Nisem močna. Nič več... Pogrešam. Pogrešam tako zelo, da boli. Boli tam, kjer je prej mrgolelo metuljev. Dotikali so se me svojimi svilnatimi krili in me vabili da stečem za njimi... In tudi sem. Vsakič znova. Le zato, da bi na licih čutila drobne dotike njihovih tipalk, ko so se za trenutek v preletu, spočili na mojem čelu. Žgečkalo me je, a sem se trudila, da se ne bi popraskala. Nisem jih hotela splašiti.
Noč jih je pregnala. Pregnal jih je strah. Pogrešam jih. Pogrešam to, da so mi vedno pokazali pot do sonca, ki je posušilo moje solze še preden so se uspele utrniti z zasanjanega očesa. Pogrešam. Pogrešam Njo. Pogrešam noči, ki sijale kot najsvetlejši dnevi, pogrešam dneve, ki so naju objemali, ko je pihal hladen veter osamljenih spominov, pogrešam smeh ki je vsakič znova preglasil rožljanje okovov družbe, pogrešam solze, ki so sproti spirale grenkobo ob slovesu in navsezadnje pogrešam tisto dolgo pot domov, ki me je dala možnost, da sem sladkost izkušnje nemoteno obujala vsaj doklerse v daljavi v hladnem sončnem zahodu ni zasvetil napis Ljubljana.
Ne spim. Metulji so se vrnili. Letajo okoli meglice, ki se nabira v moji glavi, poizkušajo se prebiti skozi strah, skozi žalostne mreže, ki jih počasi napleta pajek hrepenenja. Ignoriram jih in se sprašujem, kako daleč še lahko grem? Kam se še lahko zatečem, da bi nehala pogrešati? Koga čakam in kdo mi v bistvu preprečuje, da v tem trenutku zopet ne stečem za metulji, jim sledim do sonca in spet zaspim v Njenem objemu ...
8 komentarjev:
Draga moja kako rad bi ti napisal da greš z glavo skozi zid - pa ne upam, ne smem!!!
Kako rad bi ti napisal, da na svetu obstajajo tudi neuresničljive ljubezni - pa ne upam, ne smem!!
Kako rad bi ta napisal, da nisi ti kriva da si rojena tukaj ona pa tam - pa ne upam, ne smem!!!
Kako rad bi napisal, da pride v življenju trenutek ko ne smeš poslušati srce pač pa razum -pa ne upam, ne smem!!
Kako rad bi ti napisal, draga moja žrtve bodo prevelike -pa ne upam, ne smem!!
Kako rad bi ti napisal -pa ne upam, ne smem!!
He he... vidim, da nisem edini, ki ga zadnje čase malo odnaša. :)
Hrepenenje je lepo. Je prijetno, čeprav kruto.
*hugs*
Žal te razumem, vsaj do neke mere.
<3
Tvoj način pisanja me vedno znova očara! Težko rečem, da razumem kako se počutiš, ker še nikoli nisem nikogar tako zelo pogrešala, vem pa kako je, ko si nečesa tako zelo močno želiš...hug and kiss:)
Draga moja, vem da je bolečina neznosna, iz dneva v dan je hujša, enkrat se jo navadiš, nikol pa ne mine. Vedno je del tebe. Pogrešaš z vsakim dihom, čutiš jo/ga z vsako celico svojega teleša pa čeprav je stran od tebe. Vonjaš njeno/njegovo bližino, čutiš dotik, slišiš glas ko zapreš oči. To je del ljubezni ... če tega ne bi čutila prej ne bi čutila metulčkov, ki si jih bila tak blazno vesela. Ljubezen se razvija, raste. Včasih bi bilo res bolše da ne bi poslušali srca, tak ko je napisal Sašo, samo pravi ljudje se temu klicu težko uprejo. Raje prenašam bolečino kot da sem brez ljubezni!
nežen objem in poljub nalice
tvoja Dunja
@ saso: sva se ze pomenila dons na tole temo, pa imam občutek da se bova nanjo še vrnila ... drgač si pa zelo lepo napisal, sem ponosna :-)
@ krtek: ah ja. kaj nej rečem:-) pomladi še sploh ni, pa nas že meče naokoli, kaj šele bo!!
@ a no l: ( hugs back) ja sva prbližn v istemu šmornu ;-)
@ stella: hvala bejba ... means a lot. ja, sej ni tok slabo, ko nekoga pogrešaš, ker to pomeni, da ga imaš rad in ni lepšega kot ljubezen, ki te napolni z energijo. potem je tudi take trenutke osamljenosti, lažje preživeti.
@ dunja: hvala dunja. soncek si. vidim, da si tudi ti kdaj čutila podobno in strinjam se, ni mi žal da včasih koga pogrešam, ker to pomeni da čutim in živim :-) tega me ni strah!
Uff, kako zelo te razumem...Tudi sama neopisljivo pogresam...Pa sploh ne vem ce smem...
Huuugs*
@ little bastard: dobrodošla na mojem blogu :-) če smeš pogrešati? tega ti pa res nihče ne more prepovedati ... Daj si duška ;-)
*hugs right back at ya*
Objavite komentar