Včasih sem kar naprej.Sanjala namreč.Se podila med oblaki in lovila samoroge za njihove košate grive.Klatila sem zvezde z neba in jih zbirala v svoj zasanjani mošnjiček, ki je kmalu postal tako težek, da si ga nisem več mogla zavihteti čez ramo, temveč sem ga vlekla za sabo, kot utrujeni popotnik svojo malho. Nekoč.
Zdaj malo manj sanjam in toliko več delam. Kar ni nujno slabo. A počasi so iz mojega mošnjička zletele vse sanje, samorogi so mi pobegnili na neznane nebeške zelenice, ostala je na pol prazna malha, v kateri so se zaredili molji. Pogrešam sanjarjenje.Pogrešam občutek, da je vse mogoče, da se lahko zavihtim na sam vrh svojih pričakovanj in zasijem na oltarju svojih otroških sanj.
Prestara sem, da bi verjela v pravljice, a premlada, da bi se prepustila melanholiji vsakdanjika. From now on, I'm back to being a dreamer. With a capital D ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar