nedelja, 24. september 2017

Utop.i.ja.


UTOP.I.JA.
Kako lahko je pohoditi nekoga,
Ki na kolenih razgalja okostnjak svoje duše.
Kako lahko je stopiti na hrbet besed,
ki  boleče oživljajo zapuščene ruše.
Utopija.

Kako lahko se je obrniti stran,
Od solz ranjenega srca obraza.
Kako lahko se je izgubiti v dežju,
Dokler mavrica ne postane le iluzorična nakaza.
Utopija.

Kako lahko je vedeti vse,
in si tiščati ušesa z vato arogance.
Kako lahko je živeti sam s sabo,
Daleč stran od drugih, na tankem robu pogubne distance.
Utopija.

Kako lahko si je napolniti ego,
Z grotesknimi podobami lastne popolnosti.
Kako lahko je tajiti,
Da nismo sami, da je v nas vesolje mogočnosti.
Utopija.

Kako lahko je preslišati krike
ujetnikov čutečih v zraku.
Kako lahko je spregledati goreče bakle,
Ki žarijo v toplem mraku.
Utopija.

Kako lahko se je vročično boriti,
S trhlimi mlini na veter.
Zraven pa spodkopavati,
vsa Čustva, ki tiščijo v eter.
Utopija.

Kako lahko je.
Dihati s praznino v prsih.
Teptati čričke prebujenja,
Ki godejo v posušenih trsih.
Utopija.

Kako lahko je. Utopija.





nedelja, 5. februar 2017

Ying Yang



There was a rain on a sunny day,
when they came across eachother.
One quirky smile, one inviting look,
about the rest they didn't bother.

Like blue and red,
In mesmerizing rainbow dance,
All their opposites came together
true love just might be given a chance.

Now one is crying, the other laughing,
one wants to sleep, the other one is wide awake.
Black and white, hot and cold,
Shaking eachother like an earthquake.

What is rose without her torns,
is there a ying without a yang?
Lovers torn between their differences,
their touch is sokaed in guilty pang.

What you do when you meet your mirror,
showing you the things you fear,
do you embrace your flaws as blessing,
keeping all your lessons near?

When there's rain on sunny day,
nature shows us shades of life,
The one you love might be your teacher,
not your hangman, so put down your knife.

What is rose without her torns,
there is no ying without a yang.
Lovers learning every day
life is much more than just a perfect 'bang'.

by ME

četrtek, 7. april 2016

Lebdenje vs. Življenje


Ko sem izgubila tla pod nogami,
Sem začela lebdeti.
Od groze nisem zmogla niti krika,
Skrila sem glavo med ramena in se delala da ne obstajam.

Čutila sem veter pod svojimi zlomljenimi krili, a tudi njega sem se ustrašila.
Nisem mu zaupala, saj ga nisem poznala zato sem se krčevito oprijela posušenih vej strahu in obtičala na puhastem oblačku.

Vsake toliko je mimo priletela rajska ptica in mi namignila, da ni razloga da se bojim.
Da sem vedno varna in da je veter namenjen v lepše zalive, kjer se bodo moja krila zacelila.

Nisem ji verjela. Kako bi ji le lahko, ko pa me je bilo strah vsakega naslednjega vzdiha, ki bi me lahko premaknil ven iz mojega puhastega zavetja, ki je postajal vedno bolj siv.

Kmalu ni bil prav nič več puhast.
Iz njega so začeli rasti trnji, obletavale so ga ujede in zrak na njem je postajal gost in smrdeč. Strohnele veje strahov so se začele lomiti, vsak dan je kakšna počila pod težo moje prestrašene trme.

In potem je prišel dan, ko se tudi na oblačku, ki je bil zdaj že popolnoma preperel, nisem več počutila varno.
Nogi sta mi spet bingljali v praznini, prsti pa so se tako krčevito oprijemali tistih nekaj vejic kar jih je še ostalo, da je izza nohtov pricurljala kri.

Medtem so se moja zlomljena krila že precej zacelila, a ker jih nisem uporabljala, so bile mišice na njih ohlapne in šibke.
Medtem ko so se krepila, so krila tudi rasla in me tiščala na hrbtu. Vedno težja so postajala saj so me opominjala, da so tam z razlogom in da se želijo pretegniti.

