Smartest Kid 'in town'

This poem was nominated by UN as the best poem of 2008, Written by an African Kid ...

When I born, I black.

 When I grow up, I black.

When I go in Sun, I black.

When I scared, I black.

When I sick, I black.

And when I die, I still black.

And you white fellow.

When you born, you pink,

When you grow up, you white,

When you go in sun, you red,

When you cold, you blue,

 When you scared, you yellow,

When you sick, you green,

And when you die, you gray..

And you calling me colored?

Za manj boleči včeraj, lepši danes ter svetlejši jutri

Glede na to, da se je med moje rjuhe zopet zavlekla nespečnost, bom nadaljevala s svojo serijo intervjujev in tokrat na stene sobe s pogledom na moje srce obesila intervju (objavljen v reviji Hopla), ki ga nedvomno lahko uvrstim med tiste, ki so se me dotaknili, bolj kot bi se me, kot objektivne novinarke morda smeli. Odveč je poudarjati, da svet z vsakim dnem tone v globlje brezno pogoltnosti, maščevalnosti ter sebičnosti, a ta blog ne bo namenjen temu, kar nas vsakič, ko pomislimo na to, vrže v mračno stanje zamišljenosti in skrbi. Nasprotno. Prostor bom namenila osebi, ki se vsak dan trudi, da bi s svojo dobroto na obrazih svojih sogovornikov izvabila nasmešek. Ženski, ki dnevno rešuje tragične usode posameznikov, ki ne vedo kako naprej. Ta blog posvečam Vam, Vlasta Nussdorfer.

TOŽILKA V PREOBLEKI DOBRE VILE
"Ljudje se morajo naučiti dajati"

Težko bi našli besede, ki bi lahko opisale delo tožilke in predsednice društva Beli obroč, ki je svoje življenje posvetila tistim, ki jih življenje le redko boža. Namesto besed govorijo njena dobra dela, ki jim ni videti konca. Neverjetno skromna gospa, ki še vedno verjame, da so na svetu dobri ljudje, ki jim ni vseeno za druge. S solzami v očeh pripoveduje o žalostnih zgodbah, s katerimi se srečuje iz dneva v dan, ko beseda nanese na njeno družino in njenih šest izdanih knjig, s prodajo katerih vsako leto zbere nekaj dodatnega denarja za Beli obroč, pa se ji usta razlezejo v nasmeh. Vlasto Nussdorfer mnogi opisujejo kot dobro vilo in težko jim oporekamo. Medtem ko vedno najde lepe besede in roko pomoči za ljudi, ki ne vidijo izhoda, je nas v mrzlem jesenskem dnevu razvajala s svežimi mandarinami in oreščki. »Da boste zdravi,« je odvrnila, preden se je prepustila intervjuju, ki je pred vami.

Ste že od nekdaj radi pomagali drugim?

Nedvomno. Že v osnovni šoli sem dovolila vsem sošolcem, da so od mene prepisovali domače naloge. Smilili so se mi vsi, ki niso imeli ničesar. Lahko bi rekla, da sem imela izredno močan prirojen čut za sočloveka, ki se je še poglobil med leti, ki sem jih preživljala pri teti. Bila je krvodajalka in tudi meni je pokazala kako lahko z darovanjem krvi pomagam drugim. Kasneje se je vsa skrb za druge le še stopnjevala.

Ste se zato odločili, za poklic tožilke?

Tega ne bi mogla reči, saj me je do slednjega pripeljala predvsem usoda. Slučajno sem dobila ravno pripravništvo na tožilstvu in zgrožena sem bila nad odzivi ljudi nad to funkcijo. Jaz nasprotno sem funkcijo tožilca dojemala kot izjemno pozitivno, saj je bil navsezadnje na strani žrtve in zato se mi je ta poklic vedno zdel skrajno pravičniški.

Ko ste začeli s pripravništvom, ste imeli doma štiri mesece staro dojenčico. Ste se takrat naučili uspešno usklajevati poklicno in družinsko življenje?

Od nekdaj sem bila strašno organizirana. Ko sem v 4. letniku fakultete zanosila, sem se odločila, da želim diplomirati preden bom rodila in to mi je tudi uspelo. Čas vedno izkoristim maksimalno, nikoli ne zamujam, raje pridem prej. Tudi med pripravništvom je bilo tako.

Menite, da ste čut za sočloveka prenesli tudi na svoja otroka?

Vsekakor. Na začetku sta norčevala iz moje pretirane skrbi, zdaj tudi sama živita podobno. Od malega sem ju opozarjala, naj pomagata starejšim in lahko rečem, da sta se hitro navzela sočutnosti.

Kaj je po vašem mnenju najbolj dragocena lekcija, ki se je moramo naučiti kot otroci, da lahko zrastemo v uspešne odrasle?

Pomembno je, da otroka navadimo delavnosti. Še tako pameten otrok, v življenju ne bo veliko dosegel, če bo len. Pomembno je tudi, da ga naučimo sprejemati odgovornosti za svoja dejanja, ga naučiti da zna poskrbeti zase in za druge, če je treba. Kot ptice naučijo svoje mladičke leteti, tako moramo tudi mi naše otroke varno poslati v svet. Morajo začutiti, da so pomembni brez da jim neprestano visimo za vratom in nadzorujemo vsak njihov gib.

V vseh teh letih dela z mladoletniki ste verjetno slišali ogromno žalostnih zgodb. Ste se naučili, da jih več ne nosite domov, ali vas vaše delo spremlja povsod?

Domov vedno prinesem zadnjo zgodbo, ki ponavadi izbriše vse prejšnje. Letno dobim le na naslov Belega obroča okoli 3000 pisem različnih ljudi z različnimi potrebami, tako da je tega res ogromno. Nekateri le delijo svojo življenjsko zgodbo, drugi se znajdejo v hudih življenjskih stiskah iz katerih ne vidijo izhoda. Preberem vsa pisma in slej ko prej tudi odgovorim nanje. Ves čas jih berem, tudi pri frizerju, kjer večina žensk največkrat seže po rumeni literaturi (smeh).

Beli obroč uspešno deluje že skoraj šest let, kako bi ocenili napredek društva od ustanovitve do danes?

Napredek je ogromen. Na začetku smo ljudem pomagali le finančno, zdaj jih učimo, kako se s stisko lahko spopadejo sami. V naših prostorih jim nudimo psihoterapevtsko pomoč, pokažemo jim kako si najdejo službo, odkrijejo kaj jih v življenju veseli in podobno. Po vsej Sloveniji potekajo tudi dobrodelni dogodki, na katerih združujemo umetnike in pomembne ljudi z vseh vetrov, ki so pripravljeni svoj čas in denar deliti s tistimi, ki jim je težko. Lani smo tako razdelili kar 52 tisoč evrov med 1000 družin.

Slovenci radi pomagamo?

Da, a ne sami od sebe. Menim, da bi se moralo o tem več govoriti. Opažam, da raje in lažje dajejo revni, ne bogati. Morda bi morali vsi premožni ljudje kdaj poizkusiti živeti kot reveži in potem bi razumeli, v kakšni stiski se posameznik lahko znajde. Večina je tako otopela v svojem udobju, da ne vidijo dlje od svojega dvorišča. Tudi mediji vse preveč poudarjajo lepoto in mladost, zato je javnost tako nestrpna do drugačnih.

