Hello, My Name Is Fear

When I was 5, I thought the worst thing in life is when your mom says no to chocolate before dinner.
When I was 12, I thought the worst thing in life is when you don't get Game Boy for Christmas. 
When I was 15 I thought the worst thing in life is when a zit appears on your face right before your birthday party. 

When I was 22, I thought the worst thing in life is not being able to digest the backstage aspects of showbusiness and follow my music dreams.

When I was 28, I thought the worst thing in life is, when you get disappointed by someone you deeply love.

Today I am 32 and I know that the worst thing in life is to live by fear.

As someone who loves to travel, I missed so many opportunities to experience new cultures because of my FEAR of traveling alone.

As someone who loves to sing, I missed a lot of joy, standing on a stage preforming my songs, because of my FEAR of judgement.

As someone who loves to write, I missed so much happiness, presenting my work but forgeting to truly enjoy it, because of my FEAR of failure.

As someone who loves to watch movies, I missed so many cinema dates, because of my FEAR of anxiety attack.

As someone who loves the sunsets, I missed them too many times, because of my FEAR of not meeting deadlines at work.

As someone who loves the ocean, I am not seeing it enough, because of my FEAR of loosing my income if I take proper holidays.

As someone who loves to watch shooting stars, I have not spend enough nights looking at the sky, because of my FEAR of staying up too late and overhearing alarm in the morning.

As someone who loves her parents more than anything, I am spending too much time on worrying about them, instead of enjoying precious time with them, because of my FEAR of loosing them.

As someone who loves to love, I built too many walls hiding my true self, because of my FEAR of people not liking me.

As someone who wrote a book about happiness, I am missing too much of it while focusing on my weaknesses instead of strenghts. Because of my FEAR that I won't be perfect.

Letting go is my biggest life lesson so far. It's not always cotton candy  and unicorns flying above the rainbow, but I know I want to do it. Because life is too short to spend even one minute per day being afraid of something that did not even happen. Life is now. And hopefully soon I will not only be able to say it, but also live it.

Večnost

Trenutek, ko skozi čipkasto tančico ujamem tvoj pogled

in moje nosnice vzdrgetajo v ritmu prebujenega srca.

Trenutek, ko se blazinice mojih prstov dotaknejo tvoje ranljivosti

in se koža spomni čutne noči, ki se nikoli ni zgodila.

Trenutek, ko sediva v tišini razigranega popoldneva

in slišim vse neizrečene, na rob ustnic ujete besede.

Trenutek, ko moj nasmeh objame tvojega

in mi usta preplavi sladko hrepenenje.

Trenutek, ko požirek za požirkom spijem vso tvojo bolečino

in moje srce v naročje vzame tvojo drhtečo negotovost.

Trenutek, ko štejem svoje pritajene vzdihe poželenja

in razgaljena v svoji razrvanosti pričakujem čas slovesa.

Trenutek, ko se čas ustavi in trenutek postane večnost.

Tukaj sva že sedeli, kajne? Nekoč. Nekje.

by: Me 

V Pričakovanju Pričakovanj

Nedolgo nazaj sem se odločila, da ne bom  ničesar več pričakovala. Od nikogar. Tudi od sebe ne. Enostavno se bom prepustila toku dogajanj in videla, kam me bo naplavilo. Zadnje dni  ugotavljam, da se to morda sliši enostavno, a ni ravno 'my cup of tea'. Izgubljam se v tem nepričakovanju pričakovanega. Nekajkrat me je že vrglo na suho, parkrat zalilo,tako intenzivno, da sem komaj sproti zajemala sapo, sicer pa sem večino časa preplula sedeč na palubi, gledajoč v valove, ki so v sebi skrivali vsa moja hrepenenja, želje in ...ja, pričakovanja! Vprašanje za milijon dolarjev: Kako se odvadiš pričakovati?

Morda pa so včasih naša pričakovanja le naše najbolj skrite želje, za katere si želimo, da bi nam priplavale naproti ... Morda pa v njih le ni nič slabega, čeprav nas večkrat pustijo razočarane, razgaljene in razbite na koščke, ki se le redko v popolnosti sestavijo nazaj. Zaradi vsega naštetega res rastemo? Ali je to le sodobna oblika mučenja, verzija v celofan zavitega  mazohizma, zaradi katerega se počutimo žive?

Pričakujem, torej živim, ali pričakujem in ob tem počasi ubijam otroka v sebi?  Danes je soba s pogledom na moje srce polna pričakovanj. Ker trenutno ne znam drugače. Ker se ob pričakovanjih še vedno večkrat nasmehnem kot spustim solzo. Naj bo danes tako. Morda bo jutri drugače.

