There Are No Such Things As Coincidents

Ja, jih ni. Potrjeno. Kakšna je namreč verjetnost, da me pošljejo na promocijo novega albuma Vlada Kreslina (ki je mimogrede fantastičen) in med preverjanjem njegovih podatkov na internetu ugotovim, da je rojen na isti dan kot "certain person I'm getting over" ??? Geez, univerzum se res igra z mano ...

Tako sem uletela v Križanke še bolj zmedena kot ponavadi in oblečena veliko premalo, da me ne bi zeblo. Gospod je že sam po sebi dovolj šarmanten ( ja, priznam, od nekdaj sem padala na starejše ... "ann nicole smith kompleks" al' kaj jst vem kaj), a roka z mikrofonom se mi tokrat ni tresla le zaradi tega. V glavi mi je odzvanjala številka : 29. 11. God damn it! Nikoli nisem bila dojemljiva za številke, zakaj se potem tokrat vrtim okoli njih? Po parih globokih vdihih in čudežno delujoči avtosugestiji, sem se pri predzadnjem vprašanju vrnila nazaj v svojo tresočo se lupino na dvorišču in človeku pogledala globoko v oči. Ne vem kaj sem iskala. Mogoče majhen znak podobnosti med njim in "certain person I'm getting over". Na svoje veselje ( in le za odstotek žalosti) nisem odkrila ničesar, kar bi me poneslo čez lužo, zato sem se le še prijazno zahvalila za intervju in pod vse skupaj potegnila črto.

Včasih so številke le številke. Včasih določene ljudi spoznamo kar tako. Včasih neko srečanje nima posebnega pomena. Včasih se jutro zgodi preprosto zato, ker se noč konča. Morda. A ne v mojem življenju...

In my life, there are no such things as coincidents...

When Insomnia Hits The Innocent

Menda je polna luna minila. Zakaj je potem ura pol treh zjutraj, jaz pa še kar mrgolim med pohištvom svoje sobe??? Očitno tudi astrološke napovedi niso več to, kar so bile ...

Vedno mi je bil všeč zven besede nespečnost... Zveni kot nekaj, kar tare čudaške umetnike, rahločutne poete, pozabljene zvezdnike in genialce, ki še ponoči premlevajo kako bodo rešili Svet. Ne bi mogla reči, da spadam med katere izmed naštetih. Potem bi bilo kul in hip in retro, da preštevam platične zvezdice na stropu in prebiram številke v telefonu, da bi našla nekoga, ki je vsaj približno tako "čuden" kot jaz in me ne bi zadavil, ker ga sredi noči kličem, da mi pove kateri čaj človeka najhitreje uspava ... Ironično, po temeljitem 30 sekundnem premisleku izberem škatlico na kateri piše "Poljub za lahko noč". Povoham vrečko, ki diši po Bronhi bonbonih. I guess that will do. Nekoč sem oboževala te bonbone. Kljub temu, da so bili slabi za zobe in so mi zlepili čeljust, kar je našo mami totalno nerviralo.

"Poljub za lahko noč" se je po enominutnem segrevanju v mikrovalovki ( moja mlajša sestra je s seboj na priprave vzela tudi priročen električni grelec vode .. thanks a lot sis') , izkazal za bolj vročega kot sem predvidevala .. F**! Lahko bi vedela. Prvi požirek čaja me vedno speče. Se mi pač mudi. Vedno in povsod. Morda bi začela sestavljati seznam svojih dobrih in slabih lastnosti. Za vse tiste, ki me ne poznajo in za tiste, ki mislijo, da me poznajo.

Desni stolpec --> Slabe lastnosti --> dvopičje: Nepotrpežljivost.

Levi stolpec --> Dobre lastnosti ---> dvopičje: Uvidevnost.


Hja, res je. Lahko bi zbudila Petra ali Jakoba in sklicala pidjama party. Vsi za enega eden za vse, ali kako že? Pa nisem. Ponosna sem nase. Tako.

