Če bi dan imel 48 ur ...

... Bi bilo vse bolj enostavno. Bi jih preživela z Muzo pod roko. Bi uspela v enem dnevu brez slabe vesti delati, pisati blog, plačati račune, spiti kavo s prijatelji in se vsaj eno uro poditi po stanovanju s Callistom.

Bi se zbudila ob 11h, se še malo crkljala, spila kavo med rjuhami, si privoščila kopel in počasi oddrvela obveznostim naproti. Bi vadila naslednjo točko na karaokah z Jakobom, si prižgala cigaret in si s Petrom ogledala zadnjo revijo Chanela, pojedla metuljčke z Mattom v Asu, sestavljala puzzle z mami in se prepustila babjemu čveku s sestro. Vmes bi skočila še na brezkofeinsko fetiche kavo z Marto, na jajčne rezance k Petri in na tarot k Lili.

Če bi imel dan 48 ur bi se mi verjetno tako kot danes, kar naprej mudilo. So many beautiful things, so little time...

There Is Still Hope

Sodeč po moji zadnji anketi še vedno obstaja upanje, da ljudje verjamejo v ljubezen. Viteški red 'ljubezen je bila, je in bo' torej še vedno deluje ... I am glad. Kar 21 od tistih, ki so pustili svoj glas meni, da za vsakega od nas obstaja duša dvojčica. Ne le ena. Več. And they are probably right... 10 obiskovalcev sobe s pogledom na moje srce morda ne verjame v usodnost boljših polovic, a še niso povsem izgubili upanja v to. Good. They are almost on our side :-) Le eden od vas pa je idejo o obstoju duše dvojčice, zatrl v kali. Ok, I can live with that :-) Hvala za sodelovanje in upanje!

When Shia Meets Lola And Vice Versa

Vsi, ki me dobro poznajo in celo tisti, ki me ne poznajo in me spremljajo le v cyber svetu, vedo, da se v meni skriva kar nekaj različnih lastnic estrogena, ki imajo PMS vsaka zase, svet vidijo in doživljajo na različne načine in so nasploh raznolike bolj kot pokrajina Južne Amerike. Ladies and gentlemen I give you Shia, Mojca and Lola. They have one thing in common. They all live inside of me.

Težko bi jih opisala v nekaj stavkih, a večina je ganjena ob Shii, se smeji ob Mojci in je navdušena nad Lolo :-) ... Ravno slednja je svoj način obstajanja, pred kratkim ponesla na povsem drug nivo. She got a collumn in Hopla. An erotic one :-) A whole page in the magazine. Where she is over 30, free, single and straight blogger. Well, for now :-) Pustimo se presenetiti ...

Za vse, ki Hopla ne kupujejo ... maybe you should start :-) I would appreciate any kind of feedback on this one... Prvi del rubrike bom seveda nalepila tudi sem. Da vidim, ali lahko Lola zaživi tudi v tej podobi, ali je obsojena le na Martine slike in intimne trenutke z usodnimi muzami ... Ready or not, here it comes ...

Dražljiva šepetanja Lole M.

Predstavljanje mi nikoli ni šlo od rok. Vedno se mi je zdelo, da se sam težko opišeš tako, da boš všeč večini. Kar je meni izredno pomembno. Sem pač ženska, v zrelih 30-ih, včasih samska, vedno za stvar, polna neizpolnjenih načrtov in še vedno na romantični misiji iskanja princa na belem konju. Prijatelji bi me verjetno označili za ekshibicionistko, zato jih dejstvo, da sem začela svoje zasebno življenje obešati na svetovni splet, ni ravno presenetilo. Še več, bloge o mojih intimnih podvigih z veseljem in redno prebirajo. Zakaj Lola? Ker enostavno zveni neprimerno bolj seksi, kot Branka …

Petek, 2. januar 2009

LJUBLJANA – MESTO VRHUNCEV

Potem, ko sem nekaj mesecev poslušala, kako izredno pomembno je, da novo leto začnem na novo, brez odvečne prtljage preteklih 12 mesecev, sem se odločila, da se iz Kočevja končno preselim v Ljubljano. Vzela sem le najbolj osnovne stvari, poleg računalnika in brisač, ki mi jih je eden od nekdanjih ljubimcev prinesel s 'službene poti' v Dubaj, sem s seboj peljala le še posteljo. Če bi vzmetnica lahko govorila, bi zagotovo izdala marsikatero noč, ki sem jo tako z naključnimi, kot povabljenimi žrebci, prebedela v najbolj nemogočih pozah. Postelja je bila od nekdaj moj najljubši kos pohištva, a ob vselitvi se je izkazala za precej nepraktično. Moje novo stanovanje se je namreč nahajalo v 5. nadstropju stavbe brez dvigala.