Vse.

Vse bi dala za en objem. Za dve besedi, ki mi ju je včasih taka rada šepetala na ušesa. Vse bi dala. 

Vse bi dala za obujene ukradene poljube na ulicah starega mestnega jedra. Za topel stisk njene dlani pod zvezdnatim nebom. Vse bi dala.  

Vse bi dala za najini srci, sklenjeni v objemu zaupanja in nežnosti. Za ogenj v njenih očeh, ki mi je sporočal, da njena duša gori le zame. Vse bi dala.

Vse bi dala za večer na njenem balkonu, prežet s spomini na včeraj, hvaležnostjo za danes in načrti za jutri. Za njen nasmeh, ki je razsvetlil moje telo do zadnjega atoma predanosti. Vse bi dala.

Vse bi dala za eno noč pobarvano z njenimi vzdihi. Za najini telesi oviti v sestavljanko , ki je končno našla svoj izgubljeni del. Vse bi dala.

Vse bi dala za vonj njenih las v poletnem večeru. Za njeno sloko figuro, ki se privija k meni v hladu zimskega večera med štirimi stenami. Vse bi dala.

Vse bi dala, da v tej zgodbi ne bi nastopali midve, temveč dve drugi izgubljeni duši, ki sta zašli s poti sreče in se vrtita v začaranem krogu žalosti. Vse bi dala.

Vse sem dala.  In vse bi dala, da bi lahko dala še več.

Extremely Close Incredibly Loud

If people could see behind and beyond every bad decision they make, would they still choose the same path? Would they still destroy, kill, humiliate and ruin destinies of people, they do not even know? Would they think twice before pulling the trigger, lighting the match, signing the paper? If people could feel the pain of the souls surrounding them, would they still look away pretending it is none of their business? Would they still ignore the pleadings of the lost ones, screams from the edge of sanity and crying of the broken spirits? If every spoken word would come right back to you, would you still always say it before thinking it over twice? If every wound you caused to someone else would be killing you slowly too, would you still walk over someone' dream, burn their hopes and stomp dance on the tears of the ones weaker than yourself?  If every time someone gives up on their life, the world would get smaller, would you still pretend your problems are bigger than empathy? If every lost childhood would take away few years from your life would you still decline the shelter of your arms to a person that only needs a hug and a comforting embrace of warm words? If you would finally realize, that every thing you do affects every one you know almost the same as the ones you have never met ... Would you still use the word ME more often than the word YOU? Realize it. Realize that US is much more powerful than I and suddenly the world will start to spin in the right direction. Because even though our lives seem light years apart, we are all extremely close and incredibly loud.

Besame Mucho

A touch and all it's hidden shades of gray ... The Touch and all the screaming facts beneath it. So simple, yet such intense gift of deliberate affection or accidental flash of hidden desires. Skin on skin, like soul on soul, floating around the world of unspoken words. Unconditional symphony of instincts covered with sanity, the primal need of closeness and disability to ignore the heartbeat of most inner sympathies. Touch. Me. You. Breathing me in, so I can breathe you out - the everlasting game of everlasting life. Touch me. Because I am you and you are me. Because the night is so cold without it. Because I was born in your eye pupil and died in your tear. Besame. Besame mucho.

The Beauty Of Imaginary Recession

I just love the beauty of imaginary recession. The broken pride and shattered dreams of each and everyone of us. I love how we are afraid of tomorrow and in denial about yesterday. Imaginary Recession is a blessing. It is the opportunity for us to grow and fight for what we really want. I want to embrace the scared little girl inside of me and show her the way to the right path. I was born a dreamer, I still am and will remain one. Anything I dreamed about ten years ago, I now have. And I am certain that ten years from now I will live surrounded by everything I am dreaming about now. It's the power of my own thoughts and wishes, my devoted work and beautiful people I share my life with. I just love the beauty of imaginary recession. I love the rejections and humiliations that are thrown into my face on daily basis and push me back to where I once started so I can pick myself up and arise from the dust just like Phoenix did. I need to learn to be strong and not let them kill the child in me. It's the most precious thing I posses. And it must survive. Especially in times like the ones we are facing now. Imaginary recession is fragile like one's dreams are. Is as strong as our fears are. Don't fear anything. You are above it all. Once we start believing that again we will win it. We will kill imaginary recession. Break it into millions of invisible pieces that will be as harmless as snowflakes falling from invisible clouds. So, let's love the imaginary recession. Let's dream, not because there is nothing else left for us to do, but because we are worth the best. It's time for us to take what we want. Not ask for it. Take it. Thank you beautiful imaginary recession. Soon you will be nothing more but a beautiful memory of much needed time of awakening.

