The Beauty Of Imaginary Recession

I just love the beauty of imaginary recession. The broken pride and shattered dreams of each and everyone of us. I love how we are afraid of tomorrow and in denial about yesterday. Imaginary Recession is a blessing. It is the opportunity for us to grow and fight for what we really want. I want to embrace the scared little girl inside of me and show her the way to the right path. I was born a dreamer, I still am and will remain one. Anything I dreamed about ten years ago, I now have. And I am certain that ten years from now I will live surrounded by everything I am dreaming about now. It's the power of my own thoughts and wishes, my devoted work and beautiful people I share my life with. I just love the beauty of imaginary recession. I love the rejections and humiliations that are thrown into my face on daily basis and push me back to where I once started so I can pick myself up and arise from the dust just like Phoenix did. I need to learn to be strong and not let them kill the child in me. It's the most precious thing I posses. And it must survive. Especially in times like the ones we are facing now. Imaginary recession is fragile like one's dreams are. Is as strong as our fears are. Don't fear anything. You are above it all. Once we start believing that again we will win it. We will kill imaginary recession. Break it into millions of invisible pieces that will be as harmless as snowflakes falling from invisible clouds. So, let's love the imaginary recession. Let's dream, not because there is nothing else left for us to do, but because we are worth the best. It's time for us to take what we want. Not ask for it. Take it. Thank you beautiful imaginary recession. Soon you will be nothing more but a beautiful memory of much needed time of awakening.

HOME

My dear friends, casual readers or accidental visitors. I am signing in just to tell you, that after almost 3 years of wandering, Xara finally found her way home. Her journey is proudly signed with FIN, THE END, KONEC, KRAJ, ENDE, TO TELOS, FINNE, EL FINAL ...

After she gets all of her gathered memories precisely sorted out, she will hopefully be ready, to share her message with you. Thank you for being there all this time. Your attention is much appreciated.

p.s. With finally leading Xara home, I got myself the best pre-birthday gift I could imagine. 30's I am ready for you!

300

Bravo jst  :-)) Ob poplavi obveznosti s katerimi se tuširam zadnje mesece, sem popolnoma spregledala, da sem že oktobra objavila 300. sliko na  stene te sobe ... Očitno se res staram in letos se vse vrti okoli trojke in ničle ...  Na zdravje!

Nespečnost, ali prazna stran postelje

Pa smo spet tam. Ozdravljena 'nespečnica' is officially back, more awake than ever ... Mogoče je za to kriva kapitalistična preobremenjenost v zadnjem mesecu, ali preprosto dejstvo, da nisem vajena spati v prazni postelji (kosmata čivavzilla v tem primeru ne šteje) ... je mogoče, da se človek odvadi biti sam s sabo in s svojimi mislimi? Je verjetno, da pride trenutek, ko nismo kos samemu sebi? Večer ...navidez tako miren in tih, ravno prav spokojen, da moje glasne misli začnejo topotati po moji zavesti in jo držijo pokonci v sveži noči romantičnega indijskega poletja. Če bi bila v srednji šoli, bi o tem napisala pesem. V zgodnjih dvajsetih bi nespečnost z akvareli prelila na papir, danes pa sem se zatekla v prostor, ki mi je bil nekoč tako zelo drag- v sobo s pogledom na moje srce. 

Nisem več prepričana, da zadnje leto še služi svojemu namenu.Vlogi psihiatra, najboljše prijateljice, mentorice, rame za jokanje, praznega platna, ki potrpežljivo prenaša moje ostre poteze z oskubljenim čopičem, ki je videl že boljše čase. Room with a view of my heart ...pretty daring name I would say. Odpiranje srca popolnim neznancem me je vedno na nek način strašilo, obenem pa privlačilo in gonilo k temu, da sem blogu zaupala stvari, o katerih nikoli nisem govorila naglas. Nešteto noči sem preživela med temi štirimi stenami, izlivala gnev naključnim mimoidočim, ki so se vračali v mojo sobo, morda zato, ker so se našli  v mojih besedah, ali le zato, da bi uganili, kdo se skriva za besedami, ki so včasih tekale po prvi visoki zeleni travi s pisanim balonom v rokah, včasih pa se plazile po temnih hodnikih, kamor vsak,ki je pri zdravi pameti,  nikoli ne bi zašel.  

Ne spim.Zato pišem.Pišem, zato ne spim. Vi berete, zato ne spite. Ne spite, zato berete. V bistvu smo si podobni. Vsak s svojega dela stekla gledamo isto stvar. Odgrinjam zavese v svojo intimo, prižigam luči v sobi, kjer domuje moja nespečnost. Zaprašena je in skoraj prazna. Na sredini stoji le velika miza, z majhno nočno svetilko, ki osvetljuje moje rdeče nalakirane nohte, ki udrihajo po tipkovnici in skozi okno pošiljajo dimne signale vam, ki ste v tej sobi nekaj našli. Obdržite to zase. Naj ta soba ostane naša mala skrivnost.

