S snemanjem filmov proti brezposelnosti

Ob vseh praznih obljubah naših vrlih politikov, ki v betice Slovencov pošiljajo brezpredmetne predloge, kako se spopasti z recesijo, medtem ko se sami trudijo nagrabiti čim več davkoplačevalskega denarja dokler še grejejo funkcionarske stolčke, mi  je nedavni intervju z režiserjem Andrejem Košakom, ki je bil objavljen v reviji Stop, postregel z idejo, ki se mi ne zdi neumna. Še več, zdi se mi, da bi z njo dosegli tisti znameniti slovenski pregovor 'volk sit in koza cela' :-)  Košak, legenda na svojem področju, pravi da bi namesto v alpske poskočnice, Slovenci morali več denarja vložiti v filmske projekte, ki bi v nekem trenutku zaposlili celotne vasi, našemu narodu pa prinesli večjo prepoznavnost, po kateri tako kričimo. Več v mojem intervjuju spodaj ... Andrej, you rock! 

Slovenskega režiserja,ki je v Ljubljani odraščal v času cvetoče punk revolucije, smo zmotili med snemanjem njegovega tretjega celovečerca Stanje šoka, ki je menda njegov zadnji projekt, ki bo govoril o tranziciji. »Pripovedujemo zgodbe o tem, kar poznamo,«nam je razložil, ko smo ga vprašali, ali Slovenci po razpadu Jugoslavije ne znamo snemati filmov, ki ne bi bili povezani s povojno tematiko. Zagrizeni filmar, ki ga večina še vedno pozna po Outsiderju, njegovem prvem celovečercu iz leta 1990 , se zadnje čase naokoli praviloma sprehaja oblečen v črno ali belo. »Kot labod. Enkrat svetel drugič temen. Odvisno od razpoloženja,« nam izda ob kozarcu obveznega gin tonika. Nazdraviva na boljše čase, saj je sedem let 'prisilnega dopusta', kot ga imenuje sam, končno konec.

Za začetek se dotakniva teh sedmih let dopusta …

Šlo je bolj za prisilni dopust.(smeh) V tem času sem eno leto živel v Berlinu, temu obdobju pa bi lahko rekli prostovoljna emigracija. (smeh) Zanimivo je bilo videti, kako nas vidijo zunaj naših meja in s tega vidika je bilo moje bivanje v tujini izvrstna izkušnja, saj sem dobil občutek, kaj bi tujce zanimalo o naši zgodovini. Tranzicija po razpadu Jugoslavije je nedvomno ena od teh stvari.

Večkrat slišimo očitek, da Slovenci ne znamo delat filmov, ki niso povezani s to temo?

Zakaj ne bi govorili o tem, če o tem največ vemo. Navsezadnje smo dovolj dolgo živeli v skupni državi, in to obdobje nas je v veliki meri zaznamovalo. Žalostno je, da so bila v času Jugoslavije področja kulturnega ustvarjanja veliko bolj razvita, kot so danes. Vključno s filmom. Upal sem,da bo slovenski film z vstopom v Evropsko unijo zaživel in pokukal izven meja, a dejstvo je, da smo Slovenci od vstopa še bolj 'zaplankani'. Nič nas ne zanima in še vedno smo turisti, ki najraje in najbolj pogosto potujemo na Hrvaško.

Se vam zdi,da v Sloveniji ne znamo ceniti talenta?

Bojim se,da je temu tako. Vzemimo na primer Laro Bohinc,ki je nek povprečen Slovenec ne pozna medtem ko je gospa ena najbolj priljubljenih oblikovalk modnih dodatkov v Angliji. In še bi lahko našteval, saj je v tujino pobegnilo kar nekaj talentiranih slovenskih umetnikov. Sam sem že na akademiji začel delati kot televizijski režiser, kar je bil dober začetek zame, saj je bila televizijska produkcija v primerjavi z današnjo, takrat precej bolj obsežna. Prvih deset let sem se s tem preživljal in skupaj s kolegi ustvarjal oddaje kot so Videošpon, Poglej me in na koncu oddajo Res je. Ko sem v našem prostoru resnično uspel, so mi bila, tipično slovensko,kar naenkrat zaprta vsa vrata. Potem sem posnel Outsiderja,ki je požel velike uspehe,a po njem zopet ni bilo nekih velikih ponudb. Kolikor spremljam,tudi danes ni veliko bolje. Slovenci bi morali bistveno več vložiti v kulturo in mlade obetavne umetnike. Če se nič ne bo spremenilo, se bojim, da bomo doživeli 'odliv možganov', saj bodo vsi perspektivni mladi talenti zapustili Slovenijo in šli trebuhom za kruhom v tujino.

Ste tudi vi kdaj razmišljali, da bi poizkusili srečo v tujini?

Z mojim poklicem je težko, saj vsaka država ščiti svoje režiserje in jih podpira, tako da je malo verjetno, da bi mi v tujini zaupali neko večjo filmsko produkcijo. V Evropi morda obstaja 10 režiserjev, ki so financirani tudi iz tujih držav. To so legende kot je Kustorica, Polanski,idr..