300

Bravo jst  :-)) Ob poplavi obveznosti s katerimi se tuširam zadnje mesece, sem popolnoma spregledala, da sem že oktobra objavila 300. sliko na  stene te sobe ... Očitno se res staram in letos se vse vrti okoli trojke in ničle ...  Na zdravje!

All Starke, Čunga Lunga, Bronhi, Tajči in Viki krema

All Starke, Čunga Lunga, Bronhi, Tajči and Viki krema ... Do they make you feel like a child deep down inside? Congratulations! You are a member of the endangered  generation of' pionirčki'! Soon we will extinct so don't waste any more time ...Put on your old, worn out All Star sneakers, chew on Čunga Lunga with your mouth open, grab a bite of bread covered with Viki krema, glue your teeth together with a sticky Bronhi candy and sing out loud 'Hajde da ludujemo' ... Neighbors will complain and you won't be popular when new government starts to rule this little country of ours, but deep down inside you will be happy. I guarantee you that!

BLVD of dreams ...

 

Don't follow the signs to get there ... Follow your heart ...And no matter how loud the cars honk to get you off your way, no matter how winded and narrow the streets get ... One day you will get there ... You can not miss it ...It's right around the corner of your fears and doubts ... The Boulevard of dreams <3

Untitled

Raindrops falling on my scruffy hair, while my puffs and coughs are cutting the silence of the classy neighborhood ... I am playing with a thin white cigarette between my fingers, watching the smoke disappearing in the humid of a cold evening fog. 

My misty eyes catch the flag dancing in the wind above the roofs of the parliament, the symbol of our young pride. What would it say if it could talk? The cat answers from below, scratching the tires of a brand new, polished to the extreme Mercedes, that's shouting the anthem of phoniness of the upper class slaves. They sold their souls to the devil wearing the mask of a capitalism. "We are poor," the cat yawns.  I hold my breath, trying to catch a single heartbeat, a small prove of humanity among the robots around me. I  breathe in the heavy smoke of those killer sticks, I decided I can not live without. Nicotine fills up my veins, smothers the oxygen I desperately need to fight against the numbness in my legs. I don't run anymore.The world of my beliefs got too big to conquer... More raindrops hit my eyelids and force me to close them. I stay like that and then I realize, I am afraid to open my eyes."They all are..." I suddenly hear the cat again. I want to make this sassy creature leave, but I don't say anything. I just stay like that. With not being able to see, my sense of hearing becomes stronger and I hear the steps coming from the center of the Earth so loud it hurts my eardrum. Something is stomping over everything we once believed in. I am scared, but I keep my eyes closed ... 

The wind comes from around the corner, carrying the message of the generations that knew better. I let it hit my face while my eyes remain closed. The cigarette is still poisoning the air around me but I couldn't care less.We let this happen. We didn't care enough. "Open your eyes, stupid..." the cat does not give in. I do it. I open my eyes, slowly and with care like I once opened the ancient  chest in our basement. "Now what?!"I scream into the emptiness that surrounds my balcony. The echo of my anger hits me back, pushes me against the wall and whispers into my ear: "Don't become like them. Don't stop caring. Don't be satisfied with poor excuses and empty promises. Act. Change. Fight..." 

I suck on cigarette one more time ... My vision is clear and rain becomes my long lost friend. I lick it's drop off my hand, throw the cigarette from the wooden balcony, take a deep breath of hope,set my foot into the shelter of my dreams and shut the door behind me. I am not one of them. And I am proud of that.

Split Personality

We all are. Sometimes. A little schizophrenic in the ways we would never admit. It's all good, when we know which personality to follow in certain situations. Usually the loudest one wins. We give in to a character that's most persistent. Weak. We are weak in a strong way. We are I, we are you, we are her and him. 

We are everybody and today I choose to be Coco. Call me Chanel  ...

Koliko stanejo sanje?

Dragi moji sanjači ... Prosim nikoli, ampak res nikoli ne nehajte sanjati. Vem, da je težko, ko ti vsak, ki ima pet minut časa'serje po glavi', ko se ti ljudje več ne nasmihajo, ampak le zaverovani v svojo bedo hitijo po ulicah. Še sonce se v teh mesecih kaže le na recept, zunaj je mrzlo in vse skupaj je videti precej brezupno. Ne nehajte sanjati in upati. Kot je nekoč davno tega zapisal naš veliki sanjač France Prešern, ko nehamo upati, se postaramo. Postanemo le še en obraz v množici shiranih ovac, ki tiho hodijo za izgubljenim pastirjem...