Ura je skoraj tri zjutraj ... Zagrinjam zavese in ugašam luč. Priprem okno, ker veter, ki veje skozenj premetava papirje, na katerih se bleščijo moje najgloblje misli. V kotu sobe opazim kamin, ki že dolgo ni grel praznih sten sobe s pogledom na moje srce. Prižgem vžigalico,jo vržem v zevajočo črno luknjo polno pepela in vanjo  enega za drugim mečem papirje, ki odkrivajo več, kot bi si želela. Moje veke končno postajajo težje, udi zaspani, misli pa se počasi umirjajo v smiselno zaporedje, ki mi šepeta: "Čas je za posteljo..." Zaslišim le še zvok ključa v vratih sobe s pogledom na moje srce in potem tema ... Lahko noč, ali dobro jutro. Kakor za koga. In ne pozabite, to je le naša skrivnost ...

All Starke, Čunga Lunga, Bronhi, Tajči in Viki krema

All Starke, Čunga Lunga, Bronhi, Tajči and Viki krema ... Do they make you feel like a child deep down inside? Congratulations! You are a member of the endangered  generation of' pionirčki'! Soon we will extinct so don't waste any more time ...Put on your old, worn out All Star sneakers, chew on Čunga Lunga with your mouth open, grab a bite of bread covered with Viki krema, glue your teeth together with a sticky Bronhi candy and sing out loud 'Hajde da ludujemo' ... Neighbors will complain and you won't be popular when new government starts to rule this little country of ours, but deep down inside you will be happy. I guarantee you that!

BLVD of dreams ...

 

Don't follow the signs to get there ... Follow your heart ...And no matter how loud the cars honk to get you off your way, no matter how winded and narrow the streets get ... One day you will get there ... You can not miss it ...It's right around the corner of your fears and doubts ... The Boulevard of dreams <3

Wanderer

I wander through my thoughts of the past day, barefoot like the tribe hunters in the middle of nowhere. My feet should hurt, since the ground is rough and covered with sharp rocks that lay around like scraps left behind my favorite broken cup. But they don't. I have her slippers on. They carry me around like ballerina shoes. I tiptoe gracefully over the wrecks of my fears, with gentle breeze in my golden hair. I can't see much, but I could swear that I feel butterflies sitting on my shoulder, keeping me company and reminding me that I should not wander much longer. She is close, not at all that far away from here, wandering through our love, sending the sun rays that help me get through another misty cloudy day. I love wandering with her, knowing she has my back, always taking care of me getting home safe. Falcons are circling above my head but I'm untouchable. One bite of me and they would choke with their own envy and greed. They know that so they keep their distance,singing their poor lonely song of hunger. I am safe... 

 

I wander through my thoughts of the past day... I'm almost home. I see her sitting in front of our love, sparkles from her eyes help me make the last few steps before I finish my wander in her arms. "Welcome home baby," she whispers into my ears, takes off my ballerina shoes and leads me into her heart. I gaze around her emotions, blinded by the strength of their embrace... "I love you," I sing the words, that are written all over my forehead. My wander is done ...

Mona Liza iz Pariza

Pravijo, da so stvari v življenju, ki jih moramo storiti vsaj enkrat. Preplezati Kitajski Zid, začutiti topel piš vetra na vrhu egipčanskih piramid, namočiti noge v gosto Mrtvo morje, loviti odmev svojega glasu v globinah Grand Canyona, ukrasti poljub ljubezni svojega življenja na vrhu Eiffelovega stopla, plavati z delfini v kristalno čistem oceanskem zalivu ..... spisek  prikrojen različnim posameznikom pa bi lahko brez težav dopolnjevali, popravljali in obračali,  do onemoglosti ... 

                                              avtor: Marc Antoine Mathieu

Ljubitelji umetnosti, bi tako zgoraj zapisanemu šopku 'must do' stvari, zagotovo dodali tudi obisk pariškega Louvra in sladko flirtanje z Da Vincijevo Mono Lizo, česar sama žal še ne morem odkljukati s svojega seznama želja, zato pa lahko rečem, da me je 'Lizika' s svojim duhom nežno pobožala na obisku razstave, ki trenutno gostuje v ljubljanskem Kinu Šiška. Znameniti Louvre je končno osvojil tudi slovensko prestolnico in z izborom stripov petih različnih avtorjev,'pocrkljal' vse ljubitelje umetnosti, ki hrepenijo po bolj pestri, svetovljansko obarvani razstavni ponudbi. Thumbs Up Šiškarji, vsi ki si želite biti del te žlahtne umetniške zgodbe pa imate čas do 13.aprila. Potem bo namreč Mona Liza svoje stripe pospravila v malho in jo mahnila naprej!

Koliko stanejo sanje?

