Happiness in a Box

Whoever said that happiness can not be put in a box was wrong. I received one more than a week ago and it was filled with love, happiness, trust and laughter. Did I mention sun?! It was shining all the way through me everytime I would open the box ... In 3 days I will go chase that happiness far away. To a place where  sun always shines, where watter is all around you and the sky has no limit. Thank you my love ...

Nešteto solz za Tošeja

Slabo leto se z njim nisem obremenjevala. Namerno. Ker me je njegova smrt prizadela, kot mnoge druge, ki so v njem prepoznali človeka, ki je poosebljal dobroto in prekipeval od talenta. Danes sem se bila prisiljena soočit z njegovim spominom. Thanks to my job what else ... Ni mi žal. Ker je bil res edinstven. In brez sramu priznam, da sem danes ob gledanju koncerta namenjenega le njemu (Več: http://24ur.com/ekskluziv/glasba/kdo-bi-ga-lahko-pozabil.html ), tudi jaz jokala. Toše Proeski, kjerkoli že si. Naredil si čudovito stvar. S svojo glasbo si se dotaknil nešteto ljudi. In vsi smo danes spustili solzo zate ...

p.s. Menda naj bi to, da na hrvaškem portalu kradejo moje članke in jih prevajajo, vzela kot kompliment, a me zaenkrat samo spravlja v slabo voljo :-P ... Tukaj je hrvaška verzija: http://dnevnik.hr/showbizz/glazba/suze-i-pjesme-za-tosu-proeskog.html, link do originalnega mojega članka je zgoraj ... Vsaj slike bi lahko izbrali druge ... Ah ja, ti nekreativni osebki. I pitty them ...

Srebotnik's Winning Ride

Nisem pretirana ljubiteljica športa. Ali bolje, nisem pretirana ljubiteljica športnih televizijskih prenosov. Včasih pogledam kakšno drsalno revijo in to je vse. Ampak, ko sem danes z razdraženim želodcem sredi dnevne sobe, na varnem pred grozečo zunanjo vročino, pritisnila gumb na daljincu in se je pred mano pojavila Katarina Srebotnik, fokusirana, mirna in udarna, sem prvič po dolgem času kričala. Pa ne iz bolečine, temveč iz navdušenja!

Za vse tiste, ki ste zamudili ta zgodovinski dogodek, naša tenisačica je s 6:4 in 6: 4 premagala Sereno Williams :-))) Poleg tega, da je slednja vsaj enkrat širša kot naša suhljata Katka, je tudi precej višje na lestvici WTA which makes Kat's winning ride even more extrodinary!! Bravo Licky Loo :-)) Naslednja tekma naj bi se zgodila v tem vikendu sooo I think I'm gonna make it regular! All of you tennis freaks out there, get your cheerleading pride together and join me :-)

These Miss You Nights, Are The Longest

Nisem močna. Nič več... Pogrešam. Pogrešam tako zelo, da boli. Boli tam, kjer je prej mrgolelo metuljev. Dotikali so se me svojimi svilnatimi krili in me vabili da stečem za njimi... In tudi sem. Vsakič znova. Le zato, da bi na licih čutila drobne dotike njihovih tipalk, ko so se za trenutek v preletu, spočili na mojem čelu. Žgečkalo me je, a sem se trudila, da se ne bi popraskala. Nisem jih hotela splašiti.

Noč jih je pregnala. Pregnal jih je strah. Pogrešam jih. Pogrešam to, da so mi vedno pokazali pot do sonca, ki je posušilo moje solze še preden so se uspele utrniti z zasanjanega očesa. Pogrešam. Pogrešam Njo. Pogrešam noči, ki sijale kot najsvetlejši dnevi, pogrešam dneve, ki so naju objemali, ko je pihal hladen veter osamljenih spominov, pogrešam smeh ki je vsakič znova preglasil rožljanje okovov družbe, pogrešam solze, ki so sproti spirale grenkobo ob slovesu in navsezadnje pogrešam tisto dolgo pot domov, ki me je dala možnost, da sem sladkost izkušnje nemoteno obujala vsaj doklerse v daljavi v hladnem sončnem zahodu ni zasvetil napis Ljubljana.