Po razbijanju glave, kako neki bom nerodno gnezdo naslade spravila kamor spada, sem se odločila, da se ne bom vnaprej obremenjevala s tem, sploh potem, ko so mi lastniki zagotovili, da je v hiši kar nekaj prijaznih, ustrežljivih in zdravih samskih moških. Dovolj je bilo, da sem parkirala avto na Cesti 24. junija in že sem v daljavi zagledala krepko moško postavo, ki je sprehajala smešno majhnega psa. Postavni neznanec se je izkazal za mojega novega soseda Vilija, ki se je v hipu ponudil, da mi v 5. nadstropje pomaga znositi vse kar si želim. Tudi mene samo. Kako neki bi se lahko ženska kot jaz, uprla taki ponudbi?!

Potem ko sva z Vilijem na vrh stavbe preselila še zadnjo škatlo, sva prepotena, zadihana in vidno vznemirjena, obsedela na kavču sredi prazne dnevne sobe in po le enem ujetem pogledu, nama je obema postalo jasno, da predigra ne bo potrebna. Z eno potezo me je osvobodil tanke majice in se zagnal med moje prsi, kot lačen lev nad prestrašene zebre. Telo mi je drgetalo in trudila sem se, da ne bi opazil, kako me je vsak njegov dotik spravljal na rob krika, kar je več kot očitno pričalo o tem, da moje kože že nekaj časa ni odišavil moški testosteron. Vili je nedvomno vedel, kako se stvari streže in preden mu je uspelo z mene spraviti zadnji kos oblačila, sem z rokami segla po njegovih kavbojkah in mu na uho, ki se je skrivalo v gostih črnih laseh, zašepetala, da ga želim čutiti globoko v sebi in naj prosim, nikar ne bo nežen. To je mojega nič hudega slutečega soseda spravilo na rob pameti. Napel je svoje mogočne 'bicepse' in me kot lutko pritisnil ob steno, s tako silo, da sem se za trenutek ustrašila, da bova ples naslade končala kar pri sosedih v kuhinji. Nedvomno sem ustvarila dober prvi vtis, s tem ko sem že prvi dan skušala potešiti svoje nagone na tankih stenah 5. nadstropja. Z dlanjo sem si pokrila usta, da mi na plano ne bi ušel kakšen krik, medtem ko je Vili prepoten in skrajno razvnet osvajal mojo krepost. Njegov jezik je polzel po mojem napetem vratu, roke pa so počivale na moji zadnjici, ki je bila kljub konkretni starosti še kar napeta in ravno prav velika, da so si na njej razgreti ljubimci spočili dlani. Bolj kot se je divji paritveni ples bližal vrhuncu, globlje so prodirali moji nohti, zariti v Vilijev skrbno oblikovan hrbet. V trenutku so mi telo prekrili mravljinci, ki so se prijetno širili vse od pasu navzdol, izpustila sem tanek krik, moj Casanova pa je za v nekem trenutku izgubil ravnotežje in pristala sva na tleh. Hrup je priklical prestrašeno sosedo, ki je brez opozorila vdrla v moje stanovanje in ga po šokiranem prizoru, ki sva ji ga nudila, enako hitro tudi zapustila. Nekaj časa je v zraku odmevalo le globoko dihanje ujetih ljubimcev, nato se je Vili po hitrem postopku oblekel, mi zaželel prijetno bivanje v stavbi in momljaje dodal, da ga žena verjetno že pogreša, zato je bolje da se počasi poslovi.

V tistem trenutku sem se zavedla, da verjetno nikoli ne bom soseda leta, nedvomno pa mi je bilo žal, da se nisem preselila že prej, saj mi je Ljubljana izrekla dobrodošlico, ki bi si jo želel vsak novopečeni prebivalec naše prestolnice. Dobrodošla doma Lola!

Avtor: Lola M. ob 23:23
Oznake: Seksi presenečenje, Pregrehe, Dom

p.s. Se opravičujem, da so moji posti zadnje čase predolgi, da bi jih tisti, ki se jim kar naprej mudi, prebrali do konca :-) Obljubim, da mi ne bo prešlo v navado!

Xara - 3. del

Tretji del moje 'sage' ... Moram priznati, da odkar svoje sanje po delčkih lepim sem, pišem precej bolj vestno, kot prej ... Obljuba je pač obljuba in teden dni mine hitreje kot si mislimo. Anyway, babbling too much. Just read and enjoy it! Mwah*

"Po predaji prtljage in prvem obvestilu o rahli zamudi letala, sem v čakalnici obsedela sama. Okoli mene je vrelo ljudi, vsak je hitel po svoje, vsem se je očitno mudilo. Strahoma sem se ozirala naokoli, ali me bo morda zopet 'prijetno' presenetil znan obraz, nato sem se odločila, da bom uživala v minutah navidezne osamljenosti in se poizkušala zliti z okolico, ki je dišala po sladkih ponovnih srečanjih in grenkih slovesih.

