Čas

Kako bom vedela? Kako bom vedela, kdaj sem pripravljena iti naprej. Kako bom vedela, kdaj se lahko nekomu spet prepustim, kot sem se Njej? Kdaj bom lahko iskreno izrekla tiste tri besede in jih čutila z vsakim zadržanim vdihom. Kako bom vedela, da tokrat ne bom prizadeta? Kako bom spet zaupala, brezpogojno verjela besedam, slepo sledila srcu, trdno držala roko, ki me boža? Kako bom vedela, da me taista roka nekega dne ne bo udarila ... Udarila tam, kjer najbolj boli. V krhko srž neskončno zaljubljenega človeka.

Kako veš, da si v redu? Kako veš, kdaj se za nasmehom ne skriva več globoka žalost, ki si jo tako želiš zatajiti. Koliko časa moraš nekaj ignorirati, da enostavno mine ... Kdaj nehaš bežati pred ljudmi, ki te imajo radi. Koliko časa ne dviguješ telefonov, ker je enostavno pretežko priznati, da so se iskre v tvojih očeh danes utapljale v solzah? Kako to razložiti, ne da bi s tem koga prizadel ... Kako jim pomagati, da svet vidijo s tvojimi očmi in da spoznajo, da če še vedno kdaj jokam za Njo, ne pomeni, da se ne smejem zaradi njih.

Kako bom vedela? Ko se bom lahko ozrla nazaj in se spomnila le lepih stvari? Ko bom sprejela dejstvo, da včasih dobimo mnogo manj, kot si zaslužimo? Ko bom dojela, da sem sicer bila izdana, a da me je to le naredilo močnejšo in mi odprlo mnogo drugih vrat, ki le čakajo, da stopim skoznje.

Kdaj bom vedela, da sem s tem opravila? Ko si bom priznala, da potrebujem čas. In pustila ljudem, da me imajo radi in jih imela v enaki meri rada nazaj. Brez strahu, da se bo jutri začel tako kot se je končal včeraj ...

Še vedno v raju

For all of those wondering ... Jup, Shia se še kar potepa po Grčiji, zadnje dneve pa je tako malomarna, da se ji ne ljubi napisati prav nič novega. Upam, da mi ne zamerite.

Preživela sem 14 enkratnih dni v družbi Jakoba in Marte, ki sta za sabo pustila dve preluknjani blazini, ogromno na novo nastalih grških besed, spominov, ki mi tudi v tem trenutku na obraz narišejo nasmeh, ter cel kup slik, ki so nastale, kako drugače, kot pod prsti ene in edine ikone Marte L. :-) Če izpustimo vse našteto, sem tako zdaj tukaj ostala sama.

No, ne ravno sama. V njeni družbi je težko biti sam. Pa čeprav nocoj, le v družbi moje Toshibe, sedim za zadnjo mizo in strmim v ekran, medtem ko ona šviga mimo s polnimi pladnji ... Z njo sem rada sama.

foto: Marta L.

Mali Mauro

Tudi na drugem koncu Evrope, ne morem iz svoje kože. Oziroma koža ne more z mene :-) Kamorkoli grem, me spremljajo male kosmate zverinice in prav nič drugače ni bilo včeraj, ko sem se z Yannisom in Katerino odpeljala na beach party sredi divjine, kjer me je takoj ob vstopu "napadlo" tole ...

Mislm' a lohk!! Mala kepica je priskakljala iza vogala, me ujela nepripravljeno in bila moja do konca večera. Motilo me ni niti dejstvo, da je bil mali Mauro ( grški izraz za črno barvo) poln tistih "luštnih" poskakujočih živalic, ki jim po domače rečemo bolhe. Sem se pač pred spanjem bolj temeljito stuširala... Ni panike... :-)

Če bi bila v Sloveniji, bi ga spakirala v torbo in via Ljubljana, tako pa sem ga bila primorana pustiti oskrbniku bara, ki je obljubil, da bo skrbel za malo kepico vsaj dokler jo nekdo ne "posvoji". Mami, prileti na Kreto, we have a new doggy baby ment to be ours :-)

Nazaj k idili

Seveda ne morem dneva zaključiti brez kratkega photo update-a z raja. Marta L. would be so proud :-) Shia namreč tudi na dopustu pridno slika in glede na to, da jo obkroža košček zemlje, ki so ga grški bogovi sredi morja postavili natanko zato, da bi nad njim vzdihovali ljudje z vseh koncev sveta, se skoraj ne more zgoditi, da bi v svojo Practico ujela kaj grdega.

Danes bom vašo zavist zbujala s fotkami z jezera Kournas, ki skriva zanimivo legendo. Ne bom vam težila z njo, lahko pa si jo prebrete tukaj (http://www.lady-crete.com/kournas.html). Za vse tiste vizualne tipe (like myself) pa nekaj utrinkov z včerajšnjega igranja turistke.

Yannis je užival, medtem, ko sva midve pedalirali. Kje je tukaj pravica?

Najlepša kapitanka daleč naokoli

Brez besed ...