Spomnim se sebe, kot majhne punčke, kako sem ponosna in važna v zvezek zapisovala prve črke."Pisateljica bom," sem povedala vsakemu, ki sem ga srečala, trdno prepričana v svoje besede, brez strahov in dvomov. V moji majhni bučki sem si izmišljevala prve zgodbice in sanjala o dnevu, ko bom na policah v knjigarni zagledala svoje knjige, ljudem lepšala dneve s svojimi razmišljanji in jim pokazala, da prav nič ni nemogoče, če si nekaj iskreno in resnično želimo. Danes, dobrih dvajset let kasneje sem globoko v sebi še vedno okroglolična deklica, ki je želela polepšati svet z zgodbami o srečnih ljudeh. Pridejo trenutki, ko sem tik pred tem, da obupam,odložim svinčnik in v svet pošljem prazen list papirja, ki ga veter povprečnosti neusmiljeno premetava po umazanih ulicah polnih iztrebkov današnje družbe. A na srečo,je strast sanj zakoreninjena pregloboko v meni, da bi se spustila s svojega oblačka in obupala nad majhno deklico, ki je želela le pisati.

 Za vse ljudi, ki so vam neštetokrat povedali, da nečesa ne zmorete. Za vse zakompleksane osebke brez življenja, ki so se na vso moč trudili, da bi vam spodkopali tla pod nogami. Za vse, ki so vas na kakršenkoli način ponižali, vam odvzeli dostojanstvo, vas porinili na rob preživetja, ali ogrozili vaše zdravje. Za vse padce, brce, neprimerne dotike, ki so vam v nekem trenutku sporočali, da niste vredni boljšega. Za vse majhne deklice in dečke, ki se skrivajo v vas s sanjami večjimi od vesolja. Zanje se potrudite, zanje se ne vdajte, zanje vztrajajte. Sanje nimajo cene. Sanje so  neprecenljive in NIHČE  vam jih nima pravice vzeti. Vzamete si jih lahko le sami ... Imejte se dovoljradi,da tega ne storite ...

p.s. Tale blog je posvečen tebi C., da ne boš nikoli obupala nad svojimi željami, da se boš borila zanje z zadnjo trohico upanja in verjela, da si vredna le najboljšega v življenju.Tako kot mi vsi.

Overdose

Draga Shia ...

Razglašam overdose. Overdose tesnobe v želodcu, overdose pitja čaja, overdose lovljenja sape ob popolnoma neprimernih trenutkih. Dovolj je bilo vsega, potrebujem odmor, potrebujem nego,potrebujem mazilo za vse rane,ki so v zadnjih letih pustile sledi na meni, potrebujem nekaj minut, da se nadiham svežega čistega zraka. Potrebujem svobodo, potrebujem mir, potrebujem prožnost, potrebujem mladost, žilavost in trpežnost. Dovolj je bilo strupov, ki so bili vliti vame, dovolj pregreh, ki so popestrile trenutek, potolažile žalostni srčni utrip in zapolnile praznino v  sobi zadovoljstva. Utrujeno sem.Prazno sem. Ranjeno sem. Zahtevam čas.

Z ljubeznijo, Tvoje Telo

Dreaming a Little Dream

Včasih sem kar naprej.Sanjala namreč.Se podila med oblaki in lovila samoroge za njihove košate grive.Klatila sem zvezde z neba in jih zbirala v svoj zasanjani mošnjiček, ki je kmalu postal tako težek, da si ga nisem več mogla zavihteti čez ramo, temveč sem ga vlekla za sabo, kot utrujeni popotnik svojo malho.  Nekoč.

Zdaj malo manj sanjam in toliko več delam. Kar ni nujno slabo. A počasi so iz mojega mošnjička zletele vse sanje, samorogi so mi pobegnili na neznane nebeške zelenice, ostala je na pol prazna malha, v kateri so se zaredili molji. Pogrešam sanjarjenje.Pogrešam občutek, da je vse mogoče, da se lahko zavihtim na sam vrh svojih pričakovanj in zasijem na oltarju svojih otroških sanj.

Prestara sem, da bi verjela v pravljice, a premlada, da bi se prepustila melanholiji vsakdanjika. From now on, I'm back to being a dreamer. With a capital D ...

