Zadnja leta se uspešno izogibam odru. A vsake toliko me 'odrska mrzlica' ulovi in postavi pred oči znanih in neznanih obrazov. Kako me vidijo in dojemajo, vedo le oni, a jaz tistih nekaj minut uživam. Pogrešam glasbo. Pogrešam vso kreativnost povezano z ustvarjanjem skladb. Pogrešam sodelovanje z različnimi podobno mislečimi sanjači, ki mi dovolijo, da letim visoko nad tlemi in se vrnem po zadnjem odpetem refrenu. Bolevam za stage-less sindromom. Danes ga bom zopet malo zdravila. Kar tako, ker je ravno 'veseli december'. Stage-Less no more.
četrtek, 17. december 2009
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utop.i.ja.
UTOP.I.JA. Kako lahko je pohoditi nekoga, Ki na kolenih razgalja okostnjak svoje duše. Kako lahko je stopiti na hrbet besed, ki b...
-
Te besede v svoj mali Dnevnikov blok, zapisujem na vlaku med Solunom in Atenami, 29. decembra 2007 po tem, ko je za mano že vsaj dobrih 20 ...
-
Ko ima človek po dolgem času preveč časa, začne razmišljat. Ponavadi se mu po glavi sprehaja mali milijon neumnosti, dvomov in vprašanj gle...
-
Vedno trdim, da ima Shia neverjetno srečo . Skoraj vedno in povsod. Če že ni bila rojena pod srečno zvezdo pa se je nedvomno v življenju tol...
Ni komentarjev:
Objavite komentar