Ne spim. Metulji so se vrnili. Letajo okoli meglice, ki se nabira v moji glavi, poizkušajo se prebiti skozi strah, skozi žalostne mreže, ki jih počasi napleta pajek hrepenenja. Ignoriram jih in se sprašujem, kako daleč še lahko grem? Kam se še lahko zatečem, da bi nehala pogrešati? Koga čakam in kdo mi v bistvu preprečuje, da v tem trenutku zopet ne stečem za metulji, jim sledim do sonca in spet zaspim v Njenem objemu ...

As Random As It Gets

Sašo me je pred nekaj dnevi prosil, če lahko vsaj enkrat napišem blog, ki bi se začel nekako takole...

Danes sem vstala ob 9h zjutraj...

Končal pa ...

In potem sem na smrt utrujena padla v posteljo in v nekaj minutah zaspala...

Ne morem obljubiti, da bo tale post natanko takšen, obljubim pa, da se bom potrudila...

Danes sem vstala ob 9h zjutraj. V bistvu nisem vstala, sem pa se zbudila, saj me je budilka na mojem telefonu ( verjetno edina stvar, ki na obtolčenem retro ericssonu še dela kot bi bilo treba, kakšen damn coincident!) kruto prestavila iz sanj, ki so kolikor se spomnim, bile prej lepe kot grde. Kot vsakič, ko sem se primorana v beli dan spustiti "sredi noči", me je imelo, da bi se obrnila na svoji preveliki postelji za dva, čez glavo povlekla roza Miss Kitty odejo, ki jo vlačim s seboj kot triletnik medvedka brez glave, in zaspala nazaj. Pa nisem seveda. Ker sem odgovorna oseba. Ja itak, odgovorna my ass! Nikar mi ne nasedite. Pač vem, da je manj boleče če vstanem sama, kot da me do enajste ure dopoldne vsakih pet minut nadlegujejo iz uredništva in se sprašujejo na katerem strežniku so se za vraga moji članki izgubili tokrat. Anyway. Ob pol desetih zjutraj sem kot mesečnik, ki se pusti zapeljati luninim žarkom, sedela pred svojo Toshibo in tipkala. Dobesedno le tipkala. Ker se niti približno ne spomnim kaj točno je nastajalo pod mojimi prsti. Tuje novičke, kratek članek o promociji nove plošče še ene pevke na vedno bolj plodni slovenski sceni ter vtisi z včerajšnjega dobrodelnega koncerta, ki je obrodil tudi videospot, ki se na mojem blogu vrti danes. V dobri uri sem (bogsigavedi v kakšni obliki) članke toplo oblekla, jih poljubila na razgreta lica in jih poslala v mrzel center Ljubljane. Streslo me je, pomagala pa ni niti Miss Kitty, obešena čez moje rame. Ne maram zime, je bila zadnja stvar na katero sem pomislila, preden sem se skrila nazaj med rdeče rjuhe ...

