Pred-Valentinovo

Z grozo sem ugotovila, da se ponavljam. Po hitrem pregledu mojega bloga sem namreč znervirano ugotovila, da se čisto preveč vrtim okoli ljubezni. Morda pa se je slednji ravno zato uspelo nekajkrat izmuzniti iz primeža mojih dolgih prstov, ki se prepogosto oklepajo vseh besed, ki se začnejo s črko L. Ljubezen, Ljubljana, labela, lahkotnost, lokvanj, ladja, lepota, če jih naštejem le nekaj. Je čas za spremembo? Seveda. Vedno je čas za to. No, to je zdaj Laž.

Rada imam črko L. Zakaj je ne bi imela? In glavno vprašanje, zakaj bi se ji izogibala ravno na predvečer dneva, ki je po besedah naših iznajdljivih trgovcev, posvečen najlepši besedi, ki se začne s to srečno 13. črko naše abecede. Ljubezen. Jutri je Valentinovo, dan kot nalašč za vse kičaste čustvene izpovedi srečno zaljubljenih golobov, ki zadnje tedne moj vhod vztrajno pacajo s svojimi fekalijami. Človek ne more, da jih ne bi imel rad! Ne vem, kdo si je izmislil frazo, da zaljubljeni pari spominjajo na 'golobčke'. Če bi to iskreno čustvo že morali pripisati pernatim prijateljem, bi sama raje izbrala labode. Ko se s svojimi vratovi ovijajo okoli svojega izbranca/izbranke, se jih kar ne morem nagledati ...

Zato bom jutri v mislih hranila labode na Blejskem jezeru in upala, da zame uprizorijo paritveni ples, ki me bo opomnil na to, da pravi ljubimci za izkazovanje nežnosti ne potrebujejo za to posebej določenega dneva, šopkov poceni rož in drugorazredne čokolade.  Imejte se radi dragi moji. Ne le jutri, ampak 365 dni v letu. Ker leto mine še preden se boste dobro zavedli, vsak izgubljen dan pa lahko pomeni ključen kamenček v mozaiku sreče. 

Dear Juliet ...

So I guess the fact that I am sending you these words,  tells you, that I do think about love. I think about it a lot, too often maybe, but what can I do ... Love is my muse and I do not want to imagine my life without this warm feeling inside. Feeling that makes me feel so alive. I have loved and have been loved so many times in my life that I really should not fuss about it. Actually, my life has always been fulfilled with LOVE. So I guess I got used to it. Maybe I even developed an addiction. Am I a love-addict?

Dear J, let's get to the point. As you have probably already assumed,  my midnight thoughts about love are actually about... Partnership love! Soulmates. Twin-flames. You name it. Oh Juliet, all great love stories do not end like yours did, do they? Because if they do, I am in a huge dilemma. No one wants for  their flames to die in agony to fulfill the absolute feeling of unconditional love! What would you do if Romeo was still alive? What if you would discover, he was not that special after all? Would you still stick with your decision and still see him as your hero? Would the magic be gone? Would Shakespeare have to write a sequel and call it 'Another one went down'? I guess we will never know.

You are probably waiting for my question, since that is what women visiting your wall in Verona usually do. Well, I do not think I have a question for you. Not the one I would not have yet the answer myself. Love should be simple. It should be a moment of magic and everything that follows that moment should just prove, that we have been right from the start. Right? So why do we fight for it constantly? Why do we stumble and fall, cry and pick the pieces every time something does not go our way? Maybe because we are not just characters from a book ... Our destinies are not in writers hands. We write our own stories. Does that mean we love to suffer from time to time, adding some extra drama to the timeline of our life that should simply be about enjoying the moments?

You are lucky Juliet. You are not fighting against the walls people build around themselves. Right the opposite! You use the wall, that beautiful piece of architecture in Verona, to make people open up to you. Pour their hearts out and stuck their stories on the wall of love. It is kind of funny, now that I thought of it. We are ready to pin our hearts to the wall, but we are often not able to climb the walls of the ones we love. Maybe we should not try to climb it. Maybe we should just open up, make a daring step, spill our colorful hearts on other person's wall and make it beautiful with it. Like people with their love letters do to your wall in Verona ...