Dragi moji sanjači ... Prosim nikoli, ampak res nikoli ne nehajte sanjati. Vem, da je težko, ko ti vsak, ki ima pet minut časa'serje po glavi', ko se ti ljudje več ne nasmihajo, ampak le zaverovani v svojo bedo hitijo po ulicah. Še sonce se v teh mesecih kaže le na recept, zunaj je mrzlo in vse skupaj je videti precej brezupno. Ne nehajte sanjati in upati. Kot je nekoč davno tega zapisal naš veliki sanjač France Prešern, ko nehamo upati, se postaramo. Postanemo le še en obraz v množici shiranih ovac, ki tiho hodijo za izgubljenim pastirjem...

Spomnim se sebe, kot majhne punčke, kako sem ponosna in važna v zvezek zapisovala prve črke."Pisateljica bom," sem povedala vsakemu, ki sem ga srečala, trdno prepričana v svoje besede, brez strahov in dvomov. V moji majhni bučki sem si izmišljevala prve zgodbice in sanjala o dnevu, ko bom na policah v knjigarni zagledala svoje knjige, ljudem lepšala dneve s svojimi razmišljanji in jim pokazala, da prav nič ni nemogoče, če si nekaj iskreno in resnično želimo. Danes, dobrih dvajset let kasneje sem globoko v sebi še vedno okroglolična deklica, ki je želela polepšati svet z zgodbami o srečnih ljudeh. Pridejo trenutki, ko sem tik pred tem, da obupam,odložim svinčnik in v svet pošljem prazen list papirja, ki ga veter povprečnosti neusmiljeno premetava po umazanih ulicah polnih iztrebkov današnje družbe. A na srečo,je strast sanj zakoreninjena pregloboko v meni, da bi se spustila s svojega oblačka in obupala nad majhno deklico, ki je želela le pisati.

 Za vse ljudi, ki so vam neštetokrat povedali, da nečesa ne zmorete. Za vse zakompleksane osebke brez življenja, ki so se na vso moč trudili, da bi vam spodkopali tla pod nogami. Za vse, ki so vas na kakršenkoli način ponižali, vam odvzeli dostojanstvo, vas porinili na rob preživetja, ali ogrozili vaše zdravje. Za vse padce, brce, neprimerne dotike, ki so vam v nekem trenutku sporočali, da niste vredni boljšega. Za vse majhne deklice in dečke, ki se skrivajo v vas s sanjami večjimi od vesolja. Zanje se potrudite, zanje se ne vdajte, zanje vztrajajte. Sanje nimajo cene. Sanje so  neprecenljive in NIHČE  vam jih nima pravice vzeti. Vzamete si jih lahko le sami ... Imejte se dovoljradi,da tega ne storite ...

p.s. Tale blog je posvečen tebi C., da ne boš nikoli obupala nad svojimi željami, da se boš borila zanje z zadnjo trohico upanja in verjela, da si vredna le najboljšega v življenju.Tako kot mi vsi.

Kaj je ljubezen?

Preprosto vprašanje, na prvi pogled morda, a ko se zamisliš in poizkušaš svoje mnenje o tem pojmu, po katerem hrepenimo prav vsi razviti sesalci (posplošujem,vem,a rada bi verjela,da imam prav) strniti v dva preprosta stavka ...Ostaneš brez besed, poklekneš pod poplavo misli, ki jih sproži ta največja skrivnost človeštva.
Kaj je ljubezen?
Po odgovoru ne sprašujem, ker je danes valentinovo -praznik vseh trgovcev, niti ne poizkušam na priljubljeno ključno besedo loviti klikov na svoj blog (kot to počne vedno več 'wannabe writer' blogerjev) ... Za vse skupaj je pravzaprav kriv nekdo (k njemu se bom v tem blogu še vrnila), ki se je danes popolnoma nepričakovano pojavil v uredništvu, kjer 'veselo' tipkamo pet dni na teden in me dobesedno prisilil, da sem se vprašala, kaj pa res je ljubezen? Meni osebno,? 29-letni ženski brez statusa, vpeti v sistem, iz katerega si tako vročično želim pobegniti ...

Morda težko opišem ljubezen,a jo prepoznam, ko jo začutim. Navadno se je ne prestrašim, temveč brez pomislekov razprem krila in pustim, da me njen veter dvigne visoko nad tla. Tokrat ne bom razpredala o   ljubezni sami, saj ji je v bistvu moj celoten blog potihem posvečen, vsi ki v sobi s pogledom na moje srce niste prvič, pa tako ali tako poznate moje zapise prepojene , prepletene in utopljene v teh osmih črkah... Ljubezen je moja muza. No doubts about it!
Vsi imamo svoje zgodbe, ki pišejo odo ljubezni, a ta blog sem želela posvetiti projektu neznanca, ki me je za nekaj minut spustil v svoj svet in s tem obogatil mojega. Ime mu je Val, kot sem kasneje razbrala  z njegove uradne strani, trenutno svojo energijo usmerja v izredno osebno raziskovanje tega, kaj ljubezen pomeni ljudem, ki živijo na različnih koncih sveta. Ko sem se pred dobrim letom lotevala pisanja svoje knjige (Xara, delčke najdete objavljene tukaj) sem si želela, da bi lahko podobno zastavila svojo raziskavo o tem, kaj sreča pomeni različnim posameznikom. Takrat nisem imela dovolj poguma in dovolj velike želje, da bi pustila vse za sabo in se podala v svet na lov za bistvom, temveč sem navdih črpala iz sebe. Vsak ima svoj način, vsak se trudi najti tisti delček, ki mu manjka in spoštujem Vala, da je iskanje svojega manjkajočega puzzla zavil v projekt, ki ga je poimenoval Kaj je ljubezen? Zato vam danes želim le eno ...Vprašajte se, kaj je ljubezen vam ... Ko si boste znali odgovoriti, jo boste slej ko prej tudi našli. Hvala Val, želim ti, da bi se tvoje iskanje čim prej zaključilo ...

