Done deal ...

Hja, kot kaže res grem ... Ni poti nazaj. Kovčki spakirani, karta na mizi poleg moje Toshibe, moj "travel buddy" pa v začasni komi na moji postelji ... This will be fun :-)) Wish me luck and I'll keep you updated!! Grčija, prihajam ...

This Week's Perfection - Her

As I am, je naslov njenega zadnjega albuma, ki je po mojem še boljši od njenega prvenca Songs in A-minor. Ne morem ga nehati poslušati ...

She's a girl to fall in love with. You can put her in the darkest ghetto street or on the red carpet in Hollywood and she's gonna shine like the cleanest diamond ... Vmes me je sicer razočarala z Unplugged albumom, na katerem njen vokal niti približno ni zvenel kot na ploščku, ki sem ga zaradi vnetega predvajanja skoraj uničila, a sem ji ob poslušanju zadnjega projekta As I Am odpustila. Enostavno me zadane s svojimni teksti, interpretacijo in navsezadnje roko na "levo izboklino", tudi s svojim eksotičnim izgledom ...

It's Back ...

... Insomnia, that's what it is ... Vedno se pojavi ob nabolj nepredvidljivih trenutkih. Po preživetih dnevih, ki bi me po vsej logiki morali izčrpati do te mere, da bi padla v posteljo ... Namesto tega padem v ustvarjalno hiperaktivnost in se ukvarjam predvsem s tem, kako naj se čim bolj tiho in neopazno gibam po stanovanju, da ne bi zbudila ostalih stanujočih (beri staršev in sestre), ki nič hudega sluteči preganjajo bele ovčice po plantažah sanj.

Ponavadi mi uspeva vse do trenutka, ko s prepolne police vzamem skodelico za čaj. Brez tega, da bi uboga glinena stvar trčila ob vsaj 3 sosednje "tekočino-držalke", namreč enostavno ne gre. Ne gre... Sem nerodna? You bet I am!!! Clumsy and proud of it :-) Drugega, kot da hlinim, kako skrajno cool je moja challenged koordinacija, mi tako ne preostane, potem ko znancem obrazložujem že 5 brazgotino na prstih, ki jo je tam pustil nož, ki naj bi rezal svež paradižnik pa se je po naključju znašel na mojem prstancu, ki je tako za vedno oskrunjen. Shit happens. In my case, very often :-))

Razmišljam, kaj mi po glavi pleše polko tokrat, da ne morem zaspati, kljub temu, da sem se po vseh navodilih "za deljenje nasvetov usposobljenih" danes dobro uro podila po svežem zimskem zraku z našo malo črno pošastjo ( beri kokeršpanjelko Koni), se izogibala kavi in glavo napolnila z dušo božajočimi mislimi. Morda pa so bile le te preveč dražljive ... ??? Could it be?? Can thoughts that are too beautiful to handle, make you sleepless?? Yeah?? ... Then I'm on my way to sleepless month or two, because on friday I'm heading over to heaven on earth ... Kdo pa še danes potrebuje spanec. It's so last season ...

Praktično ...

... je, da na sprehod s seboj vzameš fotoaparat ( hvala Božiček :-)) in namesto besed, enkrat za spremembo uporabiš sliko. Priznam, da nisem ravno vajena biti tiho, a danes je dan, kot nalašč za to ... Ne se navadit, ker to nikakor ni nekaj, kar mislim prakticirati v prihodnosti ... But a little change sure feels good :-)

We're off to see the Wizard, the Wonderful Wizard of Oz ...

Are you brave enough, to wake up the Wicked Witch??? I wasn't ...

Čuri Muri iz Afrike, ga je s seboj pripeljal za spomin ...

Beauty Of Colors ... Magic of Tranquility ...

Secrets Of Sisterhood ... :-))

p.s. Vse fotke so nastale pod mojimi prsti, z malce pomoči moje nove male rdeče Praktice in Photoshopa ... Yay, Shia just found herself a new hobby!!

X-Mas and Similiar Candies

Ok, še tri dni pa bom lahko uradno spet malce depresivna zaradi tega, kako hitro mine leto. Zopet bom preštevala gube okoli oči, ki so smejalne in menda zaradi tega simpatične. Super, se slišimo, ko bom stara 50 in bo moj obraz ena sama velika guba :-)) Ždela bom na preveliki postelji, pregledovala slike, pila metin čaj in preračunavala kako pogosto si lahko privoščim "nategovanje kože na ličnicah" :-))

Smrekica že stoji v dnevni sobi, letos povsem zlata, kakršno bo menda leto 2008, ki prihaja. Darila se počasi nabirajo, letos jih izjemoma ne tresem pred ušesi, da bi ugotovila, kaj se skriva za lepim papirjem in kičastimi pentljami. Začuda Koni (naši hišni pasji dojenčici, beri črni kokeršpanjelki) še ni uspelo razbiti nobenega okraska, kljub temu, da se vsakič ko gre mimo smrekce, obregne ob njo, kot bi se hotela popraskati za ušesi, ki že nekaj časa ne slišijo nič razen šumenja vrečke s hrano. Snega ni. Klasika. Verjetno bo padel nekje v začetku marca, ko si ga nihče več ne bo želel. Kaj si želim jaz? Malo škatlico, ki bo ujela mimo leteče trenutke v mojem, zadnje čase "could it be real?" življenju ... Merry X-mas everybody!!!

p.s. Don't be fooled by the picture ... Might look angelic but far from that in real life ...

The Magic of The House

There is a house that everybody is talking about. It's big and red with many rooms and tender red walls and floors. Everybody knows about it, but not many have actually been there. They are walking by it, looking at the house with eyes full of wonder and expectations, but most are afraid to go in. Even though they really want to. Sometimes they feel, like this house is the only right place to be. A perfect getaway where you can feel, live, breathe, love without being judged. The House.

