Razvajanje po Shiino

Priznam, da se rada razvajam. Vedno. Ko si zaslužim. Ali ne. Po razvajanju se nikoli ne počutim krivo, saj slaba vest povzroča gubice, ki se jim izogibam. Ni skrivnost, da se najraje razvajam na toplem. Poleti na plaži, pozimi v vroči banji ... Potrebujem razvajanje ... vsaj toliko kot so zvezde v 80-ih potrebovale lak za lase ...

Obstaja kaj bolj popolnega, kot je telo ujeto v milijon mehkih mehurčkov, ki božajo vsak atom naše biti in nas dražijo s svojimi prozornimi jezički? Če kdo ve za bolj naraven način sprostitvenega lebdenja, please do let me know ...

Ko bom velika, bom imela v vsakem prostoru veliko banjo ... vsaka bo dišala drugače ... vse bodo skrivale vročo vodo in kup neodkritih zakladov, ki bodo kar kričali po tem, da jih nekdo povleče na suho ... Ko bom velika. Še nisem. A rastem.

Čevlji, Čevlji, Čeveljci

Nekaj je zagotovo res. Ženska nikoli nima preveč parov čevljev. Ne glede na to, kako glasno se nad obširno zbirko obuvalc zgraža njen partner. Čevelj je tisti, ki nogi da karakter, je tisti ki lahko uspešno ali porazno zaokroži celoten izgled posameznika, dvigne spolni libido naključnega mimoidočega "Foot Fetishista" in brez besed ter z zavistjo v očeh, pusti vašo tekmico.

Visoka ali nizka peta. Debel ali tanek podplat, odprt ali zaprt sprednji del ... Vsak čevelj je lahko lep, če ga znamo nosit. Z njihovo pomočjo se iz romantične princeske (balerinke) v nekaj sekundah prelevimo v seksipilne gospodarice ( visoke ozke pete, usnjeni paščki in luknjica ravno prav velika za urejene rdeče nohte). Z njimi lahko izstopamo, se hitro izmuznemo v množici, ujamemo avtobus ali le stojimo in dovolimo, da prestižne "oblekice" naših stopal, govorijo same zase. Vsaka ima svojo zgodbo ...

p.s. Sramežljivo in zadržano so se vam predstavili trije pari iz moje osebne kolekcije. Ostalih xxx parov se pozornosti take vrste otepa, saj pravijo, da se brez stopal v njih, počutijo tako ... gole. Pa drugič! :-))

Jagode

Zrele. Sočne. Grešne. S smetano. Brez. Sosedove. Domače. Uvožene. S priokusom njenih ustnic. Pomočene v čokolado. Sladke. Kisle. Sveže. Gnile. Utrgane. Divje. Mehke. Rdeče. Jagode.

I Did It

I faked it. Big time. People believed me. Magic of good angles :-) Najbolj smešno je, da v dokaz ne morem priložiti nobene fotografije. Tako da je vse skupaj, kot se nikoli ne bi zgodilo. But it sure was fun :-) Je mogoče, da je nekaj, kar se nikoli ni zgodilo, še vedno tako vznemirljivo? Ali je vznemirljivo, ravno zato, ker se ni zgodilo. Khm, to nedvomno je tema vredna debate, a nima nič s tem postom ... Back to the point... Bobnanje je super zabavno :-) In kar je zabavno, vedno po čudežu najde pot v življenje Shie. She's one lucky girl!

Dokazni material v mojih dlaneh ... For 1st time in my life, faking was fun :-) (foto: Zaklop)

Glavni krivec za moje "fake-anje", Denis himself, ki je zakrivil komad Ni me sram - check it out: http://www.youtube.com/watch?v=EMn81McFVeg ... Drugo leto ponovimo???

p.s. EDIT: In the meantime mi je prijazni fotograf Miro ( check his blog at: http://fotorocker.blogspot.com/) poslal dokazni material, ki ovrže vsakršen dvom o tem, da sem 1. februarja v zraku vihtela seksi črne palčke :-) Hvala Miro :-))

Happy People Fetish

Guilty as charged ... Včeraj zvečer sem ugotovila, da me prizor srečnih ljudi osreči do te mere, da zaradi prijetnega razburjenja še nekaj časa ne morem spati. Ja vem, pri meni to ni absolutno nič čudnega, a prisežem, včeraj sem bila res zaspana kot hudič in z vsem svojim biti pripravljena na to, da odspim spanje pravičnega.

