Vse.

Vse bi dala za en objem. Za dve besedi, ki mi ju je včasih taka rada šepetala na ušesa. Vse bi dala. 

Vse bi dala za obujene ukradene poljube na ulicah starega mestnega jedra. Za topel stisk njene dlani pod zvezdnatim nebom. Vse bi dala.  

Vse bi dala za najini srci, sklenjeni v objemu zaupanja in nežnosti. Za ogenj v njenih očeh, ki mi je sporočal, da njena duša gori le zame. Vse bi dala.

Vse bi dala za večer na njenem balkonu, prežet s spomini na včeraj, hvaležnostjo za danes in načrti za jutri. Za njen nasmeh, ki je razsvetlil moje telo do zadnjega atoma predanosti. Vse bi dala.

Vse bi dala za eno noč pobarvano z njenimi vzdihi. Za najini telesi oviti v sestavljanko , ki je končno našla svoj izgubljeni del. Vse bi dala.

Vse bi dala za vonj njenih las v poletnem večeru. Za njeno sloko figuro, ki se privija k meni v hladu zimskega večera med štirimi stenami. Vse bi dala.

Vse bi dala, da v tej zgodbi ne bi nastopali midve, temveč dve drugi izgubljeni duši, ki sta zašli s poti sreče in se vrtita v začaranem krogu žalosti. Vse bi dala.

Vse sem dala.  In vse bi dala, da bi lahko dala še več.