Danes mi je bolj, kot kdajkoli prej, ime Mojca

Danes mi je bolj kot kdajkoli prej, ime  Mojca.

Nisem le ženska z dvema rokama, dvema nogama in eno glavo. Sem boginja, ki se zaveda svojega bistva, želja in prepričanj. Ne le, da razmišljam s svojo glavo, od razmišljanj sem prešla k dejanjem in noči ne tratim več za utrinke preteklega dne, ki nimajo smisla. Osredotočam se na zvezde, ki od nekdaj svetijo na nebu in jih nihče ne more sklatiti.

 Po žilah se mi ne pretaka le kri skupine 0+, ampak duh bojevnice ljubezni, ki se zaveda, da ji nihče ne more vzeti ničesar, kar je resnično njeno. Še vedno lahko pišem tako z levo, kot desno roko, a hkrati pišem svojo resničnost z vsakim vdihom, ki mi je namenjen na tem svetu. 

Kot vsaka ženska imam enkrat mesečno menstruacijo, a nisem več zoprna, ampak hvaležna za dar matere narave, da lahko rodim otroka. Diham. Zrak. Morda je umazan, ker živim v centru Ljubljane, a meni diši, ker je zrak mojega mesta. Mesta, ki ga obožujem Nimam več težav z želodcem in paničnimi napadi, kar ne pomeni, da nisem več občutljiva in ranljiva.  Stvari se me še vedno dotaknejo, a zdaj vem, da sem bila v tej obliki ustvarjena natanko za ta svet. Morda bi mi bilo na kakšnem drugem planetu lažje, a se ne bi naučila vsega, kar vem danes.  Nič več me ni strah. Ničesar. Tudi stvari, ki jih ne poznam ne. In ljudi, ki s prstom kažejo na stvari, ki jih ne razumejo, prav tako ne.

Ni me več strah, a še vedno ne razumem vaše sovražnosti.
Ime mi je Mojca. Sem ženska, kot vsaka druga. Včasih muhasta in zoprna, včasih očarljiva in sladka kot med. To se ni spremenilo. A nič več si ne želim da bi bila suha, imela daljše lase, ali zelene oči. Vem da sem, taka kot sem, popolna. Na pogled se ne razlikujem od vas. Preprosto se pomešam v vašo družbo, čutim, jokam, se smejem, kričim, govorim, razmišljam tako kot vi.

Ker nisem prav nič drugačna od vas.

Večina zdaj že ve, da mi je ime mi je Mojca in sem lezbijka. Tako je. Nič posebnega. Sem ženska, ki jo privlačijo ženske. Svoje usmerjenosti nisem naročila na spletu ali v poznih 80-ih preko kataloške prodaje. Z njo sem se rodila. Z njo živim. Vsak dan. Vesela sem, da sem si nekoč nekje izbrala to izkušnjo, da lahko na svoji koži okusim kako zveni pesem samosvojosti in kako hiter je ritem tistih, ki ne sledijo čredi.  Kot nikoli prej, tudi v prihodnje ne bom klonila pred predsodki ljudi in nosila masko, ki je v družbi lažje sprejemljiva. Ponosna sem na vsak drobec sebe. Za svoje pravice se občasno še borim, a večino časa vem, da svoje pravice že živim. Tako, ali drugače. Zato ne potrebujem žaljivk, primitivnih degradacij in srednjeveških prijemov. Moje orožje je ljubezen in močna hrbtenica, ki mi je v pomoč, če želim živeti življenje, ki si ga zaslužim. Moji dnevi so včasih še polni bitk. Bitk, ki so vam prikrajšane. Bitk, ki jih vi ne razumete in jih tudi nikoli ne boste razumeli. A to ni moj problem. Ni moja naloga, da vas prepričam v to, da se obnašajte kot civilizirani ljudje 21. Stoletja.