Ura je 3:05. Kar pomeni, da sem že pol ure "ponovno med budnimi". Morda je kriva postelja. Velika, srebrna, polna zgodbic in akcije. Na žalost ne moje. Prijatelj fotograf, kateremu je nekoč pripadala, jo je menda dodobra natreniral, zdaj pa se mora revica večinoma zadovoljiti z mojo malenkostjo. Na začetku je bilo "fancy" in "wicked", ko sem se obrnila levo in desno, pa so bili vsi moji udi še kar na postelji, zadnje čase pa se mi zdi da imam preveč prostora. I wouldn't mind some company .. My wish- someone's command in v tem trenutku sem dobila email, ki nedvomno ne bo prispeval k mirni noči ... ( Reply:I am just trying to get over you without going completely crazy .. Is that too much to ask?? Geez .. )

Čaj se shladil, ura je 3:17. V usta nevede nesem močno zapečeno " bake rolico" z okusom čebule. Sorry Jakob, misija anoreksija danes propadla .. Bom pač jutri jedla malo manj. Recimo.

Še vedno razmišljam zakaj ne morem spati .. Verjetno so malce krive tudi stene v moji sobi... Rožnate z rdečimi odtisi mojih dlani. Morala bi poslušati Dr. Phila in se obdati z barvami ki pomirjajo. Kot so recimo sinje plava, nežno zelena in svetlo rumena. Yuck .. kot v bolnici. Um, no go .. Stene ostanejo kot so. Pika.

Če bi bila na morju, bi vzela brisačo, kozarec rdečega vina in se sprehodila do plaže. Brisačo bi razpostrla po gladki skali, se ulegla in z očmi iskala zvezdne utrinke. Vsak utrinek ena želja. Ko sem bila manjša sem lahko tako preživela več noči zaporedoma ... Dokler me zjutraj niso prebudili nemški turisti ki so vstajali s kurami, zato da so dobili najboljše mesto na plaži. Take it easy Leute, es gibt genug Platz fuer alle! Geez ..

"Poljub za lahko noč", je zdaj že povsem hladen .. Ura bo 4:00, čez pet ur moram biti na pol poti do mesta .. Uredniški sestanek in ostale radosti bodo poskrbele, da ne bom imela časa razmišljati, kam je šla pretekla noč. Čudaški umetniki, rahločutni poeti, pozabljeni zvezdniki in genialci, lahko noč. Morda nisem ena izmed vas, imam pa isti problem - which makes us family .. Joyful Insomnia. Bringing People Together! Hah!

The Break Up

Ideja, da se pred spanjem sprostim z ogledom filma, se je kakšno uro po tem, ko sem nič kriv CD potisnila v računalnik, izkazala za povsem zgrešeno. Napačna presoja sicer ni nič novega na mojem dnevnem redu, a današnji "falitek" je prišel ob malce nerodnem času.

Vsak se je kdaj razšel s partnerjem. S človekom, za katerega je bil prepričan, da bo z njim preživel vsaj naslednjih 6 življenj, če že o obstoju večnosti ni bil povsem prepričan... Meni se je to zgodilo prvič. In če sem povsem iskrena, upam da tudi zadnjič. Sem človek ekstremov in ko diham, diham s celimi pljuči, ko plešem plešem dokler spodnjega dela nog ne čutim več in dobim občutek, da lebdim... Ko jokam, v roku dveh ur zmanjka vseh papirnatih brisač, robčkov in toaletnega papirja v hiši... Ko sem jezna, sem sposobna do krvi pogristi svojo spodnjo ustnico, medtem ko trgam vse kar mi pride pod roke... Ko sem žalostna, se zgodi, da cel dan ne spregovorim besede ... Taka sem. Vedno je vse ali nič. Prazno ali polno, črno ali belo.

Ko ljubim, ljubim unconditionally ... brez predsodkov, brez pričakovanj ...

Naslov filma, ki sem ga izbrala za ta intenziven večer je bil : The Break Up ...

Vsaka beseda, vsak gib, vsaka zlobna pripomba in vprašljiv pogled poln ljubezni prepletene s strastnim sovraštvom .. Deja Vu .. Preveč za ta večer. Preveč za ta mesec in verjetno preveč celo za prihodnje leto. Še vedno ljubim, zato je občutek da živim toliko bolj intenziven, brazgotine toliko bolj skeleče in nos toliko bolj občutljiv na znan vonj...

Nekoč, ko bom o ljubezni svojega življenja napisala scenarij za hollywoodsko uspešnico, ki mi bo prinesla Oskarja, se bom današnjemu večeru nasmehnila in na plano potegnila vse fotografije, risbe, pisma ter se pošteno zjokala ..

 Do takrat se bom izogibala filmov z zgovornimi naslovi .. The Break-Up (Widescreen Edition)  Damn you Jennifer Aniston and Vince Vaughn ... Damn You ...

