ponedeljek, 12. januar 2009

Xara - 2. del in drugi korak na poti do hišice na obali ...

Teden je naokoli in čas je, da vam na pladnju postrežem z drugim delom svojega nastajajočega projekta, ki zaenkrat nosi delovni naslov Sreča (Xara) ... Ready or not, here we goooo ...


~ Navadno me, ko se želim skriti pred vsem svetom, najde največ ljudi. Začelo se je z vožnjo na letališče v Heraklion, ko je v naključno izbranemu taksiju sedel nihče drug kot dolgoletni prijatelj Njenih staršev, Vaggilis. »Kalimera omorfi(*), kam pa ti bežiš ob tej uri?« Nadela sem si najlepši nasmešek, kar sem ga v zgodnjih jutranjih urah premogla: »Ah, saj veš kako je Vaggilis, me nemirne duše, se moramo kar naprej premikati, da nas slučajno ne ujame zahrbtni val udobja iz katerega se nato le stežka skobacamo.« Nisem bila prepričljiva, Vaggilis pa ne neumen. Kot otrok, ki najde panj poln razjarjenih čebel, je drezal še naprej. « Pa kar sama? Kje pa je Xara? Navadno je ona tista, ki se ob zori podi s petelini, ne?« Kaj imata tokrat za bregom, ha? » Ves trud sem vložila v to, da bi bilo videti, kot da zadnjega vprašanja nisem slišala. »Pia, kaj se dogaja?« je Vaggilis svojo srečo poizkusil še tretjič. »Tipota(**) Vaggilis, tipota … Pojdiva prosim, ne bi rada zamudila.« Starec je skomignil z rameni, zamomljal nekaj, kar je očitno zvenelo kot godrnjanje nad muhasto žensko naravo, in speljal tako sunkovito, da sem svoj presenečeni obraz skoraj pustila pri pekarni. Tisti, ki prodaja njene najljubše krofe, polnjene z vanilijevo kremo in oblite s čokolado, tako sladke, da te po njih še vsaj pol ure skelijo zobje. Zato pa se duša smeji na vse grlo. Pogrešam jo. Že.

Vaggilis si je začel požvižgavati zadnjo radijsko uspešnico in očitno pozabil name. Tokrat sem zmagala jaz. Na srečo. Ne vem, kolikokrat bi še lahko prepričljivo odvrnila, da je današnje jutro le eno izmed mnogih. Verjetno ga je od nadaljnjega »vrtanja« odvrnilo tudi dejstvo, da je bila moja grščina omejena le na nekaj stavkov, ki so mi omogočali osnovno preživetje, njegovo znanje angleščine pa se je končalo pri slavnem citatu najbolj ameriškega Avstrijca vseh časov Arnolda Schwarzenegerja: » I'll be back.« Nedvomno nisva imela najboljših temeljev za razvoj konstruktivnega pogovora...

Vožnja, po glavni cesti največjega grškega otoka, ki po mojih izkušnjah sodeč, ne slovi po najbolj potrpežljivih voznikih, je bila ravno prav dolga, da sem lahko vsaj štirikrat podoživela zadnjih nekaj ur. Pri semaforju, ki je že agresivno napovedoval prihod na letališče, se mi je zdelo, da bi se morala obrniti. »Kaj za vraga počneš?! Pred čem bežiš tokrat? » zavest je bila glasnejša kot kdajkoli prej. Skupaj s podivjanim bitjem mojega srca je v moji glavi ustvarjala pritisk, ki bi lahko vodil do neprijetnega javnega čustvenega izbruha. »Vaggilis, če bi imel nekoga rad bolj kot sebe in bi se zavedal, da ga s svojo bližino lahko le prizadeneš, bi ga spustil iz rok, ali sebično ždel ob njem, dokler se ne bi oba od žalosti posušila?« Besede so v popolni grščini stekle iz mene, kot bi jih že nekaj dni nosila tik za zgornjimi zobmi, edina stvar, ki jim je preprečevala izhod, pa so bile v otožnem molku stisnjene ustnice. Vaggilis je za trenutek odvrnil pogled od živahnega cestnega dogajanja načete grške ceste, mi naklonil pogled starca, ki je vse življenje preživel za volanom z vseh strani vdrtega taksija ter komaj slišno izdavil: »Pia, pedi mou (***), kaj se ti mota po glavi tako zgodaj…Nikar me ne sprašuj takih stvari.«

Ne vem kaj sem pričakovala. Ljudje kot je Vaggilis, se ne sprašujejo o stvareh, na katere nimajo vpliva. Skoraj sem se že opravičila preprostemu starcu za vprašanje, ki je zmotilo njegov varno plavajoč vsakdan, ko sem na dlani čutila raskav dotik dlani, v kateri se je skrivalo tisoč obrazov ljudi, ki so v zadnjih tridesetih letih, sedli v Vaggilisovega belega Opla. »Ljubezen nikoli ni pravična…Če roža na določenem delu vrta, kljub temu, da jo ljubeče zalivamo in skrbno gnojimo, ne more rasti, jo presadimo … » Najraje bi ga objela, a ga nisem. »Hvala Vaggilis,« sem zašepetala, ko sem mu v roke stisnila deset evrov,« naj vam dan na sopotnikov sedež posadi čim več srečnih ljudi.« Vaggilis je z nasmehom na obrazu prikimal, mi pomahal in nekaj sekund zatem izginil v množici valečih se avtomobilov, polnih ljudi, ki so morda, tako kot jaz to jutro, bežali pred svojim življenjem. ~

*omorfi= lepotica
* *tipota= nič
* **pedi mou= otrok moj

5 komentarjev:

MissAgony pravi ...

Just speechless...
where to escape.. if.. wherever you go..you carry someone-that one- deep inside of you..

Shia JeZeBel pravi ...

You can not escape, you just need to learn, how to carry him/her with you without consequences ... Tough job ...

storyteller pravi ...

I couldn't agree more! (^^)

PS: Ostajam začarana :)

Lilith pravi ...

Shia, takole po delčkih nas samo dražiš in zbujaš apetit po še :)
odlično napisano, to že veš. Veselim se že, ko bom lahko vzela knjigo v roko, se zavalila v udoben fotelj z nogami na radiatorju ter čokolado, robčki in čajem na mizici prebrala vso stvar od začetka do konca. Pa da mi takrat nihče niti ne poskusi priti blizu!

Všeč mi je tvoj stil pisanja. Upam, da ti pisanje prinese zadovoljstvo, očiščenje, zaključke in nove začetke. Pa dober zaslužek tudi :)

Marta L. pravi ...

Wau, v momentu si me transformirala na otok!! Grem po šeeeee ... :)

Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...