Standing on the Street of Desire, located between the Boulevard of Sanity and Square of Fear, The House is in perfect position, where it is never overlooked. It can not be. Even if you are trying not to see the tempting driveway leading to the promising doors, you can not escape from enormous windows whispering: »Come in … I'm waiting for you...« For a second you think you should take a chance and enter The House. Take off your shoes and walk barefoot on the tender red floors. Run up and down the stairs of dreams, stomp around, compete with the rhytm of your heart, flirt with sun rays coming from outside and hug your own shadow. After few moments, you can not remember how you got there, actually you have a feeling you have never been outside of The House at all. Suddenly you feel that you are not alone. You start to look for someone. Or maybe this someone starts to look for you. You can not really tell. As you walk through rooms, you hope to run into Him/Her. The owner of The House. (S)he actually is not the owner of this house. (S)he just lives there. (S)he parties with angels, constantly crossing the border between Paradise and Hell. (S)he doesn't really have a face, but when (s)he enters the room, you can smell Him/Her. It's a scent of passion mixed with emotion you once have felt. Desire. It is there. It has always been.

You open your eyes and you are still standing in front of the house. "The House" it says. You are not sure if you have ever been there, but at that moment you do not care. You remember everything. It is real. The House. I'm going in ... There. Wish Me Luck.

Predbožični čas v Samski Ljubljani

Kako je zunaj lepo, ko je celoten center mesta ovešen z majhnimi kresničkami, med katerimi spet kraljujejo "spremiji moderne dobe" bradatega umetnika Modica! Kako lepo se je sprehajati po ulicah ponoči, ko vsi spijo, z roko v roki z nekom, ki nas vsakič znova pogreje v prsih hitreje kot deci najbolj sladkega kuhanega vina. Ukradeni poljubi, v vonj cimeta zaviti pogledi, premražene dlani skrite v žepe drugega ... Zima kar naenkrat postane naš najljubši čas, sladkosti življenja v dvoje pa je ravno dovolj, da popravi okus grenkega vsakdana. Ah ta ljubezen, ki traja in traja ... Vam vse to zveni znano? Potem ste nedvomno v manjšini. Ljubljana je namreč mesto samskih in pazljivo z "golobčkanjem" v javnosti, ker se lahko hitro najde kdo, ki vam bo na glavo zlil postano medico in pod nogo vrgel petardo. Srečno zaljubljeni ljudje so ogrožena vrsta ...

“70 odstotkov ljudi ima probleme s svojim partnerjem. Preostalih 30 odstotkov pa je samskih.”

Ali ste vedeli, da je za mnoge turiste, ki so obiskali našo prestolnico, Ljubljana eno izmed “najbolj seksi” evropskih mest? Hja, čisto res! A ne pozabimo, da tako pravijo tujci. Večina domačinov pa bi se verjetno strinjala, če postavimo tezo : Ljubljana je mesto samskih. Zakaj? Pa poglejmo … Kaj se je v zadnjem desetletju tako drastično spremenilo, da se vedno več mladih odloča za samsko življenje? Konec koncev gre verjetno res za zavestno odločitev vsakega posameznika. Preden za individualistično čustveno stanje prestolnice obdolžimo sistem, se spomnimo, kje in kako so lahko Ljubljančani svojega potencialnega življenjskega sopotnika, našli nekaj desetletij nazaj.

Ljubljana, leta 1920. Brez dvoma lahko za središče takratnega družabnega dogajanja, označimo park Tivoli. Tam so se mladi spogledovali in osvajali na tako imenovani promenadi in nemalokrat so se nedolžni sprehodi in pomenljivi pogledi, končali s snubitvijo. Kasneje so bili priljubljeni plesi v takratnih občinskih domovih, po drugi svetovni vojni pa je država potrebo po poceni delovni sili potešila s hormoni polnimi mladci in mladenkami, ki so na tako imenovanih delovnih brigadah, poleg tega da so služili domovini, sproščali, tudi svojo “paritveno energijo”. Tako je bil volk sit ter koza cela. Pa danes? Tivoli je podnevi raj za pasje ljubitelje, ponoči se mu vsak raje na daleč izogne, ceste ter rečne struge po državi pa gradijo naši “južni sosedje”. Ljubljana se je spremenila in z njo smo se spremenili tudi mi, iskalci zakladov, bojeviti argonavti, altruistične Lepe Vide ter samovšečne Urške. Namesto pesnikov, mladih devic, zdravih kmečkih deklet in doslednih pisarniških vajencev, iščemo uspešne povzpetneže-japije, dobro situirane playboy-je, silikonske kurtizane in samosvoje umetnice. Središče družabnega življenja so postali v celofan zaviti klubi, kjer je pomembno predvsem s kom prideš in s čim se pripelješ.

Vsakemu, ki se je kdaj vključil v nočno ljubljansko življenje, je jasno, o kakšnih scenah govorimo. Zamislite si šank, nabito poln lokal, prej so bile v zraku cigaretne meglice, danes pa je v glavah obiskovalcev, zaradi precejšnih količin popitega alkohola, situacija podobno meglena. Privlačna blondinka stoji na vhodu, ter na hitro preleti obiskovalce. Na levi stoji skupina po zadnji modi oblečenih frajerjev, na desni nekaj deklet, ki so v ta lokal zašle preprosto samo zaradi tega ker je »in«. Med tema dvema stereotipnima skupinama, švigajo nesamozavestni fantki, ki si plen le od daleč plašno ogledujejo. "Nič vredno mojega truda", si reče ambicozna blondinka, se obrne na petah in odpeketa ven. Na lov za debelimi denarnicami in sladkimi besedami. Naj se paritveni ples enaindvajsetega stoletja začne!

