Brisanje prahu

Če česa, poleg pomivanja mastne posode, ne maram, je to brisanje prahu. Predvsem me nervira, če moram na velikih policah prestaviti vsak kič, ki tam stoji brez posebnega namena, da bi lahko s simpatičnim omelom dosegla kotičke, kjer se je prah nemoteno nabiral več mesecev. Ravne gladke površine, ki kar kličejo po tem, da se jih počisti, to mi gre ... Izzivov polne police, kjer je vsaka nerazbita figurica uspeh, ne hvala ...

Enako je s spomini. Določene z veseljem povlečem na plano, jih loščim, se sončim v njihovi lepoti, obračam v vse smeri, da bi preverila, če sem morda izpustila še kakšno podrobnost, nepravilnost, ki bi jim dodala še nek poseben čar in jih z iskricami v očeh razkazujem prijateljem. Potem pa so v temnem kotičku mojih misli, še tisti spomini, ki jih ni. Oziroma tisti, ki jih zavestno ignoriram, potiskam v nezavedno, otroško selektivno ne opazim, etc ... Danes sem na lastno željo in majhen namig zvestega bralca Sasa, odprla mapo, na kateri se je v vsej veličini bleščala nalepka z napisom: "Čakajo na boljše čase." Pesmi. Moje pesmi, ki so nastale v letu po končani srednji šoli, ko sem počasi spet prihajala k sebi po štirih letih relativne kreativne kome na Poljanah. Ne bom lagala, da se srednje šole spominjam z nasmehom na obrazu, ker to ni res. Z nasmehom na obrazu pa se spominjam osebe, ki je kriva za mapo polno romantičnih izlivov, ki začuda niti niso tako patetični, kot sem se bala da bodo :-) Tokrat sem za vas izbrala 2 pesmi. Be gentle, I was 19 and my world was my room, my paper and my pen ...

~ Trenutek resnice ~

Polnoč je in

nad nad zlato morje valovi.

Mrak poljublja kožo mojo,

kaplja dežna mojo strast gasi.

Lahen vetrič poteze riše ...

V pesku, pred mojimi očmi.

Stresem se, prepoznam podobo ... to si ti!

Začutim ogenj, ki v globini moje duše tli.

Po kom, po čem srce mi hrepeni?

Vdihnem ... vonjam odgovor,

ki po tvoji ljubezni diši

in o moji osamljenosti govori ...

~ Sonet strasti ~

Pregrešno čisto morje pesku dvori,

vabljivo peni se, ga zapeljuje,

sramežljivo z valovi ga ljubkuje,

z dotiki nežnimi neskončnost tvori.

Počasi z dvomom pesek se predaja,

sprva negotovo le na dnu drhti,

a kaj kmalu zadržanost izpuhti

in že iz ritma morja se napaja.

V tišini drug ob drugemu leživa,

med nama vonj visi skušnjave sladke,

dotik odbija se od kože gladke.

Zdaj skupaj dihava in hrepeniva,

izgubljena oba v intimni večnosti

ter zlita v nežno pesem opojnosti.