četrtek, 5. marec 2015

Ime mi je Mojca





Ime mi je Mojca.

Sem ženska, z dvema rokama, dvema nogama in eno glavo. S slednjo razmišljam kot vi. Pogosto preveč in marsikatero noč ne spim, ker moji možgani poskušajo vse utrinke preteklega dneva pretvoriti v razumne vtise. Velikokrat jim to ne uspe. A vseeno ne obupajo.

Po žilah se mi pretaka kri skupine 0+, pišem lahko z desno in levo roko, na levo oko vidim bolje kot na desno in tako na rokah, kot na nogah imam po deset prstov. Kot vsaka ženska imam enkrat mesečno menstruacijo, takrat sem zoprna in če je verjeti ljudem okoli mene, še bolj sarkastično cinična kot navadno. Diham. Zrak. Umazan zrak, ker živim v centru Ljubljane. Včasih imam težave z želodcem in paničnimi napadi. Ker sem občutljiva. Ker se me stvari dotaknejo. Ker se mi večkrat zdi, da nisem ustvarjena za ta svet in da bi mi bilo lažje na kakšnem drugem planetu. Strah me je. Tudi mene je strah. Veliko stvari. Predvsem tistih, ki jih ne poznam. In ljudi, ki kažejo s prstom na stvari, ki jih ne razumejo.

Tudi mene je strah, a zato še nisem sovražna.
Ime mi je Mojca. Sem ženska, kot vsaka druga. Včasih muhasta in zoprna, včasih očarljiva in sladka kot med. Pridejo dnevi, ko si želim biti bolj suha, imeti daljše lase in zelene oči. In dnevi, ko se počutim kot najlepša ženska na svetu, ki je vsemu kos. Na pogled se ne razlikujem od vas. Preprosto se pomešam v vašo družbo  in nič na meni ne govori, da sem drugačna. Čutim, jokam, se smejem, kričim, govorim, razmišljam tako kot vi.
A vseeno sem drugačna.

Ime mi je Mojca in sem lezbijka. Tako je. Sem ženska, ki jo privlačijo ženske. Svoje usmerjenosti nisem naročila na spletu ali v poznih 80-ih preko kataloške prodaje. Z njo sem se rodila. Z njo živim. Vsak dan. Čeprav bi bilo včasih lažje, da bi sledila čredi, klonila pred predsodki ljudi in nosila masko, ki je v družbi lažje sprejemljiva, tega ne počnem. Ker to nisem jaz. Za svoje pravice se moram zavestno, premišljeno in predvsem iskreno boriti vsak dan. Ne z žaljivkami, ne z brcami, udarci in pljunki. Moje orožje je ljubezen in močna hrbtenica, ki mi je v pomoč, če želim živeti življenje, ki si ga zaslužim. Moji dnevi so včasih polni bitk. Bitk, ki so vam prikrajšane. Bitk, ki jih vi ne razumete in jih tudi nikoli ne boste razumeli. Boriti se moram z ogorčenimi pogledi, če v javnosti poljubim svojo partnerico. Boriti se moram z žaljivimi komentarji, če javno izrečem svoje prepričanje, da je ljubezen med dvema človekoma vedno le ljubezen, ki ni pogojena s spolom. Boriti se moram z občutki nemoči in manjvrednosti, če mi v bolnišnici ne dovolijo k moji partnerki, ker uradno nisva družina. Boriti se moram z željo po otrocih, saj me je strah, da jim bo okolje v katerem živim zagrenilo življenje in jih v svet poslalo z občutki izločenosti. To so moje bitke. In čeprav včasih ni lahko, jih z veseljem bijem, saj predstavljajo mali davek za moje avtentično življenje.

Verjamem, da tudi vi bijete svoje bitke. Verjamem, da se tudi vi v določenih situacijah počutite nemočni, osramočeni, žalostni in jezni. Razumem vas. A ne razumem tega, da slapove svojega  gneva, nerazumevanja, pomanjkanja sočutja in strahu izlivate na ljudi, ki vam NIČ nočejo in ne vplivajo na vaše življenje. 