That is exactly, what I will do dear Juliet. I will paint the walls of the ones I love and care about. Who knows, maybe that way they will not be ashamed of their walls anymore and will proudly show it to the world. It is worth the try.

Thank you Lady J! I am sticking this letter between the 3rd and 4th stone in the 5th line from the bench. I hope you will find it one day and write me back. Because it is never too late for love. Right? Right.

Sincerely,

your Shia <3

p.s. Inspired by movie Letters to Juliet. Thank you Hollywood.

V Pričakovanju Pričakovanj

Nedolgo nazaj sem se odločila, da ne bom  ničesar več pričakovala. Od nikogar. Tudi od sebe ne. Enostavno se bom prepustila toku dogajanj in videla, kam me bo naplavilo. Zadnje dni  ugotavljam, da se to morda sliši enostavno, a ni ravno 'my cup of tea'. Izgubljam se v tem nepričakovanju pričakovanega. Nekajkrat me je že vrglo na suho, parkrat zalilo,tako intenzivno, da sem komaj sproti zajemala sapo, sicer pa sem večino časa preplula sedeč na palubi, gledajoč v valove, ki so v sebi skrivali vsa moja hrepenenja, želje in ...ja, pričakovanja! Vprašanje za milijon dolarjev: Kako se odvadiš pričakovati?

Morda pa so včasih naša pričakovanja le naše najbolj skrite želje, za katere si želimo, da bi nam priplavale naproti ... Morda pa v njih le ni nič slabega, čeprav nas večkrat pustijo razočarane, razgaljene in razbite na koščke, ki se le redko v popolnosti sestavijo nazaj. Zaradi vsega naštetega res rastemo? Ali je to le sodobna oblika mučenja, verzija v celofan zavitega  mazohizma, zaradi katerega se počutimo žive?

Pričakujem, torej živim, ali pričakujem in ob tem počasi ubijam otroka v sebi?  Danes je soba s pogledom na moje srce polna pričakovanj. Ker trenutno ne znam drugače. Ker se ob pričakovanjih še vedno večkrat nasmehnem kot spustim solzo. Naj bo danes tako. Morda bo jutri drugače.

Vse.

Vse bi dala za en objem. Za dve besedi, ki mi ju je včasih taka rada šepetala na ušesa. Vse bi dala. 

Vse bi dala za obujene ukradene poljube na ulicah starega mestnega jedra. Za topel stisk njene dlani pod zvezdnatim nebom. Vse bi dala.  

Vse bi dala za najini srci, sklenjeni v objemu zaupanja in nežnosti. Za ogenj v njenih očeh, ki mi je sporočal, da njena duša gori le zame. Vse bi dala.

Vse bi dala za večer na njenem balkonu, prežet s spomini na včeraj, hvaležnostjo za danes in načrti za jutri. Za njen nasmeh, ki je razsvetlil moje telo do zadnjega atoma predanosti. Vse bi dala.

Vse bi dala za eno noč pobarvano z njenimi vzdihi. Za najini telesi oviti v sestavljanko , ki je končno našla svoj izgubljeni del. Vse bi dala.

Vse bi dala za vonj njenih las v poletnem večeru. Za njeno sloko figuro, ki se privija k meni v hladu zimskega večera med štirimi stenami. Vse bi dala.

Vse bi dala, da v tej zgodbi ne bi nastopali midve, temveč dve drugi izgubljeni duši, ki sta zašli s poti sreče in se vrtita v začaranem krogu žalosti. Vse bi dala.

Vse sem dala.  In vse bi dala, da bi lahko dala še več.

