Extremely Close Incredibly Loud

If people could see behind and beyond every bad decision they make, would they still choose the same path? Would they still destroy, kill, humiliate and ruin destinies of people, they do not even know? Would they think twice before pulling the trigger, lighting the match, signing the paper? If people could feel the pain of the souls surrounding them, would they still look away pretending it is none of their business? Would they still ignore the pleadings of the lost ones, screams from the edge of sanity and crying of the broken spirits? If every spoken word would come right back to you, would you still always say it before thinking it over twice? If every wound you caused to someone else would be killing you slowly too, would you still walk over someone' dream, burn their hopes and stomp dance on the tears of the ones weaker than yourself?  If every time someone gives up on their life, the world would get smaller, would you still pretend your problems are bigger than empathy? If every lost childhood would take away few years from your life would you still decline the shelter of your arms to a person that only needs a hug and a comforting embrace of warm words? If you would finally realize, that every thing you do affects every one you know almost the same as the ones you have never met ... Would you still use the word ME more often than the word YOU? Realize it. Realize that US is much more powerful than I and suddenly the world will start to spin in the right direction. Because even though our lives seem light years apart, we are all extremely close and incredibly loud.

LOS ANGELES – mesto kjer ima vsak sanje

Kuj železo, dokler je vroče, pravijo. Glede na to, da sem danes 'v moodu', da malce updatam sobo s pogledom na moje srce, nikakor ne morem mimo mesta angelov, ki sem ga prvič obiskala leta 2006, kar tisti, ki spremljate moj blog od začetka že veste, tisti, ki boste danes nanj zašli slučajno, pa si več o tem, kakšno vlogo je Los Angeles imel v mojem prejšnjem kaotičnem čustvenem življenju lahko preberete tukaj . Sonce, Kalifornija in zven oceanskih valov, ki v mehek pesek rišejo svoje zgodbe. Los Angeles od mene za vas ...

Kdo še ni slišal zanj! Los Angeles, mesto angelov, svetovna prestolnica zabave in še kako drugače bi ga lahko poimenovali. Vsi ga poznajo, a le malo je tistih, ki lahko zatrdijo, da so ga resnično začutili. Z vsemi prednostmi in slabosti. Z vsemi nasprotji, čari, napakami in dvoličnostmi.

Večina v Kalifornijo zaide zaradi vremena, saj se ta košček zemlje lahko pohvali z izjemno klimo v kateri kar dve tretjini leta sije sonce. Los Angeles je nedvomno sanjsko mesto za vse tiste, ki si življenja ne predstavljajo brez morja, plaže, sonca in vetra v laseh. Mesto angelov s svojimi 13 milijoni prebivalcev, razporejenimi po dobrih 1300 kvadratnih kilometrih, le redko koga pusti hladnega. Določeni se vanj zaljubijo ob prvem obisku, spet drugim se zameri po prvem zaužitem hamburgerju. Večina ga obišče zaradi Hollywooda, središča sveta zabave, ki v svojem jedru skriva ogromno legendarnih filmskih, glasbenih ter televizijskih ustvarjalcev. Kljub temu pa Los Angeles še zdaleč ni pravljična dežela, kot ga pogosto prikazujejo filmi. Je mnogo več kot to. Je mesto, kjer imajo vsi sanje. Mesto kjer so plastične operacije del vsakdana in vsaj tako normalne kot umivanje zob. A kljub temu je v vsej svoji 'izumetničenosti' Los Angeles še vedno kruto iskren do vsakega, ki se vanj poda.

 Nihče vas ne bo čudno gledal, če se boste ob treh zjutraj na vratih lokalne samopostrežne prikazali v pidžami, zato pa pričakujte očitajoče poglede na 3rd Street-u v Santa Monici, če se boste tam sprehajali s cigareto v ustih. Američani so ljudje nasprotij, način življenja pa se lahko drastično spreminja iz ulice v ulico. Tako bi na glavni promenadi Santa Monice kajenje plačali z vsaj 900 dolarji kazni, medtem ko je povsem sprejemljivo, če si cigareto prižgete takoj za vogalom te turistične ulice. Ne poizkušajte razumeti. Tako pač je in če se odpravljate na ta sončni konec sveta je bolje da se sprijaznite, da se tam večina drži pravil. Ker se kršenje le teh pač ne splača.