Bi lahko rekli, da je nesebična pomoč drugim, hkrati tudi posebno darilo za nas same, saj nam daje občutek, da smo storili nekaj za boljši svet?

Občutek ob dajanju, je lep. Če z veseljem daš, te to obogati in ljudje se tega premalo zavedajo. Ljudje se morajo ponovno naučiti dajati. Pomembno je tudi, da se v dobrih delih povežemo med sabo, saj smo tako še močnejši.

Potemtakem en sam človek ne more spremeniti sveta?

Seveda ne. Spremeni lahko sebe in svoj dom. Od nikogar se ne pričakuje, da bo rešil svet. Najprej moramo razčistiti s sabo, moramo biti skromni in zmanjšati želje, ki zadnja leta segajo previsoko. Predvsem pa moramo imeti radi sebe, negativen človek namreč ni sposoben ničesar dati ljudem okoli sebe.

Glede na to, da ste uspešno aktivna na več področjih, se kdaj zgodi, da vam zmanjka energije? Če se, kje jo zopet najdete?

Energije mi zmanjka, če sem zelo žalostna. Občutljiva sem na krivice in s slednjimi se v svojem delu srečujem vsak dan. Ponavadi si baterije napolnim na predavanjih ali promocijah svojih knjig. Ljudje so tisti, ki mi dajejo energijo. Njihov odziv, ki je največkrat izjemno pozitiven, mi daje vedeti, da delamo nekaj dobrega. Veliko je dobrih ljudi in čeprav so časi težki, verjamem v to, da lahko skupaj polepšamo vsakdan tistih, ki ne poznajo svetle plati življenja. Ob tej priložnosti bi se tudi zahvalila vsem, ki so kdajkoli karkoli darovali …

Vsi, ki bi želeli na kakršenkoli način prispevati k uspešnem delovanju Belega obroča, več informacij najdete na njiovi spletni strani.

Stage - Less

Zadnja leta se uspešno izogibam odru. A vsake toliko me 'odrska mrzlica' ulovi in postavi pred oči znanih in neznanih obrazov. Kako me vidijo in dojemajo, vedo le oni, a jaz tistih nekaj minut uživam. Pogrešam glasbo. Pogrešam vso kreativnost povezano z ustvarjanjem skladb. Pogrešam sodelovanje z različnimi podobno mislečimi sanjači, ki mi dovolijo, da letim visoko nad tlemi in se vrnem po zadnjem odpetem refrenu. Bolevam za stage-less sindromom. Danes ga bom zopet malo zdravila. Kar tako, ker je ravno 'veseli december'. Stage-Less no more.

Redni servis ali hiša brez 'h'-ja

Pride dan, ko mora vsak dober gospodar svojo mašino odpeljati na redni servis. Sama sem  v tem precej nedosledna, priznam. Resnica je, da stvarem ne posvečam veliko pozornosti, dokler se ne pokvarijo tako hudo, da so popolnoma neuporabne. Tako sem zadnja dva meseca članke pisala na Toshibi, sredi katere je, namesto črke 'h', sevala  grda škrbina. Sčasoma sem se navadila na to, da moram vsakič ob pritisku na 'luknjico' stisniti trebušne mišice in, če bom imela srečo, se bo na ekranu narisal zverižen 'h', ki se mimogrede v slovenskih besedah pojavlja presneto pogosto!

Glede na to, da 2/3 svojega dela opravljam za računalnikom, bi bilo pričakovati, da bom po tednu 'redne telovadbe' zbrala vso voljo in se sprehodila do pooblaščenega servisa, a temu seveda ni bilo tako. Moja uboga Toshiba je trpela v svoji zapostavljeni vlogi vse do danes, ko sem se bila na servis primorana odpeljati zaradi povsem drugega razloga. O slednjem ne bi razpravljala, vsem le namig: Če imate na prenosniku odprtino za kartice fotoaparatov, nikar ne potiskajte notri vsake kartice, ki vam pride pod roke ... Mojo Toshibo so danes uspešno operirali, ji odstranili tujek ter sproti še zapolnili škrbino na tipkovnici. Ko sem se vrnila domov, sem bila polna pohval za ustrežljive serviserje v Stegnah, dokler nisem z zagonom sedla za računalnik, da bi preizkusila čar črke 'h' in ugotovila, da je tipka že tam ... a nima prav nobenega učinka. Je le vsa nova, lepa in sijoča. Prvič mi je šlo na živce to, da je nekaj lepo, a popolnoma neuporabno. Očitno sem obsojena na 'copy' -- 'pastanje' ... Imam pa lep računalnik ... Puf!

p.s. Ta 'redni servis' blog je našel navdih v današnjem obisku ginekologinje, ki mi je prijazno namignila, da se moram 'servisirati' vsaj enkrat na tri leta in naj se nikar ne zanašam na to, da me bodo vsakič znova prosili, da se oglasim mimo ... Oh well, saj se trudim, a  očitno nisem tip ženske za servisiranje - še dobro da nimam avta, ker bi se danes zagotovo vozila le po treh kolesih ter z luknjo v strehi!

David Ritz - mož ki živi svoje sanje

Glede na to, da mi manjka še vsaj 40 postov, da dosežem magičnih 300, ne vidim razloga, zakaj ne bi na stene sobe s pogledom na moje srce nalepila tudi intervjuja, ki sem ga naredila letos junija, objavljen pa je bil v reviji Stop nekaj tednov kasneje. David Ritz je bil le eden od mnogih fascinantnih ljudi, ki sem jih spoznala na zadnjem 'izletu' v Los Angeles in če že samo dejstvo, da ima gospod celotno telo prekrito s tatooji umetnin znanih slikarjev, ni dovolj da intervju preberete do konca,  potem vas bo morda prepričal podatek, da novinar in pisatelj, ki redno piše tudi za znameniti Rolling Stone, trenutno piše biografijo sestre nedavno preminule pop legende Michaela Jacksona - Janet. I give you one of the coolest 66 years old man that I've ever met ... ladies and gentleman: David Ritz!

(foto: Marta Lamovšek)

DAVID RITZ

Nesojeni glasbenik, pisatelj, zaupnik največjih legend r'n'b-ja, nepoboljšljiv hedonist in še bi lahko naštevali.

David Ritz vsekakor ni običajen 66-letnik. Pisatelj, ki se je odločil, da bo na papir med drugimi prenesel življenjske zgodbe legendarnih glasbenikov, kot so Ray Charles, Marvin Gaye, Aretha Franklin, Smokey Robinson, Jimmy Scott ter Janet Jackson, nam je v Westlake studiu v Hollywoodu, zaupal kako zleze pod kožo glasbenikom svetovnega formata, kaj se skriva za njegovim potetoviranim telesom in kaj je tisto, kar ga pri njegovi starosti še kar ohranja mladega.

Kako to, da ste se odločili, da boste pisali knjige, oz. zakaj ste se odločili ravno za ustvarjanje biografij zvezdnikov?

Ko sem bil majhen, sem kot večina sanjal o karieri glasbenika, a kmalu sem ugotovil, da nimam potrpljenja za to. Nisem imel volje vaditi inštrumentov, zato sem sanje o karieri 'rock zvezde' hitro vrgel v koš. Kasneje sem odkril svoj talent za pisanje in v slednjem videl način, da delno uresničim svoje sanje iz otroštva. Delal sem na tem in se trudil postati boljši in boljši. Odločil sem se, da bom pisal o stvari, ki mi je blizu in to je bila od nekdaj glasba. Slednja me vedno in povsod navdihuje.