p.s. P. ljubim te in hvala, da mi vsak dan znova pomagaš odkrivati bistvo ljubezni <3

Prepleskana in nadišavljena

Dragi moji, dobrodošli v malce prenovljeni sobi s pogledom na moje srce! Barva na stenah stare sobe se je počasi začela luščiti, okna niso več tesnila, kot bi morala in čeprav pravijo, da zima ni najbolj primeren čas za prenovo, sem pljunila v dlani, trikrat globoko vdihnila in se korak za korakom lotila spremembe. 

Sobo sem najprej temeljito prezračila, nato pa postrgala ostanke obledele barve in stene prekrila z novim odtenkom optimizma, kreativnosti in čutnosti. Iz kotov sem pometla ostanke srčnih krčev preteklosti, odpeljala nekaj kovčkov spominov na smetišče, sredi sobe postavila veliko palmo in prižgala kokosovo dišečo palčko, ki je v hipu prekrila vonj po plesni, ki se je v zadnjih mesecih zažrla v razpoke dotrajanega parketa. 

  Tako zdaj bosa stojim sredi prepleskane in nadišavljene sobe, se oziram na svoje srce, globoko diham, na obrazu pa mi sije nasmešek ... I'am back.I am home. 

Still alive and kicking!

Ok, so I haven't been posting much lately but that should change soon! Just stopping by to let you all know, that I will soon open the window of the room with the view of my heart and get some fresh air in :-))

Shia Jezebel is still alive and kicking!

Come back for more, I promise you won't regret it! Much love to all the left unicorns out there <3

 photo by:Piera R. June

When Words Just Don't Do

Sometimes it takes a while, before you can put an experience into words and catch the whole meaning of it. I pay my bills with putting words together but often I find it difficult using only that, to express my inner fascination about something that's above it all. For more than one year my keyboard blocked, whenever I tried to write about the summer of 2009. It was hot and sunny like most of the summers before, but yet it was so much different.

When thinking about, what exactly it was that took my breath away and kept me silent for all this time, I had to say –UNCONDITIONAL DEVOTION. When someone does something just to show the world one of the biggest and most hidden pearls, while investing all they have and not even knowing if they can put a bread on a table each month, that's what I call devotion. The name Jimmy Scott might not tell you much, but his music definatelly can. His soft, sometimes very feminine voice, wrapped around all the things he had to go through in his 84 years, will smoothly conquer your ears, gently caress your soul and slowly but firmly float directly to your heart. And stay there for as long as you will let it to …

To me, Los Angeles was always a city I loved visiting, but meeting Jimmy there, gave the city of angels a whole new dimension. The bling bling around some 'so-called stars' and 'wannabes' suddenly seemed even more grotesque … It's not how many trashy magazines you're in, what kind of car you drive and how many people scream your name while you're walking down Malibu beach… The only thing that really matters is, how many people you truly and honestly touch with what you do. For that, Jimmy Scott in my eyes is the biggest star of them all. And without my dear friend Ralf Kemper and his ambitious hard working team of youngsters, I would probably never even get a chance to set my eyes on his graceness … I thank you guys for giving me the chance to witness music history in making and I unconditionally believe, that through your Little Jimmy Scott Project, people will finally see Jimmy as many of us already do … As one of the greatest music artists of all time.

Dreaming a Little Dream

Včasih sem kar naprej.Sanjala namreč.Se podila med oblaki in lovila samoroge za njihove košate grive.Klatila sem zvezde z neba in jih zbirala v svoj zasanjani mošnjiček, ki je kmalu postal tako težek, da si ga nisem več mogla zavihteti čez ramo, temveč sem ga vlekla za sabo, kot utrujeni popotnik svojo malho.  Nekoč.

Zdaj malo manj sanjam in toliko več delam. Kar ni nujno slabo. A počasi so iz mojega mošnjička zletele vse sanje, samorogi so mi pobegnili na neznane nebeške zelenice, ostala je na pol prazna malha, v kateri so se zaredili molji. Pogrešam sanjarjenje.Pogrešam občutek, da je vse mogoče, da se lahko zavihtim na sam vrh svojih pričakovanj in zasijem na oltarju svojih otroških sanj.