V javnosti bom vedno poljubila svojo partnerico, vaših ogorčenih pogledov zaslepljena od lepote ljubezni ne bom niti opazila. Kadar me bo kdo vprašal po tem, bom tudi javno izrekla svoje prepričanje, da je ljubezen med dvema človekoma vedno le ljubezen, ki ni pogojena s spolom. Če bo moja partnerka kdaj pristala v bolnišnici, bom našla način okoli pravil in poskrbela za to, da bom ves čas ob njej, ker ko ljubim, ljubim z vsako celico svojega telesa in ne poznam besede nemogoče. Tudi otroke bom nekoč imela. Ne skrbite, ne bom jih ukradla vam, ker moje telo omogoča zanositev, kako jo bom izvedla pa prepustite meni. In ne, s tem vam ne bom prav nič škodovala. Vaši tradicionalni družini prav tako ne. Svoje otroke bom naučila, da ne sodijo nikogar, da vedno delujejo iz ljubezni in delijo objeme tistim, ki so tako ubogi na duši, da morajo sovražiti stvari, ki jih ne razumejo. Lepo nam bo. To niso več moje bitke. Vojna je zaključena, oziroma nikoli ni obstajala. Bili so le mlini na veter, ki jih je moj romantični Don Kihotovski Jaz spustil v svoj svet. Njihov čas je potekel in z vsakim dnem živim naprej avtentično kot le lahko.

Verjamem, da tudi vi bijete svoje bitke. Verjamem, da se tudi vi v določenih situacijah počutite nemočni, osramočeni, žalostni in jezni. Razumem vas. Če se potrudim,  razumem tudi to, da slapove svojega  gneva, nerazumevanja, pomanjkanja sočutja in strahu izlivate na ljudi, ki vam NIČ nočejo in ne vplivajo na vaše življenje. 

Morda pa to,  da se bom jaz poročila z žensko, vpliva na to, ali ste vi srečni, ali nesrečni v zakonu. Morda to, da bom jaz posvojila ali rodila otroka ter ga vzgajala v istospolni skupnosti vpliva na to, s kakšno popotnico boste vi v svet poslali svoje otroke. Morda pa si tako močno prizadevate, da nas razčlovečite, zato, da bi pozabili na svoje resnične probleme in se ob tem ko ponižujete nas, počutite močnejše?

Vaše pravice niso več vredne od naših.   In v resnici vi ne odločate, kaj je naravno in kaj ni. Moja usoda ni v rokah ljudi, ki se tako močno bojijo sprememb, da bi včasih najraje še vedno verjeli, da je zemlja ravna in ne okrogla. Edina oseba, ki mojo usodo drži v rokah, sem Jaz.

Človek sem. Tako kot vi. Ničesar ne želim, pričakujem, ali zahtevam od vas. Tudi tega, da mi pustite živeti ne. Ker vas ne bom vprašala za dovoljenje. Ne potrebujem ga. 

Vsi smo le ljudje.  S svojimi napakami, vrlinami, strahovi in hrepenenji. Če želite, promovirajte 'naravne' ljubezni s sovraštvom, a zavedajte se možnosti, da vas to dela še bolj groteskne. Opravičujte izrečene žaljivke s skrbjo za dobrobit otrok, a prosim, poskrbite najprej za svoje otroke. Otroke ki odraščajo v tradicionalni družini in so pogosto fizično in psihično zlorabljeni. Primerjajte nas z zločinci, pedofili in ostalimi izločki družbe, a ne pozabite, da ljudje navadno o drugih govorimo tisto, kar se skriva v nas. Ne bojte se nas, ker se vas tudi mi ne bojimo. Nič vam nočemo. Pravic, za katere se vam NIKOLI ne bo potrebno boriti ne zahtevam več. Ker sem se z njimi rodila in jih nikoli ne bom izgubila.

S sprejetjem novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izenačuje pravice istospolnih parov je v naša življenja posijal žarek upanja, da smo tudi mi pred zakonom le enako vredni kot ostali 'normalni' državljani republike Slovenije. A v resnici mi že dolgo vemo, da smo prav tako 'normalni'  kot vi in da, se v situacijah znajdemo kot vemo in znamo in, ali je to pravično, ali ne, ni več vprašanje. Če vemo, da si nekaj zaslužimo, si bomo to vzeli.

Medtem ko izbirate nevidne sovražnike, uničujete svoja življenja z vso negativno energijo,k ki jo ustvarjate okoli sebe. 