Zdelo se mi je, da je prijetno božajoč ženski glas v zvočnikih posajenih na vsakem vogalu, neprestano ponavljal iste informacije. Do leta v Ljubljano, sta mi ostali dobri dve uri in lagala bi, če bi rekla, da sem uživala v čakanju. Nisem človek, ki bi užival v brezdelnem posedanju, medtem ko svet drvi mimo njega. Venomer se bojim, da nekaj zamujam. Moja mama me rada večkrat opomni, da vse skupaj počasi začenja spominjati na obsedenost. Vedno bolj se mi zdi, da se jih v življenju kar naprej otepam. Obsedenosti. Začelo se je s plesom, nadaljevalo z nočnimi zabavami, ki so se prelevile v z martinijem prepojena jutra, končalo z ljubeznijo. Kot da v ničemer ne bi mogla najti prave mere. Ne da bi se sicer kdajkoli pretirano trudila za to.

Čakanje me je ubijalo, skoraj bolj kot dejstvo, da odhajam. Znašla sem se v situaciji, ko mi je bilo vseeno, kam me bo odneslo, da sem se le premikala. V nekem trenutku bi se skoraj pridružila ameriškemu priletnemu paru, ki je sedel na klopi pred mano. Nekaj na njiju je kričalo o tem, da bi se z njima lahko pogovarjala, kot da se poznamo. Od nekdaj. V življenju kar naprej srečujem ljudi, ob katerih dobim občutek, da smo se že srečali. Nekoč.

Tudi z njo je bilo tako. Zaleteli sva se na letališču v Los Angelesu. Ali bolje rečeno, zaletela sta se najina kovčka. Kdo ve, kako bi se srečanje končalo, če mi iz rok hkrati s kovčkom, ne bi padel tudi telefon in se zakotalil prav pod njene noge. Z nasmehom na obrazu, ki je sporočal, da jo situacija neskončno zabava, se je sklonila, pobrala aparat z zloščenih tal in preden ga je vrnila v varen objem mojih dlani, pogled usmerila na sliko, ki je kar kričala z ozadja telefona. »Lep par sta. Tvoja 'punca'?« je vprašala medtem ko je moj obraz počasi spreminjal barvo od nevarno blede do zrelo oranžne. »Nekdanja,« sem siknila skozi zobe. Razlaganje neznancem, zakaj imam v telefonu še vedno sliko bivšega dekleta, na kateri se hinavsko šobi proti mojim ustnicam, ni bilo eno mojih najljubših opravil. »Včasih najtežje prebolimo prav tiste, ki nas najbolj prizadenejo,« je rekla in mi naklonila pogled, ki me je v trenutku razgalil do najglobljih razpok na stenah moje duše. Razpok, ki mi jih je prizadejal način življenja, ki sem ga izbrala sama. »Mogoče …« sem komaj slišno odgovorila in ji vzela telefon iz rok. »Xara,« se je predstavila in mi pod nos pomolila drobno dlan. Nisem se mogla odločit, ali mi je všeč, da me je popolna neznanka spregledala v parih sekundah. Nekaj je bilo v njenih očeh, kar je v meni zbudilo tisto otroško plat, ki sem jo zadnjih nekaj let zavestno tlačila. Iz njenih oči je žarela nagajivost. Skoraj bi si drznila reči, da je bila … Srečna. To je bilo to. Bila je srečna. »Xara? Zanimivo ime. Bojim se, da moje ni niti pol tako eksotično. Pia, me veseli.« Zasmejala se je in dodala:«Ime je grško, pomeni pa sreča.« Seveda. Kaj pa drugega, mi je šinilo skozi misli. Morda pa nas ime, ki nam je dano ob rojstvu, le zaznamuje bolj kot si mislimo. Za trenutek sem pomislila, zakaj za vraga so mi starši nadeli ime Pia. Nihče ne ve, kaj naj bi ime pomenilo in nerada priznam, a zdi se mi, kot da je z mojim življenjem podobno. Ne vem, kam me vodi, kaj pomeni in kje naj bi se moja pot zaključila. Sem Pia. Moje ime brez osebe, ki to ime nosi, ne pomeni nič. In enako je z mojim življenjem. Brez osebe, na katero bi obesila svojo srečo, se počutim prazno, brezpredmetno in nesmiselno. Kako smešno. V nekaj sekundah, mi je neznanka pridržala vrata do moje podzavesti in mi razkrila, zakaj se večino časa, vrtim v začaranem krogu. V iskanju osebe, ki bi me osrečila. Medtem ko je ta oseba vedno pred mojim nosom. Ko sem ta oseba jaz. "

Pushing The Right Buttons

Včasih se sprašujem, zakaj je ravno ljubezen tista, ki pri meni vedno zna pritisniti prave gumbe. Sproži najbolj iskrena čustva, me razoroži, razgali, prestraši, navduši, obnori, omreži, mi zamegli um, me razjezi, nasmeje, spravi v jok, mi vzame sapo, me naredi ranljivo, krhko, nežno in hkrati nepremagljivo. Rada sem njena sužnja, po drugi strani se je bojim. Bojim se je zato, ker vem, da me bo zopet spravila na sam rob razuma. Zanjo se bom zopet zadevala z glavo ob zid, snemala zvezde z neba, lovila sončne žarke in krotila valove strasti, da me ne bodo preveč grobo naplavili nazaj na kopno ...