Nov trend samskega življenja je naporen, zanj pa so, kot za večino ostalih svetovnih katastrof skoraj brez dvoma krive ženske s svojo trmo in nerazložljivo željo po prevladi nad moškimi. Sprijaznimo se, da je ljubezen igra iz katere so se nekdaj samozavestni lovci, umaknili in na tribuni jedo »kokice«. Kdo bi jim zameril? Po 12-urnem delovniku se jim niti najmanj ne ljubi poslušati nerganja svoje partnerke, če si lahko za manj truda in izgubljenih živcev, najdejo žensko, ki bo brez odvečnih vprašanj odšla z njimi v stanovanje in poskrbela da se bodo sprostili po celodnevnem delu. In tako smo razbili še en mit. Samski stan nikakor ne pomeni pomanjkanje oziroma odpovedovanje spolnosti. Nasprotno! Seks je naravna potreba in če bi bilo izvedljivo, bi ga zdravniki moškim po vsej verjetnosti predpisovali na recept. »Kdor išče ta najde, » je prvi slogan samca in prav tako samice, ko v svojo sobo pripelje že šestega neznanca/neznanko v enem tednu.

Verjamem, da vsak slej ko prej najde tistega, ki ga išče, oziroma o katerem sanja. Če se bojite da bi končali kot osamljeni čudaški 50-letniki, ki živijo s “čredo” mačk ter slabo pričesko ( vsaka podobnost z dejanskimi osebami, je zgolj naključna), nimate novega BMW-ja ali zaželjene C košarice modrčka, vam še vedno preostane internet, medij prihodnosti, kjer ste lahko kdor hočete in kjer iskrenost zagotovo ni predpogoj za uspešno zvezo. Samski gor ali dol, Ljubljana je še vedno najbolj seksi evropsko mesto, z vsemi svojimi samskimi , nikoli poročenimi 40-letniki z 20-letnimi ljubicami ter samozadostnimi ženskami, ki svoj materinski nagon potešijo z občasnimi obiski prijateljev z otroci. Paritvena sezona je odprta 365 dni v letu, zanjo ne potrebujete posebnih dovoljenj, pravila pa se oblikujejo sproti po potrebi. Um, vso srečo?

Brisanje prahu

Če česa, poleg pomivanja mastne posode, ne maram, je to brisanje prahu. Predvsem me nervira, če moram na velikih policah prestaviti vsak kič, ki tam stoji brez posebnega namena, da bi lahko s simpatičnim omelom dosegla kotičke, kjer se je prah nemoteno nabiral več mesecev. Ravne gladke površine, ki kar kličejo po tem, da se jih počisti, to mi gre ... Izzivov polne police, kjer je vsaka nerazbita figurica uspeh, ne hvala ...

Enako je s spomini. Določene z veseljem povlečem na plano, jih loščim, se sončim v njihovi lepoti, obračam v vse smeri, da bi preverila, če sem morda izpustila še kakšno podrobnost, nepravilnost, ki bi jim dodala še nek poseben čar in jih z iskricami v očeh razkazujem prijateljem. Potem pa so v temnem kotičku mojih misli, še tisti spomini, ki jih ni. Oziroma tisti, ki jih zavestno ignoriram, potiskam v nezavedno, otroško selektivno ne opazim, etc ... Danes sem na lastno željo in majhen namig zvestega bralca Sasa, odprla mapo, na kateri se je v vsej veličini bleščala nalepka z napisom: "Čakajo na boljše čase." Pesmi. Moje pesmi, ki so nastale v letu po končani srednji šoli, ko sem počasi spet prihajala k sebi po štirih letih relativne kreativne kome na Poljanah. Ne bom lagala, da se srednje šole spominjam z nasmehom na obrazu, ker to ni res. Z nasmehom na obrazu pa se spominjam osebe, ki je kriva za mapo polno romantičnih izlivov, ki začuda niti niso tako patetični, kot sem se bala da bodo :-) Tokrat sem za vas izbrala 2 pesmi. Be gentle, I was 19 and my world was my room, my paper and my pen ...

~ Trenutek resnice ~

Polnoč je in

nad nad zlato morje valovi.

Mrak poljublja kožo mojo,

kaplja dežna mojo strast gasi.

Lahen vetrič poteze riše ...

V pesku, pred mojimi očmi.

Stresem se, prepoznam podobo ... to si ti!

Začutim ogenj, ki v globini moje duše tli.

Po kom, po čem srce mi hrepeni?

Vdihnem ... vonjam odgovor,

ki po tvoji ljubezni diši

in o moji osamljenosti govori ...

~ Sonet strasti ~

Pregrešno čisto morje pesku dvori,

vabljivo peni se, ga zapeljuje,

sramežljivo z valovi ga ljubkuje,

z dotiki nežnimi neskončnost tvori.

Počasi z dvomom pesek se predaja,

sprva negotovo le na dnu drhti,

a kaj kmalu zadržanost izpuhti

in že iz ritma morja se napaja.

V tišini drug ob drugemu leživa,

med nama vonj visi skušnjave sladke,

dotik odbija se od kože gladke.

Zdaj skupaj dihava in hrepeniva,

izgubljena oba v intimni večnosti

ter zlita v nežno pesem opojnosti.

Šepetalka Duhov

Razen Razočaranih gospodinj, Ally McBeal, Sex And The City in The L Word, se le redko zgodi, da me določena serija osvoji do te mere, da vsak dan ob določeni uri, če sem le doma ( kar res ni pogosto, a vendar), obsedim pred televizijo in se izklopim za zunanji svet.

In potem se zgodi ponedeljek. Ura je 16.40 in na Tv 3 se začne Šepetalka duhov. Za nadaljevanko sem seveda že slišala, saj za rdeče rumeni tednik urejam tv prilogo in težko kaj uide mimo mojih prstov. Vseeno pa je bilo to prvič, da sem nadaljevanje dejansko spremljala od začetka do konca. Toliko ene kurje polti, mravljincev po hrbtu in orosenih oči v roku 40 minut pa še ne! Morda sem le v obdobju, ko se me take stvari dotaknejo, a Šepetalka Duhov me je prevzela. Ne gre za Jennifer Love Hewit, ker mi nikoli ni bila pretirano simpatična, a same zgodbe, dialogi, glasba in navsezadnje genialna uvodna špica ... Wow, makes me wanna watch it over and over again!! I am a fan... ( Moja Mula pa bo pregorela od downloadanja vseh nadaljevanj, ki sem jih zamudila ...)