Namesto, da se trudite, da bi uničili naša življenja, se postavite za pravice, ki so odtegnjene Vam. Mi nismo tisti, ki si zaslužimo vaše napade in obtožbe. Nismo krivi za Vaše osebne težave; v odnosih, v družini, v okolju kjer živite. Nismo krivi za vaše strahove, frustracije in vzorce, ki ste jih osvojili v otroštvu in vam še danes grenijo življenje.  Mi ne hodimo v vaše domove in s prstom kažemo na ponesrečeno vzgojene otroke, na nasilje vaših mož, manipulativne odnose znotraj zakonov, alkoholizem in zatiranje. Ne zanima nas, s kom si delite posteljo in telesne tekočine. Ker imamo dovolj opravka s svojimi življenji in nas Vaša ne zanimajo.

Verjamem vam, da močno verjamete v Boga, ljubezen in družino, a sprašujem se, kakšen je ta Bog, ki tolerira toliko sovraštva, primitivizma in vulgarnosti, kakšna je ta vaša vera v ljubezen, če se v njej počutite tako ogroženo, da napadate našo? S tem, da zapravljate energijo, z namenom da bi  uničili življenja ljudi, ki vam nočejo absolutno nič vzeti, ali vas prizadeti, ne boste prav nič bolj srečni. Najverjetneje nasprotno.

Morda se vam bo z iskanjem odgovorov na ta vprašanja le posvetilo, da globoko v sebi veste, da to kar počnete, ni prav. Ali pa ne. Morda boste dojeli, da globoko v sebi ne želite škodovati nikomur in da vas v vaših dejanjih vodi le strah. Ali pa ne. Vseeno je.

Moje ime je Mojca. In nikoli več ne bom prosjačila za dovoljenje, da živim, kot se mi zdi prav. Ali boste na referendumu obkrožili ZA ali PROTI, ne bo prav nič vplivalo na moje življenje. Ker ga bom živela v imenu ljubezni, tako kot doslej in tega mi NIHČE niti VI ne more vzeti.

Pravljica o tem, kako se je Michael Moore zaljubil v Slovenijo

To, da je Slovenija pravi evropski biser s svojimi naravnimi znamenitostmi, pravljičnimi mesteci in nasmejanimi ljudmi, čivkajo celo vrabci v Avstraliji, a tale zapis ne bo opeval lepot naše podalpske državice. Ne, to ni reklamni potopisni komentar, to dragi moji je zgodba o ljubezni med mogočnim človekom filmskega sveta in 'pozabljenim' koščkom Evrope, kjer ljudje še kuhajo domačo hrano, predsednik države ima prisrčno ribico s Twitter profilom,  šolstvo pa je v večini financirano iz javnega denarja.

Ob omembi imena Michael Moore nas večina takoj pomisli na odmevne dokumentarne filme kot so Fahrenheit 9/11, Sicko, Bovling za Columbine in Kapitalizem: Ljubezenska zgodba, ki jih je okroglolični 60-letnik posnel v zadnjih 13 letih. Režiser, scenarist in avtor je v svetu znan po tem, da ga ničesar in nikogar ni strah, nasprotno- roge kaže tematikam, ki se jim večina najraje izogne.  V svojih projektih je odkril tančice s problematik kot so nošenje orožja, navidezni ameriški boj proti terorizmu, izkoriščevalski kapitalizem in neučinkoviti zdravstveni sistem zato me je novica o tem, da se je med snemanjem svojega novega filma ustavil v Sloveniji nadvse navdušila! Upala sem namreč, da bo njegova prisotnost morda prestrašila katerega od naših vrlih politikov in tajkunov, ki se zadnjih deset let borijo z okostnjaki iz omare, ki je že davno pogorela … A seveda se to ni zgodilo. Izkazalo se je namreč, da je gospod Moore naravnost navdušen nad našo državico, slovensko hrano in celo našim predsednikom. Resno?

          Ljubezen na prvi pogled, ali bolje rečeno na prvi twitt zlate ribice. (foto: STA)

Super ribica s Twitter računom

»Všeč mi je, ker ima dober smisel za humor in super zlato ribico s Twitter računom,« je filmski ustvarjalec povedal o Borutu Pahorju. Seveda, sem si mislila, karkoli drugega pa dober predsednik itak ne potrebuje! Kako bi bil šele navdušen, če bi spoznal naše poslance, njihove zveste pasje ljubljenčke, raznovrstne hobije kot so igranje na orglice, jadranje in čebelarstvo in obiskal njihove razkošne počitniške vile na obali. Ljubezen bi bila potem nedvomno še večja, moja zgodba pa še bolj osladna.