Želite po njihovih stopinjah?

Potreboval bi kar nekaj nagrajenih filmov,da bi jim lahko sledil. Zdi se mi prav, da ustvarjam v Ljubljani, čeprav je financiranje filmskih projektov pri nas na psu. V tem se kaže kratkovidnost Slovencev, dober film bi nas namreč lahko ponesel v svet. A zato, bi bilo treba letno vanj vložiti bistveno več kot 4milijone evrov. Večina zmotno misli, da je najboljša promocija države šport, a temu ni tako. Slike so.

Na filmskem skladu se je zamenjalo kar nekaj 'vodilnih glav', a se stanje slovenske filmske produkcije ni kaj dosti spremenilo. Še imate upanje, da bo nekoč bolje?

Upanja filmski delavci več nimamo prav veliko, ker je vsako leto slabše in nič ne kaže, da bo bolje. Morda bi se morali zgledovati po Irski,ki je, odkar je začela vlagati denar v film, našla svoj prostor na svetovnem zemljevidu. Poleg tega pa je filmska industrija prinesla tudi več deset tisoč novih delovnih mest. Vse to zaradi filma.

Bi lahko film rešil tudi trenutno gospodarsko krizo v Sloveniji?

Morda pa res. Odstotek brezposelnosti se vztrajno viša in nedvomno bi s snemanjem filmov veliko ljudi dobilo službo. V sam proces ustvarjanja filma namreč niso vključeni le igralci in ostali filmski delavci, temveč celotne vasi, kjer se projekt snema. To je priložnost za celotna območja in ne le za posameznike. Dejstvo je, da bodo podobe vedno bolj krojile svet in, če Slovenija ne bo ukrenila nič v zvezi s tem, se bojim, da bomo vedno neko slepo črevo Evrope.

Je morda prvi korak k temu že koprodukcija?

Koprodukcija je bolje kot nič, a dejstvo je, da mora film najprej podpreti matična država, šele potem druge države.

Vaš zadnji film Stanje šoka, se vseeno lahko pohvali s kar nekaj tujimi vlagatelji …

Je res, a moj producent Danijel Hočevar je 'doma' zbral več kot milijon evrov (780 tisoč je produkciji namenil Slovenski filmski sklad, 310 tisoč pa Viba Film). 300 tisoč evrov smo dobili od evropskega filmskega sklada Eurimagesa, potem pa še 120 tisoč evrov od Bolgarov, 80 tisoč od Srbov, 45 tisoč od Bosancev, zdaj čakamo še na odgovor od Makedoncev. Tuji vlagatelji so v film pripeljali tudi pisano internacionalno igralsko zasedbo, na katero sem izjemno ponosen, saj menim,da sem v film privabil najboljše igralce iz naše regije.

Se junaki v filmu sporazumevajo v slovenščini?

Seveda. Razen Jova – Nikola Kojo, ki je Srb, se vsi trudijo govoriti slovensko. Celo bosanski minister za kulturo Emir Hadžihafizbegović,ki je prevzel vlogo psihiatra glavnega junaka Petra Zmazka. (smeh) Jezik ni ovira. Pomembno je, da te igralec prepriča z izrazom na obrazu, z emocijami.

Kar nekaj režiserjev za svoje projekte najema'naturščke'. Ste tudi vi mnenja, da se igre ni treba učiti,temveč je to enostavno v tebi?

Nikakor ne. Težko bi me kdorkoli prepričal, da lahko zahtevno vlogo nekdo, ki nima izkušenj s filmom, odigra bolje od izkušenih igralcev. Poleg tega je filmska igra precej drugačna od gledališke in menim, da bi morali mladi slovenski igralci na začetku sprejemati manjše filmske vloge, da si naberejo izkušenj. Če bi prebrali kakšno biografijo holivudskih legend,bi videli, kako dolgo so se nekateri od njih trudili za uspeh. Jack Nicholson je dvanajst let poizkušal, da je potem dobil stransko vlogo v Easyriderju, ki ga je izstrelila med zvezde. Nihče ni uspel čez noč.

Od Outsiderja, ki je še danes tretji najbolj gledan slovenski film, je minilo 13 let. Si upate napovedati,da bo Stanje šoka podobno uspešen?

Težko je karkoli napovedovati. Želim si, da bi si film ogledalo čim več ljudi in razumelo njegovo sporočilo. Zgodba za film je zorela šest let, a je zdaj bolj aktualna kot bi bila prej, saj je na nek način proti kapitalistična. Ko sem jo napisal, morda še ni bila tako aktualna, a na mojo srečo se je v zadnjih nekaj letih pokazalo, da kapitalizem po vsem svetu razpada in uničuje družbo,zato je zgodba danes še toliko bolj na mestu. Sicer pa, tudi če nič drugega v filmu ne bi delovalo, bi se še vedno lahko izvlekel na odlične igralce in dobro zgodbo. (smeh) Zelo sem ponosen na svojo zasedbo. Emir (Hadžihafizbegović) se ja zadnjič pošalil na ta račun in rekel, da sem eden redkih režiserjev, ki ima rad igralce.(smeh) Morda tudi zato, ker si nikoli nisem želel, da bi bil eden od njih.