Ali se bom jaz poročila z žensko, ali ne, prav nič ne bo spremenilo tega, ali ste vi srečni, ali nesrečni v zakonu. Če bom jaz posvojila ali rodila otroka ter ga vzgajala v istospolni skupnosti prav nič ne bo vplivalo na to, s kakšno popotnico boste vi v svet poslali svoje otroke. S tem, da bom lahko v bolnišnici sedela ob svoji partnerici in jo držala za roke v manj prijetnih trenutkih, vi ne boste prikrajšani za prav nobeno pravico. Zakaj si torej tako močno prizadevate, da nas razčlovečite? 


Zakaj so vaše pravice več vredne od naših?
Zakaj ste vi tisti, ki lahko odločate kaj je naravno in kaj ni? Zakaj bi morala biti moja usoda v rokah ljudi, ki se tako močno bojijo sprememb, da bi včasih najraje še vedno verjeli, da je zemlja ravna in ne okrogla?

Človek sem. Tako kot vi. Ničesar ne želim, pričakujem, ali zahtevam od vas. Le pustite mi živeti. 

Tudi homoseksualci smo le ljudje.  S svojimi napakami, vrlinami, strahovi in hrepenenji. Ne promovirajte 'naravne' ljubezni s sovraštvom, ker vas to dela groteskne. Ne opravičujte izrečenih žaljivk s skrbjo za dobrobit otrok, ker vas to prikazuje nekompetentne kot starše. Ne primerjajte nas z zločinci, pedofili in ostalimi izločki družbe, saj s tem sami sebe postavljate v ta krog. Ne bojte se nas. Nič vam nočemo. Želimo in zahtevamo le pravice, za katere se vam NIKOLI ne bo potrebno boriti.

S sprejetjem novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izenačuje pravice istospolnih parov je v naša življenja posijal žarek upanja, da smo tudi mi pred zakonom le enako vredni kot ostali 'normalni' državljani republike Slovenije. Ponos ob tem, da lahko tudi majhna država, kot je naša pokaže toliko razumevanja za drugačnost, sta kmalu zatem oskrunila gnev in sovraštvo nasprotnikov, ki so (ste) nam dali jasno vedeti, da se boste borili do konca.


Zakaj izbirate
nevidne
sovražnike? 
Zakaj se tako trudite, da bi uničili naša življenja, namesto da bi se postavili za pravice, ki so odtegnjene Vam? Mi nismo tisti, ki si zaslužimo vaše napade in obtožbe. Nismo krivi za Vaše osebne težave; v odnosih, v družini, v okolju kjer živite. Nismo krivi za vaše strahove, frustracije in vzorce, ki ste jih osvojili v otroštvu in vam še danes grenijo življenje. Mi ne hodimo v vaše domove in s prstom kažemo na ponesrečeno vzgojene otroke, na nasilje vaših mož, manipulativne odnose znotraj zakonov, alkoholizem in zatiranje. Ne zanima nas, s kom si delite posteljo in telesne tekočine. Ker imamo dovolj opravka s svojimi življenji in nas Vaša ne zanimajo.

Če res tako močno verjamete v Boga, ljubezen in družino, potem se prosim poglejte v ogledalo in se vprašajte: Bom s tem, da uničim življenja ljudi, ki mi nočejo absolutno nič vzeti, ali me prizadeti, res v ponos samemu sebi? Bom zato, da širim sovraštvo, boljši kristjan/musliman/budist/itd.? In najbolj pomembno -
me bo tuja nesreča osrečila?

Morda se vam bo z iskanjem odgovorov na ta vprašanja le posvetilo, da globoko v sebi veste, da to kar počnete, ni prav. Da globoko v sebi ne želite škodovati nikomur in da vas v vaših dejanjih vodi le strah. Naj strah ne bo vodilo vaših življenj. Hvala.

Moje ime je Mojca. In sem človek, tako kot vi.

21 komentarjev:

Unknown pravi ...

Bravo Mojca. Definitivno za ta zakon grem na volišče, ker se mi zdi bolj pomemben kot vsako dosedanje izbiranje vlade. Držim pesti, da tokrat človečnost zmaga. Da sploh mora bit referendum o tem, me res žalosti. Lp, Boris

Unknown pravi ...

Tole je pa zelo lepo napisano in se popolnoma strinjam. Sem večkrat prebrala...

Unknown pravi ...

Do solz! kako prekleto te čutim in obožujem! <3

Anita Puksic pravi ...

Kar mrazi me, tisto prijetno, ko gane! Čudovito zapisano! <3

E.DEN pravi ...

Pod tole se defenitivno podpišem, sem srečen, da nisem konzervativen in imam razumevanje, do drugačnih

Unknown pravi ...

