torek, 30. oktober 2007

The Tales Of Her Eyes


If I Want To know about
The tales of ancient history,
All I need to do Is read
them from your eyes.

Full of grace and warmth
They reveal the mistery
The passion of real heroes
Comes alive With no disguise.

For all the things that ever hurt you
For everything that makes you smile,
I'm here to read your dreams
And make them last awhile…

What I Want Is What I Need

Pa smo spet tam. Ura je 2 zjutraj in ko sem že bila prepričana, da bom po dolgem času mirno in dokaj zgodaj zaspala, se je v meni zopet oglasil nemir. Tole postaja notorično. Najhuje je, da ne vem, kako se "problema" lotiti. Pred spanjem pijem melisin čaj, poslušam pomirjujočo glasbo, obdajam se z lepimi mislimi in ovijam s prijetnimi materiali. Pa nič. Moja glava se noče umiriti.

Je to tisto čemur se reče hiperaktivnost? Je to neutrudljiv um nekoga, ki ima v glavi miljon idej in kar naprej občutek, da mu bo zmanjkalo časa, da jih vse uresniči? Dvomim. Ker potem bi v tem trenutku dokončevala scenarij, delala kolaže in popravljala besedilo plesne božične predstave. Ali pa vsaj razmišljala o tem, kako bi lahko čim bolj dodelala zadnjo pesem, v katero toliko ljudi polaga svoje upe. Med njimi tudi jaz.


Namesto tega, pišem blog. Zakaj? Zato, da bi si ustvarila občutek, da me ob tej zgodnjo pozni uri nekdo dejansko posluša .. Sem obsedena s pozornostjo? Moram neprestano imeti občutek, da se nekdo ukvarja z mano? Mogoče.

Počasi postajam utrujena od pisanja. Morda zato, ker ponavadi pišem ponoči in ker ne pomnim kdaj sem nazadnje zaspala še danes in ne že jutri. Utrujena postajam od razmišljanja, kaj bo, kako bo, s kom bo, zakaj bo in kaj bom če ne bo .. Ko pade tema se aktivira milijon malih možičkov v moji glavi, ki vsak na svoj konec vpijejo:" Zbudi se, razmisli o tem! Kaj si mislila, ko si se odločila za to? Kako boš rešila ono zagato? Si prepričana, da si tokrat ti na potezi? Sploh veš kam greš?"

Tišine. Želim si tišine. V sebi. Vsaj za nekaj dni. Da si odpočijem od hrupa. Želim si toplega objema, pogleda, ki odžene odvečne besede in dotika, ki me zaziblje tja, kjer že nekaj časa nisem bila. Želim si v Grčijo. I want it and I need it ... Somebody get a boat, I'm all packed up ...



ponedeljek, 29. oktober 2007

This Week's Perfection - Her

Moram priznati da dekleta, ko je prišlo na sceno, nisem preveč marala. Zdela se mi je slaba kopija kolegice Spearsove in čeprav je imela na prvem albumu kar nekaj uspešnic, bi jo brez težav spregledala na glasbeni sceni. Potem pa je prišel njen drugi album Stripped and I fell in love with her music in a second ...


Vse kar je sledilo temu me je le vleklo še globje v občudovanje do damice s katero si nažalost deliva le letnico rojstva. Pred kratkim je v prodajo prišel njen prvi parfum in reklamo zanj enostavno morate videti ( link do reklame: http://www.youtube.com/watch?v=4BdXd7aRyF4 ). It will make you fall in love with her too!!


Ladies and Gentlemen I give you : Christina Aguilera ....



p.s. Fotki sta z njene uradne strani www.christinaaguilera.com

One Step Closer To Beggining

I call this:
When Secret Starts To Eat You From Inside ...
Or maybe :
When I Start To Get An Idea, That All Of My Alteregos Don't Get Along As Well As I Thought After All ...

p.s. Where's Andy Warhol when you need him.. Would love to have a chit chat and ask him what the hell was he thinking about when he made his first Pop Art ...

sobota, 27. oktober 2007

Mistiko

Danes vam nečesa ne bom povedala. Povedala vam ne bom zato, ker je skrivnost. In skrivnosti se ne deli, saj potem izgubi svoj namen. Izgubi se ščemenje v trebuhu, ko nanjo pomisliš, izgubi se pomenljiv nasmešek, ko se pogovar začne vrteti okoli nje, svoj čar pa izgubi tudi pogled ki sladko skrivnost seva na vse strani in buri duhove sogovornikov. Skrivnost me dela srečno. In opravičujem se, ker bom danes sebična in jo bom obdržala zase.


Morda bo jutri drugače ... Skrivnost ne bo več skrivnost in znan bo postal razlog za mavrico pod katero stojim, sončne žarke, ki pronicajo skozi moje telo in ptice na katerih krilih letim. A ne danes. Danes bom skrivnost napojila s toplim kakavom, jo zavila v mehko odejo in ji zapela uspavanko, ki jo razume le ona. " K se skeftomai mou asteri ... sinehia. Sagapo.."

sreda, 24. oktober 2007

Ko 50-krat doživiš prvi poljub

Zadnjih nekaj dni sem malo v leru. Morda je to zato, ker sem dobesedeno začela živeti ponoči in se moje telo malce upira novemu bioritmu ali pa zato, ker je pač jesen. Vse se umirja. Vse se pripravlja na zimske mesece, ki bi jih iskreno povedano, sama najraje prespala. Od nekdaj. Kljub temu, da imam takrat rojstni dan, kljub Božiču, Novemu letu, maškaram in ostalim rajanjem.