Prestara sem, da bi verjela v pravljice, a premlada, da bi se prepustila melanholiji vsakdanjika. From now on, I'm back to being a dreamer. With a capital D ...

1+1 = 1

Are we not like two volumes of one book?

~ Marceline Desbordes-Valmore ~

LOS ANGELES – mesto kjer ima vsak sanje

Kuj železo, dokler je vroče, pravijo. Glede na to, da sem danes 'v moodu', da malce updatam sobo s pogledom na moje srce, nikakor ne morem mimo mesta angelov, ki sem ga prvič obiskala leta 2006, kar tisti, ki spremljate moj blog od začetka že veste, tisti, ki boste danes nanj zašli slučajno, pa si več o tem, kakšno vlogo je Los Angeles imel v mojem prejšnjem kaotičnem čustvenem življenju lahko preberete tukaj . Sonce, Kalifornija in zven oceanskih valov, ki v mehek pesek rišejo svoje zgodbe. Los Angeles od mene za vas ...

Kdo še ni slišal zanj! Los Angeles, mesto angelov, svetovna prestolnica zabave in še kako drugače bi ga lahko poimenovali. Vsi ga poznajo, a le malo je tistih, ki lahko zatrdijo, da so ga resnično začutili. Z vsemi prednostmi in slabosti. Z vsemi nasprotji, čari, napakami in dvoličnostmi.

Večina v Kalifornijo zaide zaradi vremena, saj se ta košček zemlje lahko pohvali z izjemno klimo v kateri kar dve tretjini leta sije sonce. Los Angeles je nedvomno sanjsko mesto za vse tiste, ki si življenja ne predstavljajo brez morja, plaže, sonca in vetra v laseh. Mesto angelov s svojimi 13 milijoni prebivalcev, razporejenimi po dobrih 1300 kvadratnih kilometrih, le redko koga pusti hladnega. Določeni se vanj zaljubijo ob prvem obisku, spet drugim se zameri po prvem zaužitem hamburgerju. Večina ga obišče zaradi Hollywooda, središča sveta zabave, ki v svojem jedru skriva ogromno legendarnih filmskih, glasbenih ter televizijskih ustvarjalcev. Kljub temu pa Los Angeles še zdaleč ni pravljična dežela, kot ga pogosto prikazujejo filmi. Je mnogo več kot to. Je mesto, kjer imajo vsi sanje. Mesto kjer so plastične operacije del vsakdana in vsaj tako normalne kot umivanje zob. A kljub temu je v vsej svoji 'izumetničenosti' Los Angeles še vedno kruto iskren do vsakega, ki se vanj poda.

 Nihče vas ne bo čudno gledal, če se boste ob treh zjutraj na vratih lokalne samopostrežne prikazali v pidžami, zato pa pričakujte očitajoče poglede na 3rd Street-u v Santa Monici, če se boste tam sprehajali s cigareto v ustih. Američani so ljudje nasprotij, način življenja pa se lahko drastično spreminja iz ulice v ulico. Tako bi na glavni promenadi Santa Monice kajenje plačali z vsaj 900 dolarji kazni, medtem ko je povsem sprejemljivo, če si cigareto prižgete takoj za vogalom te turistične ulice. Ne poizkušajte razumeti. Tako pač je in če se odpravljate na ta sončni konec sveta je bolje da se sprijaznite, da se tam večina drži pravil. Ker se kršenje le teh pač ne splača.

Najlepši način da spoznate obalo mesta angelov je, da najamete kabrioleta, si okoli glave zavežete ruto in se odpeljete do Malibuja, nato pa se počasi spuščate preko Santa Monice, Venice Beacha vse do surferskega raja Huntington Beacha. Ljubitelji prostega plavanja raje poiščite kakšen bazen, ki jih v vseh okrožjih kar mrgoli, ocean namreč ni najboljša izbira za kravl in žabico. Valovi so idealni za vse ljubitelje deskanja na vodi, ostali na plažo prihajajo predvsem zaradi sončenja, druženja in zabav, ki so idealni zaključek vročih poletnih dni.

(foto: Marta L. )

Kot vsako velemesto, tudi Los Angeles v sebi skriva nekaj za vsakega, edino kar lahko med bivanjem v drugem največjem mestu Združenih držav pogrešate, je staro mestno središče. Mesto angelov namreč nima neskončno dolgih ulic polnih kavarn, butikov, knjigarn, etc. Večina tovrstnega dogajanja je strnjenega v nakupovalnih središčih, kjer se ljudje največkrat sprehajajo s kavo v roki, le redki si vzamejo čas, da okusno poživilo spijejo sede v družbi prijateljev.