Resnično!!! Še več takšnih....in svet bo postal lepši.... <3

Jessie Fairytale pravi ...

Vsa čast za napisano! Bom delila, ker res seže do srca. Nisem istospolno usmerjena, ampak sem zelo vesela, da imamo končno enake pravice. Kdo sploh smo, da imamo pravico odločati, kdo ima lahko koga rad in kdo se lahko s kom poroči? Ampak smo v Sloveniji le naredili korak naprej glede tega - je bil že čas.

Mazi pravi ...

Sem dedec v poznih srednjih letih, hetero. V zivljenju sem videl najvec homofobije pri ljudeh, ki se se niso nasli in tavajo tam nekje vmes. Ob tem, se bojijo (ponavadi upraviceno), da niso straight. Naj te ne jezijo, naj se ti smilijo, kajti njih muka je neskoncna...

Unknown pravi ...

Se čuti, da je zapis nastal iz srca. Bravo, bravo, bravo! <3

Katja - Viva la vida blog pravi ...

Fantastičen post, imaš mojo popolno podporo!

www.blogvivalavida.com

Unknown pravi ...

Vsak clovek na svetu ima pravico ziveti svoje zivljenje in kako ga zivi in cuti je njegova osebna stvar.
Cudovito napisano.....

Unknown pravi ...

Lepo napisano, a žal tisti, ki jim je to jasno in tenkočutno sporočilo dejansko namenjeno, tega ne bodo prebrali. Ker ne vidijo, ne čutijo in ne razumejo. Ker pač nočejo, ker je lažje zabiti glavo v pesek in se prepustiti črednemu nagonu in slepo slediti pastirjem...

Anonimni pravi ...

Super napisano, tako da se te res dotakne. Čeprav nisem istospolno usmerjena, nimam nič proti homoseksualcem, saj smo vsi ljudje! Večkrat pri pogovorih ljudje postrani pogledajo, a vsak ima lahko svoje stališče! Stoletje nazaj se ni zdelo ''naravno'', da bi tudi ženske imele službe, kajne? A ženske so se zato borile in boj priborile! Tako kot si to zaslužjo istospolno usmerjeni!! :)

Unknown pravi ...

Včasih me prime žalost, ko berem ali pa poslušam misli ljudi sploh komentarje na to aktualno temo. Nekdo je na fb ju objavil sliko konja in človeka s pripisom zakaj ne bi bila tudi to mavrična ljubezen, če pa smo vsi enaki. Sej ne veš kaj bi rekel. Neka gospa je pod sliko komentirala, da naj potem tudi pedofili dobijo svoje pravice, če se pa že gremo neke enakosti...a naj potem kljub vseemu še vrjamem v človeško dobroto in razum???

ana pravi ...

Izjemno napisano, na žalost pa se strinjam s komentarjm, ki trdi, da tisti, ki jim je to namenjeno ne bodo tega nikdar prebrali. Ker so zadrti, egoistični in živijo na račun tuje nesreče, saj jim je lastna obrnila hrbet. In večinoma se prav takšni osebki skrivajo za vero, ki jim z veseljem nudi zavetje, In zakaj? Ker tudi vera sama ni nič bolj razgledana in odprta za vse ljudi. Pokažite mi mladega, razgledanega človeka, ki ima inteligenčni kvocient večji od številke svojih čevljev in se je odločil da bi zavestno zatiral drugače usmerjene, jih spet izpostavljal in jim oteževal že tako ne ravno najlažje življenje. Sem v najlepših letih, polna energije, ničesar življensko pomembnega mi ne primanjkuje in na vsakem koraku me spremlja ljubezen, zato me mogoče ne motijo nikakršni nazori ljudi okrog mene. In na kaj sem pri vsem tem najbolj ponosna?Na mojo izjemno verno babico, ki dnevno obiskuje mašo in je bila čisto zgrožena, ko se je začelo zbiranje podpisov. Ker ni debilna ovca, ki le sledi z najbolj čvrsto palico pastirju, temveč se drži lastnih načel in med ta zagotovo ne spada prepričanje, da lahko pohodi sočloveka, ki se ne strinja v vsem z njo. Pa lep dan, pred naslednjim obhajilom pa priporočam spoved in obširno pokoro.Ker se vam bo mogoče v nasprotnem primeru hostija zataknila v grlu

axellsix pravi ...