Playing With Fire

Čez 37 minut se bo končal še en dan, ki se ga čez 50 let v lesenem gugalniku, ob štrikanju nogavic, verjetno ne bi spomnila, če se ne bi zgodilo naslednje ...

Nekdo, za katerega me sicer boli tisti del telesa, ki ga na željo očetovega dela kromosoma nimam, je storil nekaj, kar me vsakič preverjeno pripravi do tega, da se v sekundi iz neobogljene " I'm not that smart and I need protection" svetlolaske, spremenim v Xeno v plašču Cruele De Vill, ki v svojem Bentley-u brezglavo brzi do cilja. In ta cilj je maščevanje ... Razlaga?

Lahko pojeste zadnji košček moje najljubše čokolade, lahko porabite zadnji curek mojega najljubšega parfuma, mi spred nosa odnesete par čevljev, ki sem ga rezervirala pred dvemi dnevi ali mi celo uničite najljubši CD. Nikoli, ampak res nikoli pa se ne igrajte z ljudmi, ki jih imam rada ...

Tega v mojem slovarju tolerance pač ni. Pika. The end, finito, ad acta ...

Ko prizadanete moje prijatelje v meni zbudite zmaja v pravem pomenu besede ...

* Opomba: Sicer sem izjemno nežno, miroljubno bitje, ki se razjoka že ob pohojeni mravlji in kobilici z le dvema nogama ...

Quote of the day

Don't worry, be happy ...

Carpe diem ... that's on my mind today ...

~ * - Dust In My Eyes - * ~

Alone I walk and gasp for air,
Shadows covering my eyes.
The sky is falling on my chest
I run like soldier for disguise.

»All those nights and all those moments,
They are not enough, » you say.
The words are cutting my devotion
Leaving scarves in everyway.

My head is spinning
Down I fall,
There's no one there,
Up goes the wall …

»Now hit me fast, I can't take the pain,
Do it I plead,
Without any blame.

And when you walk away
And look back at me twice,
I don't wanna see you cry, please
Throw some dust into my eyes.«

My world is spinning,
Down I fall .
Everybody is watching,
Watching me crawl …

»Now hit me fast, I can't take the pain,
Do it I plead,
Without any blame.

And when you walk away
And look back at me twice,
I don't wanna see you cry, please
Throw some dust into my eyes.«

As Phoenix I will rise one day
And maybe I'll be fine.
Like a little child, one tear I'll cry
With some dust in my left eye ...

Modern Fairytale

Nekoč je bila družina. Mama, oče ter dve hčerki. Živeli so v lepi hiši blizu mesta, le streljaj od visokih stolpnic in bučnega prometa. Hiša je bila obdana z nizko, lično pobarvano belo ograjo, ki je skrbno negovano zelenico, ločevala od bližnjega cestišča. Na dvorišču hiše so vedno prepevali ptički in rasle barvite cvetke, med katerimi se je ponosno sprehajal pes čuvaj, sem ter tja pozdravil naključne mimoidoče in stražil svojo uto, pred katero je vsaj enkrat tedensko zakopal slastno kost. Bili so srečni. Vsi.

No, tako se je zdelo tistim, ki so opazovali pročelje hiše, vsak dan, zjutraj, popoldne in zvečer, medtem ko so brzeli po svojih opravkih. Ljudje, ki živijo v tako lepi hiši, pač ne morejo biti kaj drugega, kot srečni...

Medtem, ko so mimoidoči občudovali lepo hišo, z lično ograjo in negovano zelenico, pa so znotraj štirih sten, mama, oče in obe hčerki, bili boj z zahrbtno golaznijo. Zažrla se je v vse prostore, v stene otroških sob, zavese v dnevni sobi in celo brisače v kopalnici... Ne glede na njihov trud, se nikakor niso mogli znebiti zajedalca, ki se je pojavil nenapovedano in zahrbtno. Izgledalo je, da se je odločil, da ne bo odšel, dokler ne uniči vsega lepega, kar se je skrivalo za vrati lepe hiše, z lično ograjo in negovano zelenico.

Nihče v hiši ni točno vedel, kako se je začelo. Zajdalec je preoblečen v začasni užitek, v njihova življenja vstopil skozi očeta, ki ni bil dovolj močan, da bi se zahrbtni golazni uprl. Še več, sčasoma je nagnusno razvado vse pogosteje vabil v svojo bližino, tako zaslepljen s prijetnim mrtvilom, ki je objelo njegovo srce, da ni opazil, da zajedalec košček po košček, uničuje tako njegovo ženo, kot tudi hčerki. Grizljal je vsako posebej, vztrajno in neusmiljeno ter na njihovih licih puščal sledi posušenih solz ...