Lahko bi vedela, da bi bilo bolje, če bi le ostala budna, se prisilila odpreti oči, pogledala skozi okno, skočila pod mrzel tuš ali si na radiu navila Van Halen. To me ponavadi zbudi. Tako pa sem si brezbrižno na torkov krožnik nadevala še eno zajemalko spanca. Pogretega, brez okusa, morda celo malce skisanega. Zbudila sem se tri ure kasneje, popolnoma prepotena zaradi sanj, ob katerih si ves dan nevede otipavam čeljust če le pomislim nanje. Izpadel mi je zob. In potem še eden in eden in ni minilo nekaj sekund, ko sem jih komaj sproti pobirala iz ust. Drugič sem tako torkov dan začela škrbasta. Super. Could it be any better?? (Nikar me ne sprašujte, kako v sanjski knjigi razložijo izpadanje zob, saj nisem pri volji, da bi vam povedala.)Tokrat sem običajno pot od postelje do računalnika, zamenjala za daljšo, do kopalnice. Preden sem uspela doseči vrata kopalnice, se je pred mano pojavil oči, me ustavil in vprašal s kom za vraga sem se borila v sanjah, saj sem menda izgledala kot zombi. Geez, thanks dad, you know how to cheer a girl up when she wakes up thinking she's loosing her teeth! Zamomljala sem z dlanjo čez usta in se zaklenila v kopalnico. Počasi sem se približevala ogledalu in s tresočo roko prižgala luč nad umivalnikom. Trenutek resnice. Saj ne more biti tako grozno, bom pač brez zob. Nosila bom več make up-a in šla večkrat k frizerju, pa ne bo nihče opazil, da mi manjka kakšen zob, ali dva, ali vsi ... Odmaknila sem dlan in nežno razprla usta ... Kaj je to belo, ki se sveti v odsevu? Zob? Glej no glej, ni edini! Zraven je še en ... in zraven tega še en ... in še en. Ok, I guess I haven't lost my teeth. That's good news. But I still looked like a zombie. That's bad news. Kljub relativno zgodnji uri za kopel, sem se hitro odločila, da me lahko pred izgubljenim dnevom reši le to. Vroča voda, nekaj mehurčkov in Sade.

Ker se turški kavi zaradi nekompatibilnosti slednje z bitjem mojega srca, zadnje mesece izogibam, sem tudi tokrat dan začela z jogurtom in "ptičjo hrano", medtem pa z modro brisačo na glavi (ekstra sexy, trust me :-P) chekirala zadnje novosti resničnostnega showa o katerem (menda zarai lastnih izkušenj s tovrstnimi projekti) pišem za slovenski tednik. Nič presenetljivega, nič šokantnega, vse preveč tipično slovensko. Urednik bo zopet bentil, jaz pa si počasi ne morem več izmišljevati pikantnih podrobnosti, ki bodo zadovoljile še tako zahtevne in v tej temi podkovane bralce. Nazadnje se vdam, zberem potrebno število znakov in tudi uradno končam z delom za danes. Tako sem vsaj upala. Seveda me je na meji med zgodnjim in poznim popoldnevom presenetilo kar nekaj klicev, ki so za sabo povlekli temu primerno količino dodatnega klamfanja po moji trpežni Toshibi. Med pisanjem, glasnim popevanjem ob Nelly Furtado in sprejemanjem bolj ali manj zaželenih klicev, mi je uspelo urediti tudi akreditacijo za prvi uradni sejem erotike v Celju, ki se ga "roko on my left boob", že prav posebej veselim. Nazadnje, ko sem se nečesa podobnega lani v Izoli udeležila z Marlenno, sem večer preživela v posebnem separeju skupaj z Vivian Scmidt, deklino ki jo je med občevanjem menda videla večina Evrope. No, dejstvo, da Vivian svojemu poklicu primerno "utrujena" zgleda tudi v živo, vseeno ni pokvarilo vtisa...

Klasično delovno popoldne v domači pisarni se je prevesilo v zgodnji večer, še vedno pa nisem prejela sms-a, zaradi katerega se ponavadi zjutraj zbudim z nasmehom na obrazu. Ne bom lagala, slednje je na mojem dnevu zarisalo neko osamljeno otožnost, ki se je proti osmi uri prevesila že v mejno žalost, ki jo je na srečo prekinil Jakob. No ja, on in vroča čokolada v bližnjem baru. Po tem, ko sva staro namizno svečko skrila pod kavo, dobila novo svečko, skupaj pojedla ne preveč svežo "grmado", ugotovila da se par na najini desni razhaja, par na levi pa vara svoja partnerja, sva se odločila tudi, da v prihodnje s seboj nosiva knjigo pritožb in pohval v katero lahko ljudje vpisujejo svoje pripombe na najino obnašanje. Zrela sva bila za vrnitev v "ljubo vas domačo" ...

