My Latest Obsession ...

četrtek, 30. april 2009

Xara - 6. del

Najine ustnice so se prvič srečale v avtu. Natančneje v taksiju. Poljub je prišel nepričakovano, tako kot najino prvo srečanje, polno začudenja, prikupnega muzanja in neke čudne intime, ki ji še danes ne znam določiti izvora. Njena zgornja ustnica, malenkost manjša od spodnje, je nežno zadela konico mojega nosu, ko sva hoteli s tal avtomobila, hkrati pobrati drobiž, ki je padel iz dlani nerodnega taksista. »Oprosti,« je v zadregi rekla Xara in z vprašljivim pogledom čakala moj odziv. Nič nisem rekla, a prisegla bi, da je bilo v zraku slišati bitje mojega srca, ki se je vznemirjeno zaletavalo ob stene v trenutku zbujenega telesa. »Tako sem nerodna, še dobro, da ti nisem zlomila nosu,« je Xara nadaljevala s svojim monologom. Nisem slišala, o čem je govorila. Zagledala sem se v njene premikajoče se ustnice in skušala obuditi njihov okus. Jagoda. Zrela, avgustovska. Sveže utrgana z vrta, zunaj hladna od očiščujočega curka vode izpod pipe, znotraj prijetno topla od pozno poletnega sonca. Nisem predolgo razmišljala. Poljubila sem jo. Kar tam. Na zadnjem sedežu taksija sem si prilastila njene ustnice, ne da bi pomislila, kaj bo sledilo. Ne vem kako dolgo sva ostali objeti v poljubu. Lahko so bile le sekunde, a zdelo se mi je, da se je promet okoli nas ustavil, na semaforjih so se hkrati prižigale rdeče, rumene in zelene luči, motor ostarelega taksija je čudno tiho brnel, voznik pa je naglas mrmral nekaj, kar je zvenelo kot najbolj domača melodija iz otroštva. Iz zamaknjenosti naju je priklicala hupa nestrpnega voznika za nami. »Dekleti, drobiž prosim,« je vidno v zadregi, zmedeno izustil taksist. Xara se je prva vrnila v svojo tresočo se zemeljsko lupino, si popravila lase, ki so se ujeli na vlažne od razburjenja vroče ustnice in vozniku vrnila kovance, ki so se kdo ve kako, kljub vsej zmedi znašli v njeni drobni dlani. Verjetno eden redkih trenutkov, v katerem je reagirala bolj razumno od mene. Ponavadi je bila situacija obratna …


Na ramenu sem začutila hladno dlan, ob stene ušesa pa se mi je zaletaval glas, ki je kolikor sem lahko razbrala, zvenel precej obupano. Obrnila sem glavo stran od spominov, ki so me v tistem trenutku zaboleli v samem bistvu izgubljenega trenutka in se posvetila neznanki. V polomljeni angleščini mi je poizkušala pojasniti, da je izgubila otroka. Majhnega fantka, ki je komaj hodil brez njene pomoči in kdo ve kako, je uspel ubežati ostremu pogledu skrbne mame. Daleč ni mogel priti, mi je bilo takoj jasno. Pogledala sem naokoli in ugotovila, da obrazom, ki so strmeli v naju, ne bi moglo biti bolj vseeno za to, kaj se dogaja. Vedela sem, da sem edina, ki v tistem trenutku lahko pomaga obupani. Prijela sem jo za roko in skupaj sva tavali sva med neskončnimi vrstami polnih sedežev v čakalnici. Kot obsedena sem premikala velike kovčke turistov, v upanju, da se bo za njimi skrival prestrašen obrazek. Naenkrat ni šlo več le za izgubljenega fantka. Iskala sem vse, ki sem jih v življenju izgubila. Obrazi tistih, ki sem jih pogrešala, so se nizali pred mojimi očmi in ob vsakem se je v meni prebudil delček mozaika, ki je in bo pripadal le njim. Za trenutek se mi je zdelo skoraj smešno, kako živo sem se spominjala nekaterih, ki so sicer le redko obiskali moje misli. Njihove oči, ogledala njihove duše, so me v teh trenutkih mrzličnega iskanja izgubljenega otroka, prebadala do obisti. Kot bi mi očitali, da sem jih izpustila iz rok. Da sem jim dovolila, da so odšli iz mojega življenja. Da se nisem dovolj borila zanje. Težko bi rekla, da se motijo. Vedno sem iskala ljudi, ki so v moji očeh potrebovali mojo pomoč. Napajala sem se iz občutka, da me nekdo potrebuje. Da lahko nekomu spremenim življenje. Ga rešim pred samim sabo. Ko sem v resnici jaz potrebovala nekoga, da me reši.