Nihče ni nikoli vstopil v lepo hišo, z lično pobarvano ograjo in negovano zelenico. Zajedalec je poskrbel, da so vrata ostala tesno zaprta, polkna na oknih pa otožno zastrta. Počasi so ptički zapustili dvorišče in odšli prepevat drugam, pes je, hrepeneč po nežnosti, s kostjo v gobčku iskal nove lastnike, zelenica pa je bila z vsakim dnem manj zelena...

Ni znano, kaj se je zgodilo z družino. Z očetom, mamo in hčerkama. Hiša, nekoč lepa in ponosna, je danes le še razvalina. Po podrti strehi se pasejo golobi, po pritličju, kjer je nekoč stala jedilnica, pa se podijo shujšane mačke...

Ljudje še vedno hodijo mimo. Vsake toliko kakšen obrne glavo, žalostni hiši nameni sočustvujoč pogled in si sam pri sebi reče: " Pa tako srečni so bili videti ..."

The end ...

... Veritas ...

Ura je pol šestih zjutraj zjutraj ... Kot da ne bi bilo dovolj, da mi lasje smrdijo po cigaretih in grlo peče od popitih martinijev, sem se v mazohističnem razpoloženju, vsedla še za računalnik in se odločila, da pred zasluženim spancem, napišem še nekaj besed. Takih iskrenih.

Resnica je, da imam Ljubljano rada. Resnica je tudi, da uživam, ko se sprehajam po njenih ulicah, srečujem bolj ali manj znane obraze, se predajam small talku in vadim nasmešek, ki bi mi ga zavidala vsaka kandidatka, ki se zavzema za "world peace" in "hungry children all over the world." Ljubljana je lepa, a osamljena.

V obljubljeni deželi, v nekem drugem civilizacijskem ozvezdju, živi Ona. Z njo je noč dan in dan noč. Z njo besede dobijo kričečo barvo in pogledi prav poseben vonj. Pogrešam Jo. Zelo. Medtem, ko se jaz odpravljam spat, ona s svojim nasmehom osvaja duše na drugem koncu Sveta. Ne zavedajo se, kako sijejo, kadar so v njeni bližini ... Pogrešam jo.

Po vsaki preplesani noči, bi se "stiskala". Tudi danes. Tako intenzivno in brez zadržkov. Kot bi bila vsaka noč zadnja.

Če me jutri kdo vpraša po resnici, jo bom zanikala. Sonce jo prepodi. Ponoči sem ranljiva, podnevi nepremagljiva ...

p.s. * Veritas est *

My Sweetest Taboo

Obožujem jo. Temno, svetlo, včasih sladko, spet drugič grenko. Mehko ali trdo, samo ali v strastnem plesu z jagodami. Toplo ali hladno, sramežljivo skrito v svetlečem papirju ali vulgarno razgaljeno v okencu prodajalne.

Prepuščam se ji sama, ali v družbi. Na skrivaj ali povsem očitno. Vzamem si jo hlastno brez premisleka, ali nežno, kot bi pestovala ranjenega metulja. Pomirja me, ko se mi zdi, "that the whole world is pushing my buttons".

Ko si je zaželim ne oklevam. Ko me pokliče se odzovem .. Ko imam rada jo podarjam, ko ljubim, jo delim ...

Moj najslajši tabu. Čokolada ...

p.s. Trenutek "My Sweetest Taboo" je sponzoriral Ferrero Rocher Hazelnut Chocolates 48 count gift box, okolju prijazen proizvajalec sladke pregrehe, ki lajša obdobje PMS-a, sprošča hormon sreče in tolaži ko odpove vse drugo ...

Etiketa: Pozor, čustven invalid!

Ne morem več biti tiho. Tisti, ki me poznajo vedo, da milo rečeno, molk nikoli ni bil moja vrlina. Pač rada govorim in načeloma vedno povem kaj si mislim.

Načeloma. Pretekle izkušnje so me namreč naučile, da se je včasih bolje malce zadržati, pogoltniti prvi komentar, ki ti pade na pamet in svetu postreči s cenzurirano verzijo. Ampak kar je preveč, je pa preveč ...