V Sloveniji shujšal skoraj 10 kilogramov

Žal je imel Moore na voljo le nekaj dni, preden je odletel naprej in v tem času mu je uspelo posneti nekaj izjav vznesenih študentov, ki so mu navdušeno pripovedovali o mednarodnih programih, brezplačnemu javnemu šolstvu in verjetno niso pozabili omeniti tudi študentskih bonov za prehrano. "V ZDA študenti zaključijo izobraževanje z dolgom v višini 20.000, 30.000 ali celo 100.000 dolarjev," je potožil Moore in pohvalil, da je to v Sloveniji precej bolje urejeno. Seveda je. Študira res lahko vsak. A kaj ko jih potem tretjina z magisteriji in celo doktorati v žepu pristane na 'pokopališču sanj' bolj znanemu kot Zavod za zaposlovanje. Tega seveda simpatični Michael ni omenil, saj ga je zamotila okusna domača slovenska hrana, zaradi katere je menda v kratkem obisku shujšal skoraj deset kilogramov! Dragi Michael, 15 odstotkov Slovencev hujša iz meseca v mesec, ker si ne morejo privoščiti niti hrane za družino, kaj šele obiska restavracije. A to seveda ne paše v to ljubezensko zgodbo, ki je navdušila Slovence do te mere, da smo se v nekem trenutku skoraj začeli trepljati po ramah in si govoriti:«Madonca nam je fajn! Vse tako pošlihtano! Bo že res, če je stric iz Amerike tako povedal!«     
               

Slovenijo je prvič omenil že v filmu Sicko, v katerem se je dotaknil neučinkovitosti ameriškega zdravstvenega sistema.

Že več let se zanima za nas

Moorov obisk Slovenije sicer ni bil naključen, saj je 60-letnik Pahorju pojasnil, da se že več let zanima za nas in nas je nameraval obiskati že pred začetkom snemanja zadnjih dveh filmov. Že med snemanjem filma o ameriškem zdravstvenem sistemu, ga je namreč zanimal predvsem slovenski zdravstveni sistem: "Zanimalo me je, kako je tako majhen narod zmožen skrbeti za svoje prebivalce na način, ki je prijazen in pošten,« je prodal slovenskemu predsedniku, le ta pa ga ni vprašal, zakaj je potem v svojem dokumentarnem filmu Sicko Slovenijo omenil v rahlo kritičnem tonu. "ZDA so zdrknile na 37. mesto na svetu po kakovosti zdravstvene oskrbe, le z rahlo prednostjo pred Slovenijo," je bilo rečeno v filmu, tik pred tem, ko smo na posnetku zagledali nekaj sekundni prizor humoristične nadaljevanke Naša mala klinika. Korektno seveda. Tako kot nadaljnja Moorova izjava o novi simpatiji, ki nas je navduševala pretekli teden: »Kar sem videl v vašem predsedniku je to, kar sem videl pri Slovencih tekom tedna - vera, da smo vsi na istem. In kar nas mora pri tem vselej voditi, je misel na skupno dobro, ne pa, da le peščici uspe, medtem ko se morajo ostali boriti za preživetje.« Lepo. Res lepo, a kaj dragi Michael, ko tisti, ki vodijo Slovenijo v resnici ne mislijo tako. Znajo pa take in podobne 'cukre' izjemno fino prodati v času volitev in … ob imenitnih obiskih, kot je bil vaš!
Zgodba o eksotičnem narodu v navdih Američanom

