My Latest Obsession ...

sreda, 24. september 2008

Everything Will Be Ok


It took me a while, but finally I can say ... Yes, I know that everything will be ok :-) Days go by fast and love not only stays, but grows ... I should know it. Oh well, I can be such a baby sometimes. But I am growing too :-) Anyway ... Everything will be ok.

ponedeljek, 22. september 2008

Delovni 'Overdose'

Večina vas ve, da sem poletne mesece (razen ubijalskega julija) preživela z možgani na off in čivavo na straži, sredi grškega raja, kjer je čas tekel počasneje, ljudje govorili so glasneje in zvezde svetile svetleje (I should rap yes, I know :-)). Moji najbližji pa dobro poznajo tudi drugo plat zgodbe, ki se glasi: back to reality, v kateri se glavna junakinja Shia vrne domov, v objem službenih obveznosti, 15-stopinjske temperaturne razlike, nonstop zvonečih telefonov in prazne postelje. Realnost me ni le ujela, ampak tudi pohodila in nato še vsaj dvakrat pljunila name, preden je odbrzela mimo.


Odkar sem doma, sem večino časa preživela v službi. Ne pretiravam, čeprav sem nagnjena k temu, priznam ... Glede na to, da sem prihod domov preložila za en teden, je sedaj na meni, da svoje delodajalce prepričam, da sem kljub občasni čustveni nestabilnosti, vredna zaupanja, zato sem se začasno preselila v pisarne na Kranjčevi, 1x tedensko prespim tudi na Kopitarjevi. Avtomati za kavo so na obeh lokacijah človeku prijazni, sosedi malo manj, ležišča so trda, a menda zdrava. Glede na vse ure, ki jih posvečam delu, bi bilo povsem logično pričakovati, da bom oktobra bogata. Meaning: Splača se gibati v moji družbi, saj obstaja velika verjetnost, da vas peljem na kosilo :-)

Ob vseh službenih pisanjih, mi iskreno povedano zmanjka energije za prav vse ostale oblike 'besedičenja' (kar je sicer tudi glavni namen delovnega overdose-a), zato samevajo tudi stene sobe s pogledom na moje srce ... Ena mojih glavnih tolažb trenutno je ta, da so odmerki zdaj sicer manjši, a zato toliko bolj usodni. If you don't agree, please spare me the words :-) Tako.

Ratna sila Crne gore se sedaj uradno vrača na delo.

p.s. Zakaj se mi zdi, da bi bila čisto srečna na koncu sveta, z Njo v naročju, vetrom v laseh ter Toshibo in frappejem na mizi pred sabo ...

torek, 16. september 2008

I miss you ...

This sucks. Big time. I don't feel strong anymore. I might break. I might cry even harder. I might refuse to leave the bed for next 2 months. I just might. You think I am stronger than this? Why are you so sure? And why am I so vulnerable ... I miss you.

ponedeljek, 15. september 2008

Who Wants To Live Forever?

But seriously ... Who does? Bili so časi, ko sem razmišljala, kaj bi dala, da mi ne bi bilo treba umreti. Brez skrbi, tale post ne bo morbiden, niti pesimističen ali otožen. Tale post bo ena sama velika hipoteza ... Zamislite si večno življenje. Vi in edino vi ... Leta minevajo, ljudje okoli vas se spreminjajo. Vi ste isti. Mesta propadajo, gozdovi odmirajo, ljudje se poročajo, otroci se rojevajo ... vi ste še vedno isti. Zaljubite se ...

Prvič se zaveste, da ste v vsej svoji večnosti sami. Oseba, ki jo ljubite, se bo postarala tako kot so se postarale generacije pred vami. Vi pa ste še vedno isti. Bi lahko živeli s tem, da bi vsi ljudje, ki jih imate radi, ljudje zaradi katerih tudi ob neskončno težkih dnevih z nasmeškom delate drzne korake .. če bi vsi ti vaši osebni angeli, umrli pred vami? Vi pa bili še vedno isti.

Where's the beauty of eternity now? Tudi večnost je ena sama nesreča, če nimaš ob sebi nekoga, s katerim lahko deliš trenutke, ki delajo življenje vredno življenja ... And once again I realize, how lucky I am. Who needs eternity, when I have Love ...

p.s. Včasih me je težko razumeti, a mislim, da sem opravila z razlaganjem, zakaj čutim, kot čutim. I just do. In naenkrat vsakdanje banalnosti niso več tako pomembne...

sreda, 10. september 2008

Prvi korak

Vedno sem trdila, da je pisanje moja terapija. Ponavadi, kljub izraziti kozorogovski trmi, ne vztrajam pri nečem, kar ni resnično ... Tako bo že držalo, da so besede, ko v meni vre od čustev, največkrat moje rešiteljice. Sploh ko vsaka celica mojega telesa hrepeni , kriči po tem, da bi objela Njo. Minila sta dobra dva dneva in priznam, da me večkrat prime, da bi se zaprla v sobo in se drla, dokler telo ne bi fizično klonilo. Načeloma med bližnjimi veljam za močno...Načeloma. Trenutno se počutim predvsem šibko. In tako samo. Čeprav nisem. Če bi trdila da sem, bi delala krivico vsem, ki mi vsak trenutek stojijo ob strani...Nisem sama, a dejstvo je, da je to le moja bitka.

Težko je razumeti, kakšna nevihta divja znotraj mene. Kako intenziven je prepir med mojim srcem in glavo, ki vlečeta vsak na svojo stran, svojeglavo, slepo eden mimo drugega...Pojdi...Tvegaj. Ostani...Ustvari nekaj. Pojdi. Ostani...

Zavedam se, da imam dve možnosti. Lahko se vdam pesimizmu in naslednja dva meseca preživim kot senca same sebe, ki se ponoči izgubi v neutolažljivem joku ali taisto obdobje vzamem kot priložnost za rast ... Za oblikovanje kotička, ki bo le najin. Where there will be no place for goodbyes anymore ... They are draining me out... I officially dislike them. Period.

Resnično si želim zbrati zadnje kančke moči in se spraviti skupaj. Občutek, ko se moja sicer optimistična narava bori za vsak nasmešek, vsak sproščen vdih in spontan vzdih zadovoljstva, je vse prej kot prijeten in bojim se, da bi mi sčasoma prešel v navado. Tega si ne želim. Želim si spet biti tista Mojca, ki se je na Kreti poleg Nje zbujala in hodila spat z nasmeškom na obrazu. Prvi korak do tega je, da vso tesnobo, ki me trenutno tišči v prsih, zlijem ... kam drugam, kot sem - v Sobo s pogledom na moje srce. Za vse tiste, ki ste uspeli ta post prebrati do konca, hang in there with me ... I made 1st step, now I have only 72 to go. Wish me luck. Thank you.

torek, 09. september 2008

Home ... I guess

All good things come to an end or what it is that they say? Tako. Shia je doma. Nadaljnjih nekaj dni je ne sprašujte kako je, pa bo vse v redu ... Saj bo minilo. Navsezadnje je Shia "trpežna živalca" in ima tudi doma okoli sebe ljudi, ki jo imajo radi. One lucky b*** she is ... And she knows it :-)
And after all, 20th November is not that far away ... Right??!! Right.