Love Hate Relationship

Vsi jih poznamo. Odnose, ki se jih otepamo, a obenem brez njih ne moremo živeti. Le redki najdejo izhod iz njihovega uničujočega primeža, mnogi pa se tako udomačijo v zavajajoči drami, da pozabijo, da si nekoč niso želeli tako živeti. Guilty as chagred. Potem, ko sem si v letu 2006 obljubila, da nikoli več ne bom žrtev Love - Hate odnosov, se jim zadnja leta, kot nalašč, ne morem izogniti.

Sovražim Medije. Sovražim, da sem njihov suženj, da narekujejo moj delovni vsakdan in mi, kot ostarela učiteljica, žugajo s svojim suhim prstom vsak mesec, ko gledam svoje bančne izpiske. Ljubim Medije. Ljubim njihove razsežnosti, možnosti izražanja ter močan vpliv, ki ga širijo skozi besedila, sliko in zvok. Sovražiim, ljubim, saj je vseeno. Sem del te kotaleče se kolobocije, brez katere si marsikdo dandanes ne zna več predstavljati vsakdana.

Včasih si želim, da bi bila dovolj močna, da bi pretrgala to navidezno vez, ki mi zadnjih pet let plačuje račune. Potem pa pride članek, ki mi dovoli, da poletim na krilih svoje ustvarjalnosti in vse je spet tako, kot mora biti. Popolno. V razmerju bi temu rekli "make up sex", v medijih pa "ego filler". Občutek pomembnosti, ko v uredništvo oddaš besedilo, ki ga bo čez nekaj dni bralo na tisoče ljudi, vsaj za nekaj ur prežene dvome in strah, da se v življenju predajaš banalnostim, kar naprej pišeš in razmišljaš le o življenju drugih in ob tem pozabljaš nase."Vedno sem hotela le pisati ..." bom rekla čez 10 let, ko bom tako kot večina aktivnih novinarjev, iskala izgovore, za hudičevo pogodbo, ki sem jo podpisala na dan, ko je bil objavljen moj prvi članek. Je še čas, da spremenim svet? Ali bolj pomembno, je še čas, da spremenim svoje življenje? Vedno bolj pogosto si namreč želim pisati zase. Ne za "kruha in iger" željne bralce ter ambiciozne urednike. I wanna tell my stories. I wanna share my thoughts and sit silently while watching them change the world... And then maybe I could love media truly madly deeply again ... 

Moment of Stuckness

Air in my brain, song in my head, butterflies in my stomach... Oh how I love those moments of stuckness, when I don't feel like being useful, when earning money is not the first thing on my mind and any kind of physical activity sounds like a torture. I feel lazy which I'm sure it's normal, when the scale is showing 40 degrees, when  clouds on a crystal clear sky, are not moving for an inch and even my hyperactive doggie is laying in the coldest corner of the house. Moment of stuckness is embracing my apatic day, pushing it towards a serious vegetation in harmony with stilness and the empty department of action. Stuckness. What an ugly word for this lovely day.

Lobotomy Wanted

Ko sem bila majhna, me je iz tira spravilo, če se nisem smela pred spanjem pocrkljati v postelji svojih staršev. Ko sem malo zrasla, mi je dan pokvarila slaba ocena v šoli in prepoved sladkarij pred kosilom. Ko sem začela obiskovati srednjo šolo, sem se anemično spopadala s težavami pubertetnikov in bila prepričana, da huje ne more biti. Ob vstopu na fakulteto, mi je največ živcev požrl šolski sistem in njemu pripadajoče obveznosti, potem pa sem začela delati in živela srečno do konca svojih dni. I wish.

Delati. Naj razjasnim, da nikakor ni težava v delu. Več ga je, bolj sem vesela in večji je moj delovni zagon, pa čeprav podkrepljen s podočnjaki do kolen. Period. Delati z ljudmi.

Načeloma jih imam rada. Vse. Ugotavljam, da včasih še preveč. A tudi moja brezmejna brezpogojna ljubezen do sočloveka se konča, ko nekdo s svojimi frustracijami ovira moje delo. Moje sanje, moje cilje, veter v mojih krilih in še bi lahko poetično naštevala.Takrat se nasmeh na Shiinem značilno pozitivno nastrojenem obrazu, spremeni v veliko gubo sredi čela, ki izbočena opozarja, da se bo nekaj zgodilo. In ta 'nekaj' ni nič dobrega, da se razumemo.