Po kratkem, a sladkem obisku je Michael v četrtek zvečer odletel z Brnika neznano kam. V ZDA se bo vrnil z zgodbo o eksotičnem narodu, ki nima nafte, ali drugih virov, a državi še vedno uspe toliko narediti za svoje ljudi. Prepričan je, da je to nekaj, kar bi lahko bilo Američanom v navdih. In medtem ko to pišem sem pomirjena, saj je na novinarski konferenci Moore povedal tudi, da se mu zdi popolnoma običajno, da smo prebivalci kritični do našega sistema, saj živimo v njem. A sam kot zunanji opazovalec meni drugače. Lahko da sem preveč kritična in tik pred 'občutljivim tednom v mesecu' tudi bolj cinična kot navadno, a vsi, ki smo kdaj gledali njegove dokumentarne filme, vemo, da gospod še predobro spozna razmere v državah, ki jih vključuje v svoje filme. Iskreno povedano močno dvomim v to, da bi ga lahko Slovenci preslepili le s potico, kranjskimi klobasami in solidno nahranjenimi študenti. Veselim se dneva, ko bo jasno, kaj je glavna tematika njegovega novega fil

ma, v katerega je tako dobrovoljno vključil tudi Slovenijo. Do takrat pa bom skupaj z ostalimi sonarodnjaki uživala v tej novodobni ljubezenski zgodbi.

Upam da traja vsaj do smrti predsednikove super zlate ribice s Twitter računom!                         

                            Dolgo naj živi Princeska I.!

Ime mi je Mojca

Ime mi je Mojca.

Sem ženska, z dvema rokama, dvema nogama in eno glavo. S slednjo razmišljam kot vi. Pogosto preveč in marsikatero noč ne spim, ker moji možgani poskušajo vse utrinke preteklega dneva pretvoriti v razumne vtise. Velikokrat jim to ne uspe. A vseeno ne obupajo.

Po žilah se mi pretaka kri skupine 0+, pišem lahko z desno in levo roko, na levo oko vidim bolje kot na desno in tako na rokah, kot na nogah imam po deset prstov. Kot vsaka ženska imam enkrat mesečno menstruacijo, takrat sem zoprna in če je verjeti ljudem okoli mene, še bolj sarkastično cinična kot navadno. Diham. Zrak. Umazan zrak, ker živim v centru Ljubljane. Včasih imam težave z želodcem in paničnimi napadi. Ker sem občutljiva. Ker se me stvari dotaknejo. Ker se mi večkrat zdi, da nisem ustvarjena za ta svet in da bi mi bilo lažje na kakšnem drugem planetu. Strah me je. Tudi mene je strah. Veliko stvari. Predvsem tistih, ki jih ne poznam. In ljudi, ki kažejo s prstom na stvari, ki jih ne razumejo.

Tudi mene je strah, a zato še nisem sovražna.
Ime mi je Mojca. Sem ženska, kot vsaka druga. Včasih muhasta in zoprna, včasih očarljiva in sladka kot med. Pridejo dnevi, ko si želim biti bolj suha, imeti daljše lase in zelene oči. In dnevi, ko se počutim kot najlepša ženska na svetu, ki je vsemu kos. Na pogled se ne razlikujem od vas. Preprosto se pomešam v vašo družbo  in nič na meni ne govori, da sem drugačna. Čutim, jokam, se smejem, kričim, govorim, razmišljam tako kot vi.

A vseeno sem drugačna.

Ime mi je Mojca in sem lezbijka. Tako je. Sem ženska, ki jo privlačijo ženske. Svoje usmerjenosti nisem naročila na spletu ali v poznih 80-ih preko kataloške prodaje. Z njo sem se rodila. Z njo živim. Vsak dan. Čeprav bi bilo včasih lažje, da bi sledila čredi, klonila pred predsodki ljudi in nosila masko, ki je v družbi lažje sprejemljiva, tega ne počnem. Ker to nisem jaz. Za svoje pravice se moram zavestno, premišljeno in predvsem iskreno boriti vsak dan. Ne z žaljivkami, ne z brcami, udarci in pljunki. Moje orožje je ljubezen in močna hrbtenica, ki mi je v pomoč, če želim živeti življenje, ki si ga zaslužim. Moji dnevi so včasih polni bitk. Bitk, ki so vam prikrajšane. Bitk, ki jih vi ne razumete in jih tudi nikoli ne boste razumeli. Boriti se moram z ogorčenimi pogledi, če v javnosti poljubim svojo partnerico. Boriti se moram z žaljivimi komentarji, če javno izrečem svoje prepričanje, da je ljubezen med dvema človekoma vedno le ljubezen, ki ni pogojena s spolom. Boriti se moram z občutki nemoči in manjvrednosti, če mi v bolnišnici ne dovolijo k moji partnerki, ker uradno nisva družina. Boriti se moram z željo po otrocih, saj me je strah, da jim bo okolje v katerem živim zagrenilo življenje in jih v svet poslalo z občutki izločenosti. To so moje bitke. In čeprav včasih ni lahko, jih z veseljem bijem, saj predstavljajo mali davek za moje avtentično življenje.

