četrtek, 14. februar 2013

Večnost

Trenutek, ko skozi čipkasto tančico ujamem tvoj pogled
in moje nosnice vzdrgetajo v ritmu prebujenega srca.

Trenutek, ko se blazinice mojih prstov dotaknejo tvoje ranljivosti
in se koža spomni čutne noči, ki se nikoli ni zgodila.

Trenutek, ko sediva v tišini razigranega popoldneva
in slišim vse neizrečene, na rob ustnic ujete besede.

Trenutek, ko moj nasmeh objame tvojega
in mi usta preplavi sladko hrepenenje.

Trenutek, ko požirek za požirkom spijem vso tvojo bolečino
in moje srce v naročje vzame tvojo drhtečo negotovost.

Trenutek, ko štejem svoje pritajene vzdihe poželenja
in razgaljena v svoji razrvanosti pričakujem čas slovesa.

Trenutek, ko se čas ustavi in trenutek postane večnost.
Tukaj sva že sedeli, kajne? Nekoč. Nekje.

by: Me 

Ni komentarjev:

Utop.i.ja.

UTOP.I.JA. Kako lahko je pohoditi nekoga, Ki na kolenih razgalja okostnjak svoje duše. Kako lahko je stopiti na hrbet besed, ki  b...