In ko tako, po tem ko opravim vse službene dolžnosti, napol "vegetiram" v domačem kraljestvu, mi po glavi rojijo take in drugačne neumnosti. Med njimi tudi zadnje čase preveč banalno rabljena beseda "ljubezen". Sama jo imam rada. Ljubezen samo. In ona ima večinoma rada mene. Z menoj nikoli ni delala v rokavicah. Vedno je bilo vse ali nič. Vsakič znova. Z vsakim poizkusom je bil najin odnos bolj globok, intimen, brezpogojen. Navezali sva se druga na drugo. Sčasoma ena brez druge nisva mogli. Zato se je verjetno tudi vrnila. Da me pozdravi in preveri, če sem še vedno zaletava kot nekoč, če še vedno s polnimi pljuči vdihujem njene hlape, o njej pišem pesmi, zgodbe in rišem grafite na stene svojega srca. Nisem je razočarala. Še vedno je moja muza.


Pred nekaj dnevi smo imeli pri nas po dolgem času spet tak mini pidjama party. Jakob, mlajša sestrica in moja malenkost z vsemi alter egi, smo se "počili" na družinski kavč in si pogledali prvi film, ki sem ga naročila na iTVi-ju ( neke vrste online videoteka, ki ti na dom pošilja želene filme, v tujini precej razširjena pri nas niti ne še). Naslov filma ... 50 first dates. Naslov, ki lahko hitro zavede, da gre le še za eno holivudsko patetiko, ki nas pripravi do tega, da nas zasrbijo prsti da bi v ekran (plazma gor, plazma dol) vrgli najtežji pepelnik z mize ... In to poln! A ne pri tem filmu...



Zamislite si, da se vsak dan zbudite v svoje življenje na novo. Vsak dan živite isti dan na milijon načinov, z ljudmi, ki ste jih morda dan prej že srečali, a se jih ne spomnite ... In potem srečate nekoga, v katerega se zaljubite. Ta dan ... Jutri se ga več ne spomnite. On pa vas se ... In sicer tako močno, da je pripravljen do konca življenja vsak dan znova poskrbeti, da se boste zaljubili vanj. Drew Barrymore in Adam Sandler sta naju spravila v jok. Naju z Jakobom seveda, dežurni jokici pač, nimaš kaj... Film se me je dotaknil. Oziroma dotaknila se me je ideja o ljubezni, ki se vsak dan znova rodi ... Tako si jaz predstavljam večno ljubezen. Vsak dan znova se v človeka zaljubimo. Vsak dan znova se za nekoga trudimo. Vsak dan znova najdemo 5 stvari, ki so nam na človeku neznansko privlačne in ravno toliko takih, ki nas spravljajo ob živce ... Morda zveni naporno, a je vredno vsega truda, če lahko zato vsaj 50-krat doživimo prvi poljub ...

ponedeljek, 22. oktober 2007

This Week's Perfection - Her & Him

Ravnokar sem ugotovila, da sem prejšnji teden "zagnojila" in pozabila pripeti tako ženski kot moški obraz tedna. Shame on me! Človek bi si še mislil, da sem bila tako zaposlena, da sem pozabila na popolne podobe zvezdniških obrazkov :-). No ja, sem. Priznam. Zato tokrat izjemoma predstavljam oba obraza skupaj. Njo in Njega.




Ona je lastnica enega najbolj nežnih obrazov ever, on pa se lahko pohvali s potezami, ki le redko koga pustijo hladne. Ona je Audrey Hepburn, on pa Keanu Reeves. This Week's Perfection Her&Him ...


Kdo ve, morda pa bi se, če bi se poznala in živela v istem obdobju, ujela ... :-)

When A Kiss Steals A Dream Away

Ja, ne ... Kaj se zgodi, če človek 14 dni spi le po 3-4 ure dnevno, se neredno prehranjuje in živi milo rečeno"napeto"? Zlomi se. Zato se na deževen dan popoldne uleže v varno zavetje svoje postelje, da bi nadoknadil luknjo v spancu in si vsaj za nekaj naslednjih dni privezal "dušo" ... Zbudi se nekaj ur pozneje, z relativno spočitim telesom a razrvano psiho ...

Kaj pomeni, če v sanjah nekoga poljubiš? Nekoga, ki ni tujec, a hkrati tudi ni oseba, ki jo vidiš vsak dan. Pa bi jo morda rad. Sama sem po takih sanjah popolnoma odsotna in zmedena. Zakaj poljub? Zakaj ta oseba? Zakaj v sanjah? So sanje zato, da se uresničijo? Vedno?



Moja radovednost mi ni dala miru, zato sem z okusom Bebe čaja na ustih odprla Veliko sanjsko knjigo in iskala ... Poljub ... Razdelitev me je zmedla v sekundi. Knjiga starih modrosti namreč pravi takole: Dati poljub čedni samski osebi- zanesi se na prijatelja, dati poljub grdi samski osebi - močno se boš motil ... Potem je tukaj še poljub oženjeni osebi, ki pomeni neprijetnosti, ki se jih ne moreš izogniti ter poljub osebi *******, ki ti sporoča da te bodo prijatelji zapustili. Seveda mi ni bila všeč prav nobena izmed razlag, spoh zato, ker je ta oseba iz mojih sanj nekje vmes med vsemi temi navedbami ... Pa sem spet na začetku.

Morda imam končno preveč časa in se ukvarjam z bedarijami. Super. Še vedno mi je najbolj všeč tista razlaga, ki pravi da v sanjah podzavestno izživljamo svoje resnične želje. Potem je verjetno čas, da grem z nekom na kavo. Da razčistim :-) Morda celo s poljubom. Preveč časa imam. Res.

sobota, 20. oktober 2007

Room With A View Of Your Heart


Sašo me je prosil, če lahko prilimam še kakšno svojo pesem... Kot njegova "muza", mu seveda rade volje ustrežem :-). Tale je ena mojih najljubših in najbolj osebnih. Po njej sem nekako poimenovala tudi svoj blog ...

