Pod Toskanskim soncem

This movie makes me wanna move to Tuscani. Now. Let a bird poop on me and then buy an old house with broken watter pipe in the bedroom. Renovate it. Host my pregnant friend and have a wedding in my back yard :-) Socialize with local people, learn the language and of course, finish my book there! Now.

p.s. Thank you Jakob for bringing up this flick! It's been a while since I saw it ...

Let's Do It ...

... in the elevator.

Choose Love ...

... Always. No matter how scared and terrified you are. No matter how crazy it might seem and how irrational it sounds. Choose love. Even if everybody and everything is against it. Even if you have to climb mountains and swimm across the ocean. Choose love. Because it makes you feel alive. Because it gives you butterflies. Because it makes you feel like you're on the top of the world. Because it keeps you warm inside and gives you beautiful memories. And at the end, that's all that matters. Choose love. Not only tomorrow. Everyday. Happy Valentines Day! Shia Jezebel loves you <3

Xara - 5. del

Od nekdaj z vseh strani poslušam, da je najbolj pomembno, da smo srečni. Toliko besed o pojmu h kateremu vsi stremimo, a vseeno nihče ne ve natanko, kako ga ujeti. Ironično je dejstvo, da sem sama sreči stopila na rep le z njo. S Xaro. Nikoli ne bom pozabila pozno avgustovskega poletnega večera, ki se je počasi že prevešal v noč. Usedli sva se v avto in se vozili ob obali. »Kam me pelješ?« sem jo spraševala. »Nekam, kjer boš celo ti lahko srečna,« mi je odvrnila, me pogledala v oči, kot je znala le ona in mi močno stisnila dlan. Priznam, da me je izrečen stavek zabolel. Vedno sem se prepričevala, da ljudje okoli mene ne vidijo moje nesreče. Da sem jo dovolj skrbno zavila v svileno tančico, ki zakriva moj pravi obraz in me varuje pred vprašanji kot so: «Kaj je narobe? Zakaj nisi srečna?« Ona me tega nikoli ni spraševala. V prvih nekaj dnevih me je spregledala in mi dovolila, da sem plavala znotraj svojega otožnega ribnika, a z enim očesom je venomer prežala nad priložnostjo, da mi v primernem trenutku vrže rešilni obroč in me, čeprav le za kratek čas, povleče na obrežje. Tako kot ta večer. Cesta je postajala vse ožja, kamni vse bolj ostri, noč vse bolj temna in tiha. Za trenutek se mi je zazdelo, da razen zvezd in morja na najini desni, na svetu poleg naju ni obstajalo nič drugega. To mi je bilo všeč. Nama sem bila kos. Oziroma, rada sem verjela, da je tako. Da lahko nadzorujem najino pot, da mi nič ne more uiti, da bom na določeni točki sposobna potegniti črto in pobegniti preden bo prepozno. Preden bo Xara zame postala usodna. Ko ne bom mogla več živeti brez nje. Ta poletni večer mi je postalo jasno, da sem prišla do meje, ki je ločevala neodvisno a osamljeno, ter predano in odvisno Pio. Meja je bila tako tanka, da sem z večino stopala že stala na strani blaznih vitezov ljubezni, kot sem jih sama rada poimenovala. Zamenjala sem ekipi…Ustavili sva se v osamljenem zalivčku, kjer so ponoči svoj prostor našli le potepuški psi, zvezdni utrinki in romantični popotniki. Kot sva bili midve. Kot vedno je Xara poskrbela za vse. To me je včasih spravljalo na rob norosti. Počutila sem se krivo, kot da sama ne bi nikoli naredila dovolj. Večkrat sem se ujela, med očitki, ki so bili krivični. V resnici sem bila jezna nase. Ker sem se kar naprej borila z občutkom, da nikoli ne bom dovolj dobra zanjo. Čeprav mi ni dala razloga, da bi dvomila v njeno ljubezen, si nisem mogla kaj, da se ne bi spraševala, zakaj ravno jaz? S čim sem si zaslužila to brezpogojno predanost ženske, ki ji je ves svet ležal pod nogami. »Naredi mi uslugo,« je noč z nežnim glasom prebodla Xara. »Povej moro mou, kaj si želiš,« sem odgovorila. »Nocoj nikar ne razmišljaj preveč,« je zašepetala. Telo mi je prebodla sladka bolečina, ki se je še stopnjevala potem, ko sem svoje ustnice močno pritisnila ob njene in jo tesno prižela k sebi. »Obljubim,« sem dahnila, jo prijela za roko in medtem že razmišljala, da sem ravnokar zopet nekaj obljubila. Dala sem obljubo, za katero sva obe vedeli, da je ne morem držati. Še eno. Za trenutek sem priprla oči in ubila solzo, ki se je začela rojevati v kotičku mojih, rahlo navzgor zavihanih oči. »Najdiva popoln kotiček za nocoj,« sem ji rekla. Ležalniki, na katerih so se podnevi gnetli zavaljeni ruski turisti, so olajšani počivali po razriti mivki. Potegnila sem jo na najbližjega, obraz skrila v njene dolge lase in dahnila v noč:«Všeč mi je, ko dišiš po vaniliji…«


