četrtek, 15. november 2007

Letting It Go ... Someday

Ko stojim na palubi ladje, ki od daleč zgleda precej večja in veliko bolj sveže pobarvana kot je v resnici, strmim v svetlo točko na obali in mi svež veter mrši lase, nehote pomislim, da tokrat morda zares odhajam. Morda danes res ne bom obrnila ladje nazaj proti pristanišču, kjer je moj privez že ves preraščen s sluzastimi algami, ampak bom pustila toku, da me odnese tja, kjer bi morala biti.



Pogrešala bom tisti moj košček morja v pristanu, od koder bi morala, če dobro pomislim, odpluti že pred dobrim letom. Pogrešala bom nočne komplimente naključnih sprehajalcev, školjke, ki so začele rasti na trupu moje barke in ga skupaj s soljo in valovi razjedale ter šum ujetega morja, ki me je napolnil z neko čudno spokojnostjo.

Prisilim se, da obrnem glavo stran od skeleče domače obale in pogled usmerim v neznano. Skozi napol priprte oči se mi zdi, da gledam v prazno ... Sladke solze, ki se začenjajo zbirati v kotičkih mojega odsotnega pogleda, tvorijo izdajalske kaplje, ki na mojih licih puščajo slano sled, preden zapustijo mojo zemeljsko lupino in postanejo eno z morjem. Ne morem. Ne morem gledati v prazno.


Telo se je prepustilo mehkemu ovoju melanholije, ki ni obetal nič dobrega, ko je z neba začel odmevati krik pelikana. Svoja kraljevska krila je razprl nad mojo lebdečo barko ter ji s tem za nekaj sekund zastrl sonce. Nisem ga želela pogledati. Vedela sem, da je priletel z obale. Vedela sem, da je prišel z namenom, da me prepriča, da se vrnem. Vedela sem, da sem prešibka, da bi se uprla njegovim očem in toplemu vabilu tja, kjer sem se nekoč počutila tako varno ...


Naglo sem si nataknila ošabna velika črna "Dior wannabe" očala in si okoli vratu zavila rdečo ruto, katere mehki konci so me v ritmu vetriča, ki se je zaletaval vanje, božali po obrazu. Po nekaj minutni moralni tekmi z veličastno ptico, sem podlegla vplivu zvonjenja, ki ga je bilo slišati z obale in pogledala proti pristanu. Precej daleč sem se že pustila odnesti. Pa še kar diham. Moja koža se še kar sveti in nastavlja zapeljivim sončnim žarkom in moji lasje se še vedno zapeljivo ovijajo okoli prstov, ki jih skušajo spraviti v red. I am Ok ...

Dovolj je bilo za danes. Čas je, da zaplujem nazaj v pristan. Vem, vrniti se moram, preden se na moje mesto postavi podobna barka, z oluščeno barvo in načetim kljunom. Ne bi še prenesla, če bi moje mesto na sluzastem privezu zasedel nekdo drug... Tudi pelikan je počasi obupaval in se vse bolj oddaljeval od mojega ponosnega plovila. Ujeti ga moram, preden se nazaj vrne brez mene. Dovolj je bilo za danes. Morda se bom jutri pustila odnesti še dlje ... Morda.

8 komentarjev:

saso pravi ...

Draga moja princeska kličem ti z obale - ko jebe pelikana!!!! POSLUŠAJ SRCE!!!

Solza mi je prišla v oko ko sem petič prebral tale prispevek
Solza mi je prišla v oko ko sem videl mojo Shio na odhajajoči ladji
Solza mi je prišla v oko ker sem spoznal, da je moja Shia na poti ki vodi do sreče.

Shia JeZeBel pravi ...

Saso, kaj pa če Pelikan predstavlja velik del mojega srca? Tistega srca, ki je bil lani v "svojem pristanu" srečen, zdaj pa se mu vedno bolj dozdeva, da je verjetno končno čas za spremembo ...
Vse tri solzice delim s tabo ;-)

saso pravi ...

Sej sem vedel da bom u prazno butnil. A veš da sem že s Prešernom imel vedno probleme da o Lepi Vidi niti ne govorim saj sem jo zastopil šele ko je je pososdil Roza.

Me je pa kar groza kaj se s taboj oziroma srcem dogaja.

Pa sedaj mi tudi tisti pristan preraščen z sluzastimi algami ne da miru.

PREVOD PROSIM - pa makar na PM

evil nina pravi ...

ko sem se jaz odpravila v širni ocean, je blo moje plovilo razmajan splav, poln lukenj....na trenutke me je bilo tako strah, da nisem bila sposobna spustiti niti krika...tesla sem se pod težo lastnih pričakovanj.
Veš kaj je sledilo? Dlje kot je bila obala, bolj se je moj splavček transformiral v ladjo, ki je bila z vsakim valom večja, lepša in trdnejša...bila je samo moja. In na drugem koncu me je čakal pristan..veliko bolj bleščeč in mojim željam naklonjen. A to je le moja zgodba....

Krtek pravi ...

Nekdo mi je nekoč dejal, da barka je zato, da pluje po širnih morjih, ne zato, da je v pristanišču. Smisel vsake barke je plovba in žalostno izgledajo tiste, ki so zapuščene v pristaniščih.

Zato Shia pluj, pluj po širnih morjih, pusti se valovom, da te premetavajo, pusti se vetru, da te nese v daljne neznane kraje in uživaj v tem. V pristanišča pa se vračaj le takrat, ko se moraš oskrbeti z novimi zalogami.

Absolutely No Lady pravi ...

Evo, tole ti nič ne pomaga, paše pa k temi ;)
http://www.despair.com/fear.html

saso pravi ...

Draga moja, če misliš da nas veseliš z tvojo blogersko odsotnostjo se strašansko motiš!!!:(

Shia JeZeBel pravi ...

@ krtek: hvala, bom poizkušala čim več pluti :-) pošljem kakšno kartico!

@ saso: dragi moj, se opravicujem, zadnje dneve nisem absoluto nič doma, končujem pomemben projekt in imam komaj čas za spanje. tako da, obljubljam, da bom prinesla notri ... Ne mi zameeeerit .. ;-))

Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...