Rada gledam srečne ljudi. Rada jih opazujem, preučujem njihove izraze, lovim kretnje, s katerimi nevede razkazujejo svojo srečo, jo delijo, častijo in v njej navsezadnje brez kančka slabe vesti, uživajo. I love that ... Zato sem se odločila, da bo na mojem blogu vedno prostor za slike ljudi, ki so srečni ... S tem mislim na iskren žarek sreče v očeh in ne zaigran, ponarejen nasmešek na božičnih družinskih fotografijah ... Happy people of all nations, genders and colors, come together and share the magic of happiness !!

p.s. Thank you Jakob for inspiration ... ;-))

Pregrešne Olive

Zdi se mi, da sem spet grešila. Tokrat z zapeljivo okroglimi, nevsiljivo zelenimi in simpatično grenkimi ... Olivami. Obožujem jih. Resnično.

V martiniju ...

Ali brez ...

Zgodilo se je že, da sem s "polnim lončkom" odšla v intimni objem svoje sobe in se zjutraj zbudila ob "praznem kozarcu polnem "koščic". Vse je dišalo po njih. Če si jih nekaj časa ne privoščim, je njihov okus, ko končno popustim želji, toliko bolj izrazit. Zato se jim včasih upiram dokler si vsaka celica mojega telesa ne želi grenko trpkega okusa zrelih sadežev...

p.s. Sprašujem se, zakaj ravno olive? Ko pa na svetu obstaja toliko manj škodljivih razvad ...

Blow

Yup, it really happend...

Don't get used to it ... even though cigarettes can be so damn sexy sometimes!

p.s. Kajenje v nosečnosti škoduje zdravju otroka. Good, I'm safe :-)

p.p.s. Lona hvala za sliko!! Pa ne okol govort ;-)

Fetish All The Way

Ok. Recimo temu, da cenim mnenje svojih prijateljev. Recimo tudi, da svojega bloga ne bi šla spreminjat za nikogar drugega. Recimo za konec še to, da mi le prijatelj lahkoo reče, da ga je moj post razočaral in dolgočasil :-) To še toleriram. Ok. To je rešeno. Zdaj pa lepim na "Room With A View Of My Heart", spremenjen blog o fetiših. Ker je On tako želel, LoL.

Včeraj zvečer sem na Martinem blogu ( ja spet, očitno je zadnje dneve to prostor, kjer najdem navdihe :-)) občudovala sliko 10-letnega fantiča, katerega majhno bučko so obdajali tako krasni lasje, da sem dobila kurjo polt. Dobesedno. Lasje vsakič znova pritegnejo mojo pozornost. Največkrat, če so skuštrani. Zakaj? Who knows??? V glavnem, moja fascinacija z naglavnim okrasjem me je pripeljala do zanimive teme. Fetiši.

Izraz fetiš seveda izvira iz francoske besede "fetiche" ( kdo drug pa bi si lahko spomnil besede, ki zveni tako "ah in oh take me now" fukiš) in pomeni predmet, ki ima na nas nek nadnaraven, nerazrožljiv učinek, ki deluje vedno in povsod. Največkrat se ga uporablja povezanega s seksualno dražljivostjo. Po domače, fetiš je nekaj, kar "nas rajca", vedno in povsod. Tudi če cel teden skupaj nismo spali, če nam že umivanje zob pred spanjem predstavlja izziv non plus ultra, fetiš ima na našo psiho tako intenziven učinek, da nas v nekaj sekundah spravi "in the mood" pa čeprav smo na pol mrtvi.