Verjamem, da tudi vi bijete svoje bitke. Verjamem, da se tudi vi v določenih situacijah počutite nemočni, osramočeni, žalostni in jezni. Razumem vas. A ne razumem tega, da slapove svojega  gneva, nerazumevanja, pomanjkanja sočutja in strahu izlivate na ljudi, ki vam NIČ nočejo in ne vplivajo na vaše življenje. 

Ali se bom jaz poročila z žensko, ali ne, prav nič ne bo spremenilo tega, ali ste vi srečni, ali nesrečni v zakonu. Če bom jaz posvojila ali rodila otroka ter ga vzgajala v istospolni skupnosti prav nič ne bo vplivalo na to, s kakšno popotnico boste vi v svet poslali svoje otroke. S tem, da bom lahko v bolnišnici sedela ob svoji partnerici in jo držala za roke v manj prijetnih trenutkih, vi ne boste prikrajšani za prav nobeno pravico. Zakaj si torej tako močno prizadevate, da nas razčlovečite? 

Zakaj so vaše pravice več vredne od naših? Zakaj ste vi tisti, ki lahko odločate kaj je naravno in kaj ni? Zakaj bi morala biti moja usoda v rokah ljudi, ki se tako močno bojijo sprememb, da bi včasih najraje še vedno verjeli, da je zemlja ravna in ne okrogla?

Človek sem. Tako kot vi. Ničesar ne želim, pričakujem, ali zahtevam od vas. Le pustite mi živeti. 

Tudi homoseksualci smo le ljudje.  S svojimi napakami, vrlinami, strahovi in hrepenenji. Ne promovirajte 'naravne' ljubezni s sovraštvom, ker vas to dela groteskne. Ne opravičujte izrečenih žaljivk s skrbjo za dobrobit otrok, ker vas to prikazuje nekompetentne kot starše. Ne primerjajte nas z zločinci, pedofili in ostalimi izločki družbe, saj s tem sami sebe postavljate v ta krog. Ne bojte se nas. Nič vam nočemo. Želimo in zahtevamo le pravice, za katere se vam NIKOLI ne bo potrebno boriti.

S sprejetjem novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izenačuje pravice istospolnih parov je v naša življenja posijal žarek upanja, da smo tudi mi pred zakonom le enako vredni kot ostali 'normalni' državljani republike Slovenije. Ponos ob tem, da lahko tudi majhna država, kot je naša pokaže toliko razumevanja za drugačnost, sta kmalu zatem oskrunila gnev in sovraštvo nasprotnikov, ki so (ste) nam dali jasno vedeti, da se boste borili do konca.

Zakaj izbirate nevidne sovražnike? 

Zakaj se tako trudite, da bi uničili naša življenja, namesto da bi se postavili za pravice, ki so odtegnjene Vam? Mi nismo tisti, ki si zaslužimo vaše napade in obtožbe. Nismo krivi za Vaše osebne težave; v odnosih, v družini, v okolju kjer živite. Nismo krivi za vaše strahove, frustracije in vzorce, ki ste jih osvojili v otroštvu in vam še danes grenijo življenje. Mi ne hodimo v vaše domove in s prstom kažemo na ponesrečeno vzgojene otroke, na nasilje vaših mož, manipulativne odnose znotraj zakonov, alkoholizem in zatiranje. Ne zanima nas, s kom si delite posteljo in telesne tekočine. Ker imamo dovolj opravka s svojimi življenji in nas Vaša ne zanimajo.

Če res tako močno verjamete v Boga, ljubezen in družino, potem se prosim poglejte v ogledalo in se vprašajte: Bom s tem, da uničim življenja ljudi, ki mi nočejo absolutno nič vzeti, ali me prizadeti, res v ponos samemu sebi? Bom zato, da širim sovraštvo, boljši kristjan/musliman/budist/itd.? In najbolj pomembno - me bo tuja nesreča osrečila?