~ Room With A View Of Your Heart ~

Afraid of empty cell today,
With air so chilly and so chained,
I paint one for tomorow's luck,
Where walls are tender, thin and flamed.

Peaceful place it is,
with something bangin on the door,
It's panic of another yesterday
that I again decide to ignore.

On the edge of stormy shack ,
a »perfect for eachother« bell,
Happy and addictive sound
checks me into our »ment to be« hotel …


I wanted a room with a view of your heart,
Your love in a frame as a fine piece of art.
Your touch as a blanket,
For breakfast your smile,
I got a room with a view of your heart …


Peaceful place it is,
with a breeze on the other side of the door,
It's only one more tear of joy
that I just can not yet ignore.

I let it in I close my mind,
again »perfect for eachother« bell,
Silent yet extremly sharp
checks me into our »ment to be« hotel …

I wanted a room with a view of your heart,
Your love in a frame as a fine piece of art.
Your touch as a blanket,
For breakfast your smile,
I got a room with a view of your heart …

We wanted a room with a view of our hearts,
our love in a frame as a fine piece of arts.
Eachother's touch as a blanket,
For breakfast our smiles,
We got a room with a view of our hearts …


četrtek, 18. oktober 2007

Kočevska Rapsodija

Kljub temu da sem "djevojka se sela", da mi gre Ljubljana včasih na živce in kar naprej hrepenim po menjavi okolja, se le stežka odpravim na iskanje same sebe izven objema mestnega okolja. Ne vem, morda se bojim, da bom medtem kaj pomembnega zamudila, izpustila več kot potrebno uro, ki bi jo sicer posvetila pisanju, ipd. Čudna sem pač. Get used to it. It's my style...

Potem pa pridejo trenutki, ko zlezem iz te svoje predvidljive lupine in se odpravim na kosilo v Kočevje. Kar tako? Seveda ne! Na kosilo k "tašči" in "tastu" :-)

V noči s sobote na nedeljo nisem pretirano veliko spala (geez, tell me what's new!?), a sem bila kljub temu ob deset nič nič ready steady go - kot ponavadi ( Jakob brez komentarjev prosim:-)) ... Za vse tiste, ki ne poznate Petra, moje najljubše "lezbijke", poleg Jakoba seveda ;-)), naj povem, da ob njemu človek težko ostane slabe volje. Ko sem se usedla v njegovo srebrno puščico in so mimo mene bežale znane ulice, ovinki in obrisi stavb, sem se zavedla, da se kar naenkrat počutim lažjo. Mojco, polno obveznosti in skrbi, sem pustila za sabo. Ob vstopu na obvoznico sem jo videla le še, kako maha za ovinkom, nato je izginila. Ostala sva sama. Shia in Vili :-)




Shia in Vili sta par. In ravnokar se peljeta na obisk k njegovim staršem. Le ti se izredno veselijo obiska bodoče snahe. Kako tudi ne, ko pa se dekle vsakič znova pred snidenjem ustavi na bencinski črpalki in kupi njuno najljubšo čokoladno bonboniero ( always works!). Tokrat bo njun obisk še toliko bolj poseben... Kosilo bo namreč prvič za vse kuhala babica. Babica za katero Vili večkrat z veseljem pove, da ima v življenju celo uro in 36 minut delovne dobe :-) (Moram res posebej poudariti, da je ženska moj idol? ;-)) Shia niti pomislila ni, da bi za potrebe nedeljskega kosila spremenila svoj stil oblačenja. O takih stvareh ponavadi razmišlja Mojca, ki pa sta jo z Vilijem tokrat pustila doma.


Tako se je Shia v Kočevje pripeljala v frfotajoči zlati kiklici, črnem puliju z nesvetlečimi črnimi koraldami okoli vratu, poljubčkala "taščo" in se vsedla h kosilu s svojim Vilijem. Babica pa je modro molčala. Vse do glavne jedi... "Kaj pri vas nimate "peglezne", da tak zmečkana okoli hodiš?" Shii so se usta razlezla v nasmeh. Rada ima izzive. Besedne še prav posebej. Na jeziku je že imela pripravljen komentar: " Se opravičujem, danes sem sicer imela namen obleči prav tako domačo haljo, kot jo imate vi, a nažalost niso imeli moje številke"... Na srečo se je takrat v njeno glavo za nekaj sekund prikradla Mojca in babico rešila pred sarkazmom. "Imamo imamo, a to krilo mora biti zmečkano ..." Sledil je nasmeh za milijon dolarjev in menjava krožnikov. Shia in Vilijeva babica:round 1, 0:0. Vili se je muzal za mizo, Shii pa je igrica parov postala všeč in je razmišljala kako naj prime "lubija" za nogo in ga spravi v zadrego pred mizo polno bližnjih sorodnikov :-) Po popitem kozarcu rdečega vina, okusni glavni jedi in dišeči kavici je bil čas za round 2. "Te perle se nič ne svetijo ... Ko sem bila jaz majhna, smo imeli take prave, lepe in bleščeče..." Shia je med prsti kolikor se je dalo ponosno vrtela kroglice iz priljubljenega Helmut&Maximiliana: " Ja, te so pa kar plastične ..." Shia in Vilijeva babica: round 2, 0:1...