Sama se s fetiši nisem pretirano ukvarjala, dokler nisem opazila, da obstaja stvar oziroma del telesa, ki pri meni vedno in povsod "pali". To so lasje. Pa ne kakršnikoli in ne prosto posejani po celem telesu ( oh god please no :-S) temveč naglavno okrasje, ki naj bi bilo čim bolj skuštrano :-) Don't ask me why, ampak meni je to seksi. Jutranje "I just woke up" frizure ... Yum Yum Yum. Če grem lahko človeku s prsti skozi lase, sem v nekaj sekundah pripravljena na vse, ne glede na to kje, kdaj in kako :-)

Druga stvar, ki mi lahko v sekundi naredi mehka kolena, so oči. Če bi bilo po moje, bi naokoli hodile le one. Globoke, iskrive, nagajive, žalostne, strastne, prestrašene, omamne oči. Vedno povedo največ. Tudi tisto, kar si v nekem trenutku ne upaš izdati, tisto, kar si potihem želiš, tisto česar te je globoko v sebi strah, vse po čemer hrepeniš, o čemer sanjariš ... Oči naravnost obožujem, zato če se le da, človeka vedno gledam v oči in poizkušam prebrati njegovo zgodbo. Vsak pogled makes me wanna know more ... Že samo večer poln flirtanja, izmenjavanja intenzivnih pogledov, igranja in pošiljanja sporočil s priprtimi vekami je včasih dovolj, da tisto noč, čeprav se domov vrnem sama, zaspim veliko bolj potešena, kot če bi se namigi in povabila dejansko zgodila. Ne rečejo zastonj, sleči me z očmi!

Tale blog bo kot kaže le o meni in mojem videnju stvari, kar me iskreno povedano malce moti. Načeloma take stvari zadržim zase, ampak glede na to, da se zadnje čase precej uspešno prilagajam spremembam, je bil čas, da se tudi v tem smislu mace bolj odprem. Zato lahko povem še, da je tretja stvar, ki me razoroži v trenutku, energija, ki jo človek oddaja. Jakob mi pravi, da sem energy freak in res sem izredno občutljiva na to, kaj v bližini nekoga začutim. Vibracije, barvo, neke vrste karmo če želite... Če tega ni, je lahko človek lep kot lik iz Disney-eve risanke pa ga bom zaobšla oziroma spregledala.

Um, no, saj ni tako težko :-) Zdaj, ko se mi je odprlo lahko priznam tudi, da so mi zelo všeč tudi lepo oblikovani gležnji in pa izrazite ključnične kosti :-) ... pa ... Joj, neverending story :-)

O fetiših bi se dalo razpravljati na dolgo in široko. O tem zakaj so nekaterim tako blazno všeč stopala, drugim ekscentrični čevlji, tretjim usnjeno spodnje perilo etc. ... V tej fazi pričakujem predvsem čimveč komentarjev z vaše strani, saj se mi zdi svet fetišev precej fascinanten in v določenih družbah še precej tabu tema, kar ga dela še toliko bolj zanimivega :-).

Mala je Stala

Prvič, odkar sem zvesta oboževalka občasne ekshibicionistke, dalmatinske vamp ženske in lastnice enih najbolj seksi ustnic ever, ki sliši na ime Severina, sedim doma, namesto da bi norela na njenem koncertu ...

Res je, da sem videla že vsaj sedem njenih nastopov s podobnim programom kot bo današnji, a vseeno. It's Severina!! Običajno bi stala v prvi vrsti, se drla sosedu na uho "Mala je dala" in si obljubila, da bom nekoč tudi jaz tako kot ona. Ne dala, ampak stala. Na odru.

Sedim doma za računalnikom, pošiljam službene maile in jem "ptičjo hrano" z jogurtom. I should go to the concert ...

Drama, High Heels and Finger For Dessert

Obstajajo določeni ljudje, ki menijo, da imam problem z odvisnostjo od vseh možnih različic resničnostne oddaje ANTM. Za vse tiste, ki te kratice ne poznajo, naj razložim, da gre za oddajo, ki je nastala pod okriljem Tyre Banks, črke pa predstavljajo naslov America's Next Top Model.

