petek, 30. maj 2008

This Week's Perfection - Her

Nikoli si nisem mislila, da bom počela to, iz česar sem se pred meseci delala norca. Spremljala telenovelo namreč. Še vedno trdim, da je krivo sobno kolo, ki je postavljeno pred "too big to miss it" televizijo. Vsakič, ko skrbim za aktivno življenje, hkrati buljim v ekran in naključje (v katera seveda ne verjamem) je hotelo, da sem se za rekreacijo odločila ravno okoli šeste ure popoldan, ko nam naše komercialne televzije postrežejo s cukri Telemundo produkcije.


V enem izmed njih, ki nosi naslov Sladka skrivnost in govori, o čem drugem kot o moji najljubši razvadi - čokoladi, se je skrivala tudi ona. Jullye Gilliberti, ki se je danes v tej rubriki znašla izključno in le zato, ker me tako močno spominja Nanjo. Nanjo, ki me čaka v raju kamor odhajam čez nič več nič manj, kot 16 dni :-))

Težko bi izpostavila, kaj je tisto, kar me ob pogledu na Jullyejino sliko napolne s tisto znano nežnostjo ... Enostavno v črnolasi igralki vidim Njen odsev, Njene iskrive oči in nagajiv nasmeh :-))). Vse kar, ko sem tukaj in ona tam, tako grozno pogrešam.

Srebotnik's Winning Ride

Nisem pretirana ljubiteljica športa. Ali bolje, nisem pretirana ljubiteljica športnih televizijskih prenosov. Včasih pogledam kakšno drsalno revijo in to je vse. Ampak, ko sem danes z razdraženim želodcem sredi dnevne sobe, na varnem pred grozečo zunanjo vročino, pritisnila gumb na daljincu in se je pred mano pojavila Katarina Srebotnik, fokusirana, mirna in udarna, sem prvič po dolgem času kričala. Pa ne iz bolečine, temveč iz navdušenja!

Za vse tiste, ki ste zamudili ta zgodovinski dogodek, naša tenisačica je s 6:4 in 6: 4 premagala Sereno Williams :-))) Poleg tega, da je slednja vsaj enkrat širša kot naša suhljata Katka, je tudi precej višje na lestvici WTA which makes Kat's winning ride even more extrodinary!! Bravo Licky Loo :-)) Naslednja tekma naj bi se zgodila v tem vikendu sooo I think I'm gonna make it regular! All of you tennis freaks out there, get your cheerleading pride together and join me :-)

četrtek, 29. maj 2008

Pio Poli Apo Mena ...

Lahko Nekomu prevečkrat rečemo, da ga imamo radi? Ga lahko zadušimo s poljubi, utesnimo z objemi? Mu lahko prevečkrat pokažemo, da bi zanj vsakič znova pozabili na svet? Ga prestrašimo, če mu brez obotavljanja povemo, da smo pred njim živeli v črno belem svetu, njegov prihod pa je vsak dan obarval z mavrico, slajšo kot najboljša čokolada? Mu lahko v intimnem objemu popolnega trenutka prevečkrat v šepetu zaupamo, da si želimo, da bi se meje med telesoma zabrisale, ter da bi se bitje srca skupaj z vsakim vdihom, pretopilo v slastno brezčasnost?


Ne. Določenih stvari nikoli ne more biti preveč.

torek, 27. maj 2008

Every Right To Be Wrong

Sometimes I just feel like walking myself out of my room and shuting the door behind. Leaving me out for a day or two, then inviting Me back in and talk to Myself rationaly about My life.



Sometimes I say things I don't mean, sometimes I think people shoud fight for their right no matter what, sometimes I believe people know who and what I am and they accept me as I am. Sometimes I am simply wrong. I am only human. I have every right to be wrong. Or am I wrong again??

ponedeljek, 19. maj 2008

Razvajanje po Shiino

Priznam, da se rada razvajam. Vedno. Ko si zaslužim. Ali ne. Po razvajanju se nikoli ne počutim krivo, saj slaba vest povzroča gubice, ki se jim izogibam. Ni skrivnost, da se najraje razvajam na toplem. Poleti na plaži, pozimi v vroči banji ... Potrebujem razvajanje ... vsaj toliko kot so zvezde v 80-ih potrebovale lak za lase ...