Kot vsak skladen par, sta tudi Vili in Shia začutila, kdaj je bil skrajni čas, da skočita na kavo do njegove sestre... Po obveznem domačem Jaegru in prijetnem chit chatu z Jano in njeno malo manekenko Nejo je bil čas za vrnitev na fronto. "Vili, zdi se mi, da me tvoja babica ne mara..." je Shia potožila preden sta se z Vilijem poslovila od "tašče" in "tasta". "Ne, ne. Ona je pač taka, ne sekiraj se." A Shia ne prenese, če je kdo ne mara. Sploh ne po tem, ko se je ves dan trudila, da bi se čim bolj vzorno obnašala.



Preden bosta zapustila Kočevje, bo babica podlegla njenim čarom in skupaj s "taščo" in "tastom" mahala za srebrno puščico, z nosom obrnjeno proti Ljubljani. Pa pika! Nekoč sem omenila, da v mojem življenju naključja ne obstajajo. Še vedno sem tega mnenja. Ponavadi mi življenje na pot pripelje ljudi, ki me, ali takoj osvojijo, ali pa po ne preveč obetavajočem začetku, popolnoma presenetijo. Vilijeva babica, spada med slednje.



Medtem ko je zavijala dobrote za svojega vnuka, je babica vsake toliko sumljivo pogledovala proti Shii. Ta je prav tako zabodeno gledala vanjo. Potem se je zgodilo nekaj, česar ni pričakoval nihče. Ko je šla po dodatne vrečke za vse dobrote, se je sprehodila mimo Shie, stegnila roke, jo vščipnila v tazadnjo in pomežiknila. Shia je skoraj pogoltnila koralde, s katerimi so se med čakanjem igrale njene ustnice. Se je to res zgodilo, ali jo je daydreaming odenesel stopničko previsoko??? ( Kar se ne bi zgodilo prvič ..) Babica jo je pogledala še enkrat, se ji nasmejala in ji pokazala naj pride bližje. "Pridi, bova midve še enega spili!" Shia bi brez težav pogrešala še en kozarec rdečega vina, a priložnosti za spravo z Vilijevo babico ni smela spustit z rok. "Seveda, kar nalijte. Bova nazdravili ..." S skremženim obrazom in dušo, ki se je na ves glas smejala, sta spili še en deci. Vino miru. To je bilo to. Vino miru.


Malce okajena a zadovoljna Shia, se je poslovila od "tasta" in "tašče", Vilijevega dedka in nato še babice, previdno in v pripravljenosti, da bo stara gospa zopet kam stegnila roko. " Se vidimo, čimprej spet pridita!" Bova. Z litrom rdečega in pravimi koraldami.


Bližje kot sta bila Ljubljani, bolj sta se zavedala, da je bila nedelja v Kočevju posebna. Preden sta tik pred mestom ob avtocesti pobrala Petra in Mojco, sta se ustavila še na bencinski črpalki. Shia si je kupila prvo škatlico cigaret ever, Viliju pa vžigalnik, da ga ne bo vedno iskal med sedeži srebrne puščice. " Fajn je blo tole dons. Igranje tvoje punce je prov zabavno!" "Ja, dobra vaja za to, če bomo mogl enkrat zaigrat poroko. Jakob bi bil zihr za to, da bi nosu rožice. Sam jst tut hočem vlečko ..." Na radiu je na vse grlo drla Sonique, Vili je stopil na gas, Shia pa je v majhen predalček torbice skrila Kim Slim, da jih Mojca ne bi takoj našla. Nekateri dnevi se prehitro končajo ...


sreda, 17. oktober 2007

Nova Mreža

Danes se je vrnil Stane. Majhen, črn, z vsemi dvanajstimi nogami in karakterjem prestrašenega zajčka sredi obljudenega vrta. Stane je pajek. Moj pajek... Rada verjamem, da je udomačen in po stenah plete mreže le zame. Ko sem tako malo čez polnoč, s kozarcem rdečega vina in stopljeno mlečno čokolado v ustih, čvekala z nekom, ki bi se ga glede na preteklost verjetno bilo bolje izogniti, me je prešinilo, da je bil današnji obisk Staneta, pravzaprav zopet nekakšen Deja Vu ...

Spodnja zgodbica, je nastala pred dobrim letom ali celo več. Ponoči seveda.


Oči se mi vztrajno zapirajo … Nisem zaspana, ne spim, ne… Misli švigajo za zaprtimi vekami, ki drhtijo v soju lune. Obrazi, besede, nasmeški, dvoumni pogledi, zmeda v utrujeni glavi in nato zopet nič… Tema. » Lahko noč, » zaslišim s hodnika. Pajek je, ki se mu mudi z enega konca stanovanja na drugega. Čakajo ga še trije obroči lepljivo svilnate mreže, pribežališča, katerega brez slabe vesti, vsako soboto pogoltnemo s cevjo sesalnika. Ves njegov trud izgine v nekaj sekundah med drobci prahu, drobtinami redilnih razvad in mehkimi dlakami našega psa. Nečasten konec umetnine narave …