Seveda zanikam, da sem obsedena z gledanjem teh oddaj. Nisem. Res ne. In ni res, da takrat izklopim telefon, in gola laž je, da po potrebi odpovem službene obveznosti v terminih predvajanja teh oddaj in naravnost grozno je, da me obtožujejo snemanja delov, ki jih slučajno zamudim na rednem programu naših televizij.

Zakaj bi sploh gledala take neumnosti? Šopek nezrelih deklet, ki so se za pet minut sprehajanja po modni pisti, pripravljene do golega pobriti po glavi in mesec dni prenašati dramo 11 sostanovalk. No way. Tega jaz ne gledam.

Nimam nobenih travm iz otroštva, ki bi me danes preganjale k temu, da svoje sanje izživim na televizijskem ekranu. In nasploh nisem nagnjena k pozitivnemu odnosu do reality showov. Sama se resnično nikoli ne bi udeležila kakšnega. Nikoli.

Moda mi ne pomeni nič in vse peveč rada jem, da bi se zadovoljila s kroglicami wc papirja za zajtrk, kosilo in večerjo. Vseeno mi je za lepe obleke in nakit, ki jim visi okoli shujšanih vratov.

Zdaj pa grem, ker se mi mudi. Ura je šest in na sporedu je Kanadski Top Model. Ko bom velika, bom Tyra Banks...

Danes se "žura"

Danes se mi pleše. Po 5 napisanih člankih in ravno toliko pojedenih koščkih čokolade ( Ja Jakob vem, debela bom :-)), se mi zdi, da sem zrela za 4ko. Zvečer se bo žuralo. Pika.

Zakaj so si že ljudje izmislili vikende? Aja točno, zato da se spočijemo od napornega tedna... Um, zakaj potem meni to nikoli ne uspe???? Hoffnungsloses Exampl bi siknila moja učiteljica nemščine v srednji šoli. Žrtev svojih sanj, bi komaj slišno izdavil skromni Mormon sredi Utaha. Go getter bi me pohvalil Japi v New Yorku. Žena zmaj bi se mi posmehoval Črnogorec in "ženska ki ve kaj hoče" bi kričal povprečen moški medtem ko bi bežal pred mano kot mačka pred vodo. Točno, tale ženska ve kaj hoče in danes hoče plesat.

Danes se žura. Vsi zainteresirani, dobimo se v kletki pod mestom. Martini on me!

Krivo je Mesto Angelov

Kako ironično v bistvu. Odkar pomnim, sem si želela v Los Angeles. Mesto, kjer dve tretjini leta sije sonce. Mesto, kjer zimske temperature skoraj nikoli ne padejo pod 15 stopinj celzija. Mesto, kjer te nihče ne gleda čudno, če se ob 3h zjutraj v trgovino "primaješ" v pidjami. Mesto, kjer je težko srečati človeka, ki nima na sebi česa umetnega, zato se v njihovi družbi počutiš izredno naravno ... Mesto, kjer enostavno moraš imeti roza Thunderbird-a, da lahko med vožnjo ob neskončnih plažah, spustiš streho in v lase uloviš nekaj toplega vetra.

Mesto, v katerem ima vsak sanje, a vseeno večina celo življenje "kelnari" v čakanju na "their chance of a lifetime" ... Mesto, kjer imajo posebne centre za zdravljenje nespečnosti, toliko pijač z mehurčki, da jih težko našteješ v enem dnevu, najboljši Sushi, pomirjevala brez recepta, večno polne kozarce ledenega čaja v lokalih kjer visi znak«refill«, več različnih fast food restavracij kot ima biba nog, daleč najbolj redilen bean burrito, ki ga lahko brez slabe vesti pojeste po preplesani noči v bizarnih fetiš lokalih in izbruhate na vogalu bencinske črpalke, kjer so malo prej odmevali streli »vaških plejbojev«. Los Angeles … mesto, kjer se zbudiš in zaspiš v žaru rožnatih sončnih žarkov ...

