Glede na to, da se je med moje rjuhe zopet zavlekla nespečnost, bom nadaljevala s svojo serijo intervjujev in tokrat na stene sobe s pogledom na moje srce obesila intervju (objavljen v reviji Hopla), ki ga nedvomno lahko uvrstim med tiste, ki so se me dotaknili, bolj kot bi se me, kot objektivne novinarke morda smeli. Odveč je poudarjati, da svet z vsakim dnem tone v globlje brezno pogoltnosti, maščevalnosti ter sebičnosti, a ta blog ne bo namenjen temu, kar nas vsakič, ko pomislimo na to, vrže v mračno stanje zamišljenosti in skrbi. Nasprotno. Prostor bom namenila osebi, ki se vsak dan trudi, da bi s svojo dobroto na obrazih svojih sogovornikov izvabila nasmešek. Ženski, ki dnevno rešuje tragične usode posameznikov, ki ne vedo kako naprej. Ta blog posvečam Vam, Vlasta Nussdorfer.
TOŽILKA V PREOBLEKI DOBRE VILE
"Ljudje se morajo naučiti dajati"
Težko bi našli besede, ki bi lahko opisale delo tožilke in predsednice društva Beli obroč, ki je svoje življenje posvetila tistim, ki jih življenje le redko boža. Namesto besed govorijo njena dobra dela, ki jim ni videti konca. Neverjetno skromna gospa, ki še vedno verjame, da so na svetu dobri ljudje, ki jim ni vseeno za druge. S solzami v očeh pripoveduje o žalostnih zgodbah, s katerimi se srečuje iz dneva v dan, ko beseda nanese na njeno družino in njenih šest izdanih knjig, s prodajo katerih vsako leto zbere nekaj dodatnega denarja za Beli obroč, pa se ji usta razlezejo v nasmeh. Vlasto Nussdorfer mnogi opisujejo kot dobro vilo in težko jim oporekamo. Medtem ko vedno najde lepe besede in roko pomoči za ljudi, ki ne vidijo izhoda, je nas v mrzlem jesenskem dnevu razvajala s svežimi mandarinami in oreščki. »Da boste zdravi,« je odvrnila, preden se je prepustila intervjuju, ki je pred vami.
Ste že od nekdaj radi pomagali drugim?
Nedvomno. Že v osnovni šoli sem dovolila vsem sošolcem, da so od mene prepisovali domače naloge. Smilili so se mi vsi, ki niso imeli ničesar. Lahko bi rekla, da sem imela izredno močan prirojen čut za sočloveka, ki se je še poglobil med leti, ki sem jih preživljala pri teti. Bila je krvodajalka in tudi meni je pokazala kako lahko z darovanjem krvi pomagam drugim. Kasneje se je vsa skrb za druge le še stopnjevala.
Ste se zato odločili, za poklic tožilke?
Tega ne bi mogla reči, saj me je do slednjega pripeljala predvsem usoda. Slučajno sem dobila ravno pripravništvo na tožilstvu in zgrožena sem bila nad odzivi ljudi nad to funkcijo. Jaz nasprotno sem funkcijo tožilca dojemala kot izjemno pozitivno, saj je bil navsezadnje na strani žrtve in zato se mi je ta poklic vedno zdel skrajno pravičniški.
Ko ste začeli s pripravništvom, ste imeli doma štiri mesece staro dojenčico. Ste se takrat naučili uspešno usklajevati poklicno in družinsko življenje?
Od nekdaj sem bila strašno organizirana. Ko sem v 4. letniku fakultete zanosila, sem se odločila, da želim diplomirati preden bom rodila in to mi je tudi uspelo. Čas vedno izkoristim maksimalno, nikoli ne zamujam, raje pridem prej. Tudi med pripravništvom je bilo tako.
Menite, da ste čut za sočloveka prenesli tudi na svoja otroka?
Vsekakor. Na začetku sta norčevala iz moje pretirane skrbi, zdaj tudi sama živita podobno. Od malega sem ju opozarjala, naj pomagata starejšim in lahko rečem, da sta se hitro navzela sočutnosti.
Kaj je po vašem mnenju najbolj dragocena lekcija, ki se je moramo naučiti kot otroci, da lahko zrastemo v uspešne odrasle?