The Day I Lost My Yesterday Because Of My Tomorrow

I was clinging onto my yesterday for a long time. I was hanging from the edge on my hands only,  till my nails start to bleed. Drops of blood were falling towards my heart, that was beating in a sad rhytm of lost moments. The second the drops reached the very center of my heart, they turned into tears of happiness. Salty and sweet at the same time. 

The today's beating of the heart suddenly started to say goodbye to all of the yesterday's heartbeats. It hugged them, kissed their warm cheeks and wished them all the best. Heartbeats waved goodbye and started their journey towards another heart in need. They will keep yesterday's heart in the nicest memory possible and look back at it with a smile on their faces.

Today is the day I lost my Yesterday Because of my Tomorrow. But the Love stayed with me. And it always will...

Extremely Close Incredibly Loud

If people could see behind and beyond every bad decision they make, would they still choose the same path? Would they still destroy, kill, humiliate and ruin destinies of people, they do not even know? Would they think twice before pulling the trigger, lighting the match, signing the paper? If people could feel the pain of the souls surrounding them, would they still look away pretending it is none of their business? Would they still ignore the pleadings of the lost ones, screams from the edge of sanity and crying of the broken spirits? If every spoken word would come right back to you, would you still always say it before thinking it over twice? If every wound you caused to someone else would be killing you slowly too, would you still walk over someone' dream, burn their hopes and stomp dance on the tears of the ones weaker than yourself?  If every time someone gives up on their life, the world would get smaller, would you still pretend your problems are bigger than empathy? If every lost childhood would take away few years from your life would you still decline the shelter of your arms to a person that only needs a hug and a comforting embrace of warm words? If you would finally realize, that every thing you do affects every one you know almost the same as the ones you have never met ... Would you still use the word ME more often than the word YOU? Realize it. Realize that US is much more powerful than I and suddenly the world will start to spin in the right direction. Because even though our lives seem light years apart, we are all extremely close and incredibly loud.

Besame Mucho

A touch and all it's hidden shades of gray ... The Touch and all the screaming facts beneath it. So simple, yet such intense gift of deliberate affection or accidental flash of hidden desires. Skin on skin, like soul on soul, floating around the world of unspoken words. Unconditional symphony of instincts covered with sanity, the primal need of closeness and disability to ignore the heartbeat of most inner sympathies. Touch. Me. You. Breathing me in, so I can breathe you out - the everlasting game of everlasting life. Touch me. Because I am you and you are me. Because the night is so cold without it. Because I was born in your eye pupil and died in your tear. Besame. Besame mucho.

HOME

My dear friends, casual readers or accidental visitors. I am signing in just to tell you, that after almost 3 years of wandering, Xara finally found her way home. Her journey is proudly signed with FIN, THE END, KONEC, KRAJ, ENDE, TO TELOS, FINNE, EL FINAL ...

After she gets all of her gathered memories precisely sorted out, she will hopefully be ready, to share her message with you. Thank you for being there all this time. Your attention is much appreciated.

p.s. With finally leading Xara home, I got myself the best pre-birthday gift I could imagine. 30's I am ready for you!

Nespečnost, ali prazna stran postelje

Pa smo spet tam. Ozdravljena 'nespečnica' is officially back, more awake than ever ... Mogoče je za to kriva kapitalistična preobremenjenost v zadnjem mesecu, ali preprosto dejstvo, da nisem vajena spati v prazni postelji (kosmata čivavzilla v tem primeru ne šteje) ... je mogoče, da se človek odvadi biti sam s sabo in s svojimi mislimi? Je verjetno, da pride trenutek, ko nismo kos samemu sebi? Večer ...navidez tako miren in tih, ravno prav spokojen, da moje glasne misli začnejo topotati po moji zavesti in jo držijo pokonci v sveži noči romantičnega indijskega poletja. Če bi bila v srednji šoli, bi o tem napisala pesem. V zgodnjih dvajsetih bi nespečnost z akvareli prelila na papir, danes pa sem se zatekla v prostor, ki mi je bil nekoč tako zelo drag- v sobo s pogledom na moje srce. 