Ura je skoraj dve zjutraj. Medtem ko pišem tale blog, končujem pogovor z Grčijo, že desetič berem sms, ki mi je navsezadnje le polepšal dan, in zraven srkam pomarančni čaj z okusom cimeta, Jakob sladko spi na mojem rdečem kavču. Trudim se, da bi moje tipkanje povzročalo čim manj hrupa, a se mi zdi, da bitje mojega srca preglasi vse. Noč je. Moj čas. Čas ljubimcev. Čas skrivnostnih tatov senc in izdajalskih luninih žarkov v katerih se vsi svetimo taki kot smo. Razgaljeni. Morda pa je vseeno bolje, da grem spat. Ker nocoj še nisem pripravljena razgaliti prav vsega ...

In potem sem na smrt utrujena padla v posteljo in zaspala ...

Ride Of A Lifetime

Danes se je dan zopet podpisal s smehljajem. Le ta se je tokrat razlezel celo dlje kot le do kotičkov mojih od mrazu načetih ustnic ... Razširil se je okoli glave, se srečal na vratu, se zavezal v kičasto pentljo in objel dražeče misli, ki so se rojevale v tisti tisočinki delujočih možganov pod mojim sviralasto kodrastimi lasmi.

Nekateri dnevi se nadaljujejo preden se utegnejo končati. So kot razposajen otrok, ki s celodnevno karto drvi od enega vlakca v zabaviščnem parku do drugega, brez da bi se imel vmes čas ustaviti na stojnici s sladkorno peno in želodcu dati priložnost, da se pritoži nad nenehnim spreminjanjem nadmorske višine. Gor in dol, brez obotavljanja, brez zasilnih izhodov, z vetrom v laseh, adrenalinom v pljučih in nogami v zraku. Tako se počutim jaz. I am on a ride of a lifetime ...

p.s. Nekaj sedežev na mojem rollercoasterju je še praznih ... Obljubim, da vam bom držala vrečko za bruhanje, če bo to potrebno ... Nobenega dvoma ni, da vožnja odtehta vso sladkorno peno, ki vas čaka na stojnicah ...

Ko 50-krat doživiš prvi poljub

Zadnjih nekaj dni sem malo v leru. Morda je to zato, ker sem dobesedeno začela živeti ponoči in se moje telo malce upira novemu bioritmu ali pa zato, ker je pač jesen. Vse se umirja. Vse se pripravlja na zimske mesece, ki bi jih iskreno povedano, sama najraje prespala. Od nekdaj. Kljub temu, da imam takrat rojstni dan, kljub Božiču, Novemu letu, maškaram in ostalim rajanjem.

In ko tako, po tem ko opravim vse službene dolžnosti, napol "vegetiram" v domačem kraljestvu, mi po glavi rojijo take in drugačne neumnosti. Med njimi tudi zadnje čase preveč banalno rabljena beseda "ljubezen". Sama jo imam rada. Ljubezen samo. In ona ima večinoma rada mene. Z menoj nikoli ni delala v rokavicah. Vedno je bilo vse ali nič. Vsakič znova. Z vsakim poizkusom je bil najin odnos bolj globok, intimen, brezpogojen. Navezali sva se druga na drugo. Sčasoma ena brez druge nisva mogli. Zato se je verjetno tudi vrnila. Da me pozdravi in preveri, če sem še vedno zaletava kot nekoč, če še vedno s polnimi pljuči vdihujem njene hlape, o njej pišem pesmi, zgodbe in rišem grafite na stene svojega srca. Nisem je razočarala. Še vedno je moja muza.