Najlepši način da spoznate obalo mesta angelov je, da najamete kabrioleta, si okoli glave zavežete ruto in se odpeljete do Malibuja, nato pa se počasi spuščate preko Santa Monice, Venice Beacha vse do surferskega raja Huntington Beacha. Ljubitelji prostega plavanja raje poiščite kakšen bazen, ki jih v vseh okrožjih kar mrgoli, ocean namreč ni najboljša izbira za kravl in žabico. Valovi so idealni za vse ljubitelje deskanja na vodi, ostali na plažo prihajajo predvsem zaradi sončenja, druženja in zabav, ki so idealni zaključek vročih poletnih dni.

(foto: Marta L. )

Kot vsako velemesto, tudi Los Angeles v sebi skriva nekaj za vsakega, edino kar lahko med bivanjem v drugem največjem mestu Združenih držav pogrešate, je staro mestno središče. Mesto angelov namreč nima neskončno dolgih ulic polnih kavarn, butikov, knjigarn, etc. Večina tovrstnega dogajanja je strnjenega v nakupovalnih središčih, kjer se ljudje največkrat sprehajajo s kavo v roki, le redki si vzamejo čas, da okusno poživilo spijejo sede v družbi prijateljev.

( foto: Marta L. )

Težko v nekaj stavkih povzamem, kaj vse skriva Los Angeles. Na vsakem koraku vas pozdravljajo velike razlike med bogatimi in revnejšimi sloji, da bi razumeli veličino raznolikosti mesta pa bi se morali sprehoditi po prestižnih predelih mesta kot so Rodeo Drive, Beverly Hills, Bel Air ipd. ter se zapeljati čez predele, kjer so svoj skromni dom našli izseljenci, ki se po najboljših močeh trudijo preživeti iz dneva v dan. Na eni strani umazanija, na drugi presenetljiva navidezna popolnost, čudaška odprtost nasproti omejenemu patriotizmu, izjemne priložnosti gredo z roko v roki z odrekanjem v mestu, kjer lahko čez noč uspeš in ravno tako hitro propadeš. Še vedno pa Los Angeles ostaja košček zemlje, kjer so dovoljene sanje, od vas pa je odvisno, kako jih boste izživeli.

Stvari, ki jih v Los Angelesu ne smete izpustiti:
- Obisk filmskih studiev ( priporočamo predvsem Universal studios)
- Obisk Disneylanda ( prebudite otroka v sebi in preživite dan s kultnimi risanimi junaki kot so Miki Miška in njegovi prijatelji)
- Sprehod po znamenitem Hollywood Walk of Fame-u, kjer ima svojo zvezdo večina umetnikov, ki nekaj pomenijo v svetu zabave
- Obisk Hollywood muzeja ter muzeja voščenih lutk Madame Tussaud's, ki je letos ponovno zaživel v prenovljeni različici
- Obisk galerij kot so Museum of Contemprorary art ter Getty Museum, ki se skriva na pobočju Santa Monica Mountains in ponuja izvrsten razgled na mesto
- Vožnja na vrh Mullholland Drivea – Top of the Hollywood od koder se prav tako ponuja razgled na mesto
- Obisk Santa Monice, kjer boste z malo sreče v oceanu zagledali delfine
- Sprehod po znameniti Venice Beach, kjer lahko srečate lokalne posebneže, nadarjene glasbenike ter ostale umetnike
- Nakup svežih živil z vsega sveta na Farmer's marketu, ki stoji na aveniji Fairfax