Nisem več prepričana, da zadnje leto še služi svojemu namenu.Vlogi psihiatra, najboljše prijateljice, mentorice, rame za jokanje, praznega platna, ki potrpežljivo prenaša moje ostre poteze z oskubljenim čopičem, ki je videl že boljše čase. Room with a view of my heart ...pretty daring name I would say. Odpiranje srca popolnim neznancem me je vedno na nek način strašilo, obenem pa privlačilo in gonilo k temu, da sem blogu zaupala stvari, o katerih nikoli nisem govorila naglas. Nešteto noči sem preživela med temi štirimi stenami, izlivala gnev naključnim mimoidočim, ki so se vračali v mojo sobo, morda zato, ker so se našli  v mojih besedah, ali le zato, da bi uganili, kdo se skriva za besedami, ki so včasih tekale po prvi visoki zeleni travi s pisanim balonom v rokah, včasih pa se plazile po temnih hodnikih, kamor vsak,ki je pri zdravi pameti,  nikoli ne bi zašel.  

Ne spim.Zato pišem.Pišem, zato ne spim. Vi berete, zato ne spite. Ne spite, zato berete. V bistvu smo si podobni. Vsak s svojega dela stekla gledamo isto stvar. Odgrinjam zavese v svojo intimo, prižigam luči v sobi, kjer domuje moja nespečnost. Zaprašena je in skoraj prazna. Na sredini stoji le velika miza, z majhno nočno svetilko, ki osvetljuje moje rdeče nalakirane nohte, ki udrihajo po tipkovnici in skozi okno pošiljajo dimne signale vam, ki ste v tej sobi nekaj našli. Obdržite to zase. Naj ta soba ostane naša mala skrivnost.

Ura je skoraj tri zjutraj ... Zagrinjam zavese in ugašam luč. Priprem okno, ker veter, ki veje skozenj premetava papirje, na katerih se bleščijo moje najgloblje misli. V kotu sobe opazim kamin, ki že dolgo ni grel praznih sten sobe s pogledom na moje srce. Prižgem vžigalico,jo vržem v zevajočo črno luknjo polno pepela in vanjo  enega za drugim mečem papirje, ki odkrivajo več, kot bi si želela. Moje veke končno postajajo težje, udi zaspani, misli pa se počasi umirjajo v smiselno zaporedje, ki mi šepeta: "Čas je za posteljo..." Zaslišim le še zvok ključa v vratih sobe s pogledom na moje srce in potem tema ... Lahko noč, ali dobro jutro. Kakor za koga. In ne pozabite, to je le naša skrivnost ...

Other side of the bed

Netoleranca Inc.

Med 'svojimi' veljam za razmeroma miroljubno bitje z visokim pragom tolerance, kar na kratko pomeni, da mi lahko precej dolgo skačete po glavi, preden izbruhnem in vam na glavi razbijem stol. Na svetu obstaja le nekaj stvari, ki me dotolčejo in na katere nikakor nisem odporna. Krivica, lenoba, aroganca in neumnost so nedvomno ene od njih, pred kratkim pa se jim je, sodeč po reakcijah mojega telesa, pridružila še pšenica. Kdo bi si mislil, da bo alergija na pšenično moko doletela nedvomno največjo ljubiteljico palačink daleč naokoli! Not fair! Skoraj tako neprijetno in nadležno kot strah pred letenjem pri tistih, ki ljubijo potovanja - tudi mednje se lahko brez dvoma zapišem. Ne vem kaj natanko je zbudilo to zlobno ujedo, da je začela kljuvati moje telo ravno zdaj, po vseh teh letih brezskrbnega uživanja sladkih pregreh, a časi, ko sem z užitkom pojedla kos torte ali si palačinko namazala z nutelo, so nedvomno mimo, saj jim zdaj ponavadi sledi občutek tesnobe, napihnjen trebuh, težave z dihanjem in utrujenost.

