, sredi sobe postavila veliko palmo in prižgala kokosovo dišečo palčko, ki je v hipu prekrila vonj po plesni, ki se je v zadnjih mesecih zažrla v razpoke dotrajanega parketa. 
  Tako zdaj bosa stojim sredi prepleskane in nadišavljene sobe, se oziram na svoje srce, globoko diham, na obrazu pa mi sije nasmešek ... I'am back.I am home

nedelja, 30. januar 2011

Still alive and kicking!

Ok, so I haven't been posting much lately but that should change soon! Just stopping by to let you all know, that I will soon open the window of the room with the view of my heart and get some fresh air in :-))

Shia Jezebel is still alive and kicking!

Come back for more, I promise you won't regret it! Much love to all the left unicorns out there <3

 photo by:Piera R. June