Kako izbirate ljudi, o katerih pišete?

Odvisno. Včasih oni poiščejo mene, spet drugič sem jaz tisti, ki naredi prvi korak. Vedno so to ljudje, do katerih gojim globoko spoštovanje in občudujem njihovo delo.

Prvo knjigo ste napisali pred 35 leti, v njej ste ujeli življenjsko zgodbo Raya Charlesa. Nam zaupate, kako je prišlo do tega sodelovanja?

Za to knjigo se skriva zanimiva anekdota in sicer, ko se takrat skušal priti v stik z Rayem, je bilo to skoraj nemogoče. Moja pisma v katerih sem ga nagovarjal za sodelovanje, so romala v koš, preden bi jih on sploh utegnil prebrati. Odločil sem se, da iz rodnega Texasa, odletim v Los Angeles in poizkusim srečo tam. Ko sem prispel v mesto angelov, sem mu poslal telegram v brajlovi pisavi. Tako sem si zagotovil, da bo pismo zagotovo prišlo v Rayeve roke, saj so ga ponavadi obkrožali ljudje, ki niso znali brati pisave slepih. Po tem je Charles stopil v kontakt z mano in kmalu zatem je začela nastajati moja prva biografija.

Potem so verjetno ponudbe kar deževale?

Pričakoval sem, da bodo, a ni bilo tako. Kljub temu sem vztrajal pri svojem in sledil glasbenikom, ki sem jih odkrito občudoval. Sčasoma sem prišel v stik z velikimi zvezdami kot so bili Marvin Gaye, Smokey Robinson, B.B. King, Aretha Franklin, ipd. in tako so ena za drugo nastajale knjige o njihovih življenjih.

So vas glasbeniki od nekdaj zanimali ne le kot ikone, temveč tudi osebno?

Verjetno. Že od otroških let, sem se vedno spraševal, kaj se skriva za glasbenikom, ki na odru zabava množice. Kaj se dogaja v njihovih srcih, dušah. Kje najdejo motivacijo in energijo, ki jo razdajajo naprej množicam.

Kaj je vaša skrivnost? Kako jim zlezete pod kožo, da vam zaupajo podrobnosti iz svojega osebnega življenja?

Preprosto rad jih imam in to čutijo. Prepričan sem, da ljubezen odpira vsa vrata, ljudje ti z njeno pomočjo zaupajo in se odprejo.

In če ljubezen ni dovolj? Kako se jim približate potem?

Navadno z njimi delim kakšno zgodbo iz mojega osebnega življenja. Pokažem jim, da sem tudi sam ranljiv in, da tako kot oni, delam napake. Ne obstaja posebna skrivnost, kako se dotakniti ljudi, a nedvomno je to najlažje doseči s pristnim in ljubečim odnosom.

Nekoč ste izjavili, da jim s tem, ko se z njimi pogovarjate o osebnem življenju, na nek način pomagate...

Nedvomno. Vsi moramo govoriti o svojem življenju. Na ta način se ogromno naučimo. Trudim se, da jih poslušam neobremenjeno, nikoli jih ne obtožujem ali sodim njihovih dejanj. Tu sem le, da svetu predstavim njihovo zgodbo.

Ste z večino še vedno v prijateljskem stiku?

Seveda. Z nekaterimi bolj, z drugimi manj. Z večino sem vzpostavil osebni odnos, skozi katerega sem lahko njihovo življenje prenesel na papir kar se da pristno.

Znani ste po tem, da zvezdnikom pustite, da sami pripovedujejo svojo zgodbo, vi ste le medij, ki jim slednjo pomaga prenesti na papir.

Tako je. V biografijah nerad uporabljam tretjo osebo in se skoraj nikoli ne postavim v vlogo zunanjega opazovalca. Največkrat pustim glasbenikom, da sami pripovedujejo o svojem življenju, saj se tako bralci lažje poistovetijo z njimi.

Se ne bojite, da bi vam glasbeniki na ta način predstavili svoje življenje tako kot ga želijo videti sami, čeprav je kot tako daleč od resnice?

Vsak ima pravico do svoje zgodbe. Sestra Arethe Franklin bi verjetno življenje svoje slavne sestre predstavila na drugačen način, kot ga je Aretha sama. Nikoli ne omejujem svojih 'strank'. Sami se odločijo, s katerega vidika se želijo predstaviti bralcem.

Čigavo biografijo pišete trenutno?

Slabo leto že sodelujem z Janet Jackson, a zaradi smrti Michaela, sem bil primoran pisanje za nekaj časa ustaviti, saj je Janet bratova smrt razumljivo precej prizadela. V kratkem bom začel pisati tudi biografijo Natalie Cole.

Kot kaže boste še naslednjih nekaj mesecev polno zaposleni…

Vedno sem in všeč mi je, da je tako, saj svoje delo obožujem. Ob njem se neizmerno zabavam. Nasploh se trudim, da bi v življenju čim bolj užival.

Ne morem mimo tatujev, ki krasijo vaše telo. Koliko ste jih našteli?

Če se ne motim, jih imam zaenkrat okoli dvajset. Začelo se je z znakom R'n'B ( Rhytm and Blues) na desni rami, temu je sledil še napis Jazz na levi rami. Potem je njihovo število iz leta v leto le še raslo.

Če se ne motim, na desni roki nosite celo samega Kandinskega? (op. Vasilij Kandinsky, ruski slikar)

Tako je! Obožujem njegovo delo. Nekoč sem bil na jazz koncertu v New Yorku, kjer sem nad pianistom opazil sliko Kandinskega in se vanjo zaljubil. Poiskal sem umetnico, ki si je upala sliko prenesti na mojo kožo in, ko sem enkrat ugotovil, da lahko na svoji koži nosim skoraj vsa umetniška dela, sem listal po knjigah z abstraktno umetnostjo in sproti izbiral slike, ki sem si jih kasneje preslikal na kožo.

Bi lahko rekli, da vas je tetoviranje na nek način zasvojilo?

Zagotovo! Bili so časi, ko sem si vsakih pet mesecev omislil nov tatu.

Kdaj ste se 'okrasili' nazadnje?

Pred več kot dvajsetimi leti.

Potem je skrajni čas za nov tatu?

(Smeh.) Morda. Razmišljam o tem, a zaenkrat še nisem našel primernega navdiha in motiva, ki bi ga želel na sebi.

Verjetno se strinjate z mano, če rečem, da se vaš življenjski stil močno razlikuje od večine 66-letnikov.

Res je. Vesel sem, da je tako.

Kaj je tisto, kar vas ohranja mladega?

Ljubezen do mojega dela, žene, otrok, vnukov, glasbe. Vse to me polni z energijo. Ničesar ne obžalujem, trudim se le živeti vsak dan v skladu s svojimi prepričanji. Verjamem v nekaj, kar je večje in močnejše od vseh nas in hvaležen sem za vse, kar sem imel v življenju priložnost doživeti.

Kako ostati otrok, ali dan, ko sem spoznala Piko Nogavičko

Zagledala sem jo v daljavi, urno se mi je približevala objeta v ognjeno rdeči kiti, ki sta plesali v zraku okoli njenega pegastega obraza. Tudi v temi bi jo prepoznala. Pika Nogavička...

