sobota, 26. januar 2013

V Pričakovanju Pričakovanj

Nedolgo nazaj sem se odločila, da ne bom  ničesar več pričakovala. Od nikogar. Tudi od sebe ne. Enostavno se bom prepustila toku dogajanj in videla, kam me bo naplavilo. Zadnje dni  ugotavljam, da se to morda sliši enostavno, a ni ravno 'my cup of tea'. Izgubljam se v tem nepričakovanju pričakovanega. Nekajkrat me je že vrglo na suho, parkrat zalilo,tako intenzivno, da sem komaj sproti zajemala sapo, sicer pa sem večino časa preplula sedeč na palubi, gledajoč v valove, ki so v sebi skrivali vsa moja hrepenenja, želje in ...ja, pričakovanja! Vprašanje za milijon dolarjev: Kako se odvadiš pričakovati?

Morda pa so včasih naša pričakovanja le naše najbolj skrite želje, za katere si želimo, da bi nam priplavale naproti ... Morda pa v njih le ni nič slabega, čeprav nas večkrat pustijo razočarane, razgaljene in razbite na koščke, ki se le redko v popolnosti sestavijo nazaj. Zaradi vsega naštetega res rastemo? Ali je to le sodobna oblika mučenja, verzija v celofan zavitega  mazohizma, zaradi katerega se počutimo žive?

Pričakujem, torej živim, ali pričakujem in ob tem počasi ubijam otroka v sebi?  Danes je soba s pogledom na moje srce polna pričakovanj. Ker trenutno ne znam drugače. Ker se ob pričakovanjih še vedno večkrat nasmehnem kot spustim solzo. Naj bo danes tako. Morda bo jutri drugače.


Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...