Sometimes I think I am simply in love with love itself. Perfect. Just perfect. Prepričana sem bila, da bom imela po zadnji izkušnji, nekaj časa mir pred sabo, a zdi se mi, da me je tisti znani topli, prijetni veter ščemenja v trebuhu in glave v oblakih, že precej intenzivno oplazil. Love pushed the button again. Now I am wondering what does this button do ... Play safe. Is all i can do. But again, there is no such thing as safe in love.

Weirdness In The Air

Sometimes it comes out of nowhere. It knocks you down, slaps your face, spitts in your eyes, then turns around and leaves... And you stay there confused, alone and shattered. For a short while. But you get better. Because you have to. Because you know you deserve better. You always deserve better.

Weirdness in the air. Not so thick anymore. Slowly dissappearing. So far so good. And I can breathe again.

Zimska Pravljica

No ja, sicer bi ta sneg lahko padal tam nekje okoli Božiča, but I guess a girl can never have it all ... I am almost ready to make snow angles in the snow. Yay!

Želja na kredit

Mislim, da sem že omenila, da ne maram poslavljanj. And I still mean it ... I don't like goodbyes. Sploh če do njih pride, ko je najbolj lepo. Feels like someone up there is making fun of me! And it's not even funny anymore! Je prezgodaj, da napišem pismo Božičku in ga prosim za svet, v katerem določenih stvari nikoli ne izpustiš iz rok? It's worth the try ... Morda bi mi okrogli beli mož, v zavidajoče rdeči opravi, dal željo na kredit. Ali morda leasing :-) After all this is 21st century!

p.s. I am spoiled. Yes, I know ...

Verjamete?

Že nekaj časa vas nisem napadala z nadležnimi 'highschool' vprašanji, zato je skrajni čas, da dam svoji radovednosti duška in na stene nalepim anketo. Soulmates. Duše dvojčice. Usodni ljudje. Obstajajo?

~ Our soulmate is someone who shares our deepest longings, our sense of direction. When we're two balloon and together our direction is up, chances are we've found the right person. ~

(Richard Bach)

~It's no coincident, that every person has more than one soulmates. ~

(Mettrie L.)

~ What greater thing is there for two human souls than to feel, that they are joined ... to strenghten eachother ... to be at one with each other in silent unspeakable memories. ~

(George Elliot)

Komaj čakam, da izvem, ali sem res poslednji vitez usodne ljubezni, ali ljudje še vedno verjamejo v to, da za vsakega na tem planetu raste posebna roža, ki le čaka, da jo zalijete. Be honest . . .

Xara - 2. del in drugi korak na poti do hišice na obali ...

Teden je naokoli in čas je, da vam na pladnju postrežem z drugim delom svojega nastajajočega projekta, ki zaenkrat nosi delovni naslov Sreča (Xara) ... Ready or not, here we goooo ...

~ Navadno me, ko se želim skriti pred vsem svetom, najde največ ljudi. Začelo se je z vožnjo na letališče v Heraklion, ko je v naključno izbranemu taksiju sedel nihče drug kot dolgoletni prijatelj Njenih staršev, Vaggilis. »Kalimera omorfi(*), kam pa ti bežiš ob tej uri?« Nadela sem si najlepši nasmešek, kar sem ga v zgodnjih jutranjih urah premogla: »Ah, saj veš kako je Vaggilis, me nemirne duše, se moramo kar naprej premikati, da nas slučajno ne ujame zahrbtni val udobja iz katerega se nato le stežka skobacamo.« Nisem bila prepričljiva, Vaggilis pa ne neumen. Kot otrok, ki najde panj poln razjarjenih čebel, je drezal še naprej. « Pa kar sama? Kje pa je Xara? Navadno je ona tista, ki se ob zori podi s petelini, ne?« Kaj imata tokrat za bregom, ha? » Ves trud sem vložila v to, da bi bilo videti, kot da zadnjega vprašanja nisem slišala. »Pia, kaj se dogaja?« je Vaggilis svojo srečo poizkusil še tretjič. »Tipota(**) Vaggilis, tipota … Pojdiva prosim, ne bi rada zamudila.« Starec je skomignil z rameni, zamomljal nekaj, kar je očitno zvenelo kot godrnjanje nad muhasto žensko naravo, in speljal tako sunkovito, da sem svoj presenečeni obraz skoraj pustila pri pekarni. Tisti, ki prodaja njene najljubše krofe, polnjene z vanilijevo kremo in oblite s čokolado, tako sladke, da te po njih še vsaj pol ure skelijo zobje. Zato pa se duša smeji na vse grlo. Pogrešam jo. Že.