 Bila je moj idol skozi celotno osnovno šolo. Ravno prav neodvisna, uporniška, bistra in nabrita. Poleg tega je živela v veliki vili, ki je skrivala ogromen zaboj zlatnikov, čisto pravega konja in opico. Jaz sem imela le mačko. Nikoli nisem imela peg. Hodila sem v šolo, zame pa sta skrbela moja starša in ne mama v nebesih ter oče kot poglavar na tropskem otoku. V tem pogledu sem bila mnogo srečnejša od nje. Tudi prijateljev ni manjkalo in v moji sobi se je navadno gnetlo kar nekaj Tomažev in Anik. Vseeno sem večkrat sanjala, da sem morska princesa na ladji sredi neznanega oceana, da naokoli prenašam policaje in jezdim v slaščičarno, kjer vsak dan kupim vrečo sladkarij za vse otroke iz naselja.

Z leti se ni veliko spremenilo. Nasprotno. Vsako leto v sebi odkrijem več podobnosti s Piko. Celo oblečeni sva podobno - tunika in pajkice ter črni čevlji. Vedno bolj očiten je tudi rdeč pigment v mojih laseh, ki jih poizkušam enkrat mesečno pobarvati na želeno platinasto blond. Konja še nimam , zato pa imam majhno pasjo pošast, ki s svojim obnašanjem velikokrat spominja na opico. Vedno bolj sem samosvoja, tudi šolo sem obesila na klin in se odločila, da si pot skozi življenje utiram na svoj način. Praktično se spreminjam v Piko Nogavičko. Z vsakim letom mi je bolj jasno, da ne želim izgubiti otroka v sebi. Ravno slednji je namreč tisti, ki mi vliva upanje, da svet le ni tako izgubljen,  prazen in pokvarjen, kot lahko vsak dan zasledimo iz različnih medijev. V mojem svetu je še prostor za ljubezen, igrivost, optimizem in nasmehe. Piko vsak dan znova srečujem povsod. Pozdravlja me iz ogledala v kopalnici, smehlja se mi iz odseva okenskiš šip, včasih mi celo maha s televizijskega ekrana. Bolj živa kot kdajkoli.

Padli sva si v objem in zaznala sem vonj piškotov polnjenih z vanilijevo kremo. Nič se ni spremenila. Ravno taka je, kot se je spomnim. V spomin na dobre stare čase jo nežno potegnem za obe kiti nato pa se z roko v roki odpraviva iskat skrite zaklade, ki naju kličejo izza vogalov. Z njo sem mirna, ker vem, da bom globoko v sebi vedno ostala deklica, ki zna okoli sebe prepoznati čarobne malenkosti. S kitkami, pegami in Fickom na rami ....

Josipa Lisac in njena skrivnost

En velik 'NIČ' v mojem življenju zadnjih mesecev je bil tudi intervju z eno in edino Josipo Lisac. O njej sem na svojem blogu že pisala, tokrat pa sem imela neverjetno čast, da sem se z divo pogovarjala po telefonu, jo zmotila ko se je odpravljala registrirati avto, jo očarala do te mere, da se mi je prepustila in se razkrila v svojih odgovorih, ki so le potrdili, da je preprosto edinstvena in na trenutke celo nezemeljska v svojem dostojanstvu in brezpogojni ljubezni. Upam, da boste v branju uživali vsaj toliko, kot sem uživala jaz med pisanjem.

Josipe Lisac ni treba posebej predstavljati. Prva dama hrvaške glasbe, ki je od 10. leta, ko je prvič stala na odru, s srcem in dušo predana glasbi in ljubezni, ki jo širi preko svojih pesmi. Ena redkih glasbenic, ki tako kot z glasbo, ljudi razvaja tudi s svojo scensko podobo, ki je kot pravi sama, le podaljšek njenih pesmi. V življenju jo je najbolj zaznamovalo srečanje z legendarnim glasbenikom Karlom Metikošem, ki jo je vzel pod svoje okrilje in jo osrečil tako poslovno kot tudi zasebno. Njuna ljubezen še danes živi skozi Josipine koncerte, ki so prepleteni s spoštovanjem do človeka, ki jo je izpopolnil in jo še globlje povezal z glasbo. Ena in edina, še danes po 40 letih na glasbeni sceni vzbuja vzdihe občudovanja in s svojimi večnimi hiti združuje tiste, ki tako kot ona verjamejo, da je ljubezen največja skrivnost, ki jo je treba vsak dan znova negovati.

Že kot majhna deklica, ste odkrili veliko strast do glasbe. Kdo je bil tisti, ki vas je za roko popeljal na pot ustvarjanja?

To je bil profesor in dirigent Dinko Fia, učil nas je peti,v zboru. To je bila moja prva izkušnja s klasično glasbo. Otroški zbor v katerem so peli le najbolj nadarjeni otroci – 40 otrok. Potovali smo po celi Evropi in četa 1963 celo zmagali na tekmovanju Franciji. To je bila enkratna izkušnja, nekaj najlepšega, kar kot otrok lahko doživiš. Sicer pa sta me na avdicijo poslali mama in moja profesorica glasbe- stara sem bila 10. Ostra disciplina, kateri smo sledili, da bi se razvili v 'briljantke'. Držal nas je na realnih tleh, kljub pohvalam se nismo prevzeli. To mi je precej pomagalo tudi v moji kasnejši karieri.

Menda ste bili ena najbolj glasnih deklic v zboru?

Res je. Zborovodja je moji mami kar naprej govoril, naj malo utiša svojega otroka. (Smeh)

Od vsega začetka ste bili nekaj posebnega. Ste se kdaj počutili, kot da ne spadate sem? Da bi morali biti kje drugje?

Na samem začetku sem bila zelo mlada, imela sem 18 let in cela Jugoslavija je bila okoli mene. Bila sem zanimiva, ljudje so pisali o meni. Takrat sem se ozirala okoli sebe in prvič razmišljala, da sem morda res malo čudna. Skrbelo me je, kako se bom v tem znašla. Kar nekaj stvari, ki so mi jih takrat 'servirali', mi ni bilo všeč. Bila sem mlada, a precej staromodna. Poslušala sem starejše kolege in ves čas čutila, da me čaka nekaj velikega.

In potem ste spoznali Karla Metikoša …

Natanko tako. Leta 1971 sva se spoznala in takoj sem vedela, da je to tisto, na kar sem čakala…

Je bila ljubezen na prvi pogled?

Bila je ljubezen na vsak pogled in ljubezen za vedno. Karlo me je še globlje povezal z glasbo. Utapljala sem se v njegovih prekrasnih pesmih in ko je napisal prvi album zame – Dnevnik jedne ljubavi- sem bila tako izpopolnjena in srečna. Karlo je imel vizijo in vedno je ustvarjal pesmi, ki niso preživele le tedaj, temveč živijo še danes.

Ravno ljubezen, ki živi v vajini glasbi je tista, ki se še danes dotakne ljudi. Je to stvar, ki vam še danes daje energijo za nastopanje?

Prepričana sem, da je tako. Čutim jo vsak dan. Danes brez teh čustev nič ne bi bilo tako, kot je. Rada se oziram nazaj, se spominjam tega obdobja, ker se je zdelo, kot da sva vsak dan sproti praznovala. Slavila sva vsak takt. Nato pol pesmi in ko je bil album končan je požel ogromno zanimanja. Karel je imel enkraten občutek, kako dvigniti prah okoli projekta in ljudje so komaj čakali, da album pride v javnost, čeprav so naju nekateri imeli za nora.