Ne razumem jih … pajkov. Vsako nedeljo začnejo znova. Pletejo, lepijo, živijo kot da se nič ni zgodilo. Za trenutek jih zasovražim. Kako jim uspe? Kje najdejo energijo za to zaznamovajoče Sizifovo delo? Ne maram jih, se odločim in zato ne odzdravim. »Lahko noč, » ponovi krhko bitje. Obrnem se stran. »Kar ignoriram, ne obstaja. Sploh pa ne mislim še zaspati, kaj si ta členonožec predstavlja?« usta se mi izdajalsko raztegnejo v črno luknjo brez dna, veke težijo ena k drugi … ne! Noč še ni dovolj temna, postelja ne dovolj mehka in … aaa … zazeham … šibka sem. Čar obljubljene dežele okoli mene počasi spleta mrežo, udobnejšo od tiste, v kateri ležim … iz rok izpustim vse težke misli, ki z gromkim pokom padejo na tla. Nihče se ne zbudi … Počasi me odnaša prijetna omotica, podobna tisti, ki zaznamuje večer po treh popitih martinijih. » Lahko noč«, še tretjič ponovi pajek. Ne zna odnehati … Stegnem roko in nesrečneža z močnim udarcem naslikam na steno! » Lahko noč, » odzdravim kupčku prepletenih nog in zaprem oči … Jutri je nov dan, čas za novo mrežo …


sobota, 13. oktober 2007

Waiting On A World To Change

Ko sem bila majhna, sem želela rešiti svet. Začelo se je z žogico Marogico in pihanjem v tranzistor, nadaljevalo s histeričnim kričanjem v televizijski ekran med gledanjem Male morske deklice in opozarjanjem le te, naj nikar ne nasede zlobni Uršuli, ki ji je hotela ukrasti glas, končalo pa s tuhtanjem, kako bom rešila zakon svojih staršev, njiju oba in vsakega posebej.

Zdaj sem velika in na trenutke še vedno želim rešiti svet. Edina stvar, ki se je spremenila, je moj pogled na celotno situacijo, ki je precj bolj realen kot je bil pred 15 leti. Morda zaradi tega včasih ob omembi kakšne katastrofe le skomignem z rameni in grem naprej. Ni mi vseeno, a ne dovolim si razmišljati o tem. Enostavno človek z leti spozna svoje meje in se nauči, kdaj mora nehati in za kaj se je vredno boriti. Sama imam s tem občasno še probleme. Nerešljivi primerki , ki se nočejo spremeniti, čeprav bi s tem rešili večino svojih problemov in diplomske naloge o tem, kako izbrati čim bolj nemogoče, nedosegljive cilje, so moja specialnost. Za njih se odločam zavestno z nekakšnim čudnim okusom na ustih. Morda imam le rada izzive ... To bo to.

Tegale posta se nisem lotila, da bi na glas opevala svojo željo po boljšem jutri. Lotila sem se ga z namenom, da bi ujela razpoloženje, ki je danes zvečer vladalo v Ljubljani ... Kako nemočno sem se počutila, ko sem se sprehajala mimo Globala, mimo vseh tistih sveč, rož in žalujočih ljudi, ki so želeli opozoriti na to, da današnji svet drvi nekam, kjer se nesporazumi rešujejo s smrtnimi udarci in mladost kaznuje z usodnimi ukrepi. Sovražim občutek nemočnosti. Ne prenesem ga. Danes se mi je Ljubljana zamerila. Spat se odpravljam z grenkim občutkom, da se okoli mene dogajajo slabe stvari, na katere nimam vpliva ...


Želim si, da bi bila spet majhna punčka. Na puhastem oblačku bi letela nad vsem in verjela, da lahko rešim Svet.

petek, 12. oktober 2007

This Week's Perfection - Him


Khm khm :-) Sicer ga je v 80-ih, kot član skupine Motley Crue, nekaj "biksal" s frizuro


WTF was he thinking?? ( na levi)

... in v 90-ih hodil z malce banalno Pamelo Anderson, ampak do 21. stoletja smo mu vse oprostili... Ker je pač Tommy Lee :-)



(foto by: Steven Lippman)

Živalski, pristen, odštekan, malce zmeden a pri vsem tem neustavljivo privlačen :-)

četrtek, 11. oktober 2007

Čarovnica

Oblak skrivnostne megle ..
V očeh vre besna strast.
Le trenutek sladke šibkosti
Že moja duša je tvoja last.

Navidez roke vklenjene,
Dih le zate zadržan,
Misel obsedena z naslado,
Dotik za tvojo kožo le izbran.

Začaraj me … da goriš priznaj,
Razgali zdaj me do obisti
Ni poti nazaj …

V prsih skeleč obup,
Besede ; topel prah …
Izgorevam v tvoj poljub.

sreda, 10. oktober 2007

This Week's Perfection - Her

Dragi moji, verjeli ali ne, tole je že tretji ženski obraz izbran s strani moje rastoče malenkosti. Ne vem kako naj čimbolj pristno opišem prvo pravo platinasto blondinko, brez da bi zvenelo poceni in že vsaj milijonkrat slišano.



"She wants to be loved by you, even though her heart belongs to her daddy and diamonds are her best friends ... "




Marilyn Monroe. Ko otroškost sreča neizmeren seksapil ... takrat se lomijo srca :-) Še danes.

Nostalgija

Ko te zvok trobente v tisočinki sekunde spomni na tisto noč. Ko te izbran visoki ton oblečen v hrepenenje zbode tja, kjer že dolgo nihče ni bil ... Potem se zaveš, da živiš s tem trenutkom, vžganim v desni kot vsakega lista knjige, ki jo pred spanjem vztrajno odlagaš na nočno omarico.

Če boli, pomeni da je resnično. Če boli, pomeni da je še in vedno bo tam. Bližje kot si misliš. Bližje kot si verjetno želiš, da bi bilo. Mora boleti. Čisto malo. Zato, da te spomne, da se je nekoč, tam daleč nekje, nekdo dotaknil tvojih misli, objel tvoje strahove in zaplesal s tvojimi sanjami.