Lep začetek leta boste rekli, a če pogledam celoten incident s svetle plati, se bom tako končno rešila nesnage iz svojega telesa, začela živeti bolj zdravo in če mi bodo zvezde naklonjene celo izgubila kakšen kilogram :-) Netoleranca je zoprna stvar, v kakršnikoli obliki že se pojavi, zato je moj novoletni sklep, čeprav se jih menda dandanes nihče več ne loteva resno, da bom bolj tolerantna. Poizkušala bom modro reševati krivice,se diplomatsko lotevati lenobe, ignorirati aroganco in podučiti neumnost. Ni vrag, da sčasoma ne bom pregnala tudi zlobne pšenice!

Čas

Kako bom vedela? Kako bom vedela, kdaj sem pripravljena iti naprej. Kako bom vedela, kdaj se lahko nekomu spet prepustim, kot sem se Njej? Kdaj bom lahko iskreno izrekla tiste tri besede in jih čutila z vsakim zadržanim vdihom. Kako bom vedela, da tokrat ne bom prizadeta? Kako bom spet zaupala, brezpogojno verjela besedam, slepo sledila srcu, trdno držala roko, ki me boža? Kako bom vedela, da me taista roka nekega dne ne bo udarila ... Udarila tam, kjer najbolj boli. V krhko srž neskončno zaljubljenega človeka.

Kako veš, da si v redu? Kako veš, kdaj se za nasmehom ne skriva več globoka žalost, ki si jo tako želiš zatajiti. Koliko časa moraš nekaj ignorirati, da enostavno mine ... Kdaj nehaš bežati pred ljudmi, ki te imajo radi. Koliko časa ne dviguješ telefonov, ker je enostavno pretežko priznati, da so se iskre v tvojih očeh danes utapljale v solzah? Kako to razložiti, ne da bi s tem koga prizadel ... Kako jim pomagati, da svet vidijo s tvojimi očmi in da spoznajo, da če še vedno kdaj jokam za Njo, ne pomeni, da se ne smejem zaradi njih.

Kako bom vedela? Ko se bom lahko ozrla nazaj in se spomnila le lepih stvari? Ko bom sprejela dejstvo, da včasih dobimo mnogo manj, kot si zaslužimo? Ko bom dojela, da sem sicer bila izdana, a da me je to le naredilo močnejšo in mi odprlo mnogo drugih vrat, ki le čakajo, da stopim skoznje.

Kdaj bom vedela, da sem s tem opravila? Ko si bom priznala, da potrebujem čas. In pustila ljudem, da me imajo radi in jih imela v enaki meri rada nazaj. Brez strahu, da se bo jutri začel tako kot se je končal včeraj ...

Če bi dan imel 48 ur ...

... Bi bilo vse bolj enostavno. Bi jih preživela z Muzo pod roko. Bi uspela v enem dnevu brez slabe vesti delati, pisati blog, plačati račune, spiti kavo s prijatelji in se vsaj eno uro poditi po stanovanju s Callistom.

Bi se zbudila ob 11h, se še malo crkljala, spila kavo med rjuhami, si privoščila kopel in počasi oddrvela obveznostim naproti. Bi vadila naslednjo točko na karaokah z Jakobom, si prižgala cigaret in si s Petrom ogledala zadnjo revijo Chanela, pojedla metuljčke z Mattom v Asu, sestavljala puzzle z mami in se prepustila babjemu čveku s sestro. Vmes bi skočila še na brezkofeinsko fetiche kavo z Marto, na jajčne rezance k Petri in na tarot k Lili.

Če bi imel dan 48 ur bi se mi verjetno tako kot danes, kar naprej mudilo. So many beautiful things, so little time...

Pushing The Right Buttons

Včasih se sprašujem, zakaj je ravno ljubezen tista, ki pri meni vedno zna pritisniti prave gumbe. Sproži najbolj iskrena čustva, me razoroži, razgali, prestraši, navduši, obnori, omreži, mi zamegli um, me razjezi, nasmeje, spravi v jok, mi vzame sapo, me naredi ranljivo, krhko, nežno in hkrati nepremagljivo. Rada sem njena sužnja, po drugi strani se je bojim. Bojim se je zato, ker vem, da me bo zopet spravila na sam rob razuma. Zanjo se bom zopet zadevala z glavo ob zid, snemala zvezde z neba, lovila sončne žarke in krotila valove strasti, da me ne bodo preveč grobo naplavili nazaj na kopno ...