Pred nekaj dnevi smo imeli pri nas po dolgem času spet tak mini pidjama party. Jakob, mlajša sestrica in moja malenkost z vsemi alter egi, smo se "počili" na družinski kavč in si pogledali prvi film, ki sem ga naročila na iTVi-ju ( neke vrste online videoteka, ki ti na dom pošilja želene filme, v tujini precej razširjena pri nas niti ne še). Naslov filma ... 50 first dates. Naslov, ki lahko hitro zavede, da gre le še za eno holivudsko patetiko, ki nas pripravi do tega, da nas zasrbijo prsti da bi v ekran (plazma gor, plazma dol) vrgli najtežji pepelnik z mize ... In to poln! A ne pri tem filmu...

Zamislite si, da se vsak dan zbudite v svoje življenje na novo. Vsak dan živite isti dan na milijon načinov, z ljudmi, ki ste jih morda dan prej že srečali, a se jih ne spomnite ... In potem srečate nekoga, v katerega se zaljubite. Ta dan ... Jutri se ga več ne spomnite. On pa vas se ... In sicer tako močno, da je pripravljen do konca življenja vsak dan znova poskrbeti, da se boste zaljubili vanj. Drew Barrymore in Adam Sandler sta naju spravila v jok. Naju z Jakobom seveda, dežurni jokici pač, nimaš kaj... Film se me je dotaknil. Oziroma dotaknila se me je ideja o ljubezni, ki se vsak dan znova rodi ... Tako si jaz predstavljam večno ljubezen. Vsak dan znova se v človeka zaljubimo. Vsak dan znova se za nekoga trudimo. Vsak dan znova najdemo 5 stvari, ki so nam na človeku neznansko privlačne in ravno toliko takih, ki nas spravljajo ob živce ... Morda zveni naporno, a je vredno vsega truda, če lahko zato vsaj 50-krat doživimo prvi poljub ...

Kočevska Rapsodija

Kljub temu da sem "djevojka se sela", da mi gre Ljubljana včasih na živce in kar naprej hrepenim po menjavi okolja, se le stežka odpravim na iskanje same sebe izven objema mestnega okolja. Ne vem, morda se bojim, da bom medtem kaj pomembnega zamudila, izpustila več kot potrebno uro, ki bi jo sicer posvetila pisanju, ipd. Čudna sem pač. Get used to it. It's my style...

Potem pa pridejo trenutki, ko zlezem iz te svoje predvidljive lupine in se odpravim na kosilo v Kočevje. Kar tako? Seveda ne! Na kosilo k "tašči" in "tastu" :-)

V noči s sobote na nedeljo nisem pretirano veliko spala (geez, tell me what's new!?), a sem bila kljub temu ob deset nič nič ready steady go - kot ponavadi ( Jakob brez komentarjev prosim:-)) ... Za vse tiste, ki ne poznate Petra, moje najljubše "lezbijke", poleg Jakoba seveda ;-)), naj povem, da ob njemu človek težko ostane slabe volje. Ko sem se usedla v njegovo srebrno puščico in so mimo mene bežale znane ulice, ovinki in obrisi stavb, sem se zavedla, da se kar naenkrat počutim lažjo. Mojco, polno obveznosti in skrbi, sem pustila za sabo. Ob vstopu na obvoznico sem jo videla le še, kako maha za ovinkom, nato je izginila. Ostala sva sama. Shia in Vili :-)

Shia in Vili sta par. In ravnokar se peljeta na obisk k njegovim staršem. Le ti se izredno veselijo obiska bodoče snahe. Kako tudi ne, ko pa se dekle vsakič znova pred snidenjem ustavi na bencinski črpalki in kupi njuno najljubšo čokoladno bonboniero ( always works!). Tokrat bo njun obisk še toliko bolj poseben... Kosilo bo namreč prvič za vse kuhala babica. Babica za katero Vili večkrat z veseljem pove, da ima v življenju celo uro in 36 minut delovne dobe :-) (Moram res posebej poudariti, da je ženska moj idol? ;-)) Shia niti pomislila ni, da bi za potrebe nedeljskega kosila spremenila svoj stil oblačenja. O takih stvareh ponavadi razmišlja Mojca, ki pa sta jo z Vilijem tokrat pustila doma.