Nocoj boli. Želim si, da bi trobenta nehala igrati, a jo vseeno navijem do konca. Naj nocoj boli. Da bo občutek da živim, jutri močnejši.
p.s. Ko so taki trenutki potrebni, zato da se zavem, da sem srečna, ker čutim ...

ponedeljek, 08. oktober 2007

Pregrešne Olive


Zdi se mi, da sem spet grešila. Tokrat z zapeljivo okroglimi, nevsiljivo zelenimi in simpatično grenkimi ... Olivami. Obožujem jih. Resnično.

V martiniju ...

Ali brez ...


Zgodilo se je že, da sem s "polnim lončkom" odšla v intimni objem svoje sobe in se zjutraj zbudila ob "praznem kozarcu polnem "koščic". Vse je dišalo po njih. Če si jih nekaj časa ne privoščim, je njihov okus, ko končno popustim želji, toliko bolj izrazit. Zato se jim včasih upiram dokler si vsaka celica mojega telesa ne želi grenko trpkega okusa zrelih sadežev...
p.s. Sprašujem se, zakaj ravno olive? Ko pa na svetu obstaja toliko manj škodljivih razvad ...

nedelja, 07. oktober 2007

BEBA

Ko ima človek po dolgem času preveč časa, začne razmišljat. Ponavadi se mu po glavi sprehaja mali milijon neumnosti, dvomov in vprašanj glede stvari, ki so že zdavnej passe, ad acta, finito ali kakorkoli že hočete. Ponavadi.

Jaz rada razmišljam o preteklosti. Ne vedno. Le takrat, ko dobim občutek, da sem neko stvar že videla, doživela, občutila in prebolela. Takrat začutim ob sebi ljudi, ki jih nikoli nisem poznala. Največkrat je to moja babica po očetovi strani, Beba. Izjemna kreativka, ena prvih slovenskih modistk, tako talentirana, a hkrati nesrečna... Ne vem, zakaj se vrtim okoli nje. Prebiram njene spominske knjige, z nežnostjo si ogledujem njene stare molitvenike, z žarom v očeh si natikam njene čipkaste rokavice previdno, da ne bi moji nerodni prsti naredili luknjo v preparel material.


Božena Tuječ, piše na prvi strani potnega lista. Papir diši po starem. Švica, Nemčija, Češka, očitno je tudi njo nekaj vleklo v tujino...


Bila je svetovljanka. "Izredno lepa in markantna", jo je opisal legenda med slovenskimi fotografi Stane Jerko, ko sva sedela na kavi sredi Ljubljane in občudovala njene slike, ki so nastale malce po rojstvu mojega očeta. "Poleg portretov družine, sem slikal tudi kar nekaj njenih klobukov. Imela je prefinjen občutek za stil in pri njej je pokrivala kupovalo kar nekaj ljubljanskih gospodičen." Božena ali Beba, kot so jo klicali ljubkovalno je delala klobuke. Ne kakršnekoli, temveč klobuke, ki jih je nosila celo sama princesa Margareta in prva dama tedanje Jugoslavije Jovanka Broz... Še vedno nekaj modelov čaka v kleti, skrbno spravljenih v škatle na priložnost, ko jih bo nekdo primerno ovekovečil ... Vključno z rokavičkami ... same čipke. Imela je tako drobne roke, a zato toliko večje prsi (nekaj pa le imam po njej :-)) ...


Ko sem pred dvema letoma iz gole radovednosti brskala po stari skrinji sem našla dolg čop iz pravih las. Izkazalo se je, da je ko je bila nekje mojih let, nosila umetni čop. In da je bila stvar še bolj strašljiva, je bil čop iste barve kot moji lasje ... Ko si ga danes včasih nadenem se spremenim v drugo osebo. V drugem času.

Večkrat razmišljam, kako lahko pogrešaš nekoga, ki ga nisi niti poznal? Jakob, eden tistih, ki razume te moje ekscentrične izpade in ne zažene panike, ko prekinem pogovor in se zaderem: "Deja Vu! To sem sanjala, v tej situaciji, natanko isti sem že bila in vedela sem, kaj boš odgovoril!" je verjetno še najbolje razložil, kako se počutim, ko razmišljam o Bebi. Žal mi je, da nisem bila del njene zgodbe. Da nisem imela priložnosti preživeti časa z njo. Da ji nisem mogla zaupati svojih načrtov in da mi ni mogla reči, da se ji zdi, da me razume in da se je ona nekoč počutila isto.



Beba je bila edinstvena a menda precej nesrečna ženska. Večkrat slišim, da ni bila ustvarjena za tisti čas in da preprosto ni mogla biti srečna ... Zaradi kontinuiranega nespametnega ravnanja s svojim telesom in utapljanjem žalosti v različnih substancah, je stara komaj 52 let, umrla v drugem nadstropju Gastro klinike v Ljubljani. Ko je pred dvema tednoma moj oči ležal v isti stavbi le nadstropje nižje ... Sem doživela deja vu. Deja vu, ki se nikoli ni zgodil, deja vu, ki je prišel kot opozorilo, da je čas za spremembo.
Še vedno mi v ušesih odzvanja stavek Bebine prijateljice iz mladosti, dubravniške gospe Enje, ki je medtem nažalost že pokojna... Nekega večera je na terasi hiše, ki je stala ob naši vili na Krku, medtem ko sva s sestro, obe še mlečnozobnici, mlatili domače piškote in mencali ker naju je zaradi žab vse srbelo, počasi in z žalostjo v glasu rekla: " Ko bi le bila vajina babica še živa... Oboževala bi vaju. Vedno je govorila, kako si želi vnukinj. Bili bi najlepše oblečeni punčki daleč naokoli ... "
We're fine ... Beba pa tudi verjetno. Upam da je, tam kjer je, srečna ...