ATENE – Mesto, kjer še danes za vsakim vogalom živijo bogovi

Evo, pa sem se spet malce polenila in skoraj mesec dni je minil od zadnjega bloga. Mnogo preveč, se strinjam ... Morda sem ravno zato zopet odprla svoje novinarske mape in izbrskala članek, v katerem sem naravnost uživala. Potopisi so me spremljali že v osnovni šoli, ko sem sanjala, da bom nekoč skupaj z Zvonetom Šerugo potovala po svetu in domov pošiljala le sestavke, ki bodo pričali o mestih, ljudeh in kulturah, ki jih srečujem na svoji pestri življenjski poti. To poglavje sem kasneje sicer preskočila,  vseeno pa imam to srečo, da sem imela v zadnjih letih priložnost potovati ravno dovolj, da sem združila prijetno s koristnim in tale kratek potopis, so v bistvu razglednice iz grške prestolnice, ki so bile objavljene v reviji Hopla. V prihodnjih tednih se bom potrudila, da z vami delim tudi ostale članke, ki so nastali med izleti po Evropi ter sončni Kaliforniji. Malce sonca nam v teh zimskih dneh zagotovo ne bo škodilo. Do naslednjega potovanja!

Z Atenami sem se prvič srečala v osnovni šoli, ko smo se pri zgodovini vrteli okoli njih večkrat in bolj intenzivno, kot se eksotična plesalka vrti okoli svojega plesnega droga. Če bi rekla, da so me že takrat osvojile s svojimi zgodbami, filozofi in ponosnimi akropolami, bi se zlagala. Zares dotaknile so se me šele, ko sem pred leti slučajno pristala v tem zgodovinskem mestu, medtem ko sem čakala na ladjo za Kreto. Bilo je prepozno, da bi ušla njihovem čaru, zaman sem se upirala duhovom preteklosti, ki so me objemali na vsakem koraku in od takrat se v grško prestolnico vztrajno vračam.

Večina ob omembi Aten najprej pomisli na Olimpijske igre, sama pa si v spomin vsakič znova prilkičem prvi sprehod do Akropole (pomeni mesto na robu), ki se bohoti nad starim delom mesta in med svoje stebre še danes upravičeno privablja množice turistov. Teh ne moti niti to, da na območju Akropole, kjer se za vsakim vogalom skrivajo kamni, ki bi lahko dneve in noči pripovedovali zgodbe o časih, ko so se okoli njih srečevali največji filozofi in umetniki našega časa, že od leta 1975 poteka renovacija zgodovinskih objektov, na katerih so zob časa in vojne žal pustile svoj pečat. Ni lepšega kot z vrha Partenona, templja, ki je bil posvečen boginji Ateni in ga je do danes streslo vsaj 100 različnih potresov, s pogledom objeti celotno mesto. Slednje skriva dobrih 700 tisoč prebivalcev, njegovo obrobje pa še vsaj 3 milijone več!

Če ste dobili vtis, da se Atene še danes lahko postavijo le s svojo pisano zgodovino, se opravičujem. Atene so mnogo več, kot le nekdanji umetniški, filozofski in politični center zahodne družbe. Danes so modrna prestolnica, ki nudi dom velikim svetovnim umetnikom obenem pa so tudi idealno pribežališče mnogim Afričanom, Pakistancem ter Azijcem. Slednji predstavljajo vse večji problem, saj navadno živijo na robu družbe, se zbirajo na ulicah in hočeš nočeš na trenutke kvarijo podobo tega belega mesta. Kot vsako veliko mesto imajo tudi Atene soseske, ki se jih splača videti in tiste, za katere je bolje, da se jim na daleč izognete. Ko se spustite z Akropole si obvezno privoščite kavo v Plaki in nikar ne bodite presenečeni, če boste naročili frape in vam bodo namesto ledene sadne kašice postregli z mrzlo kavo, v kateri bodo plavale kocke ledu! Brez skrbi, vse je tako kot mora biti in nikar se ne kregajte z njimi, da ste naročili nekaj drugega. Ena od prvih stvari, ki jih je v Grčiji težko prezreti je, da se vse dela naglas. Pogovarja, poje, krega, kolne med vožnjo, ni pomembno kje in kdaj, le da se vas sliši! Svojevrstna izkušnja je tudi vožnja s taksijem, saj se lahko v parih minutah naučite kar nekaj uporabnih grških besed, ki niso primerne za uporabo v prisotnosti otrok. Druga stvar, ki jo je težko spregledati je, da nikakor niste pravi Grk, če dnevno ne zaužijete vsaj kozarček pijače, ki bi jo marsikateri zdravnik uporabil tudi za razkuževanje ran. Dejstvo, da prihajate iz Slovenije, ki je pitje ravno tako na nek način razvila v nacionalni šport, vam pri verižnem nazdravljanju z rakijo ne bo prav veliko pomagalo, zato previdno z njo!