Morda se vam bo z iskanjem odgovorov na ta vprašanja le posvetilo, da globoko v sebi veste, da to kar počnete, ni prav. Da globoko v sebi ne želite škodovati nikomur in da vas v vaših dejanjih vodi le strah. Naj strah ne bo vodilo vaših življenj. Hvala.

Moje ime je Mojca. In sem človek, tako kot vi.

OGLEDALO LJUBEZNI - INZEBUJL OLADELGO

Sovraži me.

Sovraži me, da boš za trenutek pozabila,

kako sovražiš samo sebe.

(Ljubi me.)

Žali me.

Žali me, utopi me v ostrih besedah,

da bi sama za trenutek izplavala iz svojega gneva.

(Spoštuj me.)

Pljuni vame.

Pljuvaj dokler ti ne zmanjka kopij,

ki prebadajo tvoje ranjeno srce.

(Ceni me.)

Brcaj me.

Brcaj me, dokler tvoje noge ne bodo preveč utrujene,

da bi hodile po tvojih sanjah.

(Pobožaj me.)

Dvomi vame.

Dvomi vame, da ti ne raznese srca,

od vse nepravičnosti, ki je izklesala tvojo žalostno podobo.

(Zaupaj mi.)

Potolči me.

Zabij me v dno svojega razmajanega upanja,

Da ti bom delala družbo tam, kjer sonce ne sije.

(Navdihni me.)

Zlomi me.

Vrzi me ob steno, da se razmažem

v groteskno sliko tvoje negotovosti.

(Opazi me.)

Raztrgaj me.

Zapiči vame svoje ostre zobe

in jih razrahljaj na moji ponižnosti.

(Objemi me.)

Zaduši me.

Izpij iz mene zadnje atome kisika,

da boš lahko končno globoko vdihnila in šla naprej.

(Dihaj z mano.)

Poglej me. Globoko.

Oprosti, da sem tvoje OGLEDALO.

Pred-Valentinovo

Z grozo sem ugotovila, da se ponavljam. Po hitrem pregledu mojega bloga sem namreč znervirano ugotovila, da se čisto preveč vrtim okoli ljubezni. Morda pa se je slednji ravno zato uspelo nekajkrat izmuzniti iz primeža mojih dolgih prstov, ki se prepogosto oklepajo vseh besed, ki se začnejo s črko L. Ljubezen, Ljubljana, labela, lahkotnost, lokvanj, ladja, lepota, če jih naštejem le nekaj. Je čas za spremembo? Seveda. Vedno je čas za to. No, to je zdaj Laž.

Rada imam črko L. Zakaj je ne bi imela? In glavno vprašanje, zakaj bi se ji izogibala ravno na predvečer dneva, ki je po besedah naših iznajdljivih trgovcev, posvečen najlepši besedi, ki se začne s to srečno 13. črko naše abecede. Ljubezen. Jutri je Valentinovo, dan kot nalašč za vse kičaste čustvene izpovedi srečno zaljubljenih golobov, ki zadnje tedne moj vhod vztrajno pacajo s svojimi fekalijami. Človek ne more, da jih ne bi imel rad! Ne vem, kdo si je izmislil frazo, da zaljubljeni pari spominjajo na 'golobčke'. Če bi to iskreno čustvo že morali pripisati pernatim prijateljem, bi sama raje izbrala labode. Ko se s svojimi vratovi ovijajo okoli svojega izbranca/izbranke, se jih kar ne morem nagledati ...

Zato bom jutri v mislih hranila labode na Blejskem jezeru in upala, da zame uprizorijo paritveni ples, ki me bo opomnil na to, da pravi ljubimci za izkazovanje nežnosti ne potrebujejo za to posebej določenega dneva, šopkov poceni rož in drugorazredne čokolade.  Imejte se radi dragi moji. Ne le jutri, ampak 365 dni v letu. Ker leto mine še preden se boste dobro zavedli, vsak izgubljen dan pa lahko pomeni ključen kamenček v mozaiku sreče.