Obstaja kaj bolj popolnega, kot je telo ujeto v milijon mehkih mehurčkov, ki božajo vsak atom naše biti in nas dražijo s svojimi prozornimi jezički? Če kdo ve za bolj naraven način sprostitvenega lebdenja, please do let me know ...





Ko bom velika, bom imela v vsakem prostoru veliko banjo ... vsaka bo dišala drugače ... vse bodo skrivale vročo vodo in kup neodkritih zakladov, ki bodo kar kričali po tem, da jih nekdo povleče na suho ... Ko bom velika. Še nisem. A rastem.


četrtek, 15. maj 2008

Karta do Sreče

Še 30 dni in Shia bo spet letela. Kam? Naravnost v srž sreče.


Očitno imajo prav tisti, ki trdijo, da se na dobre stvari splača počakati. Vseeno si želim, da bi naslednjih 29 dni odbrzelo mimo mene hitreje kot antilopa, ki beži pred njene krvi lačnim levom. Ready? Set? Gooooo! :-) The countdown has begun ... 30 days and I'll be back in paradise. Moro mou I'm coming :-)

sobota, 10. maj 2008

You Think?


Do as you've been told! Now, this very moment. We don't Want to hear no, maybe or later. Obey. Without Questions, doubts or second thoughts. Live as We want you to live. Breathe as deep as We want you to breathe, scream as loud as We want you to scream. Go as far as We let you go ... Love when We allow you to love ...


You think? F*** No! The only person that controles my life ... is ME!

četrtek, 8. maj 2008

Skozi otroške oči

Obožujem oči ... Obožujem otroške oči. Ker so nepokvarjene. Ker so čiste, iskrene in vidijo naravnost skozte. Pred njimi se ne morem pretvarjati. Pred njimi sem jaz le jaz, moj pogled je pristen kot so pristni moji strahovi, moj nasmeh je velik natanko toliko kot so velika radostna pričakovanja, ki tlijo v meni. Otroške oči te slečejo do najglobjih resnic. V nekaj sekundah. Obožujem to njihovo prvinskost in otroškost. Z njimi se počutim, kot eden izmed izgubljenih dečkov, ki s Petrom Panom (on je btw eden izmed treh moških s katerimi bi se poročila, takoj za Johnny Deppom in pred Lennyjem Kravitzem :-)) razgrajajo po deželi Nikjer-nikoli. Želim si, da bi imela njihove oči. Da bi rasle skupaj z mano, tako kot narašča število gub na mojem obrazu in kot se bodo čez nekaj let začeli množiti sivi lasje med mojimi plavimi prameni.

Danes sem v svoj nabiralnik po dolgem času prejela email, ki me je v trenutku razorožil. Email poln pogledov skozi otroške oči... Greh bi bil, če bi jih obdržala zase... Za vas sem izbrala nekaj najbolj prisrčnih izjav, ki so me prijetno zaskelele tam, kjer se počasi vse pripravlja na dan, ko bom, če bo vse po sreči, tudi sama na svet spravila par otroških oči. In obljubim, da se bom potrudila, da bodo čim dlje ostale čiste...


ponedeljek, 5. maj 2008

Shia na obisku pri Tiffany


Tisti, ki že nekaj časa spremljate moj blog veste, da sem v letu 2006, 4 mesece svojega zmedenega življenja, preživela v Los Angelesu. V tem času bi bil že greh, če mi poti ne bi prekrižal kdo, ki bi ga lahko označila za slavnega. Slednjih je bilo kar nekaj, a kaj ko se je vsem mudilo, Shia pa takrat po svetu še ni hodila z luškano majhno rdečo Practico. Tako so prišli, pozdravili in odšli. A ne vsi :-) Ker vemo, da je Shia rojena pod srečno zvezdo, jo je ta pripeljala tudi do Tiffany, ki se je tisti, ki ste odraščali v 80-ih verjetno spomnite bolje kot "mladiči", ki so zrasli ob Britney Spears in Bepop. Anyway, odločila sem se, da na stene svoje sobe nalepim intervju, ki je nastal med enim izmed srečanj s pop ikono, kateri je nekoč celotna Amerika ležala pod nogami. I was amazed by her. Tako naravna, prijazna in simpatična je ... Sčasoma sva postali vsaj znanki če že ne prijateljici, skupaj smo kupovali čevlje, jedli bean burritose in žurali po njenih nastopih. Those were the days ... Kakorkoli že, uživajte v intervjuju, je že res da je malce dolg, a ... potrpite :-)