Obožujem ljudi. Vedno in povsod. Razen, ko padem v "samotarsko" obdobje in sta telefon in internet edini obliki stika s človeštvom, ki ju še toleriram. Ljudje so moja glavna inspiracija, na njih gradim svojo kreativo, iz njih se med drugim tudi napajam in se mednje razdajam. Vse lepo in prav. Ampak ...

Sem edina na tem svetu, ki se ji zdi, da je med nami vse več tistih, ki so sicer "ah in oh" izobraženi, ambiciozni, urejeni, skoraj osladno popolni, a jim sistem odpove v situaciji, ko je treba nekoga objeti???? Besede kot so hvala, cenim te, rad te imam in pogrešam te, jim predstavljajo podvig in izziv, primerljiv z vzponom invalida na Triglav. In to tudi so. Ti ljudje. So invalidi. Čustveni invalidi.

Prerasla sem obdobje, ko sem želela rešiti svet. Zdaj sem na trenutke le še jezna. Jezna nase, da se zaradi čustvenih invalidov, večkrat kot bi si želela, razburjam. Morda zato, ker sem bila včasih tudi sama taka. Ograjena z vseh koncev, navzven hladna, v meni pa je vrelo. Only thought of it makes me wanna screeeeeaaaam!!

Ko danes slišim izgovore ljudi, da so taki, ker so bili v otroštvu prikrajšani za toplino, ljubezen in pozornost strašev, se mi za trenutek zasmilijo, nato pa se obrnem in grem. Nihče izmed nas ni imel popolnega otroštva. Kar ne pomeni, da se lahko celo življenje za svoje handikepe izgovarjamo na starše. Sami se odločimo, koliko časa bomo v vlogi žrtve stopali skozi življenje. Sprostite se hudiča in si dajte duška! Čimprej! Če ne bomo kmalu na parkiriščih videvali znake za parkirna mesta namenjena čustvenim invalidom ... In jaz bom nalašč pakrirala nanje! (Čim naredim vozniški izpit :-))

p.s. Trenutek "etiketa: Pozor, čustven invalid!" je sponzoriral Xanax, prijazni proizvajalec neškodljivih pomirjeval, ki v skrbi, da bi nesproščenost med ljudmi prevladala nad srečo le teh, med bralce blogov širi zavest o različnosti in strpnosti.

Menda je prvič nekaj posebnega ...

Tako pravijo tisti, ki menda vedo o čem govorijo.

Jaz pa še kar čakam. Pod mojimi urejenimi nohti namreč pravkar nastaja prvi blog in kljub pričakovanju, ki ga je pospremilo ščemenje v trebuhu, se razen besed na ekranu okoli mene trenutno ne dogaja nič omembe vrednega.

Navsezadnje vsak normalen človek verjetno ob tej uri že spi. Normalen. Normalno. Normalna. Tej besedi se bom v prihodnje izogibala. Zakaj? Preprosto zato, ker mi je tuja in me straši. Po pravici povedano, me za t.i. normalne malce skrbi. Skrbi me, da nikoli niso okusili čara in sladkobe absurdno bizarnih dogodkov in dejanj, po katerih še nekaj časa po svetu hodiš s pomenljivim nasmeškom na obrazu. Normalno= strašljivo. Pika.

Ponavadi nad "prvimi" stvarmi nisem ravno navdušena. Prvi dan šole, prvi izgubljeni mlečni zob, prva menstruacija vse to je po mojem mnenju precenjeno. Vsaki prvi stvari namreč slej ko prej sledi tudi druga in tretja in največkrat tudi četrta. Enako je z blogom. Pravijo.


Napišeš prvega, ga nekaj časa kot novorojenčka občuduješ in neguješ, dokler se "dete" ne začne krepko dreti in zahtevati več.


Če je temu tako, sem ravnokar postala ponosna mati svojega prvega "blog otročička", ki pa ga ne mislim dolgo pestovati, saj sem trenutno v, ginekološko rečeno plodnem obdobju, v meni pa čaka kar nekaj zarodkov, ki kričijo po tem, da bi čimprej ugledali luč sveta. So Let It Be ...


Menda je Prvič nekaj posebnega ... Menda. Dobrodošli v Mojem svetu. Naspite se, kajti pred nami je dolg dan ...



p.s. Načrti Včeraj so bolj ali manj izpolnjeni in pospravljeni na varno pod "povštre", sanje Jutri pa burijo tiste najbolj vztrajne, ki se še kar ne morejo posloviti od Danes.