Tako se je Shia v Kočevje pripeljala v frfotajoči zlati kiklici, črnem puliju z nesvetlečimi črnimi koraldami okoli vratu, poljubčkala "taščo" in se vsedla h kosilu s svojim Vilijem. Babica pa je modro molčala. Vse do glavne jedi... "Kaj pri vas nimate "peglezne", da tak zmečkana okoli hodiš?" Shii so se usta razlezla v nasmeh. Rada ima izzive. Besedne še prav posebej. Na jeziku je že imela pripravljen komentar: " Se opravičujem, danes sem sicer imela namen obleči prav tako domačo haljo, kot jo imate vi, a nažalost niso imeli moje številke"... Na srečo se je takrat v njeno glavo za nekaj sekund prikradla Mojca in babico rešila pred sarkazmom. "Imamo imamo, a to krilo mora biti zmečkano ..." Sledil je nasmeh za milijon dolarjev in menjava krožnikov. Shia in Vilijeva babica:round 1, 0:0. Vili se je muzal za mizo, Shii pa je igrica parov postala všeč in je razmišljala kako naj prime "lubija" za nogo in ga spravi v zadrego pred mizo polno bližnjih sorodnikov :-) Po popitem kozarcu rdečega vina, okusni glavni jedi in dišeči kavici je bil čas za round 2. "Te perle se nič ne svetijo ... Ko sem bila jaz majhna, smo imeli take prave, lepe in bleščeče..." Shia je med prsti kolikor se je dalo ponosno vrtela kroglice iz priljubljenega Helmut&Maximiliana: " Ja, te so pa kar plastične ..." Shia in Vilijeva babica: round 2, 0:1...

Kot vsak skladen par, sta tudi Vili in Shia začutila, kdaj je bil skrajni čas, da skočita na kavo do njegove sestre... Po obveznem domačem Jaegru in prijetnem chit chatu z Jano in njeno malo manekenko Nejo je bil čas za vrnitev na fronto. "Vili, zdi se mi, da me tvoja babica ne mara..." je Shia potožila preden sta se z Vilijem poslovila od "tašče" in "tasta". "Ne, ne. Ona je pač taka, ne sekiraj se." A Shia ne prenese, če je kdo ne mara. Sploh ne po tem, ko se je ves dan trudila, da bi se čim bolj vzorno obnašala.

Preden bosta zapustila Kočevje, bo babica podlegla njenim čarom in skupaj s "taščo" in "tastom" mahala za srebrno puščico, z nosom obrnjeno proti Ljubljani. Pa pika! Nekoč sem omenila, da v mojem življenju naključja ne obstajajo. Še vedno sem tega mnenja. Ponavadi mi življenje na pot pripelje ljudi, ki me, ali takoj osvojijo, ali pa po ne preveč obetavajočem začetku, popolnoma presenetijo. Vilijeva babica, spada med slednje.

Medtem ko je zavijala dobrote za svojega vnuka, je babica vsake toliko sumljivo pogledovala proti Shii. Ta je prav tako zabodeno gledala vanjo. Potem se je zgodilo nekaj, česar ni pričakoval nihče. Ko je šla po dodatne vrečke za vse dobrote, se je sprehodila mimo Shie, stegnila roke, jo vščipnila v tazadnjo in pomežiknila. Shia je skoraj pogoltnila koralde, s katerimi so se med čakanjem igrale njene ustnice. Se je to res zgodilo, ali jo je daydreaming odenesel stopničko previsoko??? ( Kar se ne bi zgodilo prvič ..) Babica jo je pogledala še enkrat, se ji nasmejala in ji pokazala naj pride bližje. "Pridi, bova midve še enega spili!" Shia bi brez težav pogrešala še en kozarec rdečega vina, a priložnosti za spravo z Vilijevo babico ni smela spustit z rok. "Seveda, kar nalijte. Bova nazdravili ..." S skremženim obrazom in dušo, ki se je na ves glas smejala, sta spili še en deci. Vino miru. To je bilo to. Vino miru.