Moj "najljubši" bankomat

Kljub vsej idili si ne morem kaj, da ne bi malce "pošinfala" meni sicer ljubega grškega sistema, ki v tem primeru na žalost grimase naveličanosti, riše tudi na moj obraz. Ko greš na dopust, z "guštom" zapraviš nekaj denarja, za katerega si vse te mesece garal v ljubljanski džungli, ne?! Seveda. Če lahko do njega prideš!! Zadnjih 5 dni imam vedno bolj ostre odnose z lokalnim bankomatom, ki je bil sicer edina napravica daleč naokoli, ki mi je stregla z evri. Najprej 4 dni ni delovala za vesoljno turistično populacijo, danes, ko so ga končno oživeli, pa packa ne prepozna čipa na moji kartici. Malakas!!! (grška beseda, ki je v dobro mladoletnih bralcev ne bom prevajala).

Saj ne, da bi mi tukaj karkoli manjkalo, moja gostiteljica pa mi tudi tipično kretsko ne dovoli prav ničesar plačati, a vseeno, nisem vajena imeti sugar daddy-ja. C'mon! I'm a big girl. Most of the times :-)

Na kratko ... Al' Kako že?

Po začetni dopustniški blogerski vnemi, sem si drznila vzeti dopust v pravem pomenu besede. Dan brez računalnika. I'm proud of myself :-) Razlog ne tiči le v tem, da so ljudje okoli mene že resno dvomili v to, da sem se sposobna sprostiti in dejansko uživati v raju v kateremu sem pristala, temveč tudi v dejstvu, da me v zadnjih dveh dneh malce izdaja počutje. Nič resnejšega, a recimo temu le, da sem se ponovno spomnila, zakaj za vraga nikoli nisem jemala kontracepcijskih tabletk. Sicer je že res, da zdaj zagotovo ne bom zanosila (razen če se ponovi Marijina zgodba, v kar, v tej dobi divje promiskuitete močno dvomim), a male luškane roza tabletke so moj hormonski sistem spremenile v nepredvidljiv vlakec smrti, ki me iz ekstatičnega smeha vrže v otožno zateženo brezvoljnost. In vse to le zato, da bi se v teh 14-dneh, ki sem jih čakala 6 mesecev, izognila mesečnemu krvnemu davku. Dragi moji, bodite veseli, da vam tega ni treba požirati ... drage moje, če to počnete ves čas, vas odkrito občudujem ... Sama dvomim, da bom majhne rožnate strupke po tej izkušnji spet kaj kmalu spustila po grlu, tako da, vse zainteresirane, doma imam tega na kile :-)

Anyway, v tem tednu sem tako ponovno spoznala "čar" redne zaščite, prvič in zadnjič pila Irish Coffee ...

... babysittala Evo, s katero sva se kljub temu, da znam 10 grških besed, ona pa še manj angleških, vse zmenili ...

... paradirala po Chanii s helijevim balonom, ki smo ga (ne sprašujte zakaj) poimenovali Svetlana ...

... in seveda uživala v Njeni družbi. Pa ste že mislili, da se tokrat blog ne bo končal kičasto. Ni kaj, včasih sem tudi jaz preprosto predvidljiva. How boring :-)

p.s. 6 days to go ...

Moj grški cyber kotiček

Kar malce strašljivo, celo zame. Danes namreč objavljam že svoj tretji post. Večina bi pomislila, da v Grčiji pod milim bogom nimam delati kaj drugega, resnica pa je povsem drugačna. Kreta dragi moji, je center kreativnosti. Odkar sem se prvič vsedla za mizo poleg šanka, priključila svojo Toshibo in se pustila odnesti zvoku čričkov, mimo drvečih avtomobilov in glasnih grških kletvic izrečenih v športnem navalu EP v nogometu (kdo bi si mislil, da bom v Grčiji padla ravno v vročico športnega dogajanja, ki se mu doma na daleč izognem??), moja tipkovnica trpi pod pritiski mojih prstov. Tako trpljenje pozdravljam in ga pozivam naj se za stalno naseli v meni. Prosim :-)

Nič čudnega, da je v Ekkentronu (ime Njenega bara, ki ga boste v prihodnjih mesecih kot kaže v mojih blogih pogosto zasledili) svoje pribežališče našel tudi belgijski pisatelj, ki za eno izmed miz, s kozarcem piva pred njim in cigaro v ustih, na navadnem papirju, s svinčnikom ustvarja zgodbo zaenkrat še neznanih junakov, ki se podijo po največjem grškem otoku. Ob njem sem s svojo Toshibo videti kot velik wannabe ... Trenutno delam na tem, da mi skrivnostni sivolasi gospod izda eno ali dve skrivnosti velikih mojstrov. Hja, navsezadnje bom med bivanjem v grškem raju morala nekaj početi in zakaj ne bi pisala knjig?! :-)

p.s. Ko jo gledam, kako balansira med polnimi mizami z nasmehom na obrazu, pozdravlja mimoidoče znance in mi vmes uspe poslati še pomenljiv pomežik, se močno uščipnem in strahoma čakam, da se zbudim. Nič. Še vedno sem tukaj. Z Njo. I'm one lucky bastard!