sreda, 29. april 2009

Diham

Včasih začnem razmišljati o tem, kaj se zgodi, ko vdihnem ... Poizkušam si predstavljati zrak, ki drsi po mojem telesu. Molekule kisika, ki se držeč za roke režijo na vsa usta in si pripovedujejo zgodbe o življenju tam zunaj. Tako zelo se jim mudi skozi sapnik, da imajo komaj čas pozdraviti stara čuvaja na vhodu v pljuča. Smešne so v tej svoji naglici, skuštrane in zariple od samega navdušenja, da se premikajo ... Včasih se počutim kot ena od njih. Drsim skozi ulice, pozdravljam obraze, čeprav jih včasih ne prepoznam, hitim nekam. Nekam pač. Vedno hitim. Sovražim hitenje. Ker ponavadi prehitevam pravi čas. In potem čakam. Kar sovražim še bolj.


Včasih razmišljam, kaj se zgodi, ko vdihnem. In medtem ko razmišljam o tem, pozabim dihati in se začnem dušiti. Morda bi morala nehati razmišljati. In hiteti. Navsezadnje povsod pridemo ob pravem času. Pomembno je le to, da ne pozabimo dihati ...

sreda, 22. april 2009

Karma

... what goes around, comes around. Amen to that.

Still?

After all this time? Afer all this shit? After all the tears I've cried? After all the lies? After all the broken promises? After all the sleepless nights? After all the empty words? After all the stolen dreams? After all this ...

Are you still the owner of my smile? Do you still manage my happiness with the way you speak? Do you still control my breathing with the way you call me baby?


Only if I let you ... And something is telling me, you're not gonna get away with it this time ...

Poslavljanje

Tako dolgo sem odlašala, da me je preganjalo v sanjah. Tako dolgo sem odganjala misli na to, da so mi slednje sledile tudi v najbolj skrite kotičke moje zavesti, trkale na moje počutje in žonglirale z mojimi solzami.

Potem je prišla nedelja. In z njo popoln trenutek, ustvarjen za poslavljanje. Smešno kako ključni momenti, ko enkrat nastopijo, nikoli niso tako težki, kot se bojimo da bodo. Smešno je, kako je vse pred tem mučno bolj kot tisti zadnji rez, ki preseka še zadnjo nitko, ki nas povezuje z nečim. Ali nekom... In prav nič smešno ni, ko se ozremo nazaj in vidimo, koliko prej bi lahko prekinili agonijo in s polnimi pljuči zadihali v nov oblak sreče.


I used to think that I can't handle goodbyes. The truth is that I'm afraid I won't be able to handle what comes after them. Guess what. I survived... And I always will.

p.s. And then you think, that life can not surprise you anymore ... You say farewell to one ghost from the past and few days later ... the other ghost calls you.

četrtek, 02. april 2009

Carpe F*** Diem

Ne vem zakaj zadnje čase okoli mene ljudje umirajo po tekočem traku. Vsakič znova me ob tem strese grobo hladen srh in vprašam se, kako blizu mi bo smrt prišla naslednjič. Ne bojim se je, bojim se le tega, da mi ne bo uspelo izživeti vsega, kar si želim. Tega me je strah. Priznam. Morda se Matilda sprehaja okoli mene, da bi mi odprla oči in potrdila to, kar vem globoko v sebi. Da vse preveč dni spustim mimo sebe brez da bi se nanje podpisala z nasmehom in iskreno zadovoljnim odsevom v očeh. Nisem si všeč, kadar brezglavo letam naokoli kot kokoš, ki je ravnokar odkrila, da jo je gospodar namenil za glavno jed družine, ki jo je prej nekaj mesecev pridno pitala. Mir. Notranji mir. Tega si želim. Wish it would be as easy as it sounds. Untill then I'm screaming from the top of my lungs: Carpe F*** Diem!