Če ste si od nekdaj želeli videti menjavanje državne straže pred parlamentom, potem so Atene pravi kraj za to. V neposredni bližini glavnega mestnega trga Sintagme stoji straža, ki simbolično varuje vhod v politično najpomembnejšo atensko zgradbo. Nihče vam ne bo zameril, če se boste želeli slikati z njimi, a nikar ne pričakujte, da bodo z vami spregovorili kakšno besedo, to jim je namreč prepovedano. Ljubitelji umetnosti nikakor ne smete zamuditi obiska Gazija, predela kjer so prej kraljevale tovarne in delavnice, danes pa je poln modnih barov, galerij in studijev mladih umetnikov, ki so svoj prostor našli v grški prestolnici. Slednja vas domov ne bo pospremila s pravim vtisom, če vsaj enkrat ne boste večera preživeli v družbi grških glasbenikov in ritmih bouzukije (grško brenkalo), ob katerih vsi pozabijo na razlike med njimi in plešejo dokler jih sonce ne prežene domov. Sicer je ritem grškega življenja še danes večinoma v skladu z njihovim reklom ‘siga suga’ (pomeni počasi počasi). Morda se ravno zato niče pretirano ne pritožuje nad zamudami na letališču, čakalnimi vrstami na informacijah in lenimi kačami ljudi, ki se vlečejo po ulicah.

Atene imajo veliko ponuditi, od vas je odvisno, koliko ste pripravljeni vzeti in kako močno se boste prepustili grški mentaliteti, ki vas lahko posrka vase in poskrbi, da bo vaše bivanje v domovini Platona nepozabno in pristno. Yamas! ( Na zdravje!)

Za manj boleči včeraj, lepši danes ter svetlejši jutri

Glede na to, da se je med moje rjuhe zopet zavlekla nespečnost, bom nadaljevala s svojo serijo intervjujev in tokrat na stene sobe s pogledom na moje srce obesila intervju (objavljen v reviji Hopla), ki ga nedvomno lahko uvrstim med tiste, ki so se me dotaknili, bolj kot bi se me, kot objektivne novinarke morda smeli. Odveč je poudarjati, da svet z vsakim dnem tone v globlje brezno pogoltnosti, maščevalnosti ter sebičnosti, a ta blog ne bo namenjen temu, kar nas vsakič, ko pomislimo na to, vrže v mračno stanje zamišljenosti in skrbi. Nasprotno. Prostor bom namenila osebi, ki se vsak dan trudi, da bi s svojo dobroto na obrazih svojih sogovornikov izvabila nasmešek. Ženski, ki dnevno rešuje tragične usode posameznikov, ki ne vedo kako naprej. Ta blog posvečam Vam, Vlasta Nussdorfer.

TOŽILKA V PREOBLEKI DOBRE VILE
"Ljudje se morajo naučiti dajati"

Težko bi našli besede, ki bi lahko opisale delo tožilke in predsednice društva Beli obroč, ki je svoje življenje posvetila tistim, ki jih življenje le redko boža. Namesto besed govorijo njena dobra dela, ki jim ni videti konca. Neverjetno skromna gospa, ki še vedno verjame, da so na svetu dobri ljudje, ki jim ni vseeno za druge. S solzami v očeh pripoveduje o žalostnih zgodbah, s katerimi se srečuje iz dneva v dan, ko beseda nanese na njeno družino in njenih šest izdanih knjig, s prodajo katerih vsako leto zbere nekaj dodatnega denarja za Beli obroč, pa se ji usta razlezejo v nasmeh. Vlasto Nussdorfer mnogi opisujejo kot dobro vilo in težko jim oporekamo. Medtem ko vedno najde lepe besede in roko pomoči za ljudi, ki ne vidijo izhoda, je nas v mrzlem jesenskem dnevu razvajala s svežimi mandarinami in oreščki. »Da boste zdravi,« je odvrnila, preden se je prepustila intervjuju, ki je pred vami.