Začutila sem ga v zraku, preden se mi je približal. Vonj vanilije. Sladek in okusen, da bi ga z žlico jedel pomešanega z zrakom. Znan in boleče domač vonj. Zmedeno sem se ozirala naokoli in iskala njen obraz. V čakalnici je mrgolelo ljudi. Tako tuji so bili. Tako grdi. Tako drugačni kot ona. Za trenutek sem si zaželela, da bi v množici steklenih oči, ujela njene, ki so vedno toplo sijale. Med sedeži je zapihal mrzel veter in opazila sem, da se vsem mudi. Mama z otrokom obešenim za vratom, poslovnež z mobitelom v eni in aktovko v drugi roki, zagret študent prava, s knjigo pod roko… Vsi so hiteli. Razočarano sem s pogledom iskala stensko uro, da bi precenila, koliko časa še imam za obžalovanje svoje odločitve, ko mi je pogled obstal na mladem paru. Sedela sta na enem sedežu, ona se je skrivala v njegovem naročju, medtem ko jo je on zaščitniško objemal čez rame in ji ljubkoval obraz. Zanju čas ni obstajal. Živela sta v vzporednem vesolju, ki so ga tvorili posvečeni dotiki, pomenljivi pogledi in ukradeni poljubi. Njuna ljubezen je dišala po vaniliji.

Lahko noč

... ker po večerji, telefonskih pogovorih, kozarcu vina in tušu vedno preveri stene moje sobe ... In ker, če na stenah ni nobene nove slike, težko zaspi. Zato jo obešam. Novo sliko. Kar tako. Za lahko noč. In sladke sanje.

Postajaš ...

... moja najslajša obsesija ...

I Carry Your Heart

I carry your heart with me (I carry it in my heart)

I am never without it (anywhere I go you go,my dear; and whatever is doneby only me is your doing,my darling)

I fear no fate (for you are my fate,my sweet)

I want no world (for beautiful you are my world,my true)

and it's you are whatever a moon has always meant

and whatever a sun will always sing is you

here is the deepest secret nobody knows

(here is the root of the root and the bud of the budand the sky of the sky of a tree called life;which growshigher than the soul can hope or mind can hide)

and this is the wonder that's keeping the stars apart

I carry your heart (I carry it in my heart)

~ E.E. Cummings ~

p.s. Just my fav poem ever ...

Xara - 4.del

...

Xara je opazila, da sem odplavala v svoj svet zato me je nežno dregnila med rebra, komaj dovolj, da sem se zdrznila. » Pridi Pia, dovoli da te povabim na kavo, ti pa mi medtem lahko razložiš, kaj pomeni tvoje imev,« je rekla otroško naivno. Kako lahko to bitje ve, o čem razmišljam? Kdo jo je poslal in kaj neki misli da je, da se pojavi kot privid in me uči o sebi. Vse to in še več mi je rojilo po glavi, a sem vseeno sprejela povabilo, v pričakovanju in radovednosti, kaj vse, bo Xara v meni, v naslednjih urah preživetih ob čakanju na let, še sprožila. Seveda sva obe leteli v Muenchen in vse skupaj je postalo izziv, kako daleč naju lahko usodnost enega trenutka pripelje.

Tako je bilo z nama. Od prvega srečanja dalje. Pritegnila me je, ker je bila tako drugačna, a mi hkrati tako podobna. Ali sem si morda le želela, da bi mi bila podobna. Oziroma, da bi bila jaz podobna njej. V njenih očeh sem prepoznala ljudi, ki sem se jih vedno izogibala, saj sem se bala, da bi se lahko preveč navezala nanje in se s skrbjo, kaj bo z mano ko bodo odšli, počasi a vztrajno ubijala. Usodni ljudje.

Moški, ki je v čakalnici sedel nasproti mene, nedvomno ni bil eden izmed njih. S kupom časopisja se je prilepil na klopco, si nagnusno lizal prste in nekaj iskal. Kaj? Trudila sem se, da bi ugotovila. Vse kar sem vedela je, da je vsake toliko iz šopa papirja iztrgal stran in jo položil na kup levo od sebe. Morda sem bila krivična, a zdelo se je, kot bi to počel izključno iz dolgčasa. Zaradi tega sem ga zasovražila preden sem sploh spregovorila besedico z njim. Nič novega. Od nekdaj sem rada sodila ljudi, ki jih sploh nisem poznala. To mi je dajalo občutek, da sem nad njimi. Da sem nedotakljiva in s tem varna. Pred čim? Pred tem, da me prizadenejo.