Ko sta bili zdajšnji pop princeski Britney Spears in Christina Aguilera še krepko v plenicah, je ameriški svet glasbe dodobra pretresla simpatična petnajstletnica, ki je prepevala, ne boste verjeli … po veleblagovnicah! Tifanny Renee, katere kariera se je začela kot spretna marketinška poteza, razpasla pa se je kot virus po celotnih Združenih državah, je čez noč postala najmlajša pop ikona, ki je s prvega mesta lestvic s svojim prvencem »I think we are alone now« izpodrinila celo samega kralja popa Michaela Jacksona. Od takrat je preteklo 20 let in danes Tiffany ni več najstnica, še vedno pa je karizmatična in hkrati preprosta ter izredna glasbenica. S svojim talentom je zorala pot veliko mlajšim izvajalkam, danes pa na svojo slavo gleda z večjim spoštovanjem kot kdajkoli prej. Predstavljam vam Tiffany, pop ikono 80-ih, seksi Playboyevo zajčico, odštekano mamo, ljubiteljico svetlečih čevljev in še kaj …



Pri 16 letih, ste za sabo že imeli več kot 14 milijonov prodanih plošč, ko se danes ozrete nazaj, se vam kdaj vse skupaj zdi malce sur-realno? Kot sanje?
Seveda! Ker so to tudi bile. Sanje, a uresničene. (Smeh.) Imela sem izredno srečo in tega se danes pri 37-ih zavedam in svoj uspeh cenim veliko bolj, kot sem ga takrat. Nima veliko ljudi priložnosti v življenju početi tisto v čemer uživajo in od tega živeti. Meni je bilo to omogočeno že pri petnajstih in mi je, priznam popolnoma spremenilo pogled na življenje.

Večina vaših sovrstnikov je denar takrat služilo s priložnostnimi službami, vi ste potovali od ene veleblagovnice do druge, prepevali pred tisoč-glavimi množicami in služili več kot marsikateri odrasel. Ste se ob vsem tem »pompu« zabavali, ste se ga zavedali?
Moram reči, da sem na svojo priljubljenost gledala s povsem drugega zornega kota, kot večina. Nisem se obremenjevala s slavo, prepustila sem se toku, uživala v vsaki izkušnji, vsakem mestu ki sem ga obiskala, ljudeh ki sem jih spoznala. Nedvomno je bilo zabavno, kljub temu da včasih tudi naporno.

Ste vedno sanjali o tem, da boste pevka? Ste vi izbrali glasbo, ali je glasba vas?
Vedno sem si želela biti na odru. Že kot dveletni otrok sem večino dneva preplesala, starši me nikakor niso mogli umiriti, vedno sem bila v gibanju. Če sem le našla priložnost, sem se skrila v babičino omaro in pomerjala njene čevlje ter obleke. Moja babica je imela izrazit mediteranski temperament in oboževala sem njen stil. Verjetno iz teh časov izvira tudi moja obsedenost s čevlji. Hvala babica. ( Smeh.)

Prihajate iz glasbene družine?
Niti ne. Po očetovi strani imam Libanonske korenine in moj stric je zelo dobro in kar naprej igral klasično kitaro, oče večkrat zraven prepeval, mama pa kar naprej nekaj risala in slikala, tako da smisel za umetnost nedvomno teče po mojih žilah. A profesionalen glasbenik ni bil nihče.

Se vam zdi, da ste zaradi uspeha v mladosti nekako bili prisiljeni hitro odrasti?
Vsekakor. Kar naenkrat sem se iz otroške sobe znašla v svetu odraslih.

Ste vlogo idola toliko mladih ljudi sprejeli z razširjenimi rokami ali z odporom?
Biti idol in vplivati na mladino, je privilegij. A tudi odgovornost. Sem le človek in ko me je »zadela« slava, sem navsezadnje še sama odraščala in razumljivo je, da sem delala napake, v katere pa je na žalost takrat imela vpogled tudi javnost in ne redko se je zgodilo, da so bili mediji do mene kritični zgolj zaradi stvari, ki jih počne vsak najstnik. Moram pa reči, da sem se dobro zavedala da moram vzdrževati »image«- podobo, ki jo je prodajala moja založba, saj mi je glasba preveč pomenila, da bi zaradi zabav vse delo vrgla v koš.