Kar je nedvomno kompliment!

Vsekakor (smeh)! Poleg tega je bila močno posebna tudi promocija albuma, saj smo ga prvič v zgodovini Jugoslavije predstavili 'playback'. Takrat je to sicer pomenilo s prej posneto glasbo in mojim petjem v živo, lahko pa si predstavljate, da smo dvignili veliko prahu, saj je večina pričakovala, da bom na koncertu le odpirala usta. (Smeh)

Kar naprej ste razbijali neke stereotipe, obstaja kak tabu, ki se ga tudi vi ne bi dotaknili?

Težko rečem. Razvila sem se znotraj glasbe in rada sem vse stvari delala popolno. Nikoli nisem bila zadovoljna s povprečnim. Morda se tudi zato nikoli nisem lotila pisanja pesmi, saj sem prepričana, da so to drugi delali precej bolje. Sicer pa na splošno menim, da tabujev ni. Zavestno se odločimo, da nekaj ne bomo storili predvsem zato, ker smo prepričani, da bodo to drugi storili bolje. Vsak ime nekaj, kar ga dela posebnega.

In vi to nedvomno veste najbolje. Velik del vaše umetnosti predstavlja tudi vaš poseben videz – kostumi, frizure, dramatična igra…

Moj videz je le podaljšek moje glasbe. Izražam jo skozi obleke, ki so vedno delo izvrstnih oblikovalcev, ki morda sledijo mojim napotkom, a gre za njihovo umetnijo. Res je, da imam dober občutek za stil in znam nositi to, kar drugi zašijejo zame, a to ne pomeni, da bi bila tudi sama dobra modna kreatorka. Večkrat so me že klicali in mi ponudili, da bo pripravila svojo modno linijo in temu se vedno smejim. Imam dober občutek za modo, vem kaj moram skriti, kaj odkriti in to je to.

Mislite, da je v 21. Stoletju, ko povsod prevladujejo 'instant' zvezdniki, še vedno dovolj prostora za prave umetnike?

Seveda. Morda še več, kot kdajkoli prej. Res je, danes je lahko postati 'instant' zvezda, a tisti, ki tako nastanejo, tako tudi izginejo. Mlade talente se je od nekdaj iskalo na avdicijah, edina razlika je, da so te avdicije danes javne. Ko te nekdo označi za obetajoč talent, se pravo delo šele začne. Ni težko uspeti, težko se je obdržati na glasbeni sceni in uživati spoštovanje.

Velikokrat ste rekli, da je vsak dan nov začetek. To pomeni, da vsak dan živite, kot da jutri ne obstaja?

Morda ne ravno tako, a po 40 letih na glasbeni sceni sem se naučila, da ničesar ne jemljem kot samoumevno. Cenim vsak koncert, vsako srečanje, vsak trenutek. Vsak dan sproti se trudim dati celo sebe, ne glede na to, kje nastopam. Stremim k temu, da poslušalci vsakič znova začutijo ljubezen, ki veje z mojih pesmi in to je na nek način služba s polnim delovnim časom. Vsak dan sproti se trudim.

Dajete vtis, da imate radi samoto…

Res je. Rada sem sama, a nikoli nisem osamljena. Okoli sebe ne potrebujem množice ljudi, da bi bila srečna. Vedno se zaposlim, tišina mi prija, poleg tega je lepo, če se vsake toliko malo pogovorim sama s sabo in v glavi naredim red. (Smeh)

Spominjam se vašega koncerta v Ljubljani, ko ste nam ponudili lepo definicijo ljubezni. Rekli ste, da je ljubezen ena velika skrivnost, ki čaka, dajo odkrijemo, prepoznamo, čutimo in navsezadnje živimo...

Tako je. Ljubezen je skrivnost. Danes jo ljudje pogosto narobe dojemajo. Ljubezen vidijo kot dobrino, ki jim je dana in potem, če slučajno, kot v mojem primeru, nastopi smrt partnerja, mislijo, da jim je s tem ljubezen odvzeta. Sama nikoli nisem tako čutila. Če se nekomu zdi, da je ljubezen tako izgubil, potem je morda nikoli ni imel. Meni smrt ni ničesar odvzela. Nisem dovolila, da bi mi. Ljubezen vsak dan čutim in jo živim. Navsezadnje se zanjo tudi borim. O ljubezni ni potrebno govoriti. Ljubezen se živi, sanja, neguje. Obstajajo pari, ki živijo skupaj celo življenje, a se z vsakim dnem manj poznajo, manj ljubijo. Potem so tukaj še posamezniki, ki so izkoristili čas, ki jim je bil dan in ljubezen živeli. Treba se je predati vsak dan. V ljubezni se ne šteje koliko kdo da. Gre za krog prejemanja in dajanja. Vsak dan znova.

Kesanje, povratek in ostala patetika

Preden sem se spravila pisati ta blog sem si obljubila, da se ne bom za nič opravičevala. Potem sem še enkrat preverila datum zadnjega zapisa in se zgrozila. Skoraj tri mesece nisem naredila NIČ! Grozno! No, nič je pregroba beseda, vmes sem namreč napisala vsaj 50 člankov in ravno toliko strani za svoj knjižni prvenec, a to ne šteje I guess ... Moj blog je namreč postal eden tistih ubogih zapuščenih cyber prostorov, kjer se nabira prah. Pomislila sem na vse tiste bralce, ki so načrtno ali slučajno zašli v Sobo s pogledom na moje srce in naleteli na ... NIČ.

Shia, ljudje si bodo še mislili, da se ti v treh mesecih ni zgodilo prav nič vrednega, da bi o tem napisala vsaj par vrstic in nalepila sliko, kot to navadno narediš, kadar besede ne tečejo kot bi morale! Dragi moji. Se opravičujem. Požrla sem besedo in se kesam. Nič novega. Ni prvič in verjetno tudi ne zadnjič. Resnica je pač taka, da zadnje mesece živim tako polno, da se mi je zdelo škoda izgubiti dragocene trenutke s pisanjem o njih. Precej sebično, I know ... Sicer nisem sebična. Vsaj rada verjamem, da nisem. Srečna sem. If that's a crime, then here I am for you to burn me in the square for everybody to see how a happy burning witch looks like :-) Would be my pleasure!

Če na kratko povzamem svoje 'bedno' življenje v tednih odsotnosti: veliko dela, še več ljubezni, crkljanja, nekaj postavljanja pred kamero, pritajenih nasmeškov, ur grščine, snemanja v studiu, dretja na Callista, na novo odkritih krajev, 3 tedni grškega raja, kar nekaj novih 'new year's resolutions', popitega čaja, za konec pa še par dni ležanja v postelji s prehladom, ki na mojo srečo ni prerasel v 'pujso Pepo. Tako. Verjetno bi res lahko rekla, da se mi v tem času ni zgodilo prav NIČ... Slabega :-)

Glede na to, da bi morala, če bi želela do konca leta uloviti magičnih 300 blogov, dnevno sem prilepiti vsaj 3 zapise, se ne bom ustavila, dokler tega tudi ne dosežem. Trmasta sem. To lahko mirno vpišete pod moje slabosti, ali prednosti. Dobrodošli nazaj, ali le dobrodošli naprej. Shia je še kako živa. Zaenkrat :-)

Perfect World

Finally. New. Music. Optimistic. Happy. Thrilling. Mine. New. Song. More. Soon. Love.