Ignorirala sem jih, saj nisem verjela, da me bodo sposobna ponesti kamorkoli.
Kadar so me dregnila sem jih potisnila nazaj in jim jezno zabičala naj se ne premikajo, saj sedimo na trhlih vejah strahu.

Moji dnevi so bili polni panike v usklajevanju in miritvi nemira povsem sposobnih kril in umirajočih vej, na katerih sem komaj še sedela znotraj oblačka, ki je vmes postal le prozorna gmota onesnaženega zraka.

Nisem si želela priznati, da sem prerasla kotiček, kjer sem se nekoč počutila varno. Vse dokler ...

Se ni zlomila zadnja veja, veter je odpihnil zadnji umazan hlap nekdaj puhastega oblačka in začela sem padati.
Bližje kot sem bila tlom, lažja sem bila in bolj jasna je bila slika življenja, ki sem se mu približevala. Krila na mojem hrbtu sem nekaj časa še poskušala držati zaprta, a sem čutila, da nanje deluje nevidna sila, na katero nisem imela vpliva.
Padala sem in skoraj že čutila grobost asfaltnega konca, ko sem na vratu začutila znan piš vetra in spoznala da so krila razprta...



Počasi sem se začela dvigovati. Meter po meter, počasi, a zagotovo sem se bližala modremu nebu s katerega so se mi smejali veselje, lahkost bivanja, najlepše sanje in moj sijoč obraz, ki je izžareval ponos.

Letela sem. Nad strahovi, nad dvomi, nad vsem kar me je dušilo večino mojega življenja. Bila sem svobodna in nikoli prej se nisem počutila tako. Ujela sem se. Rešila sem se, pred samo sabo. In letela.

Dan ko sem izgubila tla pod sabo je bil dan, ko sem stopila na pot iskanja same sebe. In našla sem se. V sebi, pod vsemi zaprašenimi ruševinami mask, ki sem si jih v življenju kdajkoli nadela.

Zdaj sem lahko povsod. Trdno na tleh in visoko v zraku. Ni me več strah.

petek, 18. december 2015

Danes mi je bolj, kot kdajkoli prej, ime Mojca


Danes mi je bolj kot kdajkoli prej, ime  Mojca.

Nisem le ženska z dvema rokama, dvema nogama in eno glavo. Sem boginja, ki se zaveda svojega bistva, želja in prepričanj. Ne le, da razmišljam s svojo glavo, od razmišljanj sem prešla k dejanjem in noči ne tratim več za utrinke preteklega dne, ki nimajo smisla. Osredotočam se na zvezde, ki od nekdaj svetijo na nebu in jih nihče ne more sklatiti.

 Po žilah se mi ne pretaka le kri skupine 0+, ampak duh bojevnice ljubezni, ki se zaveda, da ji nihče ne more vzeti ničesar, kar je resnično njeno. Še vedno lahko pišem tako z levo, kot desno roko, a hkrati pišem svojo resničnost z vsakim vdihom, ki mi je namenjen na tem svetu. 
Kot vsaka ženska imam enkrat mesečno menstruacijo, a nisem več zoprna, ampak hvaležna za dar matere narave, da lahko rodim otroka. Diham. Zrak. Morda je umazan, ker živim v centru Ljubljane, a meni diši, ker je zrak mojega mesta. Mesta, ki ga obožujem Nimam več težav z želodcem in paničnimi napadi, kar ne pomeni, da nisem več občutljiva in ranljiva.  Stvari se me še vedno dotaknejo, a zdaj vem, da sem bila v tej obliki ustvarjena natanko za ta svet. Morda bi mi bilo na kakšnem drugem planetu lažje, a se ne bi naučila vsega, kar vem danes.  Nič več me ni strah. Ničesar. Tudi stvari, ki jih ne poznam ne. In ljudi, ki s prstom kažejo na stvari, ki jih ne razumejo, prav tako ne.