Ko sem jo prvič videla jokati, sem ji obljubila, da je nikoli ne bom prizadela. Sedela je na okenski polici, z dlanmi čez obraz in jokala. »Kaj je narobe pedi mou?« sem poizkušala izvleči iz nje. Bolelo me je, ko sem jo gledala jokati. Počutila sem se tako nemočno, hkrati pa se je v meni prebudil zaščitniški duh, močnejši od dejstva, da so me njene solze strašile. Joka zaradi mene? Z menoj ni srečna? Zakaj je nisem mogla obvarovati pred tem? Spreletaval me je srh, medtem ko sem jo objemala, ji brisala solze z vročih lic in ji poljubljala čelo. »Vse bo v redu agapi mou. Vse bo v redu…« Oklepala se me je, kot se otrok oklepa mame, ko prvič stoji na ledu in mu gležnji nekontrolirano bežijo zdaj levo zdaj desno. Prijela sem jo za dlan, se nežno dotaknila njene brade in jo prisilila, da me je pogledala v oči. Žalost, ki je vrela iz njenega pogleda, me je presunila do točke, ko mi je bilo vseeno, kaj ji rečem, da bi le prepodila temne lise z njenega obraza. Takrat sem ji obljubila. Da je nikoli ne bom prizadela. Kaj nas prisili v take obljube? Želja po potrditvi? Sla po tem, da bi zaščitili nekoga, ki ga imamo radi? Ali morda želja, da bi slišali podobno obljubo… Da bi se počutili varne v objemu ljubezni. Paradoks. Če smo kaj, smo v ljubezni le še bolj izpostavljeni, ranljivi, čustveni, krhki in navsezadnje … labilni.

Tako sem se počutila, ko sem sama sedela v čakalnici, gledala v tla in se pogovarjala sama s sabo. Labilno. Če bi v tistem trenutku na tleh opazila miniaturno smet, ki bi zmotila mojo spokojno razrvanost, bi povsem verjetno izbruhnila nad naključnim mimoidočim in se naglas zgražala nad nemarnostjo ljudi. V tistem se je mimo mene peljalo šest vozičkov. Na njih mladi ljudje, odvisni od dobre volje tistih, ki so jih potiskali po nevarno zloščenih letaliških tleh. Skoraj so se mi zasmilili. Pogledala sem jih v oči in se zavedla, da so me povozili predsodki. Njihovi pogledi namreč niso bili nič bolj nesrečni, kot pogled mladega dekleta, ki beži sama pred sabo. Nič bolj niso nesrečni kot … jaz. Streslo me je. Mravljinci so mi stekli vse od trtice, ob hrbtenici navzgor, skozi vrat in v levo stran glave. Niti za stotinko sekunde se niso obotavljali, preden so se topo zaleteli v samo srž mojih misli. Prvič sem si glasno, pa čeprav le v mislih, priznala, da sem nesrečna.

Čas

Kako bom vedela? Kako bom vedela, kdaj sem pripravljena iti naprej. Kako bom vedela, kdaj se lahko nekomu spet prepustim, kot sem se Njej? Kdaj bom lahko iskreno izrekla tiste tri besede in jih čutila z vsakim zadržanim vdihom. Kako bom vedela, da tokrat ne bom prizadeta? Kako bom spet zaupala, brezpogojno verjela besedam, slepo sledila srcu, trdno držala roko, ki me boža? Kako bom vedela, da me taista roka nekega dne ne bo udarila ... Udarila tam, kjer najbolj boli. V krhko srž neskončno zaljubljenega človeka.

Kako veš, da si v redu? Kako veš, kdaj se za nasmehom ne skriva več globoka žalost, ki si jo tako želiš zatajiti. Koliko časa moraš nekaj ignorirati, da enostavno mine ... Kdaj nehaš bežati pred ljudmi, ki te imajo radi. Koliko časa ne dviguješ telefonov, ker je enostavno pretežko priznati, da so se iskre v tvojih očeh danes utapljale v solzah? Kako to razložiti, ne da bi s tem koga prizadel ... Kako jim pomagati, da svet vidijo s tvojimi očmi in da spoznajo, da če še vedno kdaj jokam za Njo, ne pomeni, da se ne smejem zaradi njih.

Kako bom vedela? Ko se bom lahko ozrla nazaj in se spomnila le lepih stvari? Ko bom sprejela dejstvo, da včasih dobimo mnogo manj, kot si zaslužimo? Ko bom dojela, da sem sicer bila izdana, a da me je to le naredilo močnejšo in mi odprlo mnogo drugih vrat, ki le čakajo, da stopim skoznje.

Kdaj bom vedela, da sem s tem opravila? Ko si bom priznala, da potrebujem čas. In pustila ljudem, da me imajo radi in jih imela v enaki meri rada nazaj. Brez strahu, da se bo jutri začel tako kot se je končal včeraj ...