My Latest Obsession ...

ponedeljek, 14. december 2009

Kako ostati otrok, ali dan, ko sem spoznala Piko Nogavičko

Zagledala sem jo v daljavi, urno se mi je približevala objeta v ognjeno rdeči kiti, ki sta plesali v zraku okoli njenega pegastega obraza. Tudi v temi bi jo prepoznala. Pika Nogavička...



 Bila je moj idol skozi celotno osnovno šolo. Ravno prav neodvisna, uporniška, bistra in nabrita. Poleg tega je živela v veliki vili, ki je skrivala ogromen zaboj zlatnikov, čisto pravega konja in opico. Jaz sem imela le mačko. Nikoli nisem imela peg. Hodila sem v šolo, zame pa sta skrbela moja starša in ne mama v nebesih ter oče kot poglavar na tropskem otoku. V tem pogledu sem bila mnogo srečnejša od nje. Tudi prijateljev ni manjkalo in v moji sobi se je navadno gnetlo kar nekaj Tomažev in Anik. Vseeno sem večkrat sanjala, da sem morska princesa na ladji sredi neznanega oceana, da naokoli prenašam policaje in jezdim v slaščičarno, kjer vsak dan kupim vrečo sladkarij za vse otroke iz naselja.



Z leti se ni veliko spremenilo. Nasprotno. Vsako leto v sebi odkrijem več podobnosti s Piko. Celo oblečeni sva podobno - tunika in pajkice ter črni čevlji. Vedno bolj očiten je tudi rdeč pigment v mojih laseh, ki jih poizkušam enkrat mesečno pobarvati na želeno platinasto blond. Konja še nimam , zato pa imam majhno pasjo pošast, ki s svojim obnašanjem velikokrat spominja na opico. Vedno bolj sem samosvoja, tudi šolo sem obesila na klin in se odločila, da si pot skozi življenje utiram na svoj način. Praktično se spreminjam v Piko Nogavičko. Z vsakim letom mi je bolj jasno, da ne želim izgubiti otroka v sebi. Ravno slednji je namreč tisti, ki mi vliva upanje, da svet le ni tako izgubljen,  prazen in pokvarjen, kot lahko vsak dan zasledimo iz različnih medijev. V mojem svetu je še prostor za ljubezen, igrivost, optimizem in nasmehe. Piko vsak dan znova srečujem povsod. Pozdravlja me iz ogledala v kopalnici, smehlja se mi iz odseva okenskiš šip, včasih mi celo maha s televizijskega ekrana. Bolj živa kot kdajkoli.

Padli sva si v objem in zaznala sem vonj piškotov polnjenih z vanilijevo kremo. Nič se ni spremenila. Ravno taka je, kot se je spomnim. V spomin na dobre stare čase jo nežno potegnem za obe kiti nato pa se z roko v roki odpraviva iskat skrite zaklade, ki naju kličejo izza vogalov. Z njo sem mirna, ker vem, da bom globoko v sebi vedno ostala deklica, ki zna okoli sebe prepoznati čarobne malenkosti. S kitkami, pegami in Fickom na rami ....

2 komentarja:

storyteller pravi ...

OOOo, Shiiiiiia... si mi obudila spomine! :) Tudi jst sem si želela biti Pika Nogavička :))) Samo zdi se mi, da sem jo nekje na poti izgubila :/ Danes se bom zazrla v pege v ogledalu in jo bom poiskala. Obljubim! :)

Jacob pravi ...

:-) sem ti reku, da se pobarvi na oranžno :D da bi ti pa kdaj lasje tok zrasl, da bi mela kite, smo pa že obupal :D hehe ...

lovely post :-) ********