Ni me več strah, a še vedno ne razumem vaše sovražnosti.
Ime mi je Mojca. Sem ženska, kot vsaka druga. Včasih muhasta in zoprna, včasih očarljiva in sladka kot med. To se ni spremenilo. A nič več si ne želim da bi bila suha, imela daljše lase, ali zelene oči. Vem da sem, taka kot sem, popolna. Na pogled se ne razlikujem od vas. Preprosto se pomešam v vašo družbo, čutim, jokam, se smejem, kričim, govorim, razmišljam tako kot vi.
Ker nisem prav nič drugačna od vas.
Večina zdaj že ve, da mi je ime mi je Mojca in sem lezbijka. Tako je. Nič posebnega. Sem ženska, ki jo privlačijo ženske. Svoje usmerjenosti nisem naročila na spletu ali v poznih 80-ih preko kataloške prodaje. Z njo sem se rodila. Z njo živim. Vsak dan. Vesela sem, da sem si nekoč nekje izbrala to izkušnjo, da lahko na svoji koži okusim kako zveni pesem samosvojosti in kako hiter je ritem tistih, ki ne sledijo čredi.  Kot nikoli prej, tudi v prihodnje ne bom klonila pred predsodki ljudi in nosila masko, ki je v družbi lažje sprejemljiva. Ponosna sem na vsak drobec sebe. Za svoje pravice se občasno še borim, a večino časa vem, da svoje pravice že živim. Tako, ali drugače. Zato ne potrebujem žaljivk, primitivnih degradacij in srednjeveških prijemov. Moje orožje je ljubezen in močna hrbtenica, ki mi je v pomoč, če želim živeti življenje, ki si ga zaslužim. Moji dnevi so včasih še polni bitk. Bitk, ki so vam prikrajšane. Bitk, ki jih vi ne razumete in jih tudi nikoli ne boste razumeli. A to ni moj problem. Ni moja naloga, da vas prepričam v to, da se obnašajte kot civilizirani ljudje 21. Stoletja.
V javnosti bom vedno poljubila svojo partnerico, vaših ogorčenih pogledov zaslepljena od lepote ljubezni ne bom niti opazila. Kadar me bo kdo vprašal po tem, bom tudi javno izrekla svoje prepričanje, da je ljubezen med dvema človekoma vedno le ljubezen, ki ni pogojena s spolom. Če bo moja partnerka kdaj pristala v bolnišnici, bom našla način okoli pravil in poskrbela za to, da bom ves čas ob njej, ker ko ljubim, ljubim z vsako celico svojega telesa in ne poznam besede nemogoče. Tudi otroke bom nekoč imela. Ne skrbite, ne bom jih ukradla vam, ker moje telo omogoča zanositev, kako jo bom izvedla pa prepustite meni. In ne, s tem vam ne bom prav nič škodovala. Vaši tradicionalni družini prav tako ne. Svoje otroke bom naučila, da ne sodijo nikogar, da vedno delujejo iz ljubezni in delijo objeme tistim, ki so tako ubogi na duši, da morajo sovražiti stvari, ki jih ne razumejo. Lepo nam bo. To niso več moje bitke. Vojna je zaključena, oziroma nikoli ni obstajala. Bili so le mlini na veter, ki jih je moj romantični Don Kihotovski Jaz spustil v svoj svet. Njihov čas je potekel in z vsakim dnem živim naprej avtentično kot le lahko.

Verjamem, da tudi vi bijete svoje bitke. Verjamem, da se tudi vi v določenih situacijah počutite nemočni, osramočeni, žalostni in jezni. Razumem vas. Če se potrudim,  razumem tudi to, da slapove svojega  gneva, nerazumevanja, pomanjkanja sočutja in strahu izlivate na ljudi, ki vam NIČ nočejo in ne vplivajo na vaše življenje. 

Morda pa to,  da se bom jaz poročila z žensko, vpliva na to, ali ste vi srečni, ali nesrečni v zakonu. Morda to, da bom jaz posvojila ali rodila otroka ter ga vzgajala v istospolni skupnosti vpliva na to, s kakšno popotnico boste vi v svet poslali svoje otroke. Morda pa si tako močno prizadevate, da nas razčlovečite, zato, da bi pozabili na svoje resnične probleme in se ob tem ko ponižujete nas, počutite močnejše?

