Evo, pa sem se spet malce polenila in skoraj mesec dni je minil od zadnjega bloga. Mnogo preveč, se strinjam ... Morda sem ravno zato zopet odprla svoje novinarske mape in izbrskala članek, v katerem sem naravnost uživala. Potopisi so me spremljali že v osnovni šoli, ko sem sanjala, da bom nekoč skupaj z Zvonetom Šerugo potovala po svetu in domov pošiljala le sestavke, ki bodo pričali o mestih, ljudeh in kulturah, ki jih srečujem na svoji pestri življenjski poti. To poglavje sem kasneje sicer preskočila, vseeno pa imam to srečo, da sem imela v zadnjih letih priložnost potovati ravno dovolj, da sem združila prijetno s koristnim in tale kratek potopis, so v bistvu razglednice iz grške prestolnice, ki so bile objavljene v reviji Hopla. V prihodnjih tednih se bom potrudila, da z vami delim tudi ostale članke, ki so nastali med izleti po Evropi ter sončni Kaliforniji. Malce sonca nam v teh zimskih dneh zagotovo ne bo škodilo. Do naslednjega potovanja!
Z Atenami sem se prvič srečala v osnovni šoli, ko smo se pri zgodovini vrteli okoli njih večkrat in bolj intenzivno, kot se eksotična plesalka vrti okoli svojega plesnega droga. Če bi rekla, da so me že takrat osvojile s svojimi zgodbami, filozofi in ponosnimi akropolami, bi se zlagala. Zares dotaknile so se me šele, ko sem pred leti slučajno pristala v tem zgodovinskem mestu, medtem ko sem čakala na ladjo za Kreto. Bilo je prepozno, da bi ušla njihovem čaru, zaman sem se upirala duhovom preteklosti, ki so me objemali na vsakem koraku in od takrat se v grško prestolnico vztrajno vračam.
Večina ob omembi Aten najprej pomisli na Olimpijske igre, sama pa si v spomin vsakič znova prilkičem prvi sprehod do Akropole (pomeni mesto na robu), ki se bohoti nad starim delom mesta in med svoje stebre še danes upravičeno privablja množice turistov. Teh ne moti niti to, da na območju Akropole, kjer se za vsakim vogalom skrivajo kamni, ki bi lahko dneve in noči pripovedovali zgodbe o časih, ko so se okoli njih srečevali največji filozofi in umetniki našega časa, že od leta 1975 poteka renovacija zgodovinskih objektov, na katerih so zob časa in vojne žal pustile svoj pečat. Ni lepšega kot z vrha Partenona, templja, ki je bil posvečen boginji Ateni in ga je do danes streslo vsaj 100 različnih potresov, s pogledom objeti celotno mesto. Slednje skriva dobrih 700 tisoč prebivalcev, njegovo obrobje pa še vsaj 3 milijone več!
Če ste dobili vtis, da se Atene še danes lahko postavijo le s svojo pisano zgodovino, se opravičujem. Atene so mnogo več, kot le nekdanji umetniški, filozofski in politični center zahodne družbe. Danes so modrna prestolnica, ki nudi dom velikim svetovnim umetnikom obenem pa so tudi idealno pribežališče mnogim Afričanom, Pakistancem ter Azijcem. Slednji predstavljajo vse večji problem, saj navadno živijo na robu družbe, se zbirajo na ulicah in hočeš nočeš na trenutke kvarijo podobo tega belega mesta. Kot vsako veliko mesto imajo tudi Atene soseske, ki se jih splača videti in tiste, za katere je bolje, da se jim na daleč izognete. Ko se spustite z Akropole si obvezno privoščite kavo v Plaki in nikar ne bodite presenečeni, če boste naročili frape in vam bodo namesto ledene sadne kašice postregli z mrzlo kavo, v kateri bodo plavale kocke ledu! Brez skrbi, vse je tako kot mora biti in nikar se ne kregajte z njimi, da ste naročili nekaj drugega. Ena od prvih stvari, ki jih je v Grčiji težko prezreti je, da se vse dela naglas. Pogovarja, poje, krega, kolne med vožnjo, ni pomembno kje in kdaj, le da se vas sliši! Svojevrstna izkušnja je tudi vožnja s taksijem, saj se lahko v parih minutah naučite kar nekaj uporabnih grških besed, ki niso primerne za uporabo v prisotnosti otrok. Druga stvar, ki jo je težko spregledati je, da nikakor niste pravi Grk, če dnevno ne zaužijete vsaj kozarček pijače, ki bi jo marsikateri zdravnik uporabil tudi za razkuževanje ran. Dejstvo, da prihajate iz Slovenije, ki je pitje ravno tako na nek način razvila v nacionalni šport, vam pri verižnem nazdravljanju z rakijo ne bo prav veliko pomagalo, zato previdno z njo!
Če ste si od nekdaj želeli videti menjavanje državne straže pred parlamentom, potem so Atene pravi kraj za to. V neposredni bližini glavnega mestnega trga Sintagme stoji straža, ki simbolično varuje vhod v politično najpomembnejšo atensko zgradbo. Nihče vam ne bo zameril, če se boste želeli slikati z njimi, a nikar ne pričakujte, da bodo z vami spregovorili kakšno besedo, to jim je namreč prepovedano. Ljubitelji umetnosti nikakor ne smete zamuditi obiska Gazija, predela kjer so prej kraljevale tovarne in delavnice, danes pa je poln modnih barov, galerij in studijev mladih umetnikov, ki so svoj prostor našli v grški prestolnici. Slednja vas domov ne bo pospremila s pravim vtisom, če vsaj enkrat ne boste večera preživeli v družbi grških glasbenikov in ritmih bouzukije (grško brenkalo), ob katerih vsi pozabijo na razlike med njimi in plešejo dokler jih sonce ne prežene domov. Sicer je ritem grškega življenja še danes večinoma v skladu z njihovim reklom ‘siga suga’ (pomeni počasi počasi). Morda se ravno zato niče pretirano ne pritožuje nad zamudami na letališču, čakalnimi vrstami na informacijah in lenimi kačami ljudi, ki se vlečejo po ulicah.
Atene imajo veliko ponuditi, od vas je odvisno, koliko ste pripravljeni vzeti in kako močno se boste prepustili grški mentaliteti, ki vas lahko posrka vase in poskrbi, da bo vaše bivanje v domovini Platona nepozabno in pristno. Yamas! ( Na zdravje!)
.jpg)