1 + 1 = 2

Kiss. Poljub. Kuss. Baccio. Fili. Poljubac. Beso. Celovat. Baiser.

V pričakovanju pričakovanj

Time flies when you're having fun... Minil je dober mesec, odkar sem nazadnje prilepila post na stene sobe s pogledom na moje srce. Glede na to, da je ravno slednje zadnje mesece v popolnem razcvetu, bi bilo pričakovati, da stene mojega bloga pokajo pod težo uokvirjene sreče. Pričakovana pričakovanja ... letos se jim izogibam in za spremembo le uživam v trenutku, ki se kar ne konča.

Vsakič znova sem presenečena, kam vse pelje vlak mojega življenja, kako spretno kroti ovinke, kako učinkovito zavira v primeru ovire na poti, kako zanimivi ljudje vstopajo vanj in kako točen je vedno. Ob pravem času na pravem mestu. Cena vožnje: globok vdih vsakega dneva, kot bi bil zadnji. Vlak ne ustavlja vsem. Nič več. Tudi on se je v zadnjem letu veliko naučil. Potem ko je nekajkrat iztiril zaradi preobteženosti s potniki, ki so trgali blago s sedežev, pljuvali po tleh in razbijali stekla, zdaj vrata odpre le še tistim, ki so pripravljeni kreativno sodelovati v obnovi načetega interiorja, drgniti rjo s tirnic kadar je to potrebno in jim ni izpod časti včasih vreči tudi kakšen košček premoga na ogenj, da vse teče kot mora.

Od pričakovanj letos pričakujem le to, da jih ni. Da me ne ovirajo pri uživanju vsakega dneva sproti, da me ne silijo v nekaj, kar mi reže krila ter mi dovolijo leteti visoko nad vsem, kar ljudi meče v isti zadušljiv koš povprečnosti.

Stop

Where is this world going? What is on the mind of world leaders when they bargain with 'little people's' lives?? Who will take the responsibility when everything that was once worth something, will be gone? Stop. Stop it now.

*foto: China Art Exhibition ( Saatchi Gallery, London)

Speechless

For all those of you wondering, yeah I'm still here. Back in Ljubljana since last wednesday, full of emotions, new experiences, thoughts that are keeping me awake, dreams that are growing each day, plans that are changing every hour. Los Angeles hit me pretty hard. It was smuch different from what I remembered. Much better. Nicer. Warmer. More creative. More Me. The only thing that actually disappointed me a bit, was Taco Bell bean buritto ... not as tasty as I kept it in my mind for the last 3 years, LOL. Other than that, City of angels made me fly.

When one of the angels looses it's wings, the others fly next to him to keep him above. High and safe. That's the magic about it.

Not many of you know, why I was going there for, after all this time. I haven't shared it on here. Because I was afraid to talk about it before I left, so nothing would go wrong and once I got there, everything became a little blury. Covered with breaths taken away. One of the main reasons I set my foot on California land, was Jimmy Scott. I'ts ok, if you never heard of him. I admit it, I didn't know him either just few months ago. Now he keeps me speechless. His human touch prevents me from writing about him. Because I feel such respect and I'm afraid my words could never give him the right he deserves. He wasn't the only one that impressed me while staying in LA. There were so many people, working on his dream, finding their dreams within his, creating an artistic fairytale that will hopefully come alive in next few monhts. I will write about it. I'm sure. I just need to put everything inside of me in order. So I can find the phrases that will give you a glimpse of what we experienced in Hollywood.

It really did happen, right? I think so. I hope so. I dream so.

There are many fallen angels in Los Angeles but I haven't met one. I was sourrounded by the finest of them all. Angels with huge wings, flying above mediocracy, expectations of society and common lives of ordinary people. They allowed me to be one of them. And for that, I will never be the same again.

C_ _ _ _ F*** D_ _ _

Wind took me away to a place only you and me know ...

foto by: Marta L.

location: Westward Beach, Malibu

Lost in Time

When the sun goes down in one place, it rises in another. Simple and unavoidable. So good night to some of us and good morning to some of you. Maybe we meet somewhere in between. Or not. It doesn't matter. We are lost in the same time.

LA , Jimmy Scott and other Candies

So here we are ... LA, Los Angeles, City of Angels or whatever you wanna call it. I haven't seen the ocean yet, most of the time I am sitting in the studio or Im chasing Michael Jackson info all around Hollywood. All of it has it's charm. And all of it keeps me extremly busy. That's why you haven't seen much of me on here lately. I will post some pics in the near future, but it will be extremly difficult trying to catch all the moments we are experiencing here for the last few days. Words can never tell ...

History is being made. Legends are brought together. Music in every word, emotion in every touch. Even silence has the melody here. I feel as the luckiest girl to have a chance to be a part of something so big. Someone up there must like me. A lot.

p.s. Have I mentioned that I'm staying in a house that belonged to Marilyn Monroe in the 50's??
Bizarre ...

3,2,1 ...

In 3 days!!!! I'm back on the crime scene ...

Korak k Sebi

Včasih predolgo čakamo na korak, ki že nekaj časa odmeva v zraku. Pretvarjamo se, da ga ne slišimo in upamo, da bo ubral pot daleč stran od nas. Ker ga nismo pripravljeni narediti. Tako minevajo dnevi, korak pa odmeva vse glasneje, dokler ni tako blizu, da nas njegov zven ogluši do te mere, da ne slišimo ničesar drugega.

Danes je prišel ta dan. Danes sem bližje neodvisnosti. Neodvisnosti od sistema, ki mi je zadnje mesece ubijal kreativne celice in me navdajal s tesnobo. Danes sem naredila korak proti Sebi. In občutka olajšanosti ne zamenjam za nič na svetu. Lepo je, ko se zaveš, da si ne glede na vse zvest samemu sebi. In kar naenkrat denar ni tako pomemben in sanje zažarijo v novi luči. Objemam jih tako močno, da zadušim vse dvome in strahove. Veselim se prihodnosti. Ker mi je naklonjena.

Shia Goes Global

Too many things that make me shiver, too many emotions, too many laughs, too many smiles, too many plans, too much work, too many parties, too many hugs, too much running around, too many stars, heart that beats too fast, hug that lasts too long, love that carries too much rain and too much sunshine.

There's nothing as 'too much/many' of the things above. Shia goes global. After London she will be all over the City of Angels really soon. It was about time. It really was. Yay!

Period.

It's high time I let everybody know, that in my car, I am the driver and I decide, who can take a ride with me ... Damn it! I was picking up wrong people for way too long. The ones that just needed a ride but were never ready to fill in some gas. Done with that! We reached the final station, please get out of my car. Thank you. Period.

p.s. One should not take this post literally...

Summer In The Air

Who ever said that summer 2009 can not be better than summer 2008, was wrong. Everything is possible. Specially in my life ... I'm ready.

