My Latest Obsession ...

torek, 06. januar 2009

Xara - 1. del ali obljuba dela dolg

... čeprav sem sicer privrženka rekla: "Česar ne narediš danes, prestavi na jutri", bom izkoristila 'trenutni navdih vestnosti in začela z izpolnjevanjem svojih novoletnih zaobljub. Občutek imam, da mi bo tale dala vetra, a je ena izmed tistih želja za leto 2009, pri kateri moram in želim vztrajati. Moja prva knjiga. Prva prava zgodba, ki je ne pišem le za svoje bližnje, temveč za bralce po vsem svetu. Tako je. I think it will touch people everywhere ... Honestly, I could use a bestseller, so I can buy myself a small beach house in the middle of nowhere, where I can write, laugh, live, dance, breathe deep, make love, have small friends gathering and dream big... :-) ... Vsak teden bom na stene sobe s pogledom na moje srce, nalepila nov delček. Tokrat vam v branje ponujam celotni uvod .... Enjoy!



"Nežno, komaj slišno je globoko vzdihnila in premaknila nogo, ki je z nenavadno prožnostjo objemala, po svežem ljubljenju dišečo, rjuho. Sanja. Vedno vem, ko sanja. Takrat se ji čelo nežno nagrbanči, kotički ust rahlo privzdignejo, njeno dihanje pa postane premišljeno. Kot bi bilo razdeljeno na posamezne prizore, ki so se odvijali v zavetju njenih gostih vranje črnih las.

»Sanja o meni?« je prvo vprašanje, ki se mi porodi, medtem ko si poizkušam zapomniti vsako najmanjšo podrobnost, ki zaznamuje njen obraz. »Staram se,« ponavadi reče, ko se pogleda v ogledalo in z grozo odkrije novo gubico okoli oči, ki so me tolikokrat spravile na rob norosti. »Paše ti,« vedno rečem. Rada imam gubice, ki opozarjajo na to, da imam pred seboj srečno žensko. Nekoga, ki se rad smeji in, ki lahko z eno samcato gesto, v smeh spravi tudi mene. »Lepa si,« ji večkrat v javnosti zašepetam na uho, da bi jo lahko kasneje dražila zaradi rdečice, ki vsakič znova objame njena lica. Ne verjame mi. Zato besedi ponavljam kot pokvarjena plošča. Ni mi težko. Lepa si. Lepa si. Lepa si. Včasih upam, da mi bo z vsako ponovitvijo verjela bolj. Da se bo končno videla skozi moje oči.

Polne neuslišanega hrepenenja, jih zaprem. Sol razžira moj pogled, obeša se mi na trepalnice nato končno popusti pod težo otožnosti in se loči od veke. Pustim, da solze padajo po njenem tilniku. Počasi rišejo slano sled po njeni napeti koži in se stekajo v vdolbinico nad trtico. Komaj se vzdržim, da jih ne posrkam nazaj vase. Ne smem. Njene so. Vrnile so se v svoj izvir. Se zato tudi jaz vračam? Ker tja spadam? Želim si ostati. Tam, kjer je ona. Odkar sem se prvič utopila v njenem izviru, sanjam le še o njenih valovih. Nočem zapustiti njenega zaliva. Vseeno jutri odhajam.

Njeno telo se rahlo strese, kot bi slišala moje misli. Želi, da ostanem? Naj se zbudi, vzame moj obraz v svoje dlani, me pogleda z ogledali svoje duše in komaj slišno reče:« Kam hitiš? Ne odhajaj, potrebujem te …« Gledam jo. Spi. Čakam, da se zbudi. Skoraj že slišim besede, zaradi katerih bi se spremenila. Ona spi. Za trenutek si želim, da bi imela moč, da bi jo zbudila, se ji zjokala v objemu in ji priznala, da se bojim. Bojim se jutra. Svetloba me plaši.

Morda bi morala oditi ponoči. Morda bi bilo potem lažje. Morda me nihče ne bi videl, morda bi se potem vse; ona, najina postelja, njen smeh, poželjivi pogledi, prepletena jezika in trenutki lebdenja; zdelo kot privid. Sanje iz katerih se ne želiš zbuditi.

Prepozno je za to. Oskubljeni petelin glasno najavi sončni vzhod. Narava me je zopet prehitela. Čas je, da grem. Zadržim dih in jo nežno poljubim na čelo. Moje posušene ustnice drsijo po njenem vročem obrazu. Kako dolgo lahko zdržim, brez da bi vdihnila? Dovolj dolgo, da si lahko vmes premislim. Ne morem. Ne smem. Čas je.

Počasi nosnice napolnim s kisikom, po prstih odvlečem svojo neodločnost do vrat in se za trenutek ustavim… Z utrujenim pogledom v polmraku poiščem njo. Leži v varnem objemu najinega gnezda, zvita kot otrok, z rahlo razprtimi ustnicami objema blazino pod njo. »Lepa si,« komaj slišno šepnem v praznino. Tako si jo želim zapomniti…"

6 komentarjev:

Marta L. pravi ...

A M A Z I N G ...


Samo dlakce, ki so se mi (še enkrat) postavile po rokah in na tilniku lahko "povejo" kakšen ganljiv učinek ima tvoja ustvarjalnost name ... tale uvod me posrka v prvi sekundi, ker vsaka črka diši po tvoji biti... the way you write is just outstanding-
so proud of you!!! And you are damn right, this will definetly buy you that dream house (and I'll be visiting every summer do 101 leta :)

kiss***

p.s. when, when, when will you think it will ... hm... možno se potopiti v prvo poglavje? just curios little me...;)

Shia JeZeBel pravi ...

Babe, you are not only always welcomed in my beach house, you will have your own room there ;-)
Hvala za komentar, veliko mi pomeni tvoja reakcija in spomnim se, ko si tale uvod prvič brala na terasi Ekkentrona in nikoli ne bom pozabila tvoje prve reakcije. Vidis, za ljudi kot si ti, pisem.
p.s. Sicer bom na stene svoje sobe no vel lepila 1x tedensko, ampak ker si ravno ti, ti lahko pošljem tudi kaj več :-)
mwah*

Krtek pravi ...

Dober začetek. Čakamo nadaljevanje!

Shia JeZeBel pravi ...

Hvala Krtek. Nadaljevanje sledi v ponedeljek ... :-)

storyteller pravi ...

I'm speachless! Ostala sem brez besed! Tvoje besede me vedno znova začarajo!! Veselim se nadaljevanja! Hugs*

MissAgony pravi ...

Komaj čakam na part 2..
Tole sem prebrala v enem samem vdih-izdih..super!