Vaše pravice niso več vredne od naših.   In v resnici vi ne odločate, kaj je naravno in kaj ni. Moja usoda ni v rokah ljudi, ki se tako močno bojijo sprememb, da bi včasih najraje še vedno verjeli, da je zemlja ravna in ne okrogla. Edina oseba, ki mojo usodo drži v rokah, sem Jaz.

Človek sem. Tako kot vi. Ničesar ne želim, pričakujem, ali zahtevam od vas. Tudi tega, da mi pustite živeti ne. Ker vas ne bom vprašala za dovoljenje. Ne potrebujem ga. 

Vsi smo le ljudje.  S svojimi napakami, vrlinami, strahovi in hrepenenji. Če želite, promovirajte 'naravne' ljubezni s sovraštvom, a zavedajte se možnosti, da vas to dela še bolj groteskne. Opravičujte izrečene žaljivke s skrbjo za dobrobit otrok, a prosim, poskrbite najprej za svoje otroke. Otroke ki odraščajo v tradicionalni družini in so pogosto fizično in psihično zlorabljeni. Primerjajte nas z zločinci, pedofili in ostalimi izločki družbe, a ne pozabite, da ljudje navadno o drugih govorimo tisto, kar se skriva v nas. Ne bojte se nas, ker se vas tudi mi ne bojimo. Nič vam nočemo. Pravic, za katere se vam NIKOLI ne bo potrebno boriti ne zahtevam več. Ker sem se z njimi rodila in jih nikoli ne bom izgubila.

S sprejetjem novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izenačuje pravice istospolnih parov je v naša življenja posijal žarek upanja, da smo tudi mi pred zakonom le enako vredni kot ostali 'normalni' državljani republike Slovenije. A v resnici mi že dolgo vemo, da smo prav tako 'normalni'  kot vi in da, se v situacijah znajdemo kot vemo in znamo in, ali je to pravično, ali ne, ni več vprašanje. Če vemo, da si nekaj zaslužimo, si bomo to vzeli.


Medtem ko izbirate nevidne sovražnike, uničujete svoja življenja z vso negativno energijo,k ki jo ustvarjate okoli sebe. 
Namesto, da se trudite, da bi uničili naša življenja, se postavite za pravice, ki so odtegnjene Vam. Mi nismo tisti, ki si zaslužimo vaše napade in obtožbe. Nismo krivi za Vaše osebne težave; v odnosih, v družini, v okolju kjer živite. Nismo krivi za vaše strahove, frustracije in vzorce, ki ste jih osvojili v otroštvu in vam še danes grenijo življenje.  Mi ne hodimo v vaše domove in s prstom kažemo na ponesrečeno vzgojene otroke, na nasilje vaših mož, manipulativne odnose znotraj zakonov, alkoholizem in zatiranje. Ne zanima nas, s kom si delite posteljo in telesne tekočine. Ker imamo dovolj opravka s svojimi življenji in nas Vaša ne zanimajo.

Verjamem vam, da močno verjamete v Boga, ljubezen in družino, a sprašujem se, kakšen je ta Bog, ki tolerira toliko sovraštva, primitivizma in vulgarnosti, kakšna je ta vaša vera v ljubezen, če se v njej počutite tako ogroženo, da napadate našo? S tem, da zapravljate energijo, z namenom da bi  uničili življenja ljudi, ki vam nočejo absolutno nič vzeti, ali vas prizadeti, ne boste prav nič bolj srečni. Najverjetneje nasprotno.

Morda se vam bo z iskanjem odgovorov na ta vprašanja le posvetilo, da globoko v sebi veste, da to kar počnete, ni prav. Ali pa ne. Morda boste dojeli, da globoko v sebi ne želite škodovati nikomur in da vas v vaših dejanjih vodi le strah. Ali pa ne. Vseeno je.