Malce okajena a zadovoljna Shia, se je poslovila od "tasta" in "tašče", Vilijevega dedka in nato še babice, previdno in v pripravljenosti, da bo stara gospa zopet kam stegnila roko. " Se vidimo, čimprej spet pridita!" Bova. Z litrom rdečega in pravimi koraldami.

Bližje kot sta bila Ljubljani, bolj sta se zavedala, da je bila nedelja v Kočevju posebna. Preden sta tik pred mestom ob avtocesti pobrala Petra in Mojco, sta se ustavila še na bencinski črpalki. Shia si je kupila prvo škatlico cigaret ever, Viliju pa vžigalnik, da ga ne bo vedno iskal med sedeži srebrne puščice. " Fajn je blo tole dons. Igranje tvoje punce je prov zabavno!" "Ja, dobra vaja za to, če bomo mogl enkrat zaigrat poroko. Jakob bi bil zihr za to, da bi nosu rožice. Sam jst tut hočem vlečko ..." Na radiu je na vse grlo drla Sonique, Vili je stopil na gas, Shia pa je v majhen predalček torbice skrila Kim Slim, da jih Mojca ne bi takoj našla. Nekateri dnevi se prehitro končajo ...

Nova Mreža

Danes se je vrnil Stane. Majhen, črn, z vsemi dvanajstimi nogami in karakterjem prestrašenega zajčka sredi obljudenega vrta. Stane je pajek. Moj pajek... Rada verjamem, da je udomačen in po stenah plete mreže le zame. Ko sem tako malo čez polnoč, s kozarcem rdečega vina in stopljeno mlečno čokolado v ustih, čvekala z nekom, ki bi se ga glede na preteklost verjetno bilo bolje izogniti, me je prešinilo, da je bil današnji obisk Staneta, pravzaprav zopet nekakšen Deja Vu ...

Spodnja zgodbica, je nastala pred dobrim letom ali celo več. Ponoči seveda.

Oči se mi vztrajno zapirajo … Nisem zaspana, ne spim, ne… Misli švigajo za zaprtimi vekami, ki drhtijo v soju lune. Obrazi, besede, nasmeški, dvoumni pogledi, zmeda v utrujeni glavi in nato zopet nič… Tema. » Lahko noč, » zaslišim s hodnika. Pajek je, ki se mu mudi z enega konca stanovanja na drugega. Čakajo ga še trije obroči lepljivo svilnate mreže, pribežališča, katerega brez slabe vesti, vsako soboto pogoltnemo s cevjo sesalnika. Ves njegov trud izgine v nekaj sekundah med drobci prahu, drobtinami redilnih razvad in mehkimi dlakami našega psa. Nečasten konec umetnine narave …

Ne razumem jih … pajkov. Vsako nedeljo začnejo znova. Pletejo, lepijo, živijo kot da se nič ni zgodilo. Za trenutek jih zasovražim. Kako jim uspe? Kje najdejo energijo za to zaznamovajoče Sizifovo delo? Ne maram jih, se odločim in zato ne odzdravim. »Lahko noč, » ponovi krhko bitje. Obrnem se stran. »Kar ignoriram, ne obstaja. Sploh pa ne mislim še zaspati, kaj si ta členonožec predstavlja?« usta se mi izdajalsko raztegnejo v črno luknjo brez dna, veke težijo ena k drugi … ne! Noč še ni dovolj temna, postelja ne dovolj mehka in … aaa … zazeham … šibka sem. Čar obljubljene dežele okoli mene počasi spleta mrežo, udobnejšo od tiste, v kateri ležim … iz rok izpustim vse težke misli, ki z gromkim pokom padejo na tla. Nihče se ne zbudi … Počasi me odnaša prijetna omotica, podobna tisti, ki zaznamuje večer po treh popitih martinijih. » Lahko noč«, še tretjič ponovi pajek. Ne zna odnehati … Stegnem roko in nesrečneža z močnim udarcem naslikam na steno! » Lahko noč, » odzdravim kupčku prepletenih nog in zaprem oči … Jutri je nov dan, čas za novo mrežo …