Vsi, ki verjamete v duhove in včasih čutite ob sebi prisotnost ljudi, ki jih ni več med nami... You're not alone and yes, I do think that's normal :-)

Zabava Z Marilyn, Sylvio, Frido in Coco

Kako pogosto dejansko dobite možnost, da ste nekdo drug? Exactly! Like almost never! Zato sem bila toliko bolj vesela, ko me je Peter prosil, če bi se za en dan za njegov študijski projekt prelevila v 4 velike ženske našega časa. Are you serious??? Obleke, make up, friziranje, afnanje pred foto objektivom in pretvarjanje, ki ne povroči vsesplošne zmede med mojimi bližnjimi ( as usual) ??? I am aaaaalways for it :-))

Glede na to, da sem prejšnji teden preživela v neprestanem srečevanju same sebe, sem bila sprostitvene "maškarade" neizmerno vesela. Poleg tega mi je Petrov projekt zagotavljal, da bom dan preživela z meni ljubimi ljudmi. Njim samim kot stilistom in bodočim "it" kreatorjem, Jakobom kot "make-up" and "body moving" koordinatorjem ter Fabiem (http://www.myspace.com/fotofabio), neverjetnim kreativcem in fotografom, ki mi je pred leti odvzel mojo "pred profi fotografskim objektivom stoječe" devištvo :-) Dan sva s Petrom, mojemu čudnemu bioritmu navkljub, nasmejana začela z dopoldansko kavo pred Emporiem, nadaljevala pa z obhodom vseh mogočih trgovin zvenečih imen, v katera sicer ne zaidem ravno pogosto. Po tem, ko sva pozdravila vseh 345 prodajalcev v Emporiumu ( Peter je nekoč delal tam in pozna vse, tudi čistilke in varnostnike:-)), naju je z objemom presenetila še "can't resist her charm" Lolita (http://www.so-damn-beautiful.blogspot.com/), ki je imela nedvomno ene najbolj urejenih prodajnih polic, kar sva jih tisti dan videla. Ralph Lauren would be proud girl! :-)

Z več kot 4 tisoč evrov vrednimi vrečkami (oh so that's how it feels when you have money to spend on labels), sva se po slabih dveh urah skotalila na še eno kavo, tokrat v družbi mojega najljubšega štajerskega koreografa Iggy-ja (http://www.igen.si/), na katerega sem slučajno naletela med nakupovanjem novega ah in oh in sploh fancy outfita :-) Naslednja postaja je bila neizbežna. Moje malo kraljestvo, kjer so me že čakale moje 4 gostje, Marilyn, Sylvia, Frida in Coco. Dogovorile smo se, da ena drugi ne bodo skakale v zelje, da nobena izmed njih ne bo osvajala "mojih fantov", ki so bili na "photo shooting" -u prisotni ter, da vse kar se zgodi na snemanju, obdržimo zase ...

Po nekaj urah zabave, smeha, "vun bezanja" skritih alter egov, razmazane šminke in zmrzovanja na 4 stopinjah ( "eh to pa res ni mrzlo" - pripomba Fabia, ko sem kot Frida Jezebel v poletni obleki stala na lokalni avtobusni postaji, njegova ušesa pa je grela debela volnena kapa :-P) je nastalo tole ... Babji žur :-) Like totally!

Sylvia Plath tik preden se je zastrupila s plinom svojega avtomobila ... Classy way to die? Um not really ...

Marilyn Monroe tik preden se je zadnjič okopala v Chanel nr.5 in iz sebe naredila nesmrtno legendo ...

Coco Chanel smo zmotili med dnevnimi poslovnimi obveznostmi... takoj nam je dala vedeti, da je nikakor nimamo pravice motiti ... What a bitch! Me like :-) I think we would get along just perfect ...

Frida Kahlo z vsem svojim zmrznjenim chiquita attitudom ... Check the unibrow ... Fredi Miler Eat yourself :)) (p.s. lepi dečko na sliki je moj oči, ko je bil star 5 let)

Na koncu dneva sem se strinjala, da je zelo zdravo, da nimam avtomobila, da mi Chanel nr.5 smrdi, da re redko nosim klobuke in se le izjemoma vozim z avtobusom. O enojni obrvi, piki nad ustnico, feminističnem poslovnem pristopu in neposredni izbiri besed v poeziji pa še premišljujem ... There's definately so much we could learn from these ladies. V veselje mi je bilo preživeti dan z njimi. Till next time girls!!

Foto: FotoFabio

* Morda pa naslednjič na plano končno spustim tudi svoje alter ege ... To bo šele zabavno ... *

New Dream Born

Včeraj ob 4.30 uri zjutraj so na svet po nekaj mesecih priprav, urah in urah preživetih na skupinskem "brainstormingu", ter tednih življenja v stilu "komaj čakam da bo", prijokale čisto prave Sanje ... Take okrogle, menda srce parajoče nežne in skoraj kičasto osebno izpovedne ...

Še en korak narejen. Now no one can stop me :-) ( They've told me that's what I should say :-))

8bd49d0671c21431f3592e583a58c6bd

As Random As It Gets

Sašo me je pred nekaj dnevi prosil, če lahko vsaj enkrat napišem blog, ki bi se začel nekako takole...

Danes sem vstala ob 9h zjutraj...

Končal pa ...

In potem sem na smrt utrujena padla v posteljo in v nekaj minutah zaspala...

Ne morem obljubiti, da bo tale post natanko takšen, obljubim pa, da se bom potrudila...