Ste pa zato skoraj vedno tudi scenarist, ne le režiser …

To je pogost pojav v celotni Evropi. Dobrih scenaristov enostavno primanjkuje. Ogromno se bo še moralo delati na tem področju. Dober scenarij živi in diha skupaj s celotno ekipo in še danes recimo na snemanju sem ter tja malce priredimo dialoge. Zato mi je film všeč, ker je živ organizem. Tudi sicer že s tem, ko pišeš,postaneš boljši pisec, se razvijaš skozi pisanje. Tisti, ki mislijo,da jih bo nekaj zadelo in bodo kar tako napisali uspešnico, se motijo. Vaja dela mojstra. Včasih gre lažje,včasih težje. Na svetu obstaja omejeno število zapletov v zgodbi, to ve vsak dober scenarist. Na vsakem posamezniku je, kako bo stvar interpretiral in podal ljudem. Največkrat ljudje naredijo napako, ko se na vse pretege trudijo biti originalni. Potem nastopijo t.i. umetniške blokade,ki ustvarjalce frustrirajo. Prepričan sem,da če se iskreno lotiš določene zgodbe, boš skozi proces ustvarjanja odkril tudi način, kako določeno tematiko,ki se v filmih pogosto pojavlja, podati originalno.

V Stanju šoka, ste se prvič lotili žanra komedije. Se radi s smehom prebijate skozi pereče probleme?

Nedvomno. Še vedno izhajam iz bivše jugoslovanske kinematografije in že od samega začetka sem se največ naučil od srbskih režiserjev,kot sta Živojin Pavlović in Slobodan Šijan, več kot pa recimo od Matjaža Klopčiča in Boštjana Hladnika. Ne gre za to, da bi zanikal talent slednjih, a v bivših jugoslovanskih filmih je bilo vedno bistveno več življenja, kot v slovenskih. Zelo malo je regij,kot je bivša jugoslovanska,ki bi imela toliko filmskih nagrad. Imamo za kamion palm, levov in ostale flore in favne. (smeh) Tudi Slovenija ima okoli 300 primerkov slednje!Povejte mi za en šport, v katerem bi naši osvojili toliko medalj! Ga ni … Ne zaničujem truda,ki ga ljudje vlagajo v šport,a dejstvo je, da promocija države skoz šport traja toliko, kolikor traja recimo svetovno prvenstvo,umetnost pa je večna.

Nekje sem prebrala vašo izjavo, da zaradi umetnosti morda svet ni nič boljši, zato pa je lahko lepši…

Še vedno mislim, da ta stavek lepo opisuje umetnost. Vzemimo recimo dobro knjigo. Hans Christian Anderson je še danes ime, ki vsem nekaj pove. Razmišljati bi morali o dodani vrednosti umetniških del, ki ostajajo. Žalostno je, da se danes vse gleda skozi ekonomsko logiko.

Odraščali ste kot punker,ste po duši še vedno anarhist?

Sem. Punk je bil takrat velika revolucija. Bil je fina brca v rit mainstream glasbi,odprl je ogromno prostora. In seveda,to te formira kot človeka. Škoda je, da je glasba izgubila pomen in naboj,ki ga je imela včasih. Ni več velikih skupin, velikih zgodb. Video je ubil radijske zvezde, kar ni nujno dobro, saj si vsak ob poslušanju glasbe v glavi ustvari neke svoje slike, ta svet pa nam je vsilil neke tuje slike.

A tudi vi se na nek način preživljate s slikami …

Res je. Tudi jaz se preživljam s slikami, a ustvarjam svoje slike in ne konvertiram glasbe vanje.

Bi lahko rekli,da vaš poklic narekuje tudi vašo osebno življenje?

Na nek način nedvomno. Film ima ogromno segmentov in ravno to je tisto, kar me vedno znova navduši. Opravljam zame najbolj zanimivo delo na svetu, zato svoje izbire ne obžalujem. Seveda pridejo težki trenutki, a vedno pravim, da je ustvarjanje filma, kot bi vozil avto 200km/h. Nimaš se časa ukvarjati s težavami, voziš in se na stvari koncentriraš sproti. Trudiš se, da bi vse šlo gladko in se seveda tudi nenehno prilagajaš. V tem je čar ustvarjanja. Izbral sem si ta način življenja in se sprijaznil z dejstvom, da vsega v življenju ne moreš imeti. Rad delam filme,rad imam lepe ženske in zanimive ljudi okoli sebe, rad dobro jem … Če nekdo želi imeti družino in otroke, naj jih ima, če nekdo drug želi ustvarjati pa naj ustvarja. Zakaj bi bili vsi enaki? Izbral sem si tak poklic in živim z njim.