ponedeljek, 19. julij 2010

Dreaming a Little Dream

Včasih sem kar naprej.Sanjala namreč.Se podila med oblaki in lovila samoroge za njihove košate grive.Klatila sem zvezde z neba in jih zbirala v svoj zasanjani mošnjiček, ki je kmalu postal tako težek, da si ga nisem več mogla zavihteti čez ramo, temveč sem ga vlekla za sabo, kot utrujeni popotnik svojo malho.  Nekoč.

Zdaj malo manj sanjam in toliko več delam. Kar ni nujno slabo. A počasi so iz mojega mošnjička zletele vse sanje, samorogi so mi pobegnili na neznane nebeške zelenice, ostala je na pol prazna malha, v kateri so se zaredili molji. Pogrešam sanjarjenje.Pogrešam občutek, da je vse mogoče, da se lahko zavihtim na sam vrh svojih pričakovanj in zasijem na oltarju svojih otroških sanj.

Prestara sem, da bi verjela v pravljice, a premlada, da bi se prepustila melanholiji vsakdanjika. From now on, I'm back to being a dreamer. With a capital D ...

petek, 16. julij 2010

Love Hate Relationship

Vsi jih poznamo. Odnose, ki se jih otepamo, a obenem brez njih ne moremo živeti. Le redki najdejo izhod iz njihovega uničujočega primeža, mnogi pa se tako udomačijo v zavajajoči drami, da pozabijo, da si nekoč niso želeli tako živeti. Guilty as chagred. Potem, ko sem si v letu 2006 obljubila, da nikoli več ne bom žrtev Love - Hate odnosov, se jim zadnja leta, kot nalašč, ne morem izogniti.

Sovražim Medije. Sovražim, da sem njihov suženj, da narekujejo moj delovni vsakdan in mi, kot ostarela učiteljica, žugajo s svojim suhim prstom vsak mesec, ko gledam svoje bančne izpiske. Ljubim Medije. Ljubim njihove razsežnosti, možnosti izražanja ter močan vpliv, ki ga širijo skozi besedila, sliko in zvok. Sovražiim, ljubim, saj je vseeno. Sem del te kotaleče se kolobocije, brez katere si marsikdo dandanes ne zna več predstavljati vsakdana.


Včasih si želim, da bi bila dovolj močna, da bi pretrgala to navidezno vez, ki mi zadnjih pet let plačuje račune. Potem pa pride članek, ki mi dovoli, da poletim na krilih svoje ustvarjalnosti in vse je spet tako, kot mora biti. Popolno. V razmerju bi temu rekli "make up sex", v medijih pa "ego filler". Občutek pomembnosti, ko v uredništvo oddaš besedilo, ki ga bo čez nekaj dni bralo na tisoče ljudi, vsaj za nekaj ur prežene dvome in strah, da se v življenju predajaš banalnostim, kar naprej pišeš in razmišljaš le o življenju drugih in ob tem pozabljaš nase."Vedno sem hotela le pisati ..." bom rekla čez 10 let, ko bom tako kot večina aktivnih novinarjev, iskala izgovore, za hudičevo pogodbo, ki sem jo podpisala na dan, ko je bil objavljen moj prvi članek. Je še čas, da spremenim svet? Ali bolj pomembno, je še čas, da spremenim svoje življenje? Vedno bolj pogosto si namreč želim pisati zase. Ne za "kruha in iger" željne bralce ter ambiciozne urednike. I wanna tell my stories. I wanna share my thoughts and sit silently while watching them change the world... And then maybe I could love media truly madly deeply again ... 

Moment of Stuckness

Air in my brain, song in my head, butterflies in my stomach... Oh how I love those moments of stuckness, when I don't feel like being useful, when earning money is not the first thing on my mind and any kind of physical activity sounds like a torture. I feel lazy which I'm sure it's normal, when the scale is showing 40 degrees, when  clouds on a crystal clear sky, are not moving for an inch and even my hyperactive doggie is laying in the coldest corner of the house. Moment of stuckness is embracing my apatic day, pushing it towards a serious vegetation in harmony with stilness and the empty department of action. Stuckness. What an ugly word for this lovely day.

Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...