Josipa Lisac in njena skrivnost

En velik 'NIČ' v mojem življenju zadnjih mesecev je bil tudi intervju z eno in edino Josipo Lisac. O njej sem na svojem blogu že pisala, tokrat pa sem imela neverjetno čast, da sem se z divo pogovarjala po telefonu, jo zmotila ko se je odpravljala registrirati avto, jo očarala do te mere, da se mi je prepustila in se razkrila v svojih odgovorih, ki so le potrdili, da je preprosto edinstvena in na trenutke celo nezemeljska v svojem dostojanstvu in brezpogojni ljubezni. Upam, da boste v branju uživali vsaj toliko, kot sem uživala jaz med pisanjem.

Josipe Lisac ni treba posebej predstavljati. Prva dama hrvaške glasbe, ki je od 10. leta, ko je prvič stala na odru, s srcem in dušo predana glasbi in ljubezni, ki jo širi preko svojih pesmi. Ena redkih glasbenic, ki tako kot z glasbo, ljudi razvaja tudi s svojo scensko podobo, ki je kot pravi sama, le podaljšek njenih pesmi. V življenju jo je najbolj zaznamovalo srečanje z legendarnim glasbenikom Karlom Metikošem, ki jo je vzel pod svoje okrilje in jo osrečil tako poslovno kot tudi zasebno. Njuna ljubezen še danes živi skozi Josipine koncerte, ki so prepleteni s spoštovanjem do človeka, ki jo je izpopolnil in jo še globlje povezal z glasbo. Ena in edina, še danes po 40 letih na glasbeni sceni vzbuja vzdihe občudovanja in s svojimi večnimi hiti združuje tiste, ki tako kot ona verjamejo, da je ljubezen največja skrivnost, ki jo je treba vsak dan znova negovati.

Že kot majhna deklica, ste odkrili veliko strast do glasbe. Kdo je bil tisti, ki vas je za roko popeljal na pot ustvarjanja?

To je bil profesor in dirigent Dinko Fia, učil nas je peti,v zboru. To je bila moja prva izkušnja s klasično glasbo. Otroški zbor v katerem so peli le najbolj nadarjeni otroci – 40 otrok. Potovali smo po celi Evropi in četa 1963 celo zmagali na tekmovanju Franciji. To je bila enkratna izkušnja, nekaj najlepšega, kar kot otrok lahko doživiš. Sicer pa sta me na avdicijo poslali mama in moja profesorica glasbe- stara sem bila 10. Ostra disciplina, kateri smo sledili, da bi se razvili v 'briljantke'. Držal nas je na realnih tleh, kljub pohvalam se nismo prevzeli. To mi je precej pomagalo tudi v moji kasnejši karieri.

Menda ste bili ena najbolj glasnih deklic v zboru?

Res je. Zborovodja je moji mami kar naprej govoril, naj malo utiša svojega otroka. (Smeh)

Od vsega začetka ste bili nekaj posebnega. Ste se kdaj počutili, kot da ne spadate sem? Da bi morali biti kje drugje?

Na samem začetku sem bila zelo mlada, imela sem 18 let in cela Jugoslavija je bila okoli mene. Bila sem zanimiva, ljudje so pisali o meni. Takrat sem se ozirala okoli sebe in prvič razmišljala, da sem morda res malo čudna. Skrbelo me je, kako se bom v tem znašla. Kar nekaj stvari, ki so mi jih takrat 'servirali', mi ni bilo všeč. Bila sem mlada, a precej staromodna. Poslušala sem starejše kolege in ves čas čutila, da me čaka nekaj velikega.

In potem ste spoznali Karla Metikoša …

Natanko tako. Leta 1971 sva se spoznala in takoj sem vedela, da je to tisto, na kar sem čakala…

Je bila ljubezen na prvi pogled?

Bila je ljubezen na vsak pogled in ljubezen za vedno. Karlo me je še globlje povezal z glasbo. Utapljala sem se v njegovih prekrasnih pesmih in ko je napisal prvi album zame – Dnevnik jedne ljubavi- sem bila tako izpopolnjena in srečna. Karlo je imel vizijo in vedno je ustvarjal pesmi, ki niso preživele le tedaj, temveč živijo še danes.

Ravno ljubezen, ki živi v vajini glasbi je tista, ki se še danes dotakne ljudi. Je to stvar, ki vam še danes daje energijo za nastopanje?

Prepričana sem, da je tako. Čutim jo vsak dan. Danes brez teh čustev nič ne bi bilo tako, kot je. Rada se oziram nazaj, se spominjam tega obdobja, ker se je zdelo, kot da sva vsak dan sproti praznovala. Slavila sva vsak takt. Nato pol pesmi in ko je bil album končan je požel ogromno zanimanja. Karel je imel enkraten občutek, kako dvigniti prah okoli projekta in ljudje so komaj čakali, da album pride v javnost, čeprav so naju nekateri imeli za nora.