( foto: Marta L. )

Težko v nekaj stavkih povzamem, kaj vse skriva Los Angeles. Na vsakem koraku vas pozdravljajo velike razlike med bogatimi in revnejšimi sloji, da bi razumeli veličino raznolikosti mesta pa bi se morali sprehoditi po prestižnih predelih mesta kot so Rodeo Drive, Beverly Hills, Bel Air ipd. ter se zapeljati čez predele, kjer so svoj skromni dom našli izseljenci, ki se po najboljših močeh trudijo preživeti iz dneva v dan. Na eni strani umazanija, na drugi presenetljiva navidezna popolnost, čudaška odprtost nasproti omejenemu patriotizmu, izjemne priložnosti gredo z roko v roki z odrekanjem v mestu, kjer lahko čez noč uspeš in ravno tako hitro propadeš. Še vedno pa Los Angeles ostaja košček zemlje, kjer so dovoljene sanje, od vas pa je odvisno, kako jih boste izživeli.

Stvari, ki jih v Los Angelesu ne smete izpustiti:
- Obisk filmskih studiev ( priporočamo predvsem Universal studios)
- Obisk Disneylanda ( prebudite otroka v sebi in preživite dan s kultnimi risanimi junaki kot so Miki Miška in njegovi prijatelji)
- Sprehod po znamenitem Hollywood Walk of Fame-u, kjer ima svojo zvezdo večina umetnikov, ki nekaj pomenijo v svetu zabave
- Obisk Hollywood muzeja ter muzeja voščenih lutk Madame Tussaud's, ki je letos ponovno zaživel v prenovljeni različici
- Obisk galerij kot so Museum of Contemprorary art ter Getty Museum, ki se skriva na pobočju Santa Monica Mountains in ponuja izvrsten razgled na mesto
- Vožnja na vrh Mullholland Drivea – Top of the Hollywood od koder se prav tako ponuja razgled na mesto
- Obisk Santa Monice, kjer boste z malo sreče v oceanu zagledali delfine
- Sprehod po znameniti Venice Beach, kjer lahko srečate lokalne posebneže, nadarjene glasbenike ter ostale umetnike
- Nakup svežih živil z vsega sveta na Farmer's marketu, ki stoji na aveniji Fairfax

ATENE – Mesto, kjer še danes za vsakim vogalom živijo bogovi

Evo, pa sem se spet malce polenila in skoraj mesec dni je minil od zadnjega bloga. Mnogo preveč, se strinjam ... Morda sem ravno zato zopet odprla svoje novinarske mape in izbrskala članek, v katerem sem naravnost uživala. Potopisi so me spremljali že v osnovni šoli, ko sem sanjala, da bom nekoč skupaj z Zvonetom Šerugo potovala po svetu in domov pošiljala le sestavke, ki bodo pričali o mestih, ljudeh in kulturah, ki jih srečujem na svoji pestri življenjski poti. To poglavje sem kasneje sicer preskočila,  vseeno pa imam to srečo, da sem imela v zadnjih letih priložnost potovati ravno dovolj, da sem združila prijetno s koristnim in tale kratek potopis, so v bistvu razglednice iz grške prestolnice, ki so bile objavljene v reviji Hopla. V prihodnjih tednih se bom potrudila, da z vami delim tudi ostale članke, ki so nastali med izleti po Evropi ter sončni Kaliforniji. Malce sonca nam v teh zimskih dneh zagotovo ne bo škodilo. Do naslednjega potovanja!

Z Atenami sem se prvič srečala v osnovni šoli, ko smo se pri zgodovini vrteli okoli njih večkrat in bolj intenzivno, kot se eksotična plesalka vrti okoli svojega plesnega droga. Če bi rekla, da so me že takrat osvojile s svojimi zgodbami, filozofi in ponosnimi akropolami, bi se zlagala. Zares dotaknile so se me šele, ko sem pred leti slučajno pristala v tem zgodovinskem mestu, medtem ko sem čakala na ladjo za Kreto. Bilo je prepozno, da bi ušla njihovem čaru, zaman sem se upirala duhovom preteklosti, ki so me objemali na vsakem koraku in od takrat se v grško prestolnico vztrajno vračam.

Večina ob omembi Aten najprej pomisli na Olimpijske igre, sama pa si v spomin vsakič znova prilkičem prvi sprehod do Akropole (pomeni mesto na robu), ki se bohoti nad starim delom mesta in med svoje stebre še danes upravičeno privablja množice turistov. Teh ne moti niti to, da na območju Akropole, kjer se za vsakim vogalom skrivajo kamni, ki bi lahko dneve in noči pripovedovali zgodbe o časih, ko so se okoli njih srečevali največji filozofi in umetniki našega časa, že od leta 1975 poteka renovacija zgodovinskih objektov, na katerih so zob časa in vojne žal pustile svoj pečat. Ni lepšega kot z vrha Partenona, templja, ki je bil posvečen boginji Ateni in ga je do danes streslo vsaj 100 različnih potresov, s pogledom objeti celotno mesto. Slednje skriva dobrih 700 tisoč prebivalcev, njegovo obrobje pa še vsaj 3 milijone več!