Blow

Yup, it really happend...
Don't get used to it ... even though cigarettes can be so damn sexy sometimes!
p.s. Kajenje v nosečnosti škoduje zdravju otroka. Good, I'm safe :-)
p.p.s. Lona hvala za sliko!! Pa ne okol govort ;-)

petek, 05. oktober 2007

Fetish All The Way

Ok. Recimo temu, da cenim mnenje svojih prijateljev. Recimo tudi, da svojega bloga ne bi šla spreminjat za nikogar drugega. Recimo za konec še to, da mi le prijatelj lahkoo reče, da ga je moj post razočaral in dolgočasil :-) To še toleriram. Ok. To je rešeno. Zdaj pa lepim na "Room With A View Of My Heart", spremenjen blog o fetiših. Ker je On tako želel, LoL.

Včeraj zvečer sem na Martinem blogu ( ja spet, očitno je zadnje dneve to prostor, kjer najdem navdihe :-)) občudovala sliko 10-letnega fantiča, katerega majhno bučko so obdajali tako krasni lasje, da sem dobila kurjo polt. Dobesedno. Lasje vsakič znova pritegnejo mojo pozornost. Največkrat, če so skuštrani. Zakaj? Who knows??? V glavnem, moja fascinacija z naglavnim okrasjem me je pripeljala do zanimive teme. Fetiši.




Izraz fetiš seveda izvira iz francoske besede "fetiche" ( kdo drug pa bi si lahko spomnil besede, ki zveni tako "ah in oh take me now" fukiš) in pomeni predmet, ki ima na nas nek nadnaraven, nerazrožljiv učinek, ki deluje vedno in povsod. Največkrat se ga uporablja povezanega s seksualno dražljivostjo. Po domače, fetiš je nekaj, kar "nas rajca", vedno in povsod. Tudi če cel teden skupaj nismo spali, če nam že umivanje zob pred spanjem predstavlja izziv non plus ultra, fetiš ima na našo psiho tako intenziven učinek, da nas v nekaj sekundah spravi "in the mood" pa čeprav smo na pol mrtvi.


Sama se s fetiši nisem pretirano ukvarjala, dokler nisem opazila, da obstaja stvar oziroma del telesa, ki pri meni vedno in povsod "pali". To so lasje. Pa ne kakršnikoli in ne prosto posejani po celem telesu ( oh god please no :-S) temveč naglavno okrasje, ki naj bi bilo čim bolj skuštrano :-) Don't ask me why, ampak meni je to seksi. Jutranje "I just woke up" frizure ... Yum Yum Yum. Če grem lahko človeku s prsti skozi lase, sem v nekaj sekundah pripravljena na vse, ne glede na to kje, kdaj in kako :-)


Druga stvar, ki mi lahko v sekundi naredi mehka kolena, so oči. Če bi bilo po moje, bi naokoli hodile le one. Globoke, iskrive, nagajive, žalostne, strastne, prestrašene, omamne oči. Vedno povedo največ. Tudi tisto, kar si v nekem trenutku ne upaš izdati, tisto, kar si potihem želiš, tisto česar te je globoko v sebi strah, vse po čemer hrepeniš, o čemer sanjariš ... Oči naravnost obožujem, zato če se le da, človeka vedno gledam v oči in poizkušam prebrati njegovo zgodbo. Vsak pogled makes me wanna know more ... Že samo večer poln flirtanja, izmenjavanja intenzivnih pogledov, igranja in pošiljanja sporočil s priprtimi vekami je včasih dovolj, da tisto noč, čeprav se domov vrnem sama, zaspim veliko bolj potešena, kot če bi se namigi in povabila dejansko zgodila. Ne rečejo zastonj, sleči me z očmi!


Tale blog bo kot kaže le o meni in mojem videnju stvari, kar me iskreno povedano malce moti. Načeloma take stvari zadržim zase, ampak glede na to, da se zadnje čase precej uspešno prilagajam spremembam, je bil čas, da se tudi v tem smislu mace bolj odprem. Zato lahko povem še, da je tretja stvar, ki me razoroži v trenutku, energija, ki jo človek oddaja. Jakob mi pravi, da sem energy freak in res sem izredno občutljiva na to, kaj v bližini nekoga začutim. Vibracije, barvo, neke vrste karmo če želite... Če tega ni, je lahko človek lep kot lik iz Disney-eve risanke pa ga bom zaobšla oziroma spregledala.

Um, no, saj ni tako težko :-) Zdaj, ko se mi je odprlo lahko priznam tudi, da so mi zelo všeč tudi lepo oblikovani gležnji in pa izrazite ključnične kosti :-) ... pa ... Joj, neverending story :-)

O fetiših bi se dalo razpravljati na dolgo in široko. O tem zakaj so nekaterim tako blazno všeč stopala, drugim ekscentrični čevlji, tretjim usnjeno spodnje perilo etc. ... V tej fazi pričakujem predvsem čimveč komentarjev z vaše strani, saj se mi zdi svet fetišev precej fascinanten in v določenih družbah še precej tabu tema, kar ga dela še toliko bolj zanimivega :-).

This Week's Perfection - Him

Hja, nisem pozabila :-) Bliža se konec tedna in skrajni čas je, da na ogled postavim še moškega tega tedna. V bistvu sem imela majhen problem s tem, koga izbrati kot naslednika Johnny Deppa, ki je pač ... um, no ja :-) Johnny :-) Enough said!


Tale vreča testosterona ima enega najbolj seksi glasov, poleg tega je pravi "wunder kind" v igranju inštrumentov in lastnik precej všečno obdelanega telesa ... Lenny Kravitz ...