Kateri dogodek, ki se je zgodil v letih vrhunca vaše slave, bi izpostavili kot najbolj zabavnega?
Ko sem prvič zaslužila večjo vsoto denarja, sem se s prijateljicami odpravila v nakupovalno središče, da bi si kupila nekaj oblačil pa so na nas zaradi mladosti v butikih gledali zviška. Večini starejših prodajalk, se sanjalo ni, da sem tista Tiffany, ki zabava množice po celotni ZDA in dokler nisem »na plano« potegnila platinaste kreditne kartice, me niso niti postregle. Že takrat sem ugotovila, da ljudje prehitro ocenjujejo drug drugega zgolj po videzu.

Katera je bila najbolj dragocena lekcija, ki ste se je naučili v vseh teh letih v glasbenem poslu?
Ne ocenjuj in sodi drugih ljudi in njihovih dejanj, saj v večini primerov nimaš celotnega vpogleda v njihovo življenje zato ne moreš vedeti kaj je vzrok za njihove odločitve.

Težko zaupate ljudem?
Da in ne. V mojem poslu, je precej neumno če zaupaš vsakemu. (Smeh) Zaupam ljudem ki jih imam okoli sebe, večino izmed njih poznam še iz mladosti.

Ste v vašem življenju sprejeli kakšno odločitev, ki jo obžalujete?
(Smeh.) Preveč vloženega časa v napačna razmerja, »pohvalim« se lahko tudi s kar nekaj zgrešenimi modnimi kombinacijami, ki sem jih zagrešila v 80-ih in še bi lahko naštevali. V resnici nisem človek, ki se ukvarja s preteklostjo. Trudim se biti čim boljša oseba zdaj, v tem trenutku.


Po letih slave in medijske pozornost, ste se v nekem trenutku umaknili izpod žarometov in se posvetili povsem drugim stvarem; družini. Je bil prehod težak?
Rojstvo Elijaha pred 14-leti mi je popolnoma spremenilo življenje. Kar naenkrat nisem več bila pop zvezdnica, temveč mama nemočnega bitjeca, ki je bilo odvisno od mene. Nekaj let sem uživala predvsem v vlogi žene in mame, a kmalu me je oder zopet premamil.

Ste mu za uspavanke peli vaše uspešnice?
(Smeh.) Ne. Za ta namen sem si izmišljevala kratke, malce prismuknjene pesmice, ki pa jih je on oboževal.

Kako je Elijah doživljal vašo slavo? Ga je zmedla pozornost, ki so vam jo namenjali mediji?
Nikoli nisem živela pretirano zvezdniškega življenja in vedno sem se trudila, da bi družino obvarovala pred radovednimi očmi medijev. Elijah me nikoli ni dojemal drugače kot mamo, ki kar naprej nerga naj pospravi sobo. ( Smeh.) Zdi se mi, da imamo vsi, jaz, Elijah in moj soprog Ben, do »slave« izjemno zdrav odnos.

Se je bilo težko po vseh teh letih odsotnosti, zopet vrniti na glasbeno sceno? Glasbeni posel, se z leti močno spreminja. To sem močno občutila tudi sama. Zadnja leta se vse vrti predvsem okoli »izgleda« in vse manj okoli glasbe. Ljudje so se me spomnili kot simpatične 15-letnice, ki je na odru izvajala smešne plesne korake, jaz pa sem vmes odrasla in pri prestopu med ženske izvajalke mi je močno pomagalo povabilo na slikanje za Playboy, kjer so ljudje lahko videli, da nisem več Tiffany, ki so jo poznali pred leti. Sprememba je bila tako več kot očitna. (Smeh.)

Kaj bi označili kot največji mejnik v vašem življenju?
Verjetno ločitev od prvega moža, s katerim sem preživela 12 let. Le ta me je dodobra pretresla, saj sem morala na novo odkriti kdo sem in kaj si v življenju resnično želim. V tem času sem šla velikokrat z glavo skozi zid, a je bilo vredno saj je, kot posledica bolečih izkušenj, nastalo veliko dobre glasbe. ( Smeh.)