Sometimes I think I am simply in love with love itself. Perfect. Just perfect. Prepričana sem bila, da bom imela po zadnji izkušnji, nekaj časa mir pred sabo, a zdi se mi, da me je tisti znani topli, prijetni veter ščemenja v trebuhu in glave v oblakih, že precej intenzivno oplazil. Love pushed the button again. Now I am wondering what does this button do ... Play safe. Is all i can do. But again, there is no such thing as safe in love.

Želja na kredit

Mislim, da sem že omenila, da ne maram poslavljanj. And I still mean it ... I don't like goodbyes. Sploh če do njih pride, ko je najbolj lepo. Feels like someone up there is making fun of me! And it's not even funny anymore! Je prezgodaj, da napišem pismo Božičku in ga prosim za svet, v katerem določenih stvari nikoli ne izpustiš iz rok? It's worth the try ... Morda bi mi okrogli beli mož, v zavidajoče rdeči opravi, dal željo na kredit. Ali morda leasing :-) After all this is 21st century!

p.s. I am spoiled. Yes, I know ...

Ravnovesje

Včasih se dan začne precej slabše, kot bi si morda želeli ... A se zato konča precej bolje, kot smo pričakovali. It's all about balance.

Zgodnje vstajanje, zimsko sonce and other randomness

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje redno vstajala ob pol osmih zjutraj. Oz. ne pomnim, kdaj pol osme ure zjutraj nisem poimenovala 'sredi noči' :-) Things are changing. Again. Bolj kot se spremembam poizkušam izognit, bolj čutim njihovo sapo na vratu.

Pozabila sem že, kako prijetno a hkrati naporno je biti 'pasja mati'. Imam to srečo ali smolo, da je moj pasji dojenček hiperaktiven in nedvomno nekakšna 'baby devil' reinkarnacija, ki te v enem trenutku stopi s poljubčki po celem obrazu, v naslednjem pa ti že zapiči ostre zobke v konico nosu in zraven spušča poplavljenemu motorju podoben zvok. Cute as hell. Literally :-) Menda je to le prehodna faza, preden se spremeni v kepico ljubezni, ki ji človek ne more reči ne. Super, še eno bitje več, ki me bo vrtelo okoli prsta! :-)

Jutra nikoli niso bila moj čas. Noč je moja gospodarica in še vedno ji poizkušam ostati zvesta, a priznam, da ima tudi zimsko sonce, ki je najbolj rumeno ravno v zgodnjih urah, svoj čar. Sploh če ga začiniš s sladkim prebujanjem ob glasu nekoga, ki se mu prejšnjo noč nisi mogel upreti. I could get used to that. I really could ...

A Girl's Gotta Do, What A Girl's Gotta Do

P ush myself to give things more time

A llow people to decide what they want

T ry to focus my mind on something else

I nvite trust back into my heart

E nter someone else's heart without a fear

N o hurry and no regrets

C atch Her when she's about to fall

E scape from the past ...

p.s. Some things are worth the wait.

Čudno ...

Včasih, ko sem srečna, ne morem spati. Včasih, ko sem srečna, jokam. Včasih, ko sem srečna, želim, da to sliši ves svet. Včasih, ko sem srečna, o tem pišem pesmi. Včasih, ko sem srečna, si zavrtim najljubšo pesem in kot obsedena plešem za zidovi svoje sobe. Včasih, ko sem srečna, vzamem v roke pastelne barve in poizkušam srečo ujeti na platno. Včasih ko sem srečna, delim objeme brez predsodkov in premisleka. Včasih, ko sem srečna, se mi zdi, da lebdim nad resničnostjo na mehkem puhastem oblačku. Včasih, ko sem srečna, ne jem. Niti čokolade. Včasih, ko sem srečna, se na ves glas pogovarjam sama s sabo. Včasih, ko sem srečna, se ves dan naokoli sprehajam s sumljivim nasmeškom na obrazu. Včasih, ko sem srečna, sanjam z odprtimi očmi.

