Krivo je Mesto Angelov

Kako ironično v bistvu. Odkar pomnim, sem si želela v Los Angeles. Mesto, kjer dve tretjini leta sije sonce. Mesto, kjer zimske temperature skoraj nikoli ne padejo pod 15 stopinj celzija. Mesto, kjer te nihče ne gleda čudno, če se ob 3h zjutraj v trgovino "primaješ" v pidjami. Mesto, kjer je težko srečati človeka, ki nima na sebi česa umetnega, zato se v njihovi družbi počutiš izredno naravno ... Mesto, kjer enostavno moraš imeti roza Thunderbird-a, da lahko med vožnjo ob neskončnih plažah, spustiš streho in v lase uloviš nekaj toplega vetra.

Mesto, v katerem ima vsak sanje, a vseeno večina celo življenje "kelnari" v čakanju na "their chance of a lifetime" ... Mesto, kjer imajo posebne centre za zdravljenje nespečnosti, toliko pijač z mehurčki, da jih težko našteješ v enem dnevu, najboljši Sushi, pomirjevala brez recepta, večno polne kozarce ledenega čaja v lokalih kjer visi znak«refill«, več različnih fast food restavracij kot ima biba nog, daleč najbolj redilen bean burrito, ki ga lahko brez slabe vesti pojeste po preplesani noči v bizarnih fetiš lokalih in izbruhate na vogalu bencinske črpalke, kjer so malo prej odmevali streli »vaških plejbojev«. Los Angeles … mesto, kjer se zbudiš in zaspiš v žaru rožnatih sončnih žarkov ...

V Los Angeles sem se zaljubila preden sem pristala na LAX-u. Že zadnje pol ure v zraku, ko smo kot preračunljiva mačka, ki hodi okoli kletke zalitega kanarčka, krožili nad mestom, ki ima 8 milijonov prebivalcev več, kot naša "prikupna majhna država", sem vedela, da sem se ožigosala za celo življenje. Los Angeles me je pokvaril.

Nikoli več ne bom zadovoljna z "bogato" ponudbo naših trgovskih centrov. Nikoli več ne bom tolerirala slovenskega omejenega razmišljanja in zagrenjenih obrazov naših "vedno utrujenih" natakarjev. Nikoli več ne bom občudovala navidezne strpnosti naše prestolnice in narejenih nasmehov ljudi, ki od mene venomer nekaj hočejo. Nikoli več ne bom verjela v to, da je vse kar potrebujem tukaj in zdaj. Potrebujem več ... I've seen it, now I want it ...

Včasih mi je žal, da sem tretjino leta preživela v kraju, o katerem sem prej 23 let sanjala z odprtimi očmi . Žal mi je, da sem zavestno osvobodila zmaja, ki mi, odkar sem videla in okusila mesto, kamor spadam, ne pusti spati. Če ne bi vedela, ne bi hrepenela po tem, da spet z očmi objamem LA downtown, globoko vdihnem in v zraku vonjam požare, ki pustošijo po savanskih predelih mesta, poližem svojo dlan in okusim sol mogočnega Atlantika, svoje stopalo na Hollywood Walk Of Fame položim v otroško majhen odtis čeveljca Judy Garland in se v vrsti za Starbucks Frapuccino zaletim v Madonno ...

Za vse tiste, ki se morda ob branju mojega na videz utopičnega bloga, držijo za tistih par las, ki jih še imajo na glavi, naj povem, da Los Angelesa nikakor ne vidim v popolni luči. Zavedam se vseh njegovih pomanjkljivosti, umazanije, na eni strani narejenosti, na drugi strani čudaški odprtosti, prepada med včasih vsiljivimi Mehičani in vzvišenimi arijskimi snobi, dvoličnosti življenja v mestu, kjer lahko čez noč uspeš in čez noč propadeš ... Vse to ima nek svoj čar, ki mi je vsakič, ko sem se peljala skozi star del Hollywooda, pokonci postavil prav vse dlake, tudi tiste, ki jih tam ni bilo. Los Angeles je magičen, če si dovolite, da se vas dotakne. Mene je podrl. Dobesedno. V mestu angelov sem preizkusila meje svojih zmožnosti, se naučila, da »what you see, is not always what you get«, dovolila sem si ljubiti z vsem srcem, sanjati brez meja in živeti brez dolgoročnih načrtov, ki vključujejo moža, 3 otroke, kosmatega psa in belo ograjo okoli hiše. Nikjer in nikoli se nisem počutila tako živo, kot v teh 120 dnevih na drugem koncu sveta … Verjetno vse le ni bilo zaradi Nje … Ali pač?