Če ste dobili vtis, da se Atene še danes lahko postavijo le s svojo pisano zgodovino, se opravičujem. Atene so mnogo več, kot le nekdanji umetniški, filozofski in politični center zahodne družbe. Danes so modrna prestolnica, ki nudi dom velikim svetovnim umetnikom obenem pa so tudi idealno pribežališče mnogim Afričanom, Pakistancem ter Azijcem. Slednji predstavljajo vse večji problem, saj navadno živijo na robu družbe, se zbirajo na ulicah in hočeš nočeš na trenutke kvarijo podobo tega belega mesta. Kot vsako veliko mesto imajo tudi Atene soseske, ki se jih splača videti in tiste, za katere je bolje, da se jim na daleč izognete. Ko se spustite z Akropole si obvezno privoščite kavo v Plaki in nikar ne bodite presenečeni, če boste naročili frape in vam bodo namesto ledene sadne kašice postregli z mrzlo kavo, v kateri bodo plavale kocke ledu! Brez skrbi, vse je tako kot mora biti in nikar se ne kregajte z njimi, da ste naročili nekaj drugega. Ena od prvih stvari, ki jih je v Grčiji težko prezreti je, da se vse dela naglas. Pogovarja, poje, krega, kolne med vožnjo, ni pomembno kje in kdaj, le da se vas sliši! Svojevrstna izkušnja je tudi vožnja s taksijem, saj se lahko v parih minutah naučite kar nekaj uporabnih grških besed, ki niso primerne za uporabo v prisotnosti otrok. Druga stvar, ki jo je težko spregledati je, da nikakor niste pravi Grk, če dnevno ne zaužijete vsaj kozarček pijače, ki bi jo marsikateri zdravnik uporabil tudi za razkuževanje ran. Dejstvo, da prihajate iz Slovenije, ki je pitje ravno tako na nek način razvila v nacionalni šport, vam pri verižnem nazdravljanju z rakijo ne bo prav veliko pomagalo, zato previdno z njo!

Če ste si od nekdaj želeli videti menjavanje državne straže pred parlamentom, potem so Atene pravi kraj za to. V neposredni bližini glavnega mestnega trga Sintagme stoji straža, ki simbolično varuje vhod v politično najpomembnejšo atensko zgradbo. Nihče vam ne bo zameril, če se boste želeli slikati z njimi, a nikar ne pričakujte, da bodo z vami spregovorili kakšno besedo, to jim je namreč prepovedano. Ljubitelji umetnosti nikakor ne smete zamuditi obiska Gazija, predela kjer so prej kraljevale tovarne in delavnice, danes pa je poln modnih barov, galerij in studijev mladih umetnikov, ki so svoj prostor našli v grški prestolnici. Slednja vas domov ne bo pospremila s pravim vtisom, če vsaj enkrat ne boste večera preživeli v družbi grških glasbenikov in ritmih bouzukije (grško brenkalo), ob katerih vsi pozabijo na razlike med njimi in plešejo dokler jih sonce ne prežene domov. Sicer je ritem grškega življenja še danes večinoma v skladu z njihovim reklom ‘siga suga’ (pomeni počasi počasi). Morda se ravno zato niče pretirano ne pritožuje nad zamudami na letališču, čakalnimi vrstami na informacijah in lenimi kačami ljudi, ki se vlečejo po ulicah.

Atene imajo veliko ponuditi, od vas je odvisno, koliko ste pripravljeni vzeti in kako močno se boste prepustili grški mentaliteti, ki vas lahko posrka vase in poskrbi, da bo vaše bivanje v domovini Platona nepozabno in pristno. Yamas! ( Na zdravje!)

iUniverse*

Lollobrigida so kot dober seks

Pred kratkim sem za Hopla naredila intervju z enimi in edinimi Lollobrigida. Nedvomno si zaslužijo objavo na mojem blogu. Zakaj? Ker si upajo biti to kar so in predvsem, ker jih druži nekaj, na kar je večina glasbenikov že pozabila - zabava. Zato bleščice na obraz in gremoooo ...

Manekenke, ki pojejo in igrajo na inštrumente

Skupina s smešnim imenom je pred časom kot strela z jasnega zadela tudi Slovenijo. Bend, katerega idejna vodja pevka Ida je tudi prepoznavni hrvaški televizijski obraz, poleg nje sestavljajo še spremljevalna vokalistka Petra, kitarist legendarnih Pips, Chips& Videoclips Šinec, ter trije slovenski glasbeniki Kleemar, David in Jernej. Slednji nam je skupaj s simpatično pevko izdal, kaj se skriva za njihovim opaznim scenskim nastopom, kako znotraj skupine gladijo slovensko-hrvaške odnose ter kje hranijo nagrado MTV Adrie, ki so jo v hudi konkurenci osvojili v začetku novembra.

Opisujejo vas, kot enega najbolj 'bleščičastih’ bendov na območju bivše juge. Kako komentirate to?

Ida: Mislimo, da sta tako Ceca kot Lepa Brena precej bolj ‘bleščičaste’ kot mi, zato sta obe moji vzornici. (smeh). Večkrat slišim tudi, da sem precej podobna Breni, predvsem zaradi malce daljšega nosu in opaznih modrih oči. Manjka mi le še dekolte, tako da čakam moža, da mi ga plača. (smeh)

Kdo izbira kostume, zaradi katerih ste si zaslužili zgoraj omenjeni naslov ‘bleščičaste skupine’?