Vse kar si želim je ... znotraj tega paranoično ogroženega koščka sveta, kjer povprečnost kraljuje na vrhu lestvice zaželenih lastnosti, opravljati moje delo neodvisno od kompleksov ljudi, ki  hočeš nočeš krojijo moj delovni vsakdan. Bi šlo? Ali smo res popolnoma brezupni in bomo s svojimi prirojenimi frustracijami dosegli, da se iz Slovenije  izselijo prav vsi kreativni biseri, ki doma niso mogli najti svoje školjke? In potem se bomo zopet spraševali, zakaj v domačem ustvarjalnem zalivu ni dovolj sadežev ... Ker so jih tuji ribiči bistveno bolj veseli!

LOS ANGELES – mesto kjer ima vsak sanje

Kuj železo, dokler je vroče, pravijo. Glede na to, da sem danes 'v moodu', da malce updatam sobo s pogledom na moje srce, nikakor ne morem mimo mesta angelov, ki sem ga prvič obiskala leta 2006, kar tisti, ki spremljate moj blog od začetka že veste, tisti, ki boste danes nanj zašli slučajno, pa si več o tem, kakšno vlogo je Los Angeles imel v mojem prejšnjem kaotičnem čustvenem življenju lahko preberete tukaj . Sonce, Kalifornija in zven oceanskih valov, ki v mehek pesek rišejo svoje zgodbe. Los Angeles od mene za vas ...

Kdo še ni slišal zanj! Los Angeles, mesto angelov, svetovna prestolnica zabave in še kako drugače bi ga lahko poimenovali. Vsi ga poznajo, a le malo je tistih, ki lahko zatrdijo, da so ga resnično začutili. Z vsemi prednostmi in slabosti. Z vsemi nasprotji, čari, napakami in dvoličnostmi.

Večina v Kalifornijo zaide zaradi vremena, saj se ta košček zemlje lahko pohvali z izjemno klimo v kateri kar dve tretjini leta sije sonce. Los Angeles je nedvomno sanjsko mesto za vse tiste, ki si življenja ne predstavljajo brez morja, plaže, sonca in vetra v laseh. Mesto angelov s svojimi 13 milijoni prebivalcev, razporejenimi po dobrih 1300 kvadratnih kilometrih, le redko koga pusti hladnega. Določeni se vanj zaljubijo ob prvem obisku, spet drugim se zameri po prvem zaužitem hamburgerju. Večina ga obišče zaradi Hollywooda, središča sveta zabave, ki v svojem jedru skriva ogromno legendarnih filmskih, glasbenih ter televizijskih ustvarjalcev. Kljub temu pa Los Angeles še zdaleč ni pravljična dežela, kot ga pogosto prikazujejo filmi. Je mnogo več kot to. Je mesto, kjer imajo vsi sanje. Mesto kjer so plastične operacije del vsakdana in vsaj tako normalne kot umivanje zob. A kljub temu je v vsej svoji 'izumetničenosti' Los Angeles še vedno kruto iskren do vsakega, ki se vanj poda.

 Nihče vas ne bo čudno gledal, če se boste ob treh zjutraj na vratih lokalne samopostrežne prikazali v pidžami, zato pa pričakujte očitajoče poglede na 3rd Street-u v Santa Monici, če se boste tam sprehajali s cigareto v ustih. Američani so ljudje nasprotij, način življenja pa se lahko drastično spreminja iz ulice v ulico. Tako bi na glavni promenadi Santa Monice kajenje plačali z vsaj 900 dolarji kazni, medtem ko je povsem sprejemljivo, če si cigareto prižgete takoj za vogalom te turistične ulice. Ne poizkušajte razumeti. Tako pač je in če se odpravljate na ta sončni konec sveta je bolje da se sprijaznite, da se tam večina drži pravil. Ker se kršenje le teh pač ne splača.

Najlepši način da spoznate obalo mesta angelov je, da najamete kabrioleta, si okoli glave zavežete ruto in se odpeljete do Malibuja, nato pa se počasi spuščate preko Santa Monice, Venice Beacha vse do surferskega raja Huntington Beacha. Ljubitelji prostega plavanja raje poiščite kakšen bazen, ki jih v vseh okrožjih kar mrgoli, ocean namreč ni najboljša izbira za kravl in žabico. Valovi so idealni za vse ljubitelje deskanja na vodi, ostali na plažo prihajajo predvsem zaradi sončenja, druženja in zabav, ki so idealni zaključek vročih poletnih dni.