Xara - 7. del

Preden je Xara prvič prestopila prag hiše, v kateri sem odraščala, sem se tresla že nekaj dni prej. Dokler sem bili sama v najini zgodbi, se nisem bala, da jo bom s čim odvrnila. Razmišljali in dihali sva kot eno. Če sem jaz v trgovini kupila mleko in pozabila najine najljubše kosmiče, se je ona za mano domov vrnila z njimi, ne da bi jo prosila. Enostavno vedela je. Kar sem razumela jaz, se je ona naučila skozi mene, kar je mene begalo je slej ko prej skozi njene besede našlo varen prostor v moji zavesti. Trenutki, ki sva jih delili so bili pogosto zaviti v molk, a kljub temu je bil ta čas vedno objet z besedami. Neizgovorjenimi, a močnejšimi od vsega prej izrečenega. Bala sem se dneva, ko ji bom predstavila družino… V njej se nisem počutila varno. Nikoli. Trenutke, v katerih sva z mamo pristali na istem polu, lahko preštejem na prste ene roke, moj oče pa se je vedno gibal izven meja mojega sveta. Kot izgubljen planet, ki ga še tisti najbolj zavzeti najdejo prej po naključju, kot načrtno. Ne bi mogla reči, da ga nisem imela rada. Navsezadnje mi nikoli ničesar ni manjkalo in na nek čuden način sem čutila, da se trudi in mu ni vseeno, a plula sva po različnih oceanih, svetlobna leta oddaljena drug od drugega. On je bil prvi, ki sem ga želela rešiti. Dolgo časa nisem vedela pred čim. Čutila sem le, da je osamljen. Nerazumljen. Morda je zato izhod največkrat iskal v steklenici dragega whiskeya, ki sem jo toliko let iskreno in prvinsko sovražila. Nič kolikokrat sem se srečala z njo. Po naključju ali urah zavednega iskanja v omari, med njegovimi dragimi oblekami in nikoli nošenimi čevlji. Kadar je bila napol prazna, sem se drla nanjo, kot obupana mama, ki zaloti svojega otroka s prstki nevarno blizu električne vtičnice. Strah je kričal iz mene. Da bom poražena. Da nikoli ne bom dovolj pridna, uspešna in vzorna hči, ki bi svojemu očetu vsak trenutek dala dovolj razlogov za srečo. Da me objame, kot je tolikokrat objemal steklenico. Z leti mi je postalo jasno, da določenih ljudi ne moreš rešiti. Ker si tega ne želijo. Ker uživajo v vlogi žrtve in od sebe odrivajo ljudi, ki jih imajo najraje, saj globoko v sebi verjamejo, da si jih ne zaslužijo. Da jih niso vredni. Bala sem se, da bo Xara ob srečanju z njim spoznala temno plat, ki je vedno bolj s svojimi uničujočimi verzi zapisovala tudi mene. Nisem je bila vredna. Sama sem se tega zavedela in groza me je bilo tega, da bo to spoznala tudi sama. Bila sem kot moj oče. Le brez steklenice …

Brcnila sem v nekaj, kar je od sebe spustilo zvok, rezek da bi z njim lahko rezal dimni oblak, viseč nad množico tujcev, ki so polni pričakovanj, neizpolnjenih sanj in načrtov čakali na vhodu v glavno avlo letališča. Bila je steklenička. Majhna, otroška, napol prazna. Le meter od nje je stal prestrašen fantek z očmi zabuhlimi od joka. Že dolgo se ničesar nisem razveselila tako odkrito, kot njega. Dvignila sem ga v naročje in ga tolažila, dokler ga v svoj objem ni vzela njegova mama. Nisem počakala, da se mi zahvali. V tistem trenutku sem si zaželela le ene stvari. Xarinega objema. Usedla sem se na rob betonskega napušča in zajokala. Zaprla sem oči in glavo so mi napolnili trenutki, zaznamovani z zavetjem njenih rok …

Agapi

Spomini

Ena pesem je dovolj. Da me spomni na eno noč. Da se enkrat stresem prekrita s čustvi preteklega leta. Da si obrišem eno solzo, ki priteče z enega očesa. Včasih levega, včasih desnega.

Ena pesem je dovolj. Da začutim tisti en dotik, ki v meni sproži en utrip srca, ki bije za eno noč. Da si zaželim enega poljuba, ki traja eno življenje.

Ena pesem je dovolj. Da spet pogrešam eno večnost.

Our story

The book of my life
Has no empty pages,
Emotions all over,
In all kinds of stages.

Love was my muse,
Since I learned how to spell it,
Heartbreaks my best friends,
As I sang the blues.

When I wasn't ready,
You entered my story,
You stole all the chapters,
Got lost in their glory.

The words were so loud,
As they screamed at me,
The messagge was clear,
We were ment to be.

Just after I found you
I lost you again,
Timing was wrong,
but the ending's not blue.

I'm holding the pen,
Thinking about you,
Rewriting the story
Changing the clue.

The words are so loud,
As they scream at me,
The messagge is clear,
We are ment to be…

This is my story, the message is clear, we will find eachother, happy ending is near …

pOiSoN

Can you breathe someone so deep in, that it poisons every little corner of your fragile body? Someone please tell me that is impossible.

Se lahko ...

... kar preselim v službo? Zakaj pa ne. Zadnje čase se tam tako ali tako bolje znajdem, kot v svojem osebnem življenju. Smešno. Vsem drugim, le meni ne. Nič novega. "Saj bo bolje" na meni ne deluje več. Žal. Sem prerasla banalnosti. Še en "pričakuješ preveč" me bo pahnil čez tanek rob, ki ločuje zdrav razum od simpatične norosti. Ne bom se opravičevala, ko se bom drla kot obsedena in sproti čez okno metala nepotrebne stvari. Izgovarjala se bom na gnil sistem. Kot vsi ostali. In končno bom povprečna. Looking forward to it...

Xara - 6. del

Najine ustnice so se prvič srečale v avtu. Natančneje v taksiju. Poljub je prišel nepričakovano, tako kot najino prvo srečanje, polno začudenja, prikupnega muzanja in neke čudne intime, ki ji še danes ne znam določiti izvora. Njena zgornja ustnica, malenkost manjša od spodnje, je nežno zadela konico mojega nosu, ko sva hoteli s tal avtomobila, hkrati pobrati drobiž, ki je padel iz dlani nerodnega taksista. »Oprosti,« je v zadregi rekla Xara in z vprašljivim pogledom čakala moj odziv. Nič nisem rekla, a prisegla bi, da je bilo v zraku slišati bitje mojega srca, ki se je vznemirjeno zaletavalo ob stene v trenutku zbujenega telesa. »Tako sem nerodna, še dobro, da ti nisem zlomila nosu,« je Xara nadaljevala s svojim monologom. Nisem slišala, o čem je govorila. Zagledala sem se v njene premikajoče se ustnice in skušala obuditi njihov okus. Jagoda. Zrela, avgustovska. Sveže utrgana z vrta, zunaj hladna od očiščujočega curka vode izpod pipe, znotraj prijetno topla od pozno poletnega sonca. Nisem predolgo razmišljala. Poljubila sem jo. Kar tam. Na zadnjem sedežu taksija sem si prilastila njene ustnice, ne da bi pomislila, kaj bo sledilo. Ne vem kako dolgo sva ostali objeti v poljubu. Lahko so bile le sekunde, a zdelo se mi je, da se je promet okoli nas ustavil, na semaforjih so se hkrati prižigale rdeče, rumene in zelene luči, motor ostarelega taksija je čudno tiho brnel, voznik pa je naglas mrmral nekaj, kar je zvenelo kot najbolj domača melodija iz otroštva. Iz zamaknjenosti naju je priklicala hupa nestrpnega voznika za nami. »Dekleti, drobiž prosim,« je vidno v zadregi, zmedeno izustil taksist. Xara se je prva vrnila v svojo tresočo se zemeljsko lupino, si popravila lase, ki so se ujeli na vlažne od razburjenja vroče ustnice in vozniku vrnila kovance, ki so se kdo ve kako, kljub vsej zmedi znašli v njeni drobni dlani. Verjetno eden redkih trenutkov, v katerem je reagirala bolj razumno od mene. Ponavadi je bila situacija obratna …