Kar je nedvomno kompliment!

Vsekakor (smeh)! Poleg tega je bila močno posebna tudi promocija albuma, saj smo ga prvič v zgodovini Jugoslavije predstavili 'playback'. Takrat je to sicer pomenilo s prej posneto glasbo in mojim petjem v živo, lahko pa si predstavljate, da smo dvignili veliko prahu, saj je večina pričakovala, da bom na koncertu le odpirala usta. (Smeh)

Kar naprej ste razbijali neke stereotipe, obstaja kak tabu, ki se ga tudi vi ne bi dotaknili?

Težko rečem. Razvila sem se znotraj glasbe in rada sem vse stvari delala popolno. Nikoli nisem bila zadovoljna s povprečnim. Morda se tudi zato nikoli nisem lotila pisanja pesmi, saj sem prepričana, da so to drugi delali precej bolje. Sicer pa na splošno menim, da tabujev ni. Zavestno se odločimo, da nekaj ne bomo storili predvsem zato, ker smo prepričani, da bodo to drugi storili bolje. Vsak ime nekaj, kar ga dela posebnega.

In vi to nedvomno veste najbolje. Velik del vaše umetnosti predstavlja tudi vaš poseben videz – kostumi, frizure, dramatična igra…

Moj videz je le podaljšek moje glasbe. Izražam jo skozi obleke, ki so vedno delo izvrstnih oblikovalcev, ki morda sledijo mojim napotkom, a gre za njihovo umetnijo. Res je, da imam dober občutek za stil in znam nositi to, kar drugi zašijejo zame, a to ne pomeni, da bi bila tudi sama dobra modna kreatorka. Večkrat so me že klicali in mi ponudili, da bo pripravila svojo modno linijo in temu se vedno smejim. Imam dober občutek za modo, vem kaj moram skriti, kaj odkriti in to je to.

Mislite, da je v 21. Stoletju, ko povsod prevladujejo 'instant' zvezdniki, še vedno dovolj prostora za prave umetnike?

Seveda. Morda še več, kot kdajkoli prej. Res je, danes je lahko postati 'instant' zvezda, a tisti, ki tako nastanejo, tako tudi izginejo. Mlade talente se je od nekdaj iskalo na avdicijah, edina razlika je, da so te avdicije danes javne. Ko te nekdo označi za obetajoč talent, se pravo delo šele začne. Ni težko uspeti, težko se je obdržati na glasbeni sceni in uživati spoštovanje.

Velikokrat ste rekli, da je vsak dan nov začetek. To pomeni, da vsak dan živite, kot da jutri ne obstaja?

Morda ne ravno tako, a po 40 letih na glasbeni sceni sem se naučila, da ničesar ne jemljem kot samoumevno. Cenim vsak koncert, vsako srečanje, vsak trenutek. Vsak dan sproti se trudim dati celo sebe, ne glede na to, kje nastopam. Stremim k temu, da poslušalci vsakič znova začutijo ljubezen, ki veje z mojih pesmi in to je na nek način služba s polnim delovnim časom. Vsak dan sproti se trudim.

Dajete vtis, da imate radi samoto…

Res je. Rada sem sama, a nikoli nisem osamljena. Okoli sebe ne potrebujem množice ljudi, da bi bila srečna. Vedno se zaposlim, tišina mi prija, poleg tega je lepo, če se vsake toliko malo pogovorim sama s sabo in v glavi naredim red. (Smeh)

Spominjam se vašega koncerta v Ljubljani, ko ste nam ponudili lepo definicijo ljubezni. Rekli ste, da je ljubezen ena velika skrivnost, ki čaka, dajo odkrijemo, prepoznamo, čutimo in navsezadnje živimo...

Tako je. Ljubezen je skrivnost. Danes jo ljudje pogosto narobe dojemajo. Ljubezen vidijo kot dobrino, ki jim je dana in potem, če slučajno, kot v mojem primeru, nastopi smrt partnerja, mislijo, da jim je s tem ljubezen odvzeta. Sama nikoli nisem tako čutila. Če se nekomu zdi, da je ljubezen tako izgubil, potem je morda nikoli ni imel. Meni smrt ni ničesar odvzela. Nisem dovolila, da bi mi. Ljubezen vsak dan čutim in jo živim. Navsezadnje se zanjo tudi borim. O ljubezni ni potrebno govoriti. Ljubezen se živi, sanja, neguje. Obstajajo pari, ki živijo skupaj celo življenje, a se z vsakim dnem manj poznajo, manj ljubijo. Potem so tukaj še posamezniki, ki so izkoristili čas, ki jim je bil dan in ljubezen živeli. Treba se je predati vsak dan. V ljubezni se ne šteje koliko kdo da. Gre za krog prejemanja in dajanja. Vsak dan znova.