(foto: Marta L. )

Kot vsako velemesto, tudi Los Angeles v sebi skriva nekaj za vsakega, edino kar lahko med bivanjem v drugem največjem mestu Združenih držav pogrešate, je staro mestno središče. Mesto angelov namreč nima neskončno dolgih ulic polnih kavarn, butikov, knjigarn, etc. Večina tovrstnega dogajanja je strnjenega v nakupovalnih središčih, kjer se ljudje največkrat sprehajajo s kavo v roki, le redki si vzamejo čas, da okusno poživilo spijejo sede v družbi prijateljev.

( foto: Marta L. )

Težko v nekaj stavkih povzamem, kaj vse skriva Los Angeles. Na vsakem koraku vas pozdravljajo velike razlike med bogatimi in revnejšimi sloji, da bi razumeli veličino raznolikosti mesta pa bi se morali sprehoditi po prestižnih predelih mesta kot so Rodeo Drive, Beverly Hills, Bel Air ipd. ter se zapeljati čez predele, kjer so svoj skromni dom našli izseljenci, ki se po najboljših močeh trudijo preživeti iz dneva v dan. Na eni strani umazanija, na drugi presenetljiva navidezna popolnost, čudaška odprtost nasproti omejenemu patriotizmu, izjemne priložnosti gredo z roko v roki z odrekanjem v mestu, kjer lahko čez noč uspeš in ravno tako hitro propadeš. Še vedno pa Los Angeles ostaja košček zemlje, kjer so dovoljene sanje, od vas pa je odvisno, kako jih boste izživeli.

Stvari, ki jih v Los Angelesu ne smete izpustiti:
- Obisk filmskih studiev ( priporočamo predvsem Universal studios)
- Obisk Disneylanda ( prebudite otroka v sebi in preživite dan s kultnimi risanimi junaki kot so Miki Miška in njegovi prijatelji)
- Sprehod po znamenitem Hollywood Walk of Fame-u, kjer ima svojo zvezdo večina umetnikov, ki nekaj pomenijo v svetu zabave
- Obisk Hollywood muzeja ter muzeja voščenih lutk Madame Tussaud's, ki je letos ponovno zaživel v prenovljeni različici
- Obisk galerij kot so Museum of Contemprorary art ter Getty Museum, ki se skriva na pobočju Santa Monica Mountains in ponuja izvrsten razgled na mesto
- Vožnja na vrh Mullholland Drivea – Top of the Hollywood od koder se prav tako ponuja razgled na mesto
- Obisk Santa Monice, kjer boste z malo sreče v oceanu zagledali delfine
- Sprehod po znameniti Venice Beach, kjer lahko srečate lokalne posebneže, nadarjene glasbenike ter ostale umetnike
- Nakup svežih živil z vsega sveta na Farmer's marketu, ki stoji na aveniji Fairfax

ATENE – Mesto, kjer še danes za vsakim vogalom živijo bogovi

Evo, pa sem se spet malce polenila in skoraj mesec dni je minil od zadnjega bloga. Mnogo preveč, se strinjam ... Morda sem ravno zato zopet odprla svoje novinarske mape in izbrskala članek, v katerem sem naravnost uživala. Potopisi so me spremljali že v osnovni šoli, ko sem sanjala, da bom nekoč skupaj z Zvonetom Šerugo potovala po svetu in domov pošiljala le sestavke, ki bodo pričali o mestih, ljudeh in kulturah, ki jih srečujem na svoji pestri življenjski poti. To poglavje sem kasneje sicer preskočila,  vseeno pa imam to srečo, da sem imela v zadnjih letih priložnost potovati ravno dovolj, da sem združila prijetno s koristnim in tale kratek potopis, so v bistvu razglednice iz grške prestolnice, ki so bile objavljene v reviji Hopla. V prihodnjih tednih se bom potrudila, da z vami delim tudi ostale članke, ki so nastali med izleti po Evropi ter sončni Kaliforniji. Malce sonca nam v teh zimskih dneh zagotovo ne bo škodilo. Do naslednjega potovanja!

Z Atenami sem se prvič srečala v osnovni šoli, ko smo se pri zgodovini vrteli okoli njih večkrat in bolj intenzivno, kot se eksotična plesalka vrti okoli svojega plesnega droga. Če bi rekla, da so me že takrat osvojile s svojimi zgodbami, filozofi in ponosnimi akropolami, bi se zlagala. Zares dotaknile so se me šele, ko sem pred leti slučajno pristala v tem zgodovinskem mestu, medtem ko sem čakala na ladjo za Kreto. Bilo je prepozno, da bi ušla njihovem čaru, zaman sem se upirala duhovom preteklosti, ki so me objemali na vsakem koraku in od takrat se v grško prestolnico vztrajno vračam.