Vaggilis si je začel požvižgavati zadnjo radijsko uspešnico in očitno pozabil name. Tokrat sem zmagala jaz. Na srečo. Ne vem, kolikokrat bi še lahko prepričljivo odvrnila, da je današnje jutro le eno izmed mnogih. Verjetno ga je od nadaljnjega »vrtanja« odvrnilo tudi dejstvo, da je bila moja grščina omejena le na nekaj stavkov, ki so mi omogočali osnovno preživetje, njegovo znanje angleščine pa se je končalo pri slavnem citatu najbolj ameriškega Avstrijca vseh časov Arnolda Schwarzenegerja: » I'll be back.« Nedvomno nisva imela najboljših temeljev za razvoj konstruktivnega pogovora...

Vožnja, po glavni cesti največjega grškega otoka, ki po mojih izkušnjah sodeč, ne slovi po najbolj potrpežljivih voznikih, je bila ravno prav dolga, da sem lahko vsaj štirikrat podoživela zadnjih nekaj ur. Pri semaforju, ki je že agresivno napovedoval prihod na letališče, se mi je zdelo, da bi se morala obrniti. »Kaj za vraga počneš?! Pred čem bežiš tokrat? » zavest je bila glasnejša kot kdajkoli prej. Skupaj s podivjanim bitjem mojega srca je v moji glavi ustvarjala pritisk, ki bi lahko vodil do neprijetnega javnega čustvenega izbruha. »Vaggilis, če bi imel nekoga rad bolj kot sebe in bi se zavedal, da ga s svojo bližino lahko le prizadeneš, bi ga spustil iz rok, ali sebično ždel ob njem, dokler se ne bi oba od žalosti posušila?« Besede so v popolni grščini stekle iz mene, kot bi jih že nekaj dni nosila tik za zgornjimi zobmi, edina stvar, ki jim je preprečevala izhod, pa so bile v otožnem molku stisnjene ustnice. Vaggilis je za trenutek odvrnil pogled od živahnega cestnega dogajanja načete grške ceste, mi naklonil pogled starca, ki je vse življenje preživel za volanom z vseh strani vdrtega taksija ter komaj slišno izdavil: »Pia, pedi mou (***), kaj se ti mota po glavi tako zgodaj…Nikar me ne sprašuj takih stvari.«

Ne vem kaj sem pričakovala. Ljudje kot je Vaggilis, se ne sprašujejo o stvareh, na katere nimajo vpliva. Skoraj sem se že opravičila preprostemu starcu za vprašanje, ki je zmotilo njegov varno plavajoč vsakdan, ko sem na dlani čutila raskav dotik dlani, v kateri se je skrivalo tisoč obrazov ljudi, ki so v zadnjih tridesetih letih, sedli v Vaggilisovega belega Opla. »Ljubezen nikoli ni pravična…Če roža na določenem delu vrta, kljub temu, da jo ljubeče zalivamo in skrbno gnojimo, ne more rasti, jo presadimo … » Najraje bi ga objela, a ga nisem. »Hvala Vaggilis,« sem zašepetala, ko sem mu v roke stisnila deset evrov,« naj vam dan na sopotnikov sedež posadi čim več srečnih ljudi.« Vaggilis je z nasmehom na obrazu prikimal, mi pomahal in nekaj sekund zatem izginil v množici valečih se avtomobilov, polnih ljudi, ki so morda, tako kot jaz to jutro, bežali pred svojim življenjem. ~

*omorfi= lepotica

* *tipota= nič

* **pedi mou= otrok moj

Ravnovesje

Včasih se dan začne precej slabše, kot bi si morda želeli ... A se zato konča precej bolje, kot smo pričakovali. It's all about balance.

200

p.s. Povsem sem spregledala dejstvo, da sem vmes prestopila magično mejo 200 -ih postov. Že dolgo nisem s tako vnemo lepila stvari na 'svoje stene'... Hvala D.

Beauty Of Sisterhood

For all the times we laughed, for all the times we danced the night away, for all the times we borrowed clothes, for all the time we cried, for all the times we hurt, for all the times we shared, for all the times we screamed, for all the times we hugged, for all the times we talked, for all the times we fought, for all the times we cared, for all the past times, for now and for all the times that will come. Rada te imam. Vse najboljše!

Upanje

Korak stran od tega, da znoriš, korak stran od tega, da predaš se malodušju, zbežiš od svojega življenja. Korak stran od obupa, neutolažljivega joka in velikega čustvenega poka. Korak stran od osamljenosti, žalosti in brezizhodnosti.

Korak stran od konca sveta ... je vedno tudi le korak stran od tega, ko bo zopet vse v redu. Pomembno je le, da se premikamo ... Take my hand and let's walk together.

Zgodnje vstajanje, zimsko sonce and other randomness

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje redno vstajala ob pol osmih zjutraj. Oz. ne pomnim, kdaj pol osme ure zjutraj nisem poimenovala 'sredi noči' :-) Things are changing. Again. Bolj kot se spremembam poizkušam izognit, bolj čutim njihovo sapo na vratu.