Ste že od nekdaj radi pomagali drugim?

Nedvomno. Že v osnovni šoli sem dovolila vsem sošolcem, da so od mene prepisovali domače naloge. Smilili so se mi vsi, ki niso imeli ničesar. Lahko bi rekla, da sem imela izredno močan prirojen čut za sočloveka, ki se je še poglobil med leti, ki sem jih preživljala pri teti. Bila je krvodajalka in tudi meni je pokazala kako lahko z darovanjem krvi pomagam drugim. Kasneje se je vsa skrb za druge le še stopnjevala.

Ste se zato odločili, za poklic tožilke?

Tega ne bi mogla reči, saj me je do slednjega pripeljala predvsem usoda. Slučajno sem dobila ravno pripravništvo na tožilstvu in zgrožena sem bila nad odzivi ljudi nad to funkcijo. Jaz nasprotno sem funkcijo tožilca dojemala kot izjemno pozitivno, saj je bil navsezadnje na strani žrtve in zato se mi je ta poklic vedno zdel skrajno pravičniški.

Ko ste začeli s pripravništvom, ste imeli doma štiri mesece staro dojenčico. Ste se takrat naučili uspešno usklajevati poklicno in družinsko življenje?

Od nekdaj sem bila strašno organizirana. Ko sem v 4. letniku fakultete zanosila, sem se odločila, da želim diplomirati preden bom rodila in to mi je tudi uspelo. Čas vedno izkoristim maksimalno, nikoli ne zamujam, raje pridem prej. Tudi med pripravništvom je bilo tako.

Menite, da ste čut za sočloveka prenesli tudi na svoja otroka?

Vsekakor. Na začetku sta norčevala iz moje pretirane skrbi, zdaj tudi sama živita podobno. Od malega sem ju opozarjala, naj pomagata starejšim in lahko rečem, da sta se hitro navzela sočutnosti.

Kaj je po vašem mnenju najbolj dragocena lekcija, ki se je moramo naučiti kot otroci, da lahko zrastemo v uspešne odrasle?

Pomembno je, da otroka navadimo delavnosti. Še tako pameten otrok, v življenju ne bo veliko dosegel, če bo len. Pomembno je tudi, da ga naučimo sprejemati odgovornosti za svoja dejanja, ga naučiti da zna poskrbeti zase in za druge, če je treba. Kot ptice naučijo svoje mladičke leteti, tako moramo tudi mi naše otroke varno poslati v svet. Morajo začutiti, da so pomembni brez da jim neprestano visimo za vratom in nadzorujemo vsak njihov gib.

V vseh teh letih dela z mladoletniki ste verjetno slišali ogromno žalostnih zgodb. Ste se naučili, da jih več ne nosite domov, ali vas vaše delo spremlja povsod?

Domov vedno prinesem zadnjo zgodbo, ki ponavadi izbriše vse prejšnje. Letno dobim le na naslov Belega obroča okoli 3000 pisem različnih ljudi z različnimi potrebami, tako da je tega res ogromno. Nekateri le delijo svojo življenjsko zgodbo, drugi se znajdejo v hudih življenjskih stiskah iz katerih ne vidijo izhoda. Preberem vsa pisma in slej ko prej tudi odgovorim nanje. Ves čas jih berem, tudi pri frizerju, kjer večina žensk največkrat seže po rumeni literaturi (smeh).

Beli obroč uspešno deluje že skoraj šest let, kako bi ocenili napredek društva od ustanovitve do danes?

Napredek je ogromen. Na začetku smo ljudem pomagali le finančno, zdaj jih učimo, kako se s stisko lahko spopadejo sami. V naših prostorih jim nudimo psihoterapevtsko pomoč, pokažemo jim kako si najdejo službo, odkrijejo kaj jih v življenju veseli in podobno. Po vsej Sloveniji potekajo tudi dobrodelni dogodki, na katerih združujemo umetnike in pomembne ljudi z vseh vetrov, ki so pripravljeni svoj čas in denar deliti s tistimi, ki jim je težko. Lani smo tako razdelili kar 52 tisoč evrov med 1000 družin.