Danes sem vstala ob 9h zjutraj. V bistvu nisem vstala, sem pa se zbudila, saj me je budilka na mojem telefonu ( verjetno edina stvar, ki na obtolčenem retro ericssonu še dela kot bi bilo treba, kakšen damn coincident!) kruto prestavila iz sanj, ki so kolikor se spomnim, bile prej lepe kot grde. Kot vsakič, ko sem se primorana v beli dan spustiti "sredi noči", me je imelo, da bi se obrnila na svoji preveliki postelji za dva, čez glavo povlekla roza Miss Kitty odejo, ki jo vlačim s seboj kot triletnik medvedka brez glave, in zaspala nazaj. Pa nisem seveda. Ker sem odgovorna oseba. Ja itak, odgovorna my ass! Nikar mi ne nasedite. Pač vem, da je manj boleče če vstanem sama, kot da me do enajste ure dopoldne vsakih pet minut nadlegujejo iz uredništva in se sprašujejo na katerem strežniku so se za vraga moji članki izgubili tokrat. Anyway. Ob pol desetih zjutraj sem kot mesečnik, ki se pusti zapeljati luninim žarkom, sedela pred svojo Toshibo in tipkala. Dobesedno le tipkala. Ker se niti približno ne spomnim kaj točno je nastajalo pod mojimi prsti. Tuje novičke, kratek članek o promociji nove plošče še ene pevke na vedno bolj plodni slovenski sceni ter vtisi z včerajšnjega dobrodelnega koncerta, ki je obrodil tudi videospot, ki se na mojem blogu vrti danes. V dobri uri sem (bogsigavedi v kakšni obliki) članke toplo oblekla, jih poljubila na razgreta lica in jih poslala v mrzel center Ljubljane. Streslo me je, pomagala pa ni niti Miss Kitty, obešena čez moje rame. Ne maram zime, je bila zadnja stvar na katero sem pomislila, preden sem se skrila nazaj med rdeče rjuhe ...

Lahko bi vedela, da bi bilo bolje, če bi le ostala budna, se prisilila odpreti oči, pogledala skozi okno, skočila pod mrzel tuš ali si na radiu navila Van Halen. To me ponavadi zbudi. Tako pa sem si brezbrižno na torkov krožnik nadevala še eno zajemalko spanca. Pogretega, brez okusa, morda celo malce skisanega. Zbudila sem se tri ure kasneje, popolnoma prepotena zaradi sanj, ob katerih si ves dan nevede otipavam čeljust če le pomislim nanje. Izpadel mi je zob. In potem še eden in eden in ni minilo nekaj sekund, ko sem jih komaj sproti pobirala iz ust. Drugič sem tako torkov dan začela škrbasta. Super. Could it be any better?? (Nikar me ne sprašujte, kako v sanjski knjigi razložijo izpadanje zob, saj nisem pri volji, da bi vam povedala.)Tokrat sem običajno pot od postelje do računalnika, zamenjala za daljšo, do kopalnice. Preden sem uspela doseči vrata kopalnice, se je pred mano pojavil oči, me ustavil in vprašal s kom za vraga sem se borila v sanjah, saj sem menda izgledala kot zombi. Geez, thanks dad, you know how to cheer a girl up when she wakes up thinking she's loosing her teeth! Zamomljala sem z dlanjo čez usta in se zaklenila v kopalnico. Počasi sem se približevala ogledalu in s tresočo roko prižgala luč nad umivalnikom. Trenutek resnice. Saj ne more biti tako grozno, bom pač brez zob. Nosila bom več make up-a in šla večkrat k frizerju, pa ne bo nihče opazil, da mi manjka kakšen zob, ali dva, ali vsi ... Odmaknila sem dlan in nežno razprla usta ... Kaj je to belo, ki se sveti v odsevu? Zob? Glej no glej, ni edini! Zraven je še en ... in zraven tega še en ... in še en. Ok, I guess I haven't lost my teeth. That's good news. But I still looked like a zombie. That's bad news. Kljub relativno zgodnji uri za kopel, sem se hitro odločila, da me lahko pred izgubljenim dnevom reši le to. Vroča voda, nekaj mehurčkov in Sade.

Ker se turški kavi zaradi nekompatibilnosti slednje z bitjem mojega srca, zadnje mesece izogibam, sem tudi tokrat dan začela z jogurtom in "ptičjo hrano", medtem pa z modro brisačo na glavi (ekstra sexy, trust me :-P) chekirala zadnje novosti resničnostnega showa o katerem (menda zarai lastnih izkušenj s tovrstnimi projekti) pišem za slovenski tednik. Nič presenetljivega, nič šokantnega, vse preveč tipično slovensko. Urednik bo zopet bentil, jaz pa si počasi ne morem več izmišljevati pikantnih podrobnosti, ki bodo zadovoljile še tako zahtevne in v tej temi podkovane bralce. Nazadnje se vdam, zberem potrebno število znakov in tudi uradno končam z delom za danes. Tako sem vsaj upala. Seveda me je na meji med zgodnjim in poznim popoldnevom presenetilo kar nekaj klicev, ki so za sabo povlekli temu primerno količino dodatnega klamfanja po moji trpežni Toshibi. Med pisanjem, glasnim popevanjem ob Nelly Furtado in sprejemanjem bolj ali manj zaželenih klicev, mi je uspelo urediti tudi akreditacijo za prvi uradni sejem erotike v Celju, ki se ga "roko on my left boob", že prav posebej veselim. Nazadnje, ko sem se nečesa podobnega lani v Izoli udeležila z Marlenno, sem večer preživela v posebnem separeju skupaj z Vivian Scmidt, deklino ki jo je med občevanjem menda videla večina Evrope. No, dejstvo, da Vivian svojemu poklicu primerno "utrujena" zgleda tudi v živo, vseeno ni pokvarilo vtisa...