Pozabila sem že, kako prijetno a hkrati naporno je biti 'pasja mati'. Imam to srečo ali smolo, da je moj pasji dojenček hiperaktiven in nedvomno nekakšna 'baby devil' reinkarnacija, ki te v enem trenutku stopi s poljubčki po celem obrazu, v naslednjem pa ti že zapiči ostre zobke v konico nosu in zraven spušča poplavljenemu motorju podoben zvok. Cute as hell. Literally :-) Menda je to le prehodna faza, preden se spremeni v kepico ljubezni, ki ji človek ne more reči ne. Super, še eno bitje več, ki me bo vrtelo okoli prsta! :-)

Jutra nikoli niso bila moj čas. Noč je moja gospodarica in še vedno ji poizkušam ostati zvesta, a priznam, da ima tudi zimsko sonce, ki je najbolj rumeno ravno v zgodnjih urah, svoj čar. Sploh če ga začiniš s sladkim prebujanjem ob glasu nekoga, ki se mu prejšnjo noč nisi mogel upreti. I could get used to that. I really could ...

A Girl's Gotta Do, What A Girl's Gotta Do

P ush myself to give things more time

A llow people to decide what they want

T ry to focus my mind on something else

I nvite trust back into my heart

E nter someone else's heart without a fear

N o hurry and no regrets

C atch Her when she's about to fall

E scape from the past ...

p.s. Some things are worth the wait.

Xara - 1. del ali obljuba dela dolg

... čeprav sem sicer privrženka rekla: "Česar ne narediš danes, prestavi na jutri", bom izkoristila 'trenutni navdih vestnosti in začela z izpolnjevanjem svojih novoletnih zaobljub. Občutek imam, da mi bo tale dala vetra, a je ena izmed tistih želja za leto 2009, pri kateri moram in želim vztrajati. Moja prva knjiga. Prva prava zgodba, ki je ne pišem le za svoje bližnje, temveč za bralce po vsem svetu. Tako je. I think it will touch people everywhere ... Honestly, I could use a bestseller, so I can buy myself a small beach house in the middle of nowhere, where I can write, laugh, live, dance, breathe deep, make love, have small friends gathering and dream big... :-) ... Vsak teden bom na stene sobe s pogledom na moje srce, nalepila nov delček. Tokrat vam v branje ponujam celotni uvod .... Enjoy!

"Nežno, komaj slišno je globoko vzdihnila in premaknila nogo, ki je z nenavadno prožnostjo objemala, po svežem ljubljenju dišečo, rjuho. Sanja. Vedno vem, ko sanja. Takrat se ji čelo nežno nagrbanči, kotički ust rahlo privzdignejo, njeno dihanje pa postane premišljeno. Kot bi bilo razdeljeno na posamezne prizore, ki so se odvijali v zavetju njenih gostih vranje črnih las.

»Sanja o meni?« je prvo vprašanje, ki se mi porodi, medtem ko si poizkušam zapomniti vsako najmanjšo podrobnost, ki zaznamuje njen obraz. »Staram se,« ponavadi reče, ko se pogleda v ogledalo in z grozo odkrije novo gubico okoli oči, ki so me tolikokrat spravile na rob norosti. »Paše ti,« vedno rečem. Rada imam gubice, ki opozarjajo na to, da imam pred seboj srečno žensko. Nekoga, ki se rad smeji in, ki lahko z eno samcato gesto, v smeh spravi tudi mene. »Lepa si,« ji večkrat v javnosti zašepetam na uho, da bi jo lahko kasneje dražila zaradi rdečice, ki vsakič znova objame njena lica. Ne verjame mi. Zato besedi ponavljam kot pokvarjena plošča. Ni mi težko. Lepa si. Lepa si. Lepa si. Včasih upam, da mi bo z vsako ponovitvijo verjela bolj. Da se bo končno videla skozi moje oči.

Polne neuslišanega hrepenenja, jih zaprem. Sol razžira moj pogled, obeša se mi na trepalnice nato končno popusti pod težo otožnosti in se loči od veke. Pustim, da solze padajo po njenem tilniku. Počasi rišejo slano sled po njeni napeti koži in se stekajo v vdolbinico nad trtico. Komaj se vzdržim, da jih ne posrkam nazaj vase. Ne smem. Njene so. Vrnile so se v svoj izvir. Se zato tudi jaz vračam? Ker tja spadam? Želim si ostati. Tam, kjer je ona. Odkar sem se prvič utopila v njenem izviru, sanjam le še o njenih valovih. Nočem zapustiti njenega zaliva. Vseeno jutri odhajam.