Modern Fairytale

Nekoč je bila družina. Mama, oče ter dve hčerki. Živeli so v lepi hiši blizu mesta, le streljaj od visokih stolpnic in bučnega prometa. Hiša je bila obdana z nizko, lično pobarvano belo ograjo, ki je skrbno negovano zelenico, ločevala od bližnjega cestišča. Na dvorišču hiše so vedno prepevali ptički in rasle barvite cvetke, med katerimi se je ponosno sprehajal pes čuvaj, sem ter tja pozdravil naključne mimoidoče in stražil svojo uto, pred katero je vsaj enkrat tedensko zakopal slastno kost. Bili so srečni. Vsi.

No, tako se je zdelo tistim, ki so opazovali pročelje hiše, vsak dan, zjutraj, popoldne in zvečer, medtem ko so brzeli po svojih opravkih. Ljudje, ki živijo v tako lepi hiši, pač ne morejo biti kaj drugega, kot srečni...

Medtem, ko so mimoidoči občudovali lepo hišo, z lično ograjo in negovano zelenico, pa so znotraj štirih sten, mama, oče in obe hčerki, bili boj z zahrbtno golaznijo. Zažrla se je v vse prostore, v stene otroških sob, zavese v dnevni sobi in celo brisače v kopalnici... Ne glede na njihov trud, se nikakor niso mogli znebiti zajedalca, ki se je pojavil nenapovedano in zahrbtno. Izgledalo je, da se je odločil, da ne bo odšel, dokler ne uniči vsega lepega, kar se je skrivalo za vrati lepe hiše, z lično ograjo in negovano zelenico.

Nihče v hiši ni točno vedel, kako se je začelo. Zajdalec je preoblečen v začasni užitek, v njihova življenja vstopil skozi očeta, ki ni bil dovolj močan, da bi se zahrbtni golazni uprl. Še več, sčasoma je nagnusno razvado vse pogosteje vabil v svojo bližino, tako zaslepljen s prijetnim mrtvilom, ki je objelo njegovo srce, da ni opazil, da zajedalec košček po košček, uničuje tako njegovo ženo, kot tudi hčerki. Grizljal je vsako posebej, vztrajno in neusmiljeno ter na njihovih licih puščal sledi posušenih solz ...

Nihče ni nikoli vstopil v lepo hišo, z lično pobarvano ograjo in negovano zelenico. Zajedalec je poskrbel, da so vrata ostala tesno zaprta, polkna na oknih pa otožno zastrta. Počasi so ptički zapustili dvorišče in odšli prepevat drugam, pes je, hrepeneč po nežnosti, s kostjo v gobčku iskal nove lastnike, zelenica pa je bila z vsakim dnem manj zelena...

Ni znano, kaj se je zgodilo z družino. Z očetom, mamo in hčerkama. Hiša, nekoč lepa in ponosna, je danes le še razvalina. Po podrti strehi se pasejo golobi, po pritličju, kjer je nekoč stala jedilnica, pa se podijo shujšane mačke...

Ljudje še vedno hodijo mimo. Vsake toliko kakšen obrne glavo, žalostni hiši nameni sočustvujoč pogled in si sam pri sebi reče: " Pa tako srečni so bili videti ..."

The end ...