sreda, 22. april 2009

Poslavljanje

Tako dolgo sem odlašala, da me je preganjalo v sanjah. Tako dolgo sem odganjala misli na to, da so mi slednje sledile tudi v najbolj skrite kotičke moje zavesti, trkale na moje počutje in žonglirale z mojimi solzami.

Potem je prišla nedelja. In z njo popoln trenutek, ustvarjen za poslavljanje. Smešno kako ključni momenti, ko enkrat nastopijo, nikoli niso tako težki, kot se bojimo da bodo. Smešno je, kako je vse pred tem mučno bolj kot tisti zadnji rez, ki preseka še zadnjo nitko, ki nas povezuje z nečim. Ali nekom... In prav nič smešno ni, ko se ozremo nazaj in vidimo, koliko prej bi lahko prekinili agonijo in s polnimi pljuči zadihali v nov oblak sreče.


I used to think that I can't handle goodbyes. The truth is that I'm afraid I won't be able to handle what comes after them. Guess what. I survived... And I always will.

p.s. And then you think, that life can not surprise you anymore ... You say farewell to one ghost from the past and few days later ... the other ghost calls you.

3 komentarji:

stella pravi ...

It's always hard to say goodbye to things that mean a lot to us...but guess what...we always get out of it stronger than before...and we always do survive!!!

storyteller pravi ...

Močna oseb(nost)ica si. In velikokrat moj vzor. You'll survive, no doubts1 :)

Lilith pravi ...

Mmm, kot ponavadi se strinjam s teboj. Adijo reči je vedno lažje, kot pa do tega priti. Takrat samo še simbolično prerežeš zadnje pajkove nitke, pred tem pa z razpraskanimi rokami, oguljenimi do krvi praskaš in lomiš in grebeš po jeklenih vrveh, fi 200 po tamalem. :) Če je pa res kriza, pol je pa Brooklynski most.

Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...