Lažje pišete glasbo ko ste srečni, ali ko ste žalostni?
Oboje. Album Color of silence, s katerim sem se vrnila na glasbene lestvice leta 2001, govori o temnejšem obdobju mojega življenja, zato je temu podobno razmišljujoča tudi glasba. Zadnji plesni album Dust off and dance, pa je pozitiven, »žurerski« saj sem takrat spoznala Bena (op. zdajšnji mož) in življenje se mi je začelo obračati na bolje.

Kaj vam glasba, poleg očitne uspešne metode za premagovanje osebnih stisk, še pomeni?
(Smeh.) Hja. Neke vrste terapijo definitivno. Glasba je moj pulz. Neprestano jo poslušam, nikoli se je ne naveličam, k njej se kar naprej zatekam.

Si lahko predstavljate življenje brez odra?
Da in ne. Nedvomno sem borec in preživela bi tudi, če ne bi mogla več nastopati, a si tega trenutno ne predstavljam. Sicer imam veliko interesov in v času »glasbenega mirovanja« sem celo delala kot prodajalka pohištva v prijateljevem salonu, a vedno se vračam nazaj k glasbi.


Se kdaj naveličate peti svoje stare pesmi?
Ne, nikoli.

Veliko ste nastopali po Evropi, predvsem Angliji. Kakšen vtis je na vas naredilo tamkajšnje občinstvo? So vas sprejeli drugače kot doma, v Združenih državah?
Obožujem Evropo! Imate popolnoma drugačne prioritete, na prvo mesto postavljate družino, intimo in udobno ozračje. Ravno zato, so nastopi tam bolj pristni. Ljudje si želijo glasbe in ne toliko »šova«, močnih žarometov in škandalov. Glede na to, da je moj mož Anglež, sva pogosto tam in iskreno povedano, ko sem doma, pogrešam evropske navade.

Že od 15. leta veliko potujete. Vas to utruja ali se veselite vsakega novega potovanja? Katera je vaša, doslej najljubša osvojena destinacija?
Utruja? Nikakor! Ko sem bila mlajša, sem v vsakem mestu najprej obiskala nakupovalna središča, zdaj se poizkušam približati ljudem in za dan ali dva, osvojiti njihove navade in način razmišljanja. Cenim to, da imam možnost raziskati toliko različnih krajev, moja najljubša država doslej pa je bila Japonska! Potovanja so najboljši del mojega poklica »pop zvezde«…

Pa najslabši del?
To, da si ljudje na podlagi poročanj v medijih vnaprej naredijo predstavo o tebi. Težko je živeti življenje in delati napake, ko ves svet spremlja vsak tvoj korak. A lahko bi bilo huje, ne razumite tega kor pritoževanje. ( Smeh.)

Bili ste ena prvih najstniških pop zvezdnic in ljudje tega ne bodo zlepa pozabili. Se vam kdaj zgodi, da vas kliče vzhajajoča, rosno mlada pevka in vas prosi za nasvet glede kariere? Kaj ji svetujete?
Seveda se dogaja, da me kličejo mlade perspektivne glasbenice, ki na svoj način iščejo pot do uspeha, a iskreno povedano nerada dajem nasvete, saj se je v zadnjih 20 letih tudi glasbeni posel močno spremenil. Vsem ponavadi povem isto : Vedno bodite pripravljene pokazati svoj talent, saj nikoli ne veste kdo sedi v občinstvu. Naj vas ne bo sram zasijati v vsem vašem sijaju, delite svoj dar s svetom.

Hajde da Ludujemo - samo za vas: Tajči!

Se še spomnite prikupne 19-letnice, ki je v oranžni oblekici in s frizuro a la Marilyn Monroe v hipu osvojila poslušalce širom nekdanje Jugoslavije in dobesedno čez noč postala ena največjih pop ikon, kar jih je naša država kadarkoli imela? Nedvomno veste, da govorimo o Tatjani Matejaš, tako imenovani Tajči, ki je s svojim hitom »Hajde da ludujemo« leta 1990 Jugoslavijo zastopala na izboru za pesem Evrovizije nato pa se ob začetku vojne v sosednji Hrvaški, z le 200 dolarji v žepu preselila v Los Angeles.