Klasično delovno popoldne v domači pisarni se je prevesilo v zgodnji večer, še vedno pa nisem prejela sms-a, zaradi katerega se ponavadi zjutraj zbudim z nasmehom na obrazu. Ne bom lagala, slednje je na mojem dnevu zarisalo neko osamljeno otožnost, ki se je proti osmi uri prevesila že v mejno žalost, ki jo je na srečo prekinil Jakob. No ja, on in vroča čokolada v bližnjem baru. Po tem, ko sva staro namizno svečko skrila pod kavo, dobila novo svečko, skupaj pojedla ne preveč svežo "grmado", ugotovila da se par na najini desni razhaja, par na levi pa vara svoja partnerja, sva se odločila tudi, da v prihodnje s seboj nosiva knjigo pritožb in pohval v katero lahko ljudje vpisujejo svoje pripombe na najino obnašanje. Zrela sva bila za vrnitev v "ljubo vas domačo" ...

Ura je skoraj dve zjutraj. Medtem ko pišem tale blog, končujem pogovor z Grčijo, že desetič berem sms, ki mi je navsezadnje le polepšal dan, in zraven srkam pomarančni čaj z okusom cimeta, Jakob sladko spi na mojem rdečem kavču. Trudim se, da bi moje tipkanje povzročalo čim manj hrupa, a se mi zdi, da bitje mojega srca preglasi vse. Noč je. Moj čas. Čas ljubimcev. Čas skrivnostnih tatov senc in izdajalskih luninih žarkov v katerih se vsi svetimo taki kot smo. Razgaljeni. Morda pa je vseeno bolje, da grem spat. Ker nocoj še nisem pripravljena razgaliti prav vsega ...

In potem sem na smrt utrujena padla v posteljo in zaspala ...

Ride Of A Lifetime

Danes se je dan zopet podpisal s smehljajem. Le ta se je tokrat razlezel celo dlje kot le do kotičkov mojih od mrazu načetih ustnic ... Razširil se je okoli glave, se srečal na vratu, se zavezal v kičasto pentljo in objel dražeče misli, ki so se rojevale v tisti tisočinki delujočih možganov pod mojim sviralasto kodrastimi lasmi.

Nekateri dnevi se nadaljujejo preden se utegnejo končati. So kot razposajen otrok, ki s celodnevno karto drvi od enega vlakca v zabaviščnem parku do drugega, brez da bi se imel vmes čas ustaviti na stojnici s sladkorno peno in želodcu dati priložnost, da se pritoži nad nenehnim spreminjanjem nadmorske višine. Gor in dol, brez obotavljanja, brez zasilnih izhodov, z vetrom v laseh, adrenalinom v pljučih in nogami v zraku. Tako se počutim jaz. I am on a ride of a lifetime ...

p.s. Nekaj sedežev na mojem rollercoasterju je še praznih ... Obljubim, da vam bom držala vrečko za bruhanje, če bo to potrebno ... Nobenega dvoma ni, da vožnja odtehta vso sladkorno peno, ki vas čaka na stojnicah ...

Guilty

Zadnje časa vas varam. Zavestno in večinoma brez obotavljanja. Občutki krivde navadno nastopijo le nekaj ur po "zločinskem dejanju" in trajajo vse dokler zadeve ne prespim oziroma sama sebe ne prepričam, da ne počnem nič pretirano napačnega. Čemu torej tale blog? Ker prostor tukaj sameva brez novih postov in to ni prav. Ni!

Danes sem tukaj, da to popravim. Oziroma vsaj začnem s pokoro, ki bo nedvomno trajala nekaj časa, preden mi bo blogerski svet odpustil mojo odsotnost in nezvestobo. Pred vami stojim in se posipam s pepelom svojih gorečih užitkov zato, da vam predstavim razlog in glavnega krivca, za moje lebdenje nad oblaki in zanemarjanje svojega blogerskega prostora pod cyber nebom. Don't judge me before you know me ... ;-)

There ... I'm guilty as charged ... Zadnje dneve preživljam v njegovi družbi, se smejim, jezim, grizem, vlečem za lase in se naprezam da bi zadovoljila svoja in pričakovanja drugih.

I think the time has come, to make my dreams come true. Sem sanjačka? Guilty. Sem nepoboljšljiva sanjačka? Guilty again. Live with it ... I have to do it too ;-))

Letting It Go ... Someday

Ko stojim na palubi ladje, ki od daleč zgleda precej večja in veliko bolj sveže pobarvana kot je v resnici, strmim v svetlo točko na obali in mi svež veter mrši lase, nehote pomislim, da tokrat morda zares odhajam. Morda danes res ne bom obrnila ladje nazaj proti pristanišču, kjer je moj privez že ves preraščen s sluzastimi algami, ampak bom pustila toku, da me odnese tja, kjer bi morala biti.

Pogrešala bom tisti moj košček morja v pristanu, od koder bi morala, če dobro pomislim, odpluti že pred dobrim letom. Pogrešala bom nočne komplimente naključnih sprehajalcev, školjke, ki so začele rasti na trupu moje barke in ga skupaj s soljo in valovi razjedale ter šum ujetega morja, ki me je napolnil z neko čudno spokojnostjo.

Prisilim se, da obrnem glavo stran od skeleče domače obale in pogled usmerim v neznano. Skozi napol priprte oči se mi zdi, da gledam v prazno ... Sladke solze, ki se začenjajo zbirati v kotičkih mojega odsotnega pogleda, tvorijo izdajalske kaplje, ki na mojih licih puščajo slano sled, preden zapustijo mojo zemeljsko lupino in postanejo eno z morjem. Ne morem. Ne morem gledati v prazno.

Telo se je prepustilo mehkemu ovoju melanholije, ki ni obetal nič dobrega, ko je z neba začel odmevati krik pelikana. Svoja kraljevska krila je razprl nad mojo lebdečo barko ter ji s tem za nekaj sekund zastrl sonce. Nisem ga želela pogledati. Vedela sem, da je priletel z obale. Vedela sem, da je prišel z namenom, da me prepriča, da se vrnem. Vedela sem, da sem prešibka, da bi se uprla njegovim očem in toplemu vabilu tja, kjer sem se nekoč počutila tako varno ...