Pomembno je, da otroka navadimo delavnosti. Še tako pameten otrok, v življenju ne bo veliko dosegel, če bo len. Pomembno je tudi, da ga naučimo sprejemati odgovornosti za svoja dejanja, ga naučiti da zna poskrbeti zase in za druge, če je treba. Kot ptice naučijo svoje mladičke leteti, tako moramo tudi mi naše otroke varno poslati v svet. Morajo začutiti, da so pomembni brez da jim neprestano visimo za vratom in nadzorujemo vsak njihov gib.
V vseh teh letih dela z mladoletniki ste verjetno slišali ogromno žalostnih zgodb. Ste se naučili, da jih več ne nosite domov, ali vas vaše delo spremlja povsod?
Domov vedno prinesem zadnjo zgodbo, ki ponavadi izbriše vse prejšnje. Letno dobim le na naslov Belega obroča okoli 3000 pisem različnih ljudi z različnimi potrebami, tako da je tega res ogromno. Nekateri le delijo svojo življenjsko zgodbo, drugi se znajdejo v hudih življenjskih stiskah iz katerih ne vidijo izhoda. Preberem vsa pisma in slej ko prej tudi odgovorim nanje. Ves čas jih berem, tudi pri frizerju, kjer večina žensk največkrat seže po rumeni literaturi (smeh).
Beli obroč uspešno deluje že skoraj šest let, kako bi ocenili napredek društva od ustanovitve do danes?
Napredek je ogromen. Na začetku smo ljudem pomagali le finančno, zdaj jih učimo, kako se s stisko lahko spopadejo sami. V naših prostorih jim nudimo psihoterapevtsko pomoč, pokažemo jim kako si najdejo službo, odkrijejo kaj jih v življenju veseli in podobno. Po vsej Sloveniji potekajo tudi dobrodelni dogodki, na katerih združujemo umetnike in pomembne ljudi z vseh vetrov, ki so pripravljeni svoj čas in denar deliti s tistimi, ki jim je težko. Lani smo tako razdelili kar 52 tisoč evrov med 1000 družin.
Slovenci radi pomagamo?
Da, a ne sami od sebe. Menim, da bi se moralo o tem več govoriti. Opažam, da raje in lažje dajejo revni, ne bogati. Morda bi morali vsi premožni ljudje kdaj poizkusiti živeti kot reveži in potem bi razumeli, v kakšni stiski se posameznik lahko znajde. Večina je tako otopela v svojem udobju, da ne vidijo dlje od svojega dvorišča. Tudi mediji vse preveč poudarjajo lepoto in mladost, zato je javnost tako nestrpna do drugačnih.
Bi lahko rekli, da je nesebična pomoč drugim, hkrati tudi posebno darilo za nas same, saj nam daje občutek, da smo storili nekaj za boljši svet?
Občutek ob dajanju, je lep. Če z veseljem daš, te to obogati in ljudje se tega premalo zavedajo. Ljudje se morajo ponovno naučiti dajati. Pomembno je tudi, da se v dobrih delih povežemo med sabo, saj smo tako še močnejši.
Potemtakem en sam človek ne more spremeniti sveta?
Seveda ne. Spremeni lahko sebe in svoj dom. Od nikogar se ne pričakuje, da bo rešil svet. Najprej moramo razčistiti s sabo, moramo biti skromni in zmanjšati želje, ki zadnja leta segajo previsoko. Predvsem pa moramo imeti radi sebe, negativen človek namreč ni sposoben ničesar dati ljudem okoli sebe.
Glede na to, da ste uspešno aktivna na več področjih, se kdaj zgodi, da vam zmanjka energije? Če se, kje jo zopet najdete?
Energije mi zmanjka, če sem zelo žalostna. Občutljiva sem na krivice in s slednjimi se v svojem delu srečujem vsak dan. Ponavadi si baterije napolnim na predavanjih ali promocijah svojih knjig. Ljudje so tisti, ki mi dajejo energijo. Njihov odziv, ki je največkrat izjemno pozitiven, mi daje vedeti, da delamo nekaj dobrega. Veliko je dobrih ljudi in čeprav so časi težki, verjamem v to, da lahko skupaj polepšamo vsakdan tistih, ki ne poznajo svetle plati življenja. Ob tej priložnosti bi se tudi zahvalila vsem, ki so kdajkoli karkoli darovali …
Vsi, ki bi želeli na kakršenkoli način prispevati k uspešnem delovanju Belega obroča, več informacij najdete na njiovi spletni strani.
.jpg)
