Overdose

Draga Shia ...

Razglašam overdose. Overdose tesnobe v želodcu, overdose pitja čaja, overdose lovljenja sape ob popolnoma neprimernih trenutkih. Dovolj je bilo vsega, potrebujem odmor, potrebujem nego,potrebujem mazilo za vse rane,ki so v zadnjih letih pustile sledi na meni, potrebujem nekaj minut, da se nadiham svežega čistega zraka. Potrebujem svobodo, potrebujem mir, potrebujem prožnost, potrebujem mladost, žilavost in trpežnost. Dovolj je bilo strupov, ki so bili vliti vame, dovolj pregreh, ki so popestrile trenutek, potolažile žalostni srčni utrip in zapolnile praznino v  sobi zadovoljstva. Utrujeno sem.Prazno sem. Ranjeno sem. Zahtevam čas.

Z ljubeznijo, Tvoje Telo

pOiSoN

Can you breathe someone so deep in, that it poisons every little corner of your fragile body? Someone please tell me that is impossible.

Se lahko ...

... kar preselim v službo? Zakaj pa ne. Zadnje čase se tam tako ali tako bolje znajdem, kot v svojem osebnem življenju. Smešno. Vsem drugim, le meni ne. Nič novega. "Saj bo bolje" na meni ne deluje več. Žal. Sem prerasla banalnosti. Še en "pričakuješ preveč" me bo pahnil čez tanek rob, ki ločuje zdrav razum od simpatične norosti. Ne bom se opravičevala, ko se bom drla kot obsedena in sproti čez okno metala nepotrebne stvari. Izgovarjala se bom na gnil sistem. Kot vsi ostali. In končno bom povprečna. Looking forward to it...

Still?

After all this time? Afer all this shit? After all the tears I've cried? After all the lies? After all the broken promises? After all the sleepless nights? After all the empty words? After all the stolen dreams? After all this ...

Are you still the owner of my smile? Do you still manage my happiness with the way you speak? Do you still control my breathing with the way you call me baby?

Only if I let you ... And something is telling me, you're not gonna get away with it this time ...

Carpe F*** Diem

Ne vem zakaj zadnje čase okoli mene ljudje umirajo po tekočem traku. Vsakič znova me ob tem strese grobo hladen srh in vprašam se, kako blizu mi bo smrt prišla naslednjič. Ne bojim se je, bojim se le tega, da mi ne bo uspelo izživeti vsega, kar si želim. Tega me je strah. Priznam. Morda se Matilda sprehaja okoli mene, da bi mi odprla oči in potrdila to, kar vem globoko v sebi. Da vse preveč dni spustim mimo sebe brez da bi se nanje podpisala z nasmehom in iskreno zadovoljnim odsevom v očeh. Nisem si všeč, kadar brezglavo letam naokoli kot kokoš, ki je ravnokar odkrila, da jo je gospodar namenil za glavno jed družine, ki jo je prej nekaj mesecev pridno pitala. Mir. Notranji mir. Tega si želim. Wish it would be as easy as it sounds. Untill then I'm screaming from the top of my lungs: Carpe F*** Diem!

Lost

... just a little. But enough to feel that scary emptiness inside of me. Emptiness caused by fear,crucial decisions and thoughtless moves ... Can we ever avoid hurting someone we really care about? Is there any way we can protect them from the crazy ways life works sometimes? Or is the rapid dance with world's forces the only way to get through everyday ... Sometimes we just need a hug. Or two. And someone to tell us, that everything will be ok. It always is, eventually...