Naglo sem si nataknila ošabna velika črna "Dior wannabe" očala in si okoli vratu zavila rdečo ruto, katere mehki konci so me v ritmu vetriča, ki se je zaletaval vanje, božali po obrazu. Po nekaj minutni moralni tekmi z veličastno ptico, sem podlegla vplivu zvonjenja, ki ga je bilo slišati z obale in pogledala proti pristanu. Precej daleč sem se že pustila odnesti. Pa še kar diham. Moja koža se še kar sveti in nastavlja zapeljivim sončnim žarkom in moji lasje se še vedno zapeljivo ovijajo okoli prstov, ki jih skušajo spraviti v red. I am Ok ...

Dovolj je bilo za danes. Čas je, da zaplujem nazaj v pristan. Vem, vrniti se moram, preden se na moje mesto postavi podobna barka, z oluščeno barvo in načetim kljunom. Ne bi še prenesla, če bi moje mesto na sluzastem privezu zasedel nekdo drug... Tudi pelikan je počasi obupaval in se vse bolj oddaljeval od mojega ponosnega plovila. Ujeti ga moram, preden se nazaj vrne brez mene. Dovolj je bilo za danes. Morda se bom jutri pustila odnesti še dlje ... Morda.

Ko besede niso dovolj?

Najprej se opravičujem, saj že slab teden nisem spravila skupaj popolnoma nič novega. Shame on me ... Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi se vsedla za računalnik, odprla blog in obsedela. Ko sem šla z miško že petič skozi ekran, zamenjala vsaj pet različnih "tune hitting the walls lately" in se na pamet naučila skoraj vse novičke na 24ur.com, me je spreletelo, da v bistvu ne vem, o čem bi pisala. Da imam v glavi tako čudno praznino, ki pa ni bila moteča, amapak je v tistem trenutku zaokrožala nekakšno blaženo stanje v ritmu katerega se gibljem zadnje dneve. V moji glavi je bilo prostora natanko in izrecno samo, za nasmeh, ki ga nosim.

Preden me vprašate, kaj se me loteva, naj povem, da se mi zdi, da sem kljub zmedi in navzkrižnosti mojih trenutnih interesov na nek način srečna. In morda resnično (tudi sama sem presenečena nad tem), ne čutim potrebe, da bi o tem pisala. Nisem sebična in nikakor ne nameravam z vami deliti le trenutke, ki me frustrirajo :-), a ne vem kako in s kakšne strani, naj svojemu počutju pristopim tokrat. S ptičje, žabje perspektive? Izza hrbta? Kar direktno face to face? Odločila sem se, da danes s tem ne bom ukvarjala :-) But I'm ready to share my chocolate ... (BTW Marta hvala za delicious čokoladne jesenske listke, račun za fitnes, ki ga bom potrebovala za izgubo odvečnih zaužitih kalorij, ti pošljem po pošti ;-))

Relativno

Včasih se ura vleče kot smrkelj prehlajenega dvoletnika, teden raste počasi kot zelenje v puščavi, besede kar nočejo na papir in luna vztrajno zavzema isto hinavsko pozicijo sredi neba ...

Potem pa pridejo večeri, ki minejo preden si uspeš popraviti pramen las, ki ti pade na oči, preden utegneš do konca izreči S'agapo in preden se ti v očesu zaradi cigaretnega dima zasveti solza. Trenutki, ki ti v spomin s tinto narišejo nasmeh in trajajo tudi ko sprožilec na fotoaparatu popusti in se ljudje porazgubijo na vse strani.

Večkrat se mi zdi, da takih večerov več ne bo, pa vedno pridejo. Zakaj sem potem vsakič znova presenečena?

Danes je bilo bloga konec, preden sem uspela do konca napisati naslov ...

Flaša Za Vsako Divo

Prisežem, da niti najmanjšega namena nisem imela, da bi danes (ja, kdo bi verjel, še vedno je danes in ni še jutri :-)) nalimala še kakšen blog ... Potem pa čvekam s Petro ( njen skrajno kreativni blog najdete na http://absolutelynolady.blogspot.com/) in mi "baba" ( tole je mišljeno ljubkovalno seveda :-)), pošlje link do najlepše Vodke ever.

Najprej naj razčistimo, da nikakor nisem neka obsedena ljubiteljica alkohola. Pač sem in tja spijem kakšen martini, Sex on the beach ali deci rdečega (le v mirovne namene ;-)). Prav tako niti približno ne izgubim zavesti ob diamantih in drugih svetlečih se zadevah, ki nam jih tako radodarno podarja mati narava. Ampak Diva Vodka je lepa.

Priznam. Sem estet. V vseh pogledih. Za vse tiste, ki ne vedo, naj povem, da se tedensko udeležujem srečanj Anonimnih estetov, kjer še vedno v zadregi izrečem besede: Sem Shia in sem estetoholik. Pa ne okrog govorit ... Tele vodke verjetno ne bi niti spila, ampak bi flašo le položila na poličko in si na njej vsake toliko odpočila oči.

Madona sem plehka. Izgubljam besede o flaši alkohola, medtem ko se otroci v Burmi nimajo kje šolati. Brez skrbi, v te namene sem v City Parku (kamor redno zahajajo vsi Slovenci, ki "kvazi nimajo" denarja) z nasmehom na obrazu položila dve opeki v temelje simboličnega Unicefovega šolskega centra. Sicer pa, kot kaže moje trenutno premoženjsko stanje, si Diva Vodke še nekaj časa ne bom mogla privoščiti. Za vse tiste, ki prav tako kot jaz bolehajo za estetoholizmom, tukaj je link, kjer si lahko o dragocenih, z dragimi kamni okrašenih flaškah prebrete kaj več: http://divavodka.com/diva.php?showPage=. Morda pa boste nekateri celo segli malce globje v žep in flaško postavili na domačo polico ... (Khm, sem že omenila, da imam rojstni dan decembra? :-)) ...

My New Baby

I got myself a new baby. She's one day old, shiny clean and currently in the middle of feeding hours ... Name? Toshiba. Purpuse? Life saviour ...

From now on, wherever I go, she goes with me. Along with my work ... And my Blog of course :-)) This weekend open doors babyshower ... Everybody welcomed!

