Diham

Včasih začnem razmišljati o tem, kaj se zgodi, ko vdihnem ... Poizkušam si predstavljati zrak, ki drsi po mojem telesu. Molekule kisika, ki se držeč za roke režijo na vsa usta in si pripovedujejo zgodbe o življenju tam zunaj. Tako zelo se jim mudi skozi sapnik, da imajo komaj čas pozdraviti stara čuvaja na vhodu v pljuča. Smešne so v tej svoji naglici, skuštrane in zariple od samega navdušenja, da se premikajo ... Včasih se počutim kot ena od njih. Drsim skozi ulice, pozdravljam obraze, čeprav jih včasih ne prepoznam, hitim nekam. Nekam pač. Vedno hitim. Sovražim hitenje. Ker ponavadi prehitevam pravi čas. In potem čakam. Kar sovražim še bolj.

Včasih razmišljam, kaj se zgodi, ko vdihnem. In medtem ko razmišljam o tem, pozabim dihati in se začnem dušiti. Morda bi morala nehati razmišljati. In hiteti. Navsezadnje povsod pridemo ob pravem času. Pomembno je le to, da ne pozabimo dihati ...