Ne pomnim, kdaj sem nazadnje redno vstajala ob pol osmih zjutraj. Oz. ne pomnim, kdaj pol osme ure zjutraj nisem poimenovala 'sredi noči' :-) Things are changing. Again. Bolj kot se spremembam poizkušam izognit, bolj čutim njihovo sapo na vratu.
Pozabila sem že, kako prijetno a hkrati naporno je biti 'pasja mati'. Imam to srečo ali smolo, da je moj pasji dojenček hiperaktiven in nedvomno nekakšna 'baby devil' reinkarnacija, ki te v enem trenutku stopi s poljubčki po celem obrazu, v naslednjem pa ti že zapiči ostre zobke v konico nosu in zraven spušča poplavljenemu motorju podoben zvok. Cute as hell. Literally :-) Menda je to le prehodna faza, preden se spremeni v kepico ljubezni, ki ji človek ne more reči ne. Super, še eno bitje več, ki me bo vrtelo okoli prsta! :-)
Jutra nikoli niso bila moj čas. Noč je moja gospodarica in še vedno ji poizkušam ostati zvesta, a priznam, da ima tudi zimsko sonce, ki je najbolj rumeno ravno v zgodnjih urah, svoj čar. Sploh če ga začiniš s sladkim prebujanjem ob glasu nekoga, ki se mu prejšnjo noč nisi mogel upreti. I could get used to that. I really could ...
2 komentarja:
Callistooooo, little devil cute as hell! :*
Tudi jst sem po naravi nočna ptica, vkalupljena v norme družbe s službo od 8h do 16h, z vstajanjem ob 6h. Blah...
he is!! :-) my personal baby devil :-)
ja, to mi zveni znano, poznam veliko takih. treba je oddelat svoje potem pa daaaaaleč stran od kapitalizma :-)
Objavite komentar