Včasih, ko sem srečna ... pa sem enostavno le srečna. Nič več, nič manj ... Tako kot danes. Čudno. As everything about me. Don't ask me why ...

Strašljivo Dihjemajoče Edinstveno Neponovljivo

Komaj smo dobro zakorakali v letošnje leto pa se me že loteva občutek, da 2009 ne bo kar tako. Seveda, tudi 2008 ni bilo. Pa 2007 ravno tako in 2006. A 2009 se bo zgodilo prvič ... in zadnjič seveda. Ne vem kaj me bolj straši. To, da je vsak dan, ki mine, preteklost, ali to, da mi vsak dan, ki prihaja, lahko nudi prav vse kar si želim. Popolnost je strašljiva. Ker napoveduje čas, ko se zavem, da sem v nekem trenutku imela vse, a je minilo. In se potem vrnilo. Drugače, edinstveno in, kot vedno, dihjemajoče. In potem, se vse skupaj lahko zopet ponovi. Trenutki, ko se bodo sanje za hip razblinile, bodo še prišli, a jim bo vedno sledilo obdobje, ko se bo hišica iz kart ponovno postavljala in na koncu sestavila. S še več asi na kupu!

Načeloma nerada delam načrte, ki segajo predaleč, a v tem trenutku v moji glavi nastaja seznam stvari, ki jih v 2009 moram narediti. V življenju sem, kljub vsem 'sankcijam', 'družbenim asimilacijam' in vsakodnevnem trudu, še vedno bolj kot ne neprilagojena povprečnemu, a po 27 letih sem se naučila, da se s tem ne obremenjujem več. Ko nekaj hočem then I go for it. With every little piece of my being. It usually pays off. Soooo, here's a little list of things I need to get done this year:

1. Love unconditionally again, without fear of getting hurt. (After all, love is still my biggest muse and I am still it's biggest fan.)

2. Get a tatoo. (One or two or three. There are some things I want to carry around on my skin ... I've been thinking about it for too long, it's time to take some actions!)

3. See all the european capitols/or other big cities worth to see, I haven't seen so far. ( Milano 1st, then Paris and Barcelona - collecting voulenteers to join me on this unpredictable trip :-))

4. Have the summer of my life - again! ( I am aware that after 2 months in greek paradise, it will be hard to find something that will beat that, but I am notoriouslly optimistic so bring it on!)

5. Finish my book. (Ok, this is a tough one too. Specially with all the things I do in my life ... But I need a little kick to get more disciplined in writing. I am starting posting chapters on my blog from next week on ...)

6. Tell my friends and family I love them, every day. (Never get enough of this ... What would I do without my angels ...)

7. Move on my own. ( Yaaaaay, almost done :-) Few things here and there and I'm finally moved out of my parent's house. Better late than never :-))

8. Dream. (Always. Bigger. Without limits.)

9. Laugh and Kiss. (Love it love it love it :-), without warnings, second thoughts, regrets ... )

10. Take chances. (Theres nothing worse than realizing, you missed something good, because you were too afraid to give it a try... Not my style. I risk, I hurt, I learn, I laugh about it, I cherish it, I move one, I fall again ...)

Lepo je, ko se leto začne z mravljinci v trebuhu, še lepše je, ko le ti postanejo stalni prebivalci našega drobovja in nas opominjajo na to, da si moramo kljub razočaranjem v preteklosti, dovoliti biti srečni. Ker si to zaslužimo. In ker si pravico do sreče, lahko vzamemo le sami. Ah ja, 2009 Shia is a little sensitive last few days :-) Don't worry it's for all good reasons ...