Njeno telo se rahlo strese, kot bi slišala moje misli. Želi, da ostanem? Naj se zbudi, vzame moj obraz v svoje dlani, me pogleda z ogledali svoje duše in komaj slišno reče:« Kam hitiš? Ne odhajaj, potrebujem te …« Gledam jo. Spi. Čakam, da se zbudi. Skoraj že slišim besede, zaradi katerih bi se spremenila. Ona spi. Za trenutek si želim, da bi imela moč, da bi jo zbudila, se ji zjokala v objemu in ji priznala, da se bojim. Bojim se jutra. Svetloba me plaši.

Morda bi morala oditi ponoči. Morda bi bilo potem lažje. Morda me nihče ne bi videl, morda bi se potem vse; ona, najina postelja, njen smeh, poželjivi pogledi, prepletena jezika in trenutki lebdenja; zdelo kot privid. Sanje iz katerih se ne želiš zbuditi.

Prepozno je za to. Oskubljeni petelin glasno najavi sončni vzhod. Narava me je zopet prehitela. Čas je, da grem. Zadržim dih in jo nežno poljubim na čelo. Moje posušene ustnice drsijo po njenem vročem obrazu. Kako dolgo lahko zdržim, brez da bi vdihnila? Dovolj dolgo, da si lahko vmes premislim. Ne morem. Ne smem. Čas je.

Počasi nosnice napolnim s kisikom, po prstih odvlečem svojo neodločnost do vrat in se za trenutek ustavim… Z utrujenim pogledom v polmraku poiščem njo. Leži v varnem objemu najinega gnezda, zvita kot otrok, z rahlo razprtimi ustnicami objema blazino pod njo. »Lepa si,« komaj slišno šepnem v praznino. Tako si jo želim zapomniti…"

Always There

V življenju imam kar nekaj ljudi, brez katerih si ne predstavljam svojega vsakdanjika. In si ga tudi ne želim. Rada se obkrožam s posamezniki in stvarmi, ki me osrečujejo. Potem so tukaj še redke izjeme, ki jih ne vidim pogosto, a so vseeno vedno v kotičku mojih misli, kukajo izza vogala in vsake toliko pomahajo in mi dajo vedeti, da so še tam. Marta L. je nedvomno ena izmed njih. Izgine in se pojavi, ko človek najmanj pričakuje, s tem pa mi polepša vsaj naslednjih nekaj dni, če že ne ves teden. Martica, kot kaže so nam usojena predvsem poletja in prepričana sem, da Kreta ne bo ostala osamljen primer :-) BTW you are still the only one that got the intense Lola out of romantic Shia :-) The world is yours and you know that!

Rose Beds

When Love came first to earth, the Spring Spread rose-beds to receive him.

(Thomas Campbell)

The Kiss

It's good to know, that there are still things, that take my breath away.

Čudno ...

Včasih, ko sem srečna, ne morem spati. Včasih, ko sem srečna, jokam. Včasih, ko sem srečna, želim, da to sliši ves svet. Včasih, ko sem srečna, o tem pišem pesmi. Včasih, ko sem srečna, si zavrtim najljubšo pesem in kot obsedena plešem za zidovi svoje sobe. Včasih, ko sem srečna, vzamem v roke pastelne barve in poizkušam srečo ujeti na platno. Včasih ko sem srečna, delim objeme brez predsodkov in premisleka. Včasih, ko sem srečna, se mi zdi, da lebdim nad resničnostjo na mehkem puhastem oblačku. Včasih, ko sem srečna, ne jem. Niti čokolade. Včasih, ko sem srečna, se na ves glas pogovarjam sama s sabo. Včasih, ko sem srečna, se ves dan naokoli sprehajam s sumljivim nasmeškom na obrazu. Včasih, ko sem srečna, sanjam z odprtimi očmi.

Včasih, ko sem srečna ... pa sem enostavno le srečna. Nič več, nič manj ... Tako kot danes. Čudno. As everything about me. Don't ask me why ...

Strašljivo Dihjemajoče Edinstveno Neponovljivo

Komaj smo dobro zakorakali v letošnje leto pa se me že loteva občutek, da 2009 ne bo kar tako. Seveda, tudi 2008 ni bilo. Pa 2007 ravno tako in 2006. A 2009 se bo zgodilo prvič ... in zadnjič seveda. Ne vem kaj me bolj straši. To, da je vsak dan, ki mine, preteklost, ali to, da mi vsak dan, ki prihaja, lahko nudi prav vse kar si želim. Popolnost je strašljiva. Ker napoveduje čas, ko se zavem, da sem v nekem trenutku imela vse, a je minilo. In se potem vrnilo. Drugače, edinstveno in, kot vedno, dihjemajoče. In potem, se vse skupaj lahko zopet ponovi. Trenutki, ko se bodo sanje za hip razblinile, bodo še prišli, a jim bo vedno sledilo obdobje, ko se bo hišica iz kart ponovno postavljala in na koncu sestavila. S še več asi na kupu!