Tudi tole dobro napisano.

Unknown pravi ...

Bravo. Vso podporo zakonski noveli!!!

Alenka pravi ...

Bravo Mojca ... kakšen pameten nickname imaš, sem šele zdaj dojela. Meni si ista, prej in zdaj. Mogoče samo malo bolj pogumna zdaj ;) lp

Unknown pravi ...

živjo,
stara sem 18 let in vzgojena v krščanski družini.
vsaka oseba je zaklad in v sebi skriva cel svet, ki ga je vredno odkriti in zame informacija o spolni usmerjenosti ne naredi popolnoma nobene razlike. vsakdo je dragocen. vsak ima svoje dostojanstvo. sprejemam vsakogar - mejo pa postavim tam, kjer se začne moj prostor in moje dostojanstvo.
šla sem že čez kakšno težko preizkušnjo, ki je pretresla tudi mojo vero. v tem sem zrasla in v to verjamem, ne sledim pa slepo vsemu, kar kdo reče v imenu vere.
rada bi, da razumete, da nismo vsi kristjani zadrti, obsojajoči in dvolični. rada bi, da se spremeni slika kristjana, ki jo pozna svet, ker zaradi kakšnih zgrešenih dejanj posameznikov trpi moja vera, ki nikomur nič nočem.
Mojca in vsi ostali, ki upate in se borite za to v kar verjamete, iskreno vam želim vso srečo in pogum, vedite pa tudi, da nismo vsi verniki taki bavbavi kot večina oz., še boljše, kot par glasnih posameznikov, ki jih obe strani ne bi preveč pogrešali.

Unknown pravi ...

Zdravo Mojca,

Rada bi rekla, da te razumem ampak ali lahko res popolnoma razumemo drugo osebo. Rada imam ljudi, za tolažbo ti povem, da te poskušam razumeti in te podpiram v tem kar si. Bodi kar si, naj se ti uresničijo vse želje, ki jih trenutno imaš. Veš nekaj drugege je kar hočem povedati. V tem kar si napisala je toliko borbe, "moram se boriti s tem in onim", toliko trpljenja. Če hočeš, da te naj drugi ne obsojajo, potem tudi ti ne smeš obsojati. Preberi še enkrat kar si napisala, vsako trditev eno za drugo in vsepovsod kjer si napisala kako težko ti je in kakšni so drugi ljudje do tebe, vso jezo, ki si jo usmerila in obsodila kako te drugi vidijo. Pa je vse to res? Ali res vemo kaj vse drugi mislijo ali pa si velikokrat domišljamo. Ne pravim, da včasih ne slišiš tudi kakšno pikro na račun istospolne usmerjenosti, kar seveda ni prijetno, ker se človek počuti izločeno in osramočeno. Pravim samo, da opazuj kolikokrat se sama obsojaš in trpinčiš, ko premlevaš vse kar se ti je zgodilo. Ljudje smo naravnani tako, da radi dogodke v glavi premlevamo do neskočnosti, pa čeprev se je zgodilo samo enkrat. Zanimivo je, da tisto česar se najbolj bojimo, pride nekako za nami in nas zasleduje dokler tega ne prečistimo. Vsi imamo težave takšne in drugačne. Ko pospravljamo, začnemo pri sebi. Nihče nam ne more narediti ničesar, če smo trdni v svojem prepričanju. Jaz sem to in to, rada se imam in se cenim, veselim se življenja, ki ga živim, sem lezbika, ljubim in sem ljubljena... Vesolje nam vedno odseva tisto česar se bojimo in tudi tisto kar imamo radi. Torej imej se rada draga Mojca, z otroki ali brez (jaz ti jih privoščim). Če te pa kdaj še kdo razžali s kakšno pripombo, ga mirno vprašaj, če se je že kdaj samozadovoljeval in s kom je bil takrat, če ne z istim spolom... Draga Mojca, vse naj, naj ti želim v tem in v vseh naslednjih letih.

Vlasta

moonlight pravi ...

Mojca moj poklon za vso borbo. Veliko jih je ki še vedno ne upajo priznati svetu in svobodno živeti. Upma nekoč da bo drugače.....

Utop.i.ja.

UTOP.I.JA. Kako lahko je pohoditi nekoga, Ki na kolenih razgalja okostnjak svoje duše. Kako lahko je stopiti na hrbet besed, ki  b...