Ida: Vse se dogaja precej spontano. Prepričana sem, da so se fantje pridružili skupini predvsem zato, da se lahko vsaj enkrat v življenju oblečejo tako, kot so si vedno želeli. Edino pravilo je, da so oblečeni tako, da se ljudje za njimi obračajo. Zadnje čase dobivamo veliko ponudb mladih modnih oblikovalcev, ki jim dajemo možnost, da na odru predstavijo svoje umetniške inštalacije. Gre za princip nekakšne reciklacije, uporabimo stvari, ki so odslužile svoj namen. Skušamo se držati tudi tega, da za kostume ne zapravimo več, kot znaša naš honorar za nastop. Iz tega sledi, da se znajdemo s tem, kar imamo, uporabimo domišljijo in rezultat je viden na naših koncertih. (smeh)

Kako bi opisali vaš stil glasbe? Nekateri vas opisujejo kot elektro pop, spet drugi zraven omenjajo še punk rock?

Jernej: Glede na to, da smo vsi člani skupine precej eklektični, je taka tudi naša glasba. Avtorica večine idej je Ida sama ...

Ida: Vas zanima, kako se je vse skupaj začelo? Bila sem sama s strtim srcem in klaviaturo z dvema oktavama, ki je izvirala še iz mojega otroštva. Začela sem se igrati z melodijami in počasi se mi je pridružila še prijateljica, nastopali sva, potem so se priključili še fantje, med njimi tudi trije Slovenci, ki večino mojih elektro pop idej vsakič znova oblečejo v punk rock izvedbe. Ne morejo si pomagati. Taki so. Uporniki po duši. V tem je tudi čar vsega procesa ustvarjanja glasbe v skupini. Zamisliš si nekaj in na koncu dobiš nekaj tretjega. Precej bolj zabavno, kot če bi doma sedela in se sama igrala s klaviaturami.

Ali slovensko-hrvaški politični odnosi v zadnjih mesecih vplivajo tudi na odnose v skupini, glede na to, da Lollobrigido sestavljate trije Hrvati in trije Slovenci? (smeh)

Jernej: Še dobro, da obstajajo ti stereotipi o Slovencih in Hrvatih, če ne se ne bi imeli v skupini zaradi česa dražiti. Vse bi bilo preveč idealno potem. (smeh) Požvižgamo se na to in menim, da smo ravno mi super dokaz, da se lahko Slovenci in Hrvati enkratno razumejo med sabo.

Ida: Kar naprej se hecamo na ta račun. Oni nam pravijo, da smo neumni in divjaki, mi pa njim, da kar naprej komplicirajo ter da so dolgočasni v tem svojem evropskem perfekcionizmu. (smeh) Kdo ve, morda bomo nekoč na to temo posneli tudi pesem in ji dali naslov, npr. Hrvatica se je zaljubila v Slovenca’.

Pred časom ste prejeli nagrado MTV ADRIE za najboljši bend na področju ‘Balkana’. Kaj se je za vas spremenilo od takrat?

Jernej: Predvsem se je povečalo povpraševanje. Zdaj nas poznajo praktično vsi, tudi tisti, ki prej nikoli niso slišali za nas. Skupaj s prepoznavnostjo se višajo tudi honorarji in še danes ne moremo verjeti, da smo v družbi nominirancev med katerimi so bili Dubioza Kolektiv, Elvis Jackson, Darkwood Dub ter Superhiks, nagrado domov odnesli ravno mi.

Pri komu doma je nagrada našla svoje mesto?

Ida: Pri nobenemu. Ker smo jo morali na prireditvi po slikanju vrniti organizatorjem, ki so nam obljubili, da nam jo bodo po pošti poslali na dom. Očitno se je pošiljka nekje vmes izgubila. Morda je bila stvar všeč poštarju in si jo je sposodil.

Jernej: Nič škode. Gre še za enega ‘praholovilca’. Če sem iskren, nagrada ni tako pomembna, kot to, da lahko delamo glasbo, v kateri se zabavamo in uživamo.

Prej, ko sta skupino sestavljali dve dekleti, so vas večkrat predstavljali kot ‘manekenki, ki pojeta’, kako bi se opisali zdaj?

Ida: Še vedno smo manekenke, le da zdaj ne le pojemo, temveč tudi igramo na inštrumente. (smeh) Splača se nas priti pogledati v živo, saj smo na odru še lepši, kot na slikah.

Happiness in a Box

Whoever said that happiness can not be put in a box was wrong. I received one more than a week ago and it was filled with love, happiness, trust and laughter. Did I mention sun?! It was shining all the way through me everytime I would open the box ... In 3 days I will go chase that happiness far away. To a place where  sun always shines, where watter is all around you and the sky has no limit. Thank you my love ...