Nekaj časa se o njej ni govorilo, nato pa je v medije pricurljala vest, da hrvaška Madonna, kot jo je poimenoval novinar ameriškega Enquirerja v članku o nenavadni spremembi njene kariere, polni cerkve po Ameriki, s prepevanjem duhovnih pesmi. Prav ste slišali. Tatiana Cameron, kakor se sedaj predstavlja Tajči, ki je že 6 let poročena s producentom Matthew Cameronom s katerim ima tri sinove, je trenutno na turneji kjer širi miroljubno idejo o združitvi z Bogom. Ljudje obožujejo njeno milo podobo in angelski glas, kot je zapisal eden izmed oboževalcev na njeni predstavitveni internetni strani. Kako to, da je 35-letnica nazadnje srečo našla na precej bolj spokojnem mestu kot so odri na katerih je pred leti navduševala tako mlado kot staro, življenje zvezde pa zamenjala z življenjem žene in predvsem mame? Tatjana je o tem povedala naslednje: » Slava je kot parfum. Prvi teden je očarljiv in omamen, drugi teden ga še komaj zavohaš, tretji teden nase zlivaš litre in litre, ker ničesar več ne čutiš…« Trenutno z družino živi v majhnem mestecu Clifton, ki leži v središču Amerike, v zvezni državi New Jersey, z možem imata produkcijsko podjetje, ki izdaja predvsem albume s pobožno vsebino in z obraza ji nedvomno sije sreča in zadovoljstvo. Tajči je odrasla … How "lovely"!

Čevlji, Čevlji, Čeveljci



Nekaj je zagotovo res. Ženska nikoli nima preveč parov čevljev. Ne glede na to, kako glasno se nad obširno zbirko obuvalc zgraža njen partner. Čevelj je tisti, ki nogi da karakter, je tisti ki lahko uspešno ali porazno zaokroži celoten izgled posameznika, dvigne spolni libido naključnega mimoidočega "Foot Fetishista" in brez besed ter z zavistjo v očeh, pusti vašo tekmico.





Visoka ali nizka peta. Debel ali tanek podplat, odprt ali zaprt sprednji del ... Vsak čevelj je lahko lep, če ga znamo nosit. Z njihovo pomočjo se iz romantične princeske (balerinke) v nekaj sekundah prelevimo v seksipilne gospodarice ( visoke ozke pete, usnjeni paščki in luknjica ravno prav velika za urejene rdeče nohte). Z njimi lahko izstopamo, se hitro izmuznemo v množici, ujamemo avtobus ali le stojimo in dovolimo, da prestižne "oblekice" naših stopal, govorijo same zase. Vsaka ima svojo zgodbo ...


p.s. Sramežljivo in zadržano so se vam predstavili trije pari iz moje osebne kolekcije. Ostalih xxx parov se pozornosti take vrste otepa, saj pravijo, da se brez stopal v njih, počutijo tako ... gole. Pa drugič! :-))

nedelja, 4. maj 2008

If I Could ...

I Would Stare Into The Sun In Your Eyes, Untill I'd Go Blind ... Today.

I Would Drown Your Body In The Ocean of my Touches Untill We Both get Numb ... Today.
I Would Turn good in bad and vice versa, Untill Black Turns into White and Night turns into Day... Today.


I Would Love you More than You Love Me, untill the distance dissapears ... Today.

~ Moro mou, We might have lost Today, but Tomorrow is looking good for us. ~


sobota, 3. maj 2008

This Week's Perfection - Her

Only one word - Madonna. Dvomim, da na svetu obstaja kdo, ki še ni slišal za Madonno Louise Ciccone, danes skoraj 50-letnico, ki je začela kot plesalka, nato pa se, kot prizna tudi sama, preko trupel, pregrizla do svetovne slave in statusa ene največjih zvezdnic 21. stoletja. Kdo drug se lahko pohvali, da se je igral skrivalnice med rjuhami z Denisom Rodmanom, Sean Pennom in Warrenom Beatty-jem, vmes pa menda celo z Naomi Campbell in Sandro Bernhard? Madonna ni poznala tabujev, she was born to schock and she was doing it well!