Butterflies

Could it be? You think? Nah ... Reeeeally? :-))

Angels

Kdorkoli že skrbi zame, tam zgoraj, spodaj ali nekje vmes ... Hvala za vse ljudi, ki mi jih po "navideznih naključjih" postaviš na pot ( ja, sorry, te kar tikam ... po vsem, kar sva skupaj doživela, se mi zdi prav ... )

I'm lucky. In včasih mora kdo s prstom pokazati name, da se tega zavem ...

Under The Same Sky

Zadnjih nekaj dni poizkušam svoje spalne navade spraviti v red. In ne glede na to, da lahko po urah "lepljenja" novih blogov, ugotovite, da le ti še vedno nastajajo v nočnih urah, se moje navade verjeli ali ne, izboljšujejo. Danes je namreč ura skoraj 3 zjutraj, a sem že skoraj dve uri odspala. Težko verjamete?

( Van Gogh, Starry Night)

V postelji sem bila malo pred eno. Mirna in prijetno utrujena. Nastavila sem si še budilko, nato se obrnila na drugo stran in se delala da spim. Uspevalo mi je tam nekje do pol tretje ure zjutraj, ko sem se prevalila na hrbet in odprla oči. Pogled je zajel celotno nebo pred mano ( odkar sem pred dvema dnevoma zaradi bioenergetsko bolj ugodne pozicije prestavila vzglavje, ga dejansko lahko vidim) ... Zvezde. Končno. Po treh dneh oblačno temnega neba, nebo danes osvetljujejo čisto prave zvezde ... Izgledajo, kot bi jih nekdo narisal na nebo prav zame. V trenutku mi več ni bilo žal, da sem se zbudila ...

Ker sem oseba, ki ne verjame v naključja, sem takoj pomislila nanjo. "Look at the stars, when you can't sleep at night. You should know I'm looking at them too. So far away, but yet so close we are ... " Včasih se počutimo, kot da nas od nekoga oddaljujejo svetlobna leta. A vendar živimo pod istim nebom ... Četudi danes do jutra ne zaspim nazaj, vem da se bom zbudila spočita. Starry sky does magic ... Starry sky brings luck. And suddenly I know, that everything is gonna be ok ...

p.s. Vsi, ki ponoči spite in zvezd nocoj niste opazili ... Nekaj mi pravi, da bodo nebo osvetljevale tudi jutri :-)) ...

The Tales Of Her Eyes

If I Want To know about
The tales of ancient history,
All I need to do Is read
them from your eyes.

Full of grace and warmth
They reveal the mistery
The passion of real heroes
Comes alive With no disguise.

For all the things that ever hurt you
For everything that makes you smile,
I'm here to read your dreams
And make them last awhile…

What I Want Is What I Need

Pa smo spet tam. Ura je 2 zjutraj in ko sem že bila prepričana, da bom po dolgem času mirno in dokaj zgodaj zaspala, se je v meni zopet oglasil nemir. Tole postaja notorično. Najhuje je, da ne vem, kako se "problema" lotiti. Pred spanjem pijem melisin čaj, poslušam pomirjujočo glasbo, obdajam se z lepimi mislimi in ovijam s prijetnimi materiali. Pa nič. Moja glava se noče umiriti.

Je to tisto čemur se reče hiperaktivnost? Je to neutrudljiv um nekoga, ki ima v glavi miljon idej in kar naprej občutek, da mu bo zmanjkalo časa, da jih vse uresniči? Dvomim. Ker potem bi v tem trenutku dokončevala scenarij, delala kolaže in popravljala besedilo plesne božične predstave. Ali pa vsaj razmišljala o tem, kako bi lahko čim bolj dodelala zadnjo pesem, v katero toliko ljudi polaga svoje upe. Med njimi tudi jaz.

Namesto tega, pišem blog. Zakaj? Zato, da bi si ustvarila občutek, da me ob tej zgodnjo pozni uri nekdo dejansko posluša .. Sem obsedena s pozornostjo? Moram neprestano imeti občutek, da se nekdo ukvarja z mano? Mogoče.

Počasi postajam utrujena od pisanja. Morda zato, ker ponavadi pišem ponoči in ker ne pomnim kdaj sem nazadnje zaspala še danes in ne že jutri. Utrujena postajam od razmišljanja, kaj bo, kako bo, s kom bo, zakaj bo in kaj bom če ne bo .. Ko pade tema se aktivira milijon malih možičkov v moji glavi, ki vsak na svoj konec vpijejo:" Zbudi se, razmisli o tem! Kaj si mislila, ko si se odločila za to? Kako boš rešila ono zagato? Si prepričana, da si tokrat ti na potezi? Sploh veš kam greš?"

Tišine. Želim si tišine. V sebi. Vsaj za nekaj dni. Da si odpočijem od hrupa. Želim si toplega objema, pogleda, ki odžene odvečne besede in dotika, ki me zaziblje tja, kjer že nekaj časa nisem bila. Želim si v Grčijo. I want it and I need it ... Somebody get a boat, I'm all packed up ...

This Week's Perfection - Her

Moram priznati da dekleta, ko je prišlo na sceno, nisem preveč marala. Zdela se mi je slaba kopija kolegice Spearsove in čeprav je imela na prvem albumu kar nekaj uspešnic, bi jo brez težav spregledala na glasbeni sceni. Potem pa je prišel njen drugi album Stripped and I fell in love with her music in a second ...

Vse kar je sledilo temu me je le vleklo še globje v občudovanje do damice s katero si nažalost deliva le letnico rojstva. Pred kratkim je v prodajo prišel njen prvi parfum in reklamo zanj enostavno morate videti ( link do reklame: http://www.youtube.com/watch?v=4BdXd7aRyF4 ). It will make you fall in love with her too!!

Ladies and Gentlemen I give you : Christina Aguilera ....

p.s. Fotki sta z njene uradne strani www.christinaaguilera.com