Večina ob omembi Aten najprej pomisli na Olimpijske igre, sama pa si v spomin vsakič znova prilkičem prvi sprehod do Akropole (pomeni mesto na robu), ki se bohoti nad starim delom mesta in med svoje stebre še danes upravičeno privablja množice turistov. Teh ne moti niti to, da na območju Akropole, kjer se za vsakim vogalom skrivajo kamni, ki bi lahko dneve in noči pripovedovali zgodbe o časih, ko so se okoli njih srečevali največji filozofi in umetniki našega časa, že od leta 1975 poteka renovacija zgodovinskih objektov, na katerih so zob časa in vojne žal pustile svoj pečat. Ni lepšega kot z vrha Partenona, templja, ki je bil posvečen boginji Ateni in ga je do danes streslo vsaj 100 različnih potresov, s pogledom objeti celotno mesto. Slednje skriva dobrih 700 tisoč prebivalcev, njegovo obrobje pa še vsaj 3 milijone več!

Če ste dobili vtis, da se Atene še danes lahko postavijo le s svojo pisano zgodovino, se opravičujem. Atene so mnogo več, kot le nekdanji umetniški, filozofski in politični center zahodne družbe. Danes so modrna prestolnica, ki nudi dom velikim svetovnim umetnikom obenem pa so tudi idealno pribežališče mnogim Afričanom, Pakistancem ter Azijcem. Slednji predstavljajo vse večji problem, saj navadno živijo na robu družbe, se zbirajo na ulicah in hočeš nočeš na trenutke kvarijo podobo tega belega mesta. Kot vsako veliko mesto imajo tudi Atene soseske, ki se jih splača videti in tiste, za katere je bolje, da se jim na daleč izognete. Ko se spustite z Akropole si obvezno privoščite kavo v Plaki in nikar ne bodite presenečeni, če boste naročili frape in vam bodo namesto ledene sadne kašice postregli z mrzlo kavo, v kateri bodo plavale kocke ledu! Brez skrbi, vse je tako kot mora biti in nikar se ne kregajte z njimi, da ste naročili nekaj drugega. Ena od prvih stvari, ki jih je v Grčiji težko prezreti je, da se vse dela naglas. Pogovarja, poje, krega, kolne med vožnjo, ni pomembno kje in kdaj, le da se vas sliši! Svojevrstna izkušnja je tudi vožnja s taksijem, saj se lahko v parih minutah naučite kar nekaj uporabnih grških besed, ki niso primerne za uporabo v prisotnosti otrok. Druga stvar, ki jo je težko spregledati je, da nikakor niste pravi Grk, če dnevno ne zaužijete vsaj kozarček pijače, ki bi jo marsikateri zdravnik uporabil tudi za razkuževanje ran. Dejstvo, da prihajate iz Slovenije, ki je pitje ravno tako na nek način razvila v nacionalni šport, vam pri verižnem nazdravljanju z rakijo ne bo prav veliko pomagalo, zato previdno z njo!

Če ste si od nekdaj želeli videti menjavanje državne straže pred parlamentom, potem so Atene pravi kraj za to. V neposredni bližini glavnega mestnega trga Sintagme stoji straža, ki simbolično varuje vhod v politično najpomembnejšo atensko zgradbo. Nihče vam ne bo zameril, če se boste želeli slikati z njimi, a nikar ne pričakujte, da bodo z vami spregovorili kakšno besedo, to jim je namreč prepovedano. Ljubitelji umetnosti nikakor ne smete zamuditi obiska Gazija, predela kjer so prej kraljevale tovarne in delavnice, danes pa je poln modnih barov, galerij in studijev mladih umetnikov, ki so svoj prostor našli v grški prestolnici. Slednja vas domov ne bo pospremila s pravim vtisom, če vsaj enkrat ne boste večera preživeli v družbi grških glasbenikov in ritmih bouzukije (grško brenkalo), ob katerih vsi pozabijo na razlike med njimi in plešejo dokler jih sonce ne prežene domov. Sicer je ritem grškega življenja še danes večinoma v skladu z njihovim reklom ‘siga suga’ (pomeni počasi počasi). Morda se ravno zato niče pretirano ne pritožuje nad zamudami na letališču, čakalnimi vrstami na informacijah in lenimi kačami ljudi, ki se vlečejo po ulicah.

Atene imajo veliko ponuditi, od vas je odvisno, koliko ste pripravljeni vzeti in kako močno se boste prepustili grški mentaliteti, ki vas lahko posrka vase in poskrbi, da bo vaše bivanje v domovini Platona nepozabno in pristno. Yamas! ( Na zdravje!)