11 studijskih albumov, več kot 60 pesmi, ki so se uvrstile na lestvice med najboljših deset, 200 milijonov prodanih plošč, 9 svetovno uspešnih turnej (na zadnji se je provizorično prikovala na križ in s tem zopet zbudila neodobravanje rimsko-katoliške cerkve), dražljiv odrski poljub z dvema v tistem času najbolj priljubljenima glasbenicama Britney in Christino, trije ah in oh lepi otroci (najmlajšega Davida je s posvojitvijo rešila pred bedo njegovega domačega afriškega okolja, kot pravi sama), 3 zakoni in več kot 400 milijonov dolarjev vredno premoženje. She's a catch I would say :-)

Z ogromno dela je iz kontroverzno seksualne "zabavljačice", zrasla v Evito, skrbno in predano mamo, se razvila v pisateljico otroških zgodbic, ambasadorko kabale in zagrizeno zagovornico zdravega življenja v katerega nedvomno spada tudi joga, ki je ena izmed glavnih krivcev, da glasbenica tudi danes pro skoraj 50-ih(!) izgleda fantastično. Ne glede na to, da je na sceni že dobrih dvajset let, pa je globoko v sebi še vedno tisto odštekano dekle, ki je pred leti šokiralo z odrskimi kostumi, promiskuitetnimi nastopi in več kot zgovorno knjigo SEX, v kateri je razkrila svoje biseksualno usmerjenost. Madonna, brez dlake na jeziku, natanko taka, kot jo obožujejo milijoni po vsem svetu. Vključno z mano! Nedvomno ena izmed glasbenic, ki si jo v bližnjih prihodnosti želim ujeti na odru!


foto: AP

petek, 2. maj 2008

Green Green Grass Of Home

Ko imam v toplih mesecih vsega zadosti, ko možgani več ne delujejo v začrtani smeri, ko stol za računalnikom postane pretrd in so stene stanovanja kar naenkrat preblizu skupaj, takrat je čas ... za košenje trave. Ne vem, kaj točno je tisto v brnenju kosilnice, vonju sveže trave in žgečkanju prestrašenih mravelj na mojih podplatih, ki me pomirja, navda s spokojnostjo in obenem odpira nova obzorja mojih kontinuirano rastočih sanj ... Who would know, but one thing is for sure ... cutting grass is my nirvana.


Prekletstvo Tehnologije

To, da le stežka preživim dan brez vsaj koščka čokolade, pogovorov z mojimi angeli (beri prijatelji in družino), najljubše pesmi, nežnosti moje lepše polovice, kave brez kofeina in konzerve tunine, je splošno znano. Seznamu odvisnosti pa s sklonjeno glavo dodajam še eno. Internet.


Kako so živeli pred dvajsetimi leti, ko ni bilo medmrežja, raznoraznih "messengerjev" in ostalih tehnoloških cukrov, me v bistvu sploh ne zanima. Dejstvo je, da jaz danes to potrebujem. Ne zato, ker brez tega ne morem živeti, ampak zato, ker v tem uživam god damn it :-P In če mi po nekajurnem izpadu interneta, prijazni operater Miha na drugi strani Telemachove vroče linije, odvrne, da se mu zdi, da je naš modem "skurjen" in da se bo njihov operater v roku dveh delovnih dni oglasil in stvar uredil, me pač morate razumeti, ko v sekundi pozabim na dobre manire in mimo slušalke zamomljam nekaj sočnih potem pa ostro dahnem presenečenemu Mihi v uho: "A ste vi resni???"

Petnajst minut kasneje se že peljem po Celovški, novemu modemu naproti :-) Ko mi mojster Miha, ob devetih zvečer na praznem parkirišču med zapuščenimi službenimi avtomobili v roke predaja novo črno škatlico, se počutim kot odvisnik, ki je prišel po svoj odmerek metadona ... Komaj opazno prikimam z glavo, hitim domov, razvijem vsebino, ki diši po sveži plastiki, dvakrat vdihnem, nato povežem ... Impulzi stečejo po mehkih črnih hodnikih, prižge se prva lučka, nato druga, tretja, nazadnje še četrta ... Pulz se umiri, tresavica počasi izginja, zenice se širijo. Večer je rešen, god bless technology!

Utop.i.ja.

UTOP.I.JA. Kako lahko je pohoditi nekoga, Ki na kolenih razgalja okostnjak svoje duše. Kako lahko je stopiti na hrbet besed, ki  b...