Slovenci radi pomagamo?

Da, a ne sami od sebe. Menim, da bi se moralo o tem več govoriti. Opažam, da raje in lažje dajejo revni, ne bogati. Morda bi morali vsi premožni ljudje kdaj poizkusiti živeti kot reveži in potem bi razumeli, v kakšni stiski se posameznik lahko znajde. Večina je tako otopela v svojem udobju, da ne vidijo dlje od svojega dvorišča. Tudi mediji vse preveč poudarjajo lepoto in mladost, zato je javnost tako nestrpna do drugačnih.

Bi lahko rekli, da je nesebična pomoč drugim, hkrati tudi posebno darilo za nas same, saj nam daje občutek, da smo storili nekaj za boljši svet?

Občutek ob dajanju, je lep. Če z veseljem daš, te to obogati in ljudje se tega premalo zavedajo. Ljudje se morajo ponovno naučiti dajati. Pomembno je tudi, da se v dobrih delih povežemo med sabo, saj smo tako še močnejši.

Potemtakem en sam človek ne more spremeniti sveta?

Seveda ne. Spremeni lahko sebe in svoj dom. Od nikogar se ne pričakuje, da bo rešil svet. Najprej moramo razčistiti s sabo, moramo biti skromni in zmanjšati želje, ki zadnja leta segajo previsoko. Predvsem pa moramo imeti radi sebe, negativen človek namreč ni sposoben ničesar dati ljudem okoli sebe.

Glede na to, da ste uspešno aktivna na več področjih, se kdaj zgodi, da vam zmanjka energije? Če se, kje jo zopet najdete?

Energije mi zmanjka, če sem zelo žalostna. Občutljiva sem na krivice in s slednjimi se v svojem delu srečujem vsak dan. Ponavadi si baterije napolnim na predavanjih ali promocijah svojih knjig. Ljudje so tisti, ki mi dajejo energijo. Njihov odziv, ki je največkrat izjemno pozitiven, mi daje vedeti, da delamo nekaj dobrega. Veliko je dobrih ljudi in čeprav so časi težki, verjamem v to, da lahko skupaj polepšamo vsakdan tistih, ki ne poznajo svetle plati življenja. Ob tej priložnosti bi se tudi zahvalila vsem, ki so kdajkoli karkoli darovali …

Vsi, ki bi želeli na kakršenkoli način prispevati k uspešnem delovanju Belega obroča, več informacij najdete na njiovi spletni strani.

David Ritz - mož ki živi svoje sanje

Glede na to, da mi manjka še vsaj 40 postov, da dosežem magičnih 300, ne vidim razloga, zakaj ne bi na stene sobe s pogledom na moje srce nalepila tudi intervjuja, ki sem ga naredila letos junija, objavljen pa je bil v reviji Stop nekaj tednov kasneje. David Ritz je bil le eden od mnogih fascinantnih ljudi, ki sem jih spoznala na zadnjem 'izletu' v Los Angeles in če že samo dejstvo, da ima gospod celotno telo prekrito s tatooji umetnin znanih slikarjev, ni dovolj da intervju preberete do konca,  potem vas bo morda prepričal podatek, da novinar in pisatelj, ki redno piše tudi za znameniti Rolling Stone, trenutno piše biografijo sestre nedavno preminule pop legende Michaela Jacksona - Janet. I give you one of the coolest 66 years old man that I've ever met ... ladies and gentleman: David Ritz!

(foto: Marta Lamovšek)

DAVID RITZ

Nesojeni glasbenik, pisatelj, zaupnik največjih legend r'n'b-ja, nepoboljšljiv hedonist in še bi lahko naštevali.

David Ritz vsekakor ni običajen 66-letnik. Pisatelj, ki se je odločil, da bo na papir med drugimi prenesel življenjske zgodbe legendarnih glasbenikov, kot so Ray Charles, Marvin Gaye, Aretha Franklin, Smokey Robinson, Jimmy Scott ter Janet Jackson, nam je v Westlake studiu v Hollywoodu, zaupal kako zleze pod kožo glasbenikom svetovnega formata, kaj se skriva za njegovim potetoviranim telesom in kaj je tisto, kar ga pri njegovi starosti še kar ohranja mladega.