Moje ime je Mojca. In nikoli več ne bom prosjačila za dovoljenje, da živim, kot se mi zdi prav. Ali boste na referendumu obkrožili ZA ali PROTI, ne bo prav nič vplivalo na moje življenje. Ker ga bom živela v imenu ljubezni, tako kot doslej in tega mi NIHČE niti VI ne more vzeti.


torek, 11. avgust 2015

Utrinek avgustovske noči

Tisto noč nisem mogla spati, zato sem se namrščena, ker se večer ni končal po mojih načrtih, zavila v odejo in po prstih odstopicljala do terase, odločena da bo to vsaj noč utrinkov, če mi že sen ni naklonjen.

"Lovila bom padle zvezde za vse, ki spijo," mi je rojilo po glavi, ko sem si prižigala cigareto, opazovala iskrice v tej nezdravi palčki in si želela, da bi odsevale iz mojih oči.

"Saj bodo kmalu spet, " mi je zašepetala vila na moji desni rami.

Nejeverno sem jo pogledala, skomignila z rameni, potegnila vase dim in pustila, da se mi je razlezel po pljučih kot uši na potepuškem psu, ki so ga groteskni ljudje vrgli na ulico, ker so se ga naveličali. Tudi jaz se včasih naveličam stvari, a se jih za čuda takrat oklepam še bolj.

"Prav je tako. Ni se lepo nečesa znebiti le zato, ker imaš dovolj, " se oglasi duh mojega ranjenega ega.

V mislih mu prisolim klofuto in spet potegnem cigareto, tokrat še bolj intenzivno.  Čakam, da me malce zaboli v prsih,
da skozi bolečino začutim življenje v sebi. Da se prepričam, da še obstajam.

"Ja, vem, " dahnem v noč, ki je nocoj še prav posebej tiha. "A na podstrešju svoje glave ne želim več shranjevati stvari, ki sem jih prerasla," nadaljujem skoraj neslišno, kot bi se bala, da mi bodo stoli na vrtu očitali iskrenost.

"Ne misli si, da si boljša od mene. Potrebuješ me v svojem nahrbtniku. Jaz sem tvoja varnost, tvoje zavetje. Ne bodi neumna," se je zdaj nekje iz notranjosti mojih gostih misli spet oglasil ego. Moj nadležni zvesti sopotnik, ki je vedno skrbel, da sem s svojega snežno belega samoroga padla v zdrizasto mlako strahov.

"Rame me bolijo. In taka varnost me dolgočasi. Ne le, da me dolgočasi, hromi me. Želim leteti!"sem siknila v noč, se zazrla v nebo in se končno spet spomnila, da sem tukaj, da lovim utrinke. Veliki voz, mali voz, severnica, vsi so bili tam in me čakali.

"Naj nocoj pade ena zvezda, za vse meni podobne," sem poslala željo v vesolje in ... nič. Zgodilo se ni nič.
"Tipično," sem izdavila skozi stisnjene ustnice,  nervozno mečkala cigareto med prsti in histerično že tretjič potegnila zadušljivo vsebino vase.


"Ne bodi neučakana. Nad tabo je sicer nešteto zvezd, a na svetu je šest milijard ljudi. Nisi edina, ki nocoj čaka na utrinek. Ko bo prišel pravi čas, bo ena padla tudi zate," se je z rame spet oglasila vila. Pozabila sem že, da je z mano.

"Kdaj bo pravi trenutek? Čez minuto, dve, tri?" sem jo razdraženo napadla. Ne maram čakati. Na nič v življenju. Mudi se mi.

 "Ko bo prišel pravi čas," je mirno odgovorilo krilato bitje in me pobožalo za ušesi. Nisem mogla biti jezna nanjo. Vedela sem, da je imela prav. A jaz sem si tako zelo želela uloviti padle zvezde za vse tiste, ki so spali in zamujali jasno avgustovsko noč.

"Ni zame veš. Za druge je. Jaz je v bistvu ne potrebujem," sem bolj kot njo, prepričevala sebe.

"Zakaj ne? Zaslužiš si jo. Izpolnila ti bo željo," je tiho in malce zaskrbljeno odgovorila vila in si grizla ustnico.