V Los Angeles sem se zaljubila preden sem pristala na LAX-u. Že zadnje pol ure v zraku, ko smo kot preračunljiva mačka, ki hodi okoli kletke zalitega kanarčka, krožili nad mestom, ki ima 8 milijonov prebivalcev več, kot naša "prikupna majhna država", sem vedela, da sem se ožigosala za celo življenje. Los Angeles me je pokvaril.

Nikoli več ne bom zadovoljna z "bogato" ponudbo naših trgovskih centrov. Nikoli več ne bom tolerirala slovenskega omejenega razmišljanja in zagrenjenih obrazov naših "vedno utrujenih" natakarjev. Nikoli več ne bom občudovala navidezne strpnosti naše prestolnice in narejenih nasmehov ljudi, ki od mene venomer nekaj hočejo. Nikoli več ne bom verjela v to, da je vse kar potrebujem tukaj in zdaj. Potrebujem več ... I've seen it, now I want it ...

Včasih mi je žal, da sem tretjino leta preživela v kraju, o katerem sem prej 23 let sanjala z odprtimi očmi . Žal mi je, da sem zavestno osvobodila zmaja, ki mi, odkar sem videla in okusila mesto, kamor spadam, ne pusti spati. Če ne bi vedela, ne bi hrepenela po tem, da spet z očmi objamem LA downtown, globoko vdihnem in v zraku vonjam požare, ki pustošijo po savanskih predelih mesta, poližem svojo dlan in okusim sol mogočnega Atlantika, svoje stopalo na Hollywood Walk Of Fame položim v otroško majhen odtis čeveljca Judy Garland in se v vrsti za Starbucks Frapuccino zaletim v Madonno ...

Za vse tiste, ki se morda ob branju mojega na videz utopičnega bloga, držijo za tistih par las, ki jih še imajo na glavi, naj povem, da Los Angelesa nikakor ne vidim v popolni luči. Zavedam se vseh njegovih pomanjkljivosti, umazanije, na eni strani narejenosti, na drugi strani čudaški odprtosti, prepada med včasih vsiljivimi Mehičani in vzvišenimi arijskimi snobi, dvoličnosti življenja v mestu, kjer lahko čez noč uspeš in čez noč propadeš ... Vse to ima nek svoj čar, ki mi je vsakič, ko sem se peljala skozi star del Hollywooda, pokonci postavil prav vse dlake, tudi tiste, ki jih tam ni bilo. Los Angeles je magičen, če si dovolite, da se vas dotakne. Mene je podrl. Dobesedno. V mestu angelov sem preizkusila meje svojih zmožnosti, se naučila, da »what you see, is not always what you get«, dovolila sem si ljubiti z vsem srcem, sanjati brez meja in živeti brez dolgoročnih načrtov, ki vključujejo moža, 3 otroke, kosmatega psa in belo ograjo okoli hiše. Nikjer in nikoli se nisem počutila tako živo, kot v teh 120 dnevih na drugem koncu sveta … Verjetno vse le ni bilo zaradi Nje … Ali pač?

My Sweetest Taboo

Obožujem jo. Temno, svetlo, včasih sladko, spet drugič grenko. Mehko ali trdo, samo ali v strastnem plesu z jagodami. Toplo ali hladno, sramežljivo skrito v svetlečem papirju ali vulgarno razgaljeno v okencu prodajalne.

Prepuščam se ji sama, ali v družbi. Na skrivaj ali povsem očitno. Vzamem si jo hlastno brez premisleka, ali nežno, kot bi pestovala ranjenega metulja. Pomirja me, ko se mi zdi, "that the whole world is pushing my buttons".

Ko si je zaželim ne oklevam. Ko me pokliče se odzovem .. Ko imam rada jo podarjam, ko ljubim, jo delim ...

Moj najslajši tabu. Čokolada ...

p.s. Trenutek "My Sweetest Taboo" je sponzoriral Ferrero Rocher Hazelnut Chocolates 48 count gift box, okolju prijazen proizvajalec sladke pregrehe, ki lajša obdobje PMS-a, sprošča hormon sreče in tolaži ko odpove vse drugo ...