Kako to, da ste se odločili, da boste pisali knjige, oz. zakaj ste se odločili ravno za ustvarjanje biografij zvezdnikov?

Ko sem bil majhen, sem kot večina sanjal o karieri glasbenika, a kmalu sem ugotovil, da nimam potrpljenja za to. Nisem imel volje vaditi inštrumentov, zato sem sanje o karieri 'rock zvezde' hitro vrgel v koš. Kasneje sem odkril svoj talent za pisanje in v slednjem videl način, da delno uresničim svoje sanje iz otroštva. Delal sem na tem in se trudil postati boljši in boljši. Odločil sem se, da bom pisal o stvari, ki mi je blizu in to je bila od nekdaj glasba. Slednja me vedno in povsod navdihuje.

Kako izbirate ljudi, o katerih pišete?

Odvisno. Včasih oni poiščejo mene, spet drugič sem jaz tisti, ki naredi prvi korak. Vedno so to ljudje, do katerih gojim globoko spoštovanje in občudujem njihovo delo.

Prvo knjigo ste napisali pred 35 leti, v njej ste ujeli življenjsko zgodbo Raya Charlesa. Nam zaupate, kako je prišlo do tega sodelovanja?

Za to knjigo se skriva zanimiva anekdota in sicer, ko se takrat skušal priti v stik z Rayem, je bilo to skoraj nemogoče. Moja pisma v katerih sem ga nagovarjal za sodelovanje, so romala v koš, preden bi jih on sploh utegnil prebrati. Odločil sem se, da iz rodnega Texasa, odletim v Los Angeles in poizkusim srečo tam. Ko sem prispel v mesto angelov, sem mu poslal telegram v brajlovi pisavi. Tako sem si zagotovil, da bo pismo zagotovo prišlo v Rayeve roke, saj so ga ponavadi obkrožali ljudje, ki niso znali brati pisave slepih. Po tem je Charles stopil v kontakt z mano in kmalu zatem je začela nastajati moja prva biografija.

Potem so verjetno ponudbe kar deževale?

Pričakoval sem, da bodo, a ni bilo tako. Kljub temu sem vztrajal pri svojem in sledil glasbenikom, ki sem jih odkrito občudoval. Sčasoma sem prišel v stik z velikimi zvezdami kot so bili Marvin Gaye, Smokey Robinson, B.B. King, Aretha Franklin, ipd. in tako so ena za drugo nastajale knjige o njihovih življenjih.

So vas glasbeniki od nekdaj zanimali ne le kot ikone, temveč tudi osebno?

Verjetno. Že od otroških let, sem se vedno spraševal, kaj se skriva za glasbenikom, ki na odru zabava množice. Kaj se dogaja v njihovih srcih, dušah. Kje najdejo motivacijo in energijo, ki jo razdajajo naprej množicam.

Kaj je vaša skrivnost? Kako jim zlezete pod kožo, da vam zaupajo podrobnosti iz svojega osebnega življenja?

Preprosto rad jih imam in to čutijo. Prepričan sem, da ljubezen odpira vsa vrata, ljudje ti z njeno pomočjo zaupajo in se odprejo.

In če ljubezen ni dovolj? Kako se jim približate potem?

Navadno z njimi delim kakšno zgodbo iz mojega osebnega življenja. Pokažem jim, da sem tudi sam ranljiv in, da tako kot oni, delam napake. Ne obstaja posebna skrivnost, kako se dotakniti ljudi, a nedvomno je to najlažje doseči s pristnim in ljubečim odnosom.

Nekoč ste izjavili, da jim s tem, ko se z njimi pogovarjate o osebnem življenju, na nek način pomagate...

Nedvomno. Vsi moramo govoriti o svojem življenju. Na ta način se ogromno naučimo. Trudim se, da jih poslušam neobremenjeno, nikoli jih ne obtožujem ali sodim njihovih dejanj. Tu sem le, da svetu predstavim njihovo zgodbo.

