Lahko Nekomu prevečkrat rečemo, da ga imamo radi? Ga lahko zadušimo s poljubi, utesnimo z objemi? Mu lahko prevečkrat pokažemo, da bi zanj vsakič znova pozabili na svet? Ga prestrašimo, če mu brez obotavljanja povemo, da smo pred njim živeli v črno belem svetu, njegov prihod pa je vsak dan obarval z mavrico, slajšo kot najboljša čokolada? Mu lahko v intimnem objemu popolnega trenutka prevečkrat v šepetu zaupamo, da si želimo, da bi se meje med telesoma zabrisale, ter da bi se bitje srca skupaj z vsakim vdihom, pretopilo v slastno brezčasnost?
Ne. Določenih stvari nikoli ne more biti preveč.
4 komentarji:
POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,POLJUB,OBJEM,RAD TE IMAM
:-)) enako Sašo!! Dobrodošel nazaj na blogu!!
Zanimivo, kako vsi težimo zlitju v Enost, kot en Dih, pulsirajočega Bitja..
Mogoče pa smo nekoč z Dihom izstopili iz Telesa Brezčasno Večnega Bitja, ki je mir in blaženost( ljubezen).
Včasih lahko zadanemo človeka z love overdosom....tudi po čokoladi nam je včasih slabo, če je je preveč. Začnemo kupovati drugo, ali ostanemo pri najljubši, ko je slabost pozabljena?
Objavite komentar