četrtek, 07. april 2016

Lebdenje vs. Življenje


Ko sem izgubila tla pod nogami,
Sem začela lebdeti.
Od groze nisem zmogla niti krika,
Skrila sem glavo med ramena in se delala da ne obstajam.

Čutila sem veter pod svojimi zlomljenimi krili, a tudi njega sem se ustrašila.
Nisem mu zaupala, saj ga nisem poznala zato sem se krčevito oprijela posušenih vej strahu in obtičala na puhastem oblačku.

Vsake toliko je mimo priletela rajska ptica in mi namignila, da ni razloga da se bojim.
Da sem vedno varna in da je veter namenjen v lepše zalive, kjer se bodo moja krila zacelila.

Nisem ji verjela. Kako bi ji le lahko, ko pa me je bilo strah vsakega naslednjega vzdiha, ki bi me lahko premaknil ven iz mojega puhastega zavetja, ki je postajal vedno bolj siv.

Kmalu ni bil prav nič več puhast.
Iz njega so začeli rasti trnji, obletavale so ga ujede in zrak na njem je postajal gost in smrdeč. Strohnele veje strahov so se začele lomiti, vsak dan je kakšna počila pod težo moje prestrašene trme.

In potem je prišel dan, ko se tudi na oblačku, ki je bil zdaj že popolnoma preperel, nisem več počutila varno.
Nogi sta mi spet bingljali v praznini, prsti pa so se tako krčevito oprijemali tistih nekaj vejic kar jih je še ostalo, da je izza nohtov pricurljala kri.

Medtem so se moja zlomljena krila že precej zacelila, a ker jih nisem uporabljala, so bile mišice na njih ohlapne in šibke.
Medtem ko so se krepila, so krila tudi rasla in me tiščala na hrbtu. Vedno težja so postajala saj so me opominjala, da so tam z razlogom in da se želijo pretegniti.

Ignorirala sem jih, saj nisem verjela, da me bodo sposobna ponesti kamorkoli.
Kadar so me dregnila sem jih potisnila nazaj in jim jezno zabičala naj se ne premikajo, saj sedimo na trhlih vejah strahu.

Moji dnevi so bili polni panike v usklajevanju in miritvi nemira povsem sposobnih kril in umirajočih vej, na katerih sem komaj še sedela znotraj oblačka, ki je vmes postal le prozorna gmota onesnaženega zraka.

Nisem si želela priznati, da sem prerasla kotiček, kjer sem se nekoč počutila varno. Vse dokler ...

Se ni zlomila zadnja veja, veter je odpihnil zadnji umazan hlap nekdaj puhastega oblačka in začela sem padati.
Bližje kot sem bila tlom, lažja sem bila in bolj jasna je bila slika življenja, ki sem se mu približevala. Krila na mojem hrbtu sem nekaj časa še poskušala držati zaprta, a sem čutila, da nanje deluje nevidna sila, na katero nisem imela vpliva.
Padala sem in skoraj že čutila grobost asfaltnega konca, ko sem na vratu začutila znan piš vetra in spoznala da so krila razprta...



Počasi sem se začela dvigovati. Meter po meter, počasi, a zagotovo sem se bližala modremu nebu s katerega so se mi smejali veselje, lahkost bivanja, najlepše sanje in moj sijoč obraz, ki je izžareval ponos.

Letela sem. Nad strahovi, nad dvomi, nad vsem kar me je dušilo večino mojega življenja. Bila sem svobodna in nikoli prej se nisem počutila tako. Ujela sem se. Rešila sem se, pred samo sabo. In letela.

Dan ko sem izgubila tla pod sabo je bil dan, ko sem stopila na pot iskanja same sebe. In našla sem se. V sebi, pod vsemi zaprašenimi ruševinami mask, ki sem si jih v življenju kdajkoli nadela.

Zdaj sem lahko povsod. Trdno na tleh in visoko v zraku. Ni me več strah.

Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...