Na ramenu sem začutila hladno dlan, ob stene ušesa pa se mi je zaletaval glas, ki je kolikor sem lahko razbrala, zvenel precej obupano. Obrnila sem glavo stran od spominov, ki so me v tistem trenutku zaboleli v samem bistvu izgubljenega trenutka in se posvetila neznanki. V polomljeni angleščini mi je poizkušala pojasniti, da je izgubila otroka. Majhnega fantka, ki je komaj hodil brez njene pomoči in kdo ve kako, je uspel ubežati ostremu pogledu skrbne mame. Daleč ni mogel priti, mi je bilo takoj jasno. Pogledala sem naokoli in ugotovila, da obrazom, ki so strmeli v naju, ne bi moglo biti bolj vseeno za to, kaj se dogaja. Vedela sem, da sem edina, ki v tistem trenutku lahko pomaga obupani. Prijela sem jo za roko in skupaj sva tavali sva med neskončnimi vrstami polnih sedežev v čakalnici. Kot obsedena sem premikala velike kovčke turistov, v upanju, da se bo za njimi skrival prestrašen obrazek. Naenkrat ni šlo več le za izgubljenega fantka. Iskala sem vse, ki sem jih v življenju izgubila. Obrazi tistih, ki sem jih pogrešala, so se nizali pred mojimi očmi in ob vsakem se je v meni prebudil delček mozaika, ki je in bo pripadal le njim. Za trenutek se mi je zdelo skoraj smešno, kako živo sem se spominjala nekaterih, ki so sicer le redko obiskali moje misli. Njihove oči, ogledala njihove duše, so me v teh trenutkih mrzličnega iskanja izgubljenega otroka, prebadala do obisti. Kot bi mi očitali, da sem jih izpustila iz rok. Da sem jim dovolila, da so odšli iz mojega življenja. Da se nisem dovolj borila zanje. Težko bi rekla, da se motijo. Vedno sem iskala ljudi, ki so v moji očeh potrebovali mojo pomoč. Napajala sem se iz občutka, da me nekdo potrebuje. Da lahko nekomu spremenim življenje. Ga rešim pred samim sabo. Ko sem v resnici jaz potrebovala nekoga, da me reši.

Diham

Včasih začnem razmišljati o tem, kaj se zgodi, ko vdihnem ... Poizkušam si predstavljati zrak, ki drsi po mojem telesu. Molekule kisika, ki se držeč za roke režijo na vsa usta in si pripovedujejo zgodbe o življenju tam zunaj. Tako zelo se jim mudi skozi sapnik, da imajo komaj čas pozdraviti stara čuvaja na vhodu v pljuča. Smešne so v tej svoji naglici, skuštrane in zariple od samega navdušenja, da se premikajo ... Včasih se počutim kot ena od njih. Drsim skozi ulice, pozdravljam obraze, čeprav jih včasih ne prepoznam, hitim nekam. Nekam pač. Vedno hitim. Sovražim hitenje. Ker ponavadi prehitevam pravi čas. In potem čakam. Kar sovražim še bolj.

Včasih razmišljam, kaj se zgodi, ko vdihnem. In medtem ko razmišljam o tem, pozabim dihati in se začnem dušiti. Morda bi morala nehati razmišljati. In hiteti. Navsezadnje povsod pridemo ob pravem času. Pomembno je le to, da ne pozabimo dihati ...

Karma

... what goes around, comes around. Amen to that.

Still?

After all this time? Afer all this shit? After all the tears I've cried? After all the lies? After all the broken promises? After all the sleepless nights? After all the empty words? After all the stolen dreams? After all this ...

Are you still the owner of my smile? Do you still manage my happiness with the way you speak? Do you still control my breathing with the way you call me baby?

Only if I let you ... And something is telling me, you're not gonna get away with it this time ...

Poslavljanje

Tako dolgo sem odlašala, da me je preganjalo v sanjah. Tako dolgo sem odganjala misli na to, da so mi slednje sledile tudi v najbolj skrite kotičke moje zavesti, trkale na moje počutje in žonglirale z mojimi solzami.

Potem je prišla nedelja. In z njo popoln trenutek, ustvarjen za poslavljanje. Smešno kako ključni momenti, ko enkrat nastopijo, nikoli niso tako težki, kot se bojimo da bodo. Smešno je, kako je vse pred tem mučno bolj kot tisti zadnji rez, ki preseka še zadnjo nitko, ki nas povezuje z nečim. Ali nekom... In prav nič smešno ni, ko se ozremo nazaj in vidimo, koliko prej bi lahko prekinili agonijo in s polnimi pljuči zadihali v nov oblak sreče.

I used to think that I can't handle goodbyes. The truth is that I'm afraid I won't be able to handle what comes after them. Guess what. I survived... And I always will.

p.s. And then you think, that life can not surprise you anymore ... You say farewell to one ghost from the past and few days later ... the other ghost calls you.

Random Love

' Simple' as that ...

Carpe F*** Diem

Ne vem zakaj zadnje čase okoli mene ljudje umirajo po tekočem traku. Vsakič znova me ob tem strese grobo hladen srh in vprašam se, kako blizu mi bo smrt prišla naslednjič. Ne bojim se je, bojim se le tega, da mi ne bo uspelo izživeti vsega, kar si želim. Tega me je strah. Priznam. Morda se Matilda sprehaja okoli mene, da bi mi odprla oči in potrdila to, kar vem globoko v sebi. Da vse preveč dni spustim mimo sebe brez da bi se nanje podpisala z nasmehom in iskreno zadovoljnim odsevom v očeh. Nisem si všeč, kadar brezglavo letam naokoli kot kokoš, ki je ravnokar odkrila, da jo je gospodar namenil za glavno jed družine, ki jo je prej nekaj mesecev pridno pitala. Mir. Notranji mir. Tega si želim. Wish it would be as easy as it sounds. Untill then I'm screaming from the top of my lungs: Carpe F*** Diem!

Breathe me in ...

... so I can breathe you out ...

Special Delivery ...

Lost

... just a little. But enough to feel that scary emptiness inside of me. Emptiness caused by fear,crucial decisions and thoughtless moves ... Can we ever avoid hurting someone we really care about? Is there any way we can protect them from the crazy ways life works sometimes? Or is the rapid dance with world's forces the only way to get through everyday ... Sometimes we just need a hug. Or two. And someone to tell us, that everything will be ok. It always is, eventually...

Ne morem ...

... sedeti pri miru.

Ne morem poslušati svojega dihanja. Ne prenesem pogleda na nebo.

Ne morem sedeti pri miru ...

Ne morem se spoprijateljiti z rutino. Nočem postati kot Oni. Ne prenesem spominov ...

Ne morem sedeti pri miru.

Ne morem zapreti oči. Nočem vedeti vsega. Ne prenesem razdalje med ljudmi ...

Ne morem sedeti pri miru.

Grem.

~ Istanbul Paradise 2009 ~