Ste z večino še vedno v prijateljskem stiku?

Seveda. Z nekaterimi bolj, z drugimi manj. Z večino sem vzpostavil osebni odnos, skozi katerega sem lahko njihovo življenje prenesel na papir kar se da pristno.

Znani ste po tem, da zvezdnikom pustite, da sami pripovedujejo svojo zgodbo, vi ste le medij, ki jim slednjo pomaga prenesti na papir.

Tako je. V biografijah nerad uporabljam tretjo osebo in se skoraj nikoli ne postavim v vlogo zunanjega opazovalca. Največkrat pustim glasbenikom, da sami pripovedujejo o svojem življenju, saj se tako bralci lažje poistovetijo z njimi.

Se ne bojite, da bi vam glasbeniki na ta način predstavili svoje življenje tako kot ga želijo videti sami, čeprav je kot tako daleč od resnice?

Vsak ima pravico do svoje zgodbe. Sestra Arethe Franklin bi verjetno življenje svoje slavne sestre predstavila na drugačen način, kot ga je Aretha sama. Nikoli ne omejujem svojih 'strank'. Sami se odločijo, s katerega vidika se želijo predstaviti bralcem.

Čigavo biografijo pišete trenutno?

Slabo leto že sodelujem z Janet Jackson, a zaradi smrti Michaela, sem bil primoran pisanje za nekaj časa ustaviti, saj je Janet bratova smrt razumljivo precej prizadela. V kratkem bom začel pisati tudi biografijo Natalie Cole.

Kot kaže boste še naslednjih nekaj mesecev polno zaposleni…

Vedno sem in všeč mi je, da je tako, saj svoje delo obožujem. Ob njem se neizmerno zabavam. Nasploh se trudim, da bi v življenju čim bolj užival.

Ne morem mimo tatujev, ki krasijo vaše telo. Koliko ste jih našteli?

Če se ne motim, jih imam zaenkrat okoli dvajset. Začelo se je z znakom R'n'B ( Rhytm and Blues) na desni rami, temu je sledil še napis Jazz na levi rami. Potem je njihovo število iz leta v leto le še raslo.

Če se ne motim, na desni roki nosite celo samega Kandinskega? (op. Vasilij Kandinsky, ruski slikar)

Tako je! Obožujem njegovo delo. Nekoč sem bil na jazz koncertu v New Yorku, kjer sem nad pianistom opazil sliko Kandinskega in se vanjo zaljubil. Poiskal sem umetnico, ki si je upala sliko prenesti na mojo kožo in, ko sem enkrat ugotovil, da lahko na svoji koži nosim skoraj vsa umetniška dela, sem listal po knjigah z abstraktno umetnostjo in sproti izbiral slike, ki sem si jih kasneje preslikal na kožo.

Bi lahko rekli, da vas je tetoviranje na nek način zasvojilo?

Zagotovo! Bili so časi, ko sem si vsakih pet mesecev omislil nov tatu.

Kdaj ste se 'okrasili' nazadnje?

Pred več kot dvajsetimi leti.

Potem je skrajni čas za nov tatu?

(Smeh.) Morda. Razmišljam o tem, a zaenkrat še nisem našel primernega navdiha in motiva, ki bi ga želel na sebi.

Verjetno se strinjate z mano, če rečem, da se vaš življenjski stil močno razlikuje od večine 66-letnikov.

Res je. Vesel sem, da je tako.

Kaj je tisto, kar vas ohranja mladega?

Ljubezen do mojega dela, žene, otrok, vnukov, glasbe. Vse to me polni z energijo. Ničesar ne obžalujem, trudim se le živeti vsak dan v skladu s svojimi prepričanji. Verjamem v nekaj, kar je večje in močnejše od vseh nas in hvaležen sem za vse, kar sem imel v življenju priložnost doživeti.

Stop

Where is this world going? What is on the mind of world leaders when they bargain with 'little people's' lives?? Who will take the responsibility when everything that was once worth something, will be gone? Stop. Stop it now.

*foto: China Art Exhibition ( Saatchi Gallery, London)