Načeloma nerada delam načrte, ki segajo predaleč, a v tem trenutku v moji glavi nastaja seznam stvari, ki jih v 2009 moram narediti. V življenju sem, kljub vsem 'sankcijam', 'družbenim asimilacijam' in vsakodnevnem trudu, še vedno bolj kot ne neprilagojena povprečnemu, a po 27 letih sem se naučila, da se s tem ne obremenjujem več. Ko nekaj hočem then I go for it. With every little piece of my being. It usually pays off. Soooo, here's a little list of things I need to get done this year:

1. Love unconditionally again, without fear of getting hurt. (After all, love is still my biggest muse and I am still it's biggest fan.)

2. Get a tatoo. (One or two or three. There are some things I want to carry around on my skin ... I've been thinking about it for too long, it's time to take some actions!)

3. See all the european capitols/or other big cities worth to see, I haven't seen so far. ( Milano 1st, then Paris and Barcelona - collecting voulenteers to join me on this unpredictable trip :-))

4. Have the summer of my life - again! ( I am aware that after 2 months in greek paradise, it will be hard to find something that will beat that, but I am notoriouslly optimistic so bring it on!)

5. Finish my book. (Ok, this is a tough one too. Specially with all the things I do in my life ... But I need a little kick to get more disciplined in writing. I am starting posting chapters on my blog from next week on ...)

6. Tell my friends and family I love them, every day. (Never get enough of this ... What would I do without my angels ...)

7. Move on my own. ( Yaaaaay, almost done :-) Few things here and there and I'm finally moved out of my parent's house. Better late than never :-))

8. Dream. (Always. Bigger. Without limits.)

9. Laugh and Kiss. (Love it love it love it :-), without warnings, second thoughts, regrets ... )

10. Take chances. (Theres nothing worse than realizing, you missed something good, because you were too afraid to give it a try... Not my style. I risk, I hurt, I learn, I laugh about it, I cherish it, I move one, I fall again ...)

Lepo je, ko se leto začne z mravljinci v trebuhu, še lepše je, ko le ti postanejo stalni prebivalci našega drobovja in nas opominjajo na to, da si moramo kljub razočaranjem v preteklosti, dovoliti biti srečni. Ker si to zaslužimo. In ker si pravico do sreče, lahko vzamemo le sami. Ah ja, 2009 Shia is a little sensitive last few days :-) Don't worry it's for all good reasons ...

Vse ob svojem času

Od nekdaj se mi povsod in vedno mudi. Morda je to le prekletstvo 21. stoletja ali pač način življenja, ki sem ga nevede izbrala sama. Roko na levo dojko, potrpežljivost resnično nikoli ni bila moja vrlina, kar tisti, ki spremljate moje poste dlje časa, že veste. Oh well, I guess I know what I should be working on this year :-)

In potem kot zanalašč spoznam ljudi, ki me fascinirajo. Včasih je to le način, kako se nasmejejo, ko jih nekdo pozdravi, večkrat me očara pogled, s katerim spremljajo dogajanje okoli sebe, si popravijo lase, ko mislijo da jih nihče ne gleda, ali le položaj njihovih urejenih prstov, ko objemajo kozarec poln neznane vsebine. Vse to me fascinira in obenem spravlja na rob norosti, saj v trenutku začutim nevzdržno željo, da bi se jim približala, jim predala delček svoje očaranosti nad njihovimi potezami, gestami in jim izdala kako posebni so.

Seveda tega ne storim. Tisti majhen delček razumnosti v meni, zadrži moj 'wild child' nagon in me prepriča, naj pustim, da se stvari zgodijo same od sebe. In se. Včasih. Ali pa tudi ne. Kot nekdo, ki je močno prepričan v to, da naključij ni, pač verjamem, da nam življenje na pot določene ljudi vedno pripelje z namenom. Včasih jih spregledamo in jih opazimo šele potem, ko se desetkrat očitno sprehodijo mimo, drugič jih osvojimo s prvim pogledom in nato le še čakamo na primeren trenutek, ko smo pripravljeni na to, da jih spustimo v svoj svet. V obeh primerih je rezultat enak. Magičnost trenutka, ki nam usta raztegne v nasmeh, ki se na tilniku zaveže v lično pentljo in nam telo napolni z nežnimi mravljinci, ki se nekontrolirano sprehajajo po najbolj skritih kotičkih našega telesa. Nič na svetu ne bi zamenjala za ta bližnja srečanja, ko nam življenje potrdi dejstvo, da se vsaka stvar zgodi, ko smo nanjo pripravljeni. In se z njo lahko spopademo.

Zakaj je nek trenutek pravi? Zakaj je ta trenutek včeraj in ne jutri? Kdo bi vedel. Life works in funny ways and if there's one thing I've learned in the past year, is that we shouldn't think about it too much. We should take it, live it, make the best of it and enjoy every little magic that makes us smile... Today I smile. And I don't care about tomorrow and I don't examine yesterday. One little part of me is sure, that someone out there is sharing the smile with me. Right now. And that makes it all worth it.

p.s. Welcome in the room with a view of my heart D ...