“Pusti jo. Naj se navadi, da ne more biti vedno vse po njeno. Sploh pa je gledanje v nebo in polaganje odgovornosti za uresničitev želje na kup strmoglavljenega pepela in plinov res malce otročje,” se je s kremplji v ospredje prerinil moj ego in grobo frcnil vilo z moje rame.

Nemo sem spremljala dogajanje v sebi in strmela v temo. Nato sem zagledala puščico, ki je letela proti meni, napičila moj ego in ga sklatila na tla. Vse kar je ostalo za njim je bila senca mojih strahov, ki jo je nekaj sekund kasneje odpihnil poletni vetrič.

Kar naenkrat je nastala tišina in končno sem lahko slišala, kako mi kri teče po venah. Čutila sem, kako se moja pljuča polnijo z zrakom, vsakič znova, gor in dol, kot morje ob polni luni. Na moji levi sem slišala ježa, ki je lomastil po travi in iskal ostanke mačje hrane. Desno od mene je brnela kresnička in prvič se nisem trudila, da bi jo ujela. Sledila sem ji s pogledom in uživala v plesu njenih kril, ki so tako prefinjeno mešala avgustovski zrak.

Vse bo v redu. Vse je v redu. Četudi danes ne pade nobena zvezda, četudi padejo vse. Če se uresničijo vse želje, ali nobena. Vse je v redu. Tukaj sem. Živim. Diham. Čutim.

Vstala sem s stola in legla na travo. Natančno postrižena me je žgečkala po vratu in golih udih. Globoko sem vzdihnila in šepnila v nebo: “Razumem. Hvala.”

V tem trenutku so se z neba usuli utrinki, eden, dva, trije, deset, sto, tisoč, milijon in prepričana sem, da jih je bilo preden sem zaprla oči, v katerih so se zrcalile vse iskre mojega planeta, že vsaj tri milijarde. Več pa jih Zemlja tako ni potrebovala, saj je pol sveta uživalo v soncu in niso potrebovali zvezd, da jim osvetlijo pot. Do prihodnjega večera …

četrtek, 30. april 2015

Oda Kate in Williamu, ali kako so Britanci rešili kraljevino


Medtem ko Slovenci s 125 tisoč brezposelnimi državljani prižigamo kresove na praznik dela, se Britanci ubadajo s podobno nesmiselnostjo. V teh dneh je namreč minilo štiri leta od poroke princa Williama in vojvodinje Catherine, za piko na i pa bo 'popolno dekle iz soseske, ki je ujelo princa' zdaj zdaj v svet izstrelilo tudi novega modro-krvnega  dojenčka.

Pesek v oči skozi roza očala

Če so se Britanci pred desetimi leti še ukvarjali z idejo, da monarhija morda ni najboljši način ureditve države in da si želijo sprememb, danes nasprotniki ene najbolj vplivnih žensk na svetu- kraljice Elizabete, niso več tako glasni. Dušilec na njihovih pritožbah in pomislekih je bila pred štirimi leti najprej poroka princa Williama z očarljivim dekletom iz družine 'normalnih smrtnikov Kate Middleton, nato se je pred malo manj kot dvema letoma rodil prikupni princ George, v teh dneh pa se mu bo pridružila še mala princesa. Ni bolj učinkovitega kot resnična pravljica, kjer dekle najde svojega princa, ga poljubi na balkonu pred tisočimi podložniki in nato živita srečno do konca svojih dni. Pa se zgodba res tako konča? Za javnost morda. A začela se ni tako.

'Čakajoča Katie' in nestrpna Lizzie
Kate je Williama lovila kar osem let in ni bilo videti, da bi se princu mudilo v zakon. A krona v Veliki Britaniji je počasi rjavela, nasprotniki monarhije pa so postajali vedno bolj glasni. Kraljica Elizabeta ni skrivala dejstva, da prestola ne bo predala svojemu sinu Charlesu, saj ga Britanci ne marajo preveč, ker ga še vedno vidijo kot glavnega krivca za nesrečo princese Diane, t.i. kraljice ljudskih src. Očiten prestolonaslednik je bil tako od začetka čedni William, sanjski zet vsake tašče in simpatičen lik, ki mu je javnost jedla iz roke. A samski kralj ni ravno to, kar si je želela Lizzie. William se mora poročiti pa čeprav z navadno smrtnico!