No, jaz se ga ne bi branila. Če mi vsakdan, ko se zbudim, zapoje "Stand By My Woman", pa mu do konca življenja kuham, likam srajce in krpam štunfe, častna pionirska! :-))

četrtek, 04. oktober 2007

Deloholiški Alter Ego In Moj Vuitton

Tako. Zdaj grem. Sem vedela, da ne bom dolgo zdržala brez dela. Moj deloholiški alter ego se je vrnil. No, sem vsaj koristna. Roko na srce pa mi bo tudi nekaj evrov več čisto prav prišlo. Pa nisem materialistka. Daleč od tega. To sem ugotovila pred nekaj dnevi ko sem "ne ravno iz čistega miru ampak blizu", dala odpoved nekje, kjer sem na koncu meseca, ko sem potegnila črto profitirala veliko razcefranih živcev in cerkveno miš v novi fake Louis Vuitton denarnici. Ja vem, obupna sem in kradem avtorske pravice kreatorjem, ki bodo zaradi mene spili kakšen Chrystal šampanjec manj. Ampak dokler bo pol sveta na črno downloadalo glasbo bom tudi jaz mirno spala ponoči, skupaj z mojim Vuittonom made in "somewhere where working force is cheap" na nočni omarici.

p.s. Brez dvoma se vrnem ponoči.


torek, 02. oktober 2007

Prekletstvo Hiperaktivnosti

Hiperaktivnost je povezana z neprespanostjo. Zagotovo. Resnično in čisto zares. Zadnjih nekaj noči nisem spala skoraj nič pa se mi zdi, da bi lahko tekla do Maribora in nazaj, vmes pa se celo ustavila in naredila nekaj počepov in stiskov zadnjice za "Jessica Biel effect".

Danes je torek. To pomeni, da že dva dni nisem žurala. Kar je brez veze, glede na to, da v vsakem primeru ne zaspim pred četrto zjutraj. Tale blog je life saviour. Ne zame, pač pa za ljudi, s katerimi si delim življenjski prostor :-) Če ponoči ne bi pisala, bi sesala, pomivala okna in tulila v luno in nikar ne dvomite, da ničesar od naštetega vsaj enkrat dejansko nisem počela.

Opravila sem skoraj vse predvidene obveznosti za danes (komentar za tv prilogo lahko počaka še nekaj minut), brskala po svojih najljubših blogih in naletela na headline, v katerem Marta(http://zadetaodlajfa.blogspot.com/) sporoča, da bo danes morda žurala. Ko bo vse naredila seveda. Saj smo vendar odrasli, odgovorni ljudje :-) In v trenutku se v moji glavi sproži reakcija, ki je kot kaže ušla izpod nadzora. Um, morda se motim, a skoraj 100% sem prepričana, da bi skozi to fazo morala iti pri 17-ih... Kaj je potem to???? Druga puberteta? Zgodnja kriza srednjih let? Začasen odklop?




Pomoje so hormoni. I'm dangerous :-) Stay away from me ...

The Map Of A Lost Superstar

Današnji večerni maraton bom začela z blogom o deklici, ki je več kot očitno izgubila zemljevid, ki bi jo pripeljal do srečnega življenja. Ali pa ga morda drži narobe obrnjenega. Vse je mogoče. Ko sem pred nekaj tedni o njej že napisala blog, sem res iskreno upala, da se je končno našla in da se vrača na svetovno glasbeno sceno v vsem svojem sijaju.


No in potem se je najprej zgodila podelitev MTV Music Awards (klikni tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=Bb-B2QcsMvY), kjer je deklica celotno stvar otvorila tako klavrno "mrtvoudsko", da me je prijelo, da bi vse skupaj kričeče proglasila za prevaro in organizatorje obtožila, da so nam podtaknili izredno slabo imitatorko ene najboljših preformerk ever. Potem je sledilo medijsko klanje in skoraj forenzično raziskovanje, kaj za vraga se je zgodilo z nastopom, ki ga je z nestrpnostjo pričakoval ves svet. Razlaga popolne odsotnosti karizme in energije med 4 minutno premiero njenega novega singla, ni zadovoljila nobenega. Xanax, alkohol, droge, zlomljena peta, who cares!! Razočaranja ni mogel skriti noben, ki na kakršenkoli način spremlja pop kulturo.



Vedno mi je na skrajno ogaben način zanimivo, kako določeni ljudje stisko drugih izkoritijo za svoje dobro, ko pa sem videla tole http://www.youtube.com/watch?v=GqtjOn9qVg4 se mi je želodec obrnil za 360 stopinj in prav presenečena sem nad dejstvom, da nisem izločila vseh notranjih organov. Iz ene največjih pop ikon zadnjega desetletja, se dela norca nekdo, ki se še vedno odloča med tem ali je punčka ali fantek. Grow up and get a haircut...

Pravijo, da ko ima hudič mlade, jih ima veliko, v primeru Britney Spears pa ta pregovor presega že vse meje. Danes je, že tako uničena pevka na svoj krožnik življenjskih pomij, dodala še eno smrdljivo stvar. Po vsem kar se ji je dogajalo v zadnjih mesecih so ji namreč odvzeli skrbništvo nad otrokoma Sean Prestonom, 2, in Jayed Jamesom, 1. Do I need to say more? 13. novembra naj bi končno izšel njen novi album, singl Gimme more je menda čez lužo velika radijska uspešnica a verjetno Berni Pirc, kot jo je poimenoval Petrov oči :-), v vsem skupaj prav nič ne uživa. Meni jo je žal. Zelo ....
Nauk zgodbe: Nikoli se ne poročite s frajer wannabe-jem, ki se napaja iz vaše priljubljenosti in izkorišča trenutek vaše popolne zatrapanosti za dosego svojih ciljev... Yuck.

Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...