Največji britanski 'brand'

S poroko princa Williama in 'čakajočo Katie' je Velika Britanija verjeli, ali ne, v tednih tik pred in po obredu zaslužila 222 milijonov funtov. Govorimo seveda le o izkupičku od prodaje različnih spominkov, od krožnikov, do skodelic, majic, kap in podobnih stvari, na katerih se nabira prah. Odkar sta se poročila je število turistov, ki obiščejo London skokovito naraslo in le ugibamo lahko, za koliko od 76 milijard funtov, ki jih Velika Britanija vsako leto zasluži s turizmom, se mora zahvaliti Willsu in njegovi soprogi. Strokovnjaki pravijo, da je par v zadnjih štirih letih nevede (ali zelo premišljeno)  ustanovil svojo znamko, ki bo po svetu kmalu prepoznavna bolj kot Coca Cola. Kjerkoli se pojavita mrgoli bogatašev, ki so pripravljeni odšteti na tisoče zelencev, da bi bili v njuni bližini, modna industrija, ki sledi trendu oblačenja 33-letne vojvodinje si mane roke ob prodaji cenejših različic njene garderobe, mediji živijo od njunih naslovnic, prodajalci igrač pa polnijo zabojnike princa Georga v upanju, da bosta mlada starša javno pohvalila njihov izdelek.

Kri je voda, denar pa je denar

Kupček denarja, ki ga je kraljevi tandem v zadnjih štirih letih posredno prinesel Veliki Britaniji grobo ocenjujejo na več kot milijardo angleških funtov. Ni slabo! Kraljica si ob tem mane roke in pozablja na pravilo, da se predstavniki modre krvi lahko poročajo le z enako pomembnimi posamezniki, še več- spregledala je celo pohujšljivega strica očarljive Catherine, ki na španski obali prireja orgije z mladoletnimi prijateljicami noči. Denar je denar, moč pa je vredna več od prepričanj, ki jim je britanska kraljeva družina trmasto sledila skozi stoletja.

Slovenski 'plemiči'

In ob tem se sprašujem, zakaj se mi Slovenci nismo spomnili česa podobnega? Ljudi, ki se obnašajo kot kralji, ali kraljice imamo v političnih vrstah več kot dovolj. Zakaj jim torej ne bi nataknili kron, jih med sabo poročali in odpirali delovna mesta v industriji, ki bi pomagala vzdrževati njihovo božanskost!? Do takrat pa le pojdimo prižigat kresove v čast dela prostega dneva.

Včasih so na njih žgali čarovnice, danes se na njih v pepel spreminja predvsem naše upanje, da bomo v nekaj letih praznik dela v večini praznovali s službami, ki nam omogočajo normalno preživetje. Pa vesel  1. Maj vsem! 

četrtek, 23. april 2015

Viktorji morda niso oskarji, so pa naši

Slovenci smo prvaki. V plesu, v smučanju, številnih ostalih športih in mnogih inovacijah. A žal smo tudi prvaki v dajanju samih sebe v nič. Premajhni, premalo sproščeni, preveč škodoželjni, premalo glamurozni, omejeni  in še bi lahko naštevala predsodke povprečnega Slovenca o … njemu samemu! Pozdravljam kritičnost in verjamem v konstruktivno ocenjevanje, ki prinese napredek, a žal v Sloveniji opažam ogromno godrnjanja in pritoževanja nad stvarmi, ki so del našega kulturnega prostora in jih ni treba vedno in za vsako ceno primerjati s tujino. In tako sem po rahlo pridigarskem uvodu le prišla do teme današnjega zapisa. Viktorji niso Oskarji. Nismo Emmyji, niti Grammyji. So Viktorji. Slovenska podelitev za medijske dosežke v preteklem letu.


Milena Zupančič ob prejetju nagrade za življenjsko delo.

»Bedno. In dolgočasno. Pa brezveze voditelj, še jaz bi lahko bolje oddelal/a tole. Pa še v Mariboru je. V glavnem, beda,« je verjetno le eden od številnih komentarjev, ki sem jih v ponedeljek poslušala povsod. Na kavi, v trgovini, v vrsti v banki in seveda ne smem pozabiti na ljube družbene medije.  Vsak ima pravico do svojega mnenja, seveda, to smo že obdelali, a ljubčki moji, se bo kdaj zgodilo, da bomo Slovenci zadovoljni s čim, kar prihaja iz naših logov? Viktorji so edina tovrstna slovenska prireditev, kjer se enkrat letno zberejo domači medijski ustvarjalci, si malce zaploskajo, se lepo oblečejo in poveselijo med sebi enakimi. S tem pa ja ni nič narobe, kajne?

Tanja Žagar je dobila viktorja in Bojan ni slekel majice

Glasovanje za viktorje popularnosti je vedno v vaših rokah, tako da se nad zmagovalci prosim nikar ne zmrdujte, saj je to podobno kot 'šinfati' čez izvoljene politike, po tem ko ste se ravno v času volitev odpeljali za vikend na morje.  Voditelj Bojan Emeršič morda ni hollywoodski super zvezdnik, z milijoni na bančnem računu, je pa svojemu delu predan umetnik, ki je na odru pustil dušo in telo. Nasmejala sem se mu večkrat, kot recimo Neilu Patricku Harrisu na letošnji podelitvi oskarjev. In to brez tega, da si je slekel majico, na odru stal le v 'gatah' in skakal okoli 10-metrske torte, ki je verjetno stala toliko kot celotni Viktorji.

Ljubljana ni središče sveta?

Eden od glavnih 'viktorskih grehov' je bila selitev iz Ljubljane v Maribor. Ljubljančanom gre v nos, da se morajo na po-viktorsko zabavo (prireditev povabljencev v večini primerov tako ne zanima) voziti dobro uro, Mariborčane moti, da so Ljubljančani svoj cirkus privlekli k njim, Primorci, Gorenjci in Dolenjci pa se še niso čisto odločili, kaj naj si sploh mislijo o celotni stvari. Mariborska drama je veličasten prostor, ki zlahka preživi pritisk edine podelitve nagrad za medijske dosežke pri nas in verjeli ali ne, vsako leto se v svoje jeklene konjičke usede tudi vedno več ljubljanskih estradnikov, ki so preboleli, da Ljubljana le ni središče sveta.

Rdeča preproga v Sloveniji bolj zelena

Seveda ne moremo tudi mimo oblek, ki se sprehodijo po rdeči preprogi. Morda na slednji ni opaziti toliko ekstravagance in zvenečih imen svetovno priznanih modnih oblikovalcev, zato pa so Viktorji idealna priložnost za slovenske modne oblikovalce, ki za svoje sanje garajo ravno toliko kot imena, ki jih za več tisoč evrov lahko kupimo v prestižni blagovnici v BTC-ju. Mar je res treba pljuvati po trudu vsakega, ki se drzne izpostaviti?

Iskreni, a nič manj naši

Viktorji niso oskarji, emmyji, ali grammyji. Niti si to ne želijo biti. Tu so, da nam pokažejo, da tudi v Sloveniji obstajajo kreativni ljudje ob katerih sadovih verjetno, ne da bi vedeli uživate vsak dan. Morda niso nesramno bogati, glamurozni in prevzetni, a zato niso nič manj naši in prav je, da jih nagradimo. »Maribor je zame srečen kraj, saj sem na istem odru pred 15 leti prejela tudi Borštnikov prstan. Že takrat me je skrbelo, a ko sem videla, da po lanskem viktorju Alfi dela še bolj zagnano, me je potolažilo,« je ob prejetju nagrade za življenjsko delo skromno dejala igralka Milena Zupančič. Brez pretvez, zahvaljevanja učiteljici iz osnovne šole in višji sili. Iskreni, delovni in vztrajni, to so naši medijski umetniki. In Viktorji so še najmanj kar si zaslužijo.

Utop.i.ja.

UTOP.I.JA. Kako lahko je pohoditi nekoga, Ki na kolenih razgalja okostnjak